Kako se pripraviti na zaključek športne poti?

SLO bron ekipa 2005 Ekipa Slovenije je zasedla tretje mesto (vir: Dnevnik, 21.2.2005).
SLO bron ekipa 2005 Ekipa Slovenije je zasedla tretje mesto (vir: Dnevnik, 21.2.2005).

Biti športnik je nekaj izjemnega in spoštovanja vrednega. Telo, in na svojski način prav telo športnikov, vedno govori in sporoča resnico, četudi »z zamudo«. Ko pride ta čas, ga je potrebno poslušati in vzeti resno, kar je predpogoj za nova izkustva in nova ter drugačna doživetja.

V prejšnji kolumni sem pisal o vprašanju zaključka športne kariere, pri čemer sem se dotaknil tudi praznine, ki tako ali drugače zave po zaključku športne poti. Ne glede na vse preventivne napore, so športniki zaradi narave svojega poklica lahko precej izpostavljeni stranskim učinkom, ki so na nek način tudi posledica športne poti in proizvod nove realnosti, v katero so vstopili.

Športniki so vse bolj ozaveščeni o pomenu dvojne kariere, saj sodobni svet od njih vse bolj zahteva, da se že med športno kariero začnejo pripravljati na novo kariero. Mnogi športniki že med športno kariero tlakujejo pot za novo življenje, predvsem iz finančnega, edukativnega in poklicnega vidika, najbolj fleksibilni pa tudi s socialnega (medijskega) in psihičnega vidika.

Športniki, še posebej vrhunski, lahko s svojo izjemnostjo, prepoznavnostjo in seveda delavnostjo, postorijo marsikaj v naprej, ne da bi to pretirano oviralo njihov trenažni in tekmovalni proces, vendar se kljub vsemu težje pripravijo na novo življenje, kjer bodo šport izkušali samo še na drugačen način. Temu je predvsem lahko tudi zato, ker je njihova relativno kratkotrajna kariera izkustveno tako močna. To vedo povedati samo športniki, kaj vse se vtisne v njihove organizme in psiho skozi kariero. Zato se zastavljajo najrazličnejša neprodirna vprašanja, ki športnike zadevajo v samem bistvu in o katerih se le malo govori: Kako pripraviti telo na zaključek športne poti in življenje po njem? Kako predvideti srečo in zadovoljstvo v novem okolju ter kako zaživeti na nov funkcionalen način?

Možni odgovor ni ravno pozitiven, je pa realen, kar je bistveno. Pripraviti sebe, predvsem svoje telo in psiho, ki je še v trenažnem in tekmovalnem procesu, na življenje po karieri pravzaprav ni možno v naprej, saj je za telo in psiho izkušnja biti športnik nekaj bistveno drugačnega od izkustva, ko temu več ni tako. Tudi sreče in zadovoljstva ni mogoče predvideti v naprej, saj je življenje po zaključku kariere nemalokrat pravo presenečenje, kar pa ne pomeni, da se ni mogoče osrečiti v novem poklicu oziroma življenju, vendar šele, ko bo telo dovzetno za nove informacije in izkustva.

Trenirano telo je največ kar imajo športniki oziroma so od svojega telesa najbolj odvisni. Telo športnika je podvrženo izjemnemu fokusu, disciplini, vzdržljivosti in odpornosti. Vsak športnik usmerja vse napore, priprave, taktike in treninge, kar zahteva ogromno časa in energije, v nekaj čisto specifičnega. To je »tisti« trenutek za katerega živi vsak športnik: za tistih 90 minut, za tisti spust, boj, polet, za tisto dirko, igro itd.

Pri vsem tem ne gre samo za fizično telo, vendar je ravno človeško telo, ne glede na status osebe, instrument, ki srka in pomni najrazličnejša čutenja in psiho-fizična izkustva, kar na svojski način velja prav za športnike, kjer je telo zelo izpostavljeno.

Biti športnik je nekaj izjemnega in spoštovanja vrednega. Telo, in na svojski način prav telo športnikov, vedno govori in sporoča resnico, četudi »z zamudo«. Ko pride ta čas, ga je potrebno poslušati in vzeti resno, kar je predpogoj za nova izkustva in nova ter drugačna doživetja.

Gregor Greif je terapevt na Centru za individualno, zakonsko/partnersko in družinsko terapijo Upanje