Kako se mešata rdeča in črna

9
398

rdeca crnaPonekod bi radi naredili preteklost črno-belo, pri nas pa črno in rdečo. In črna in rdeča se v našem družbenem kontekstu zelo slabo mešata. Rdeča zvezda, rdeč komunisti, črni kleriki, črni oz. beli belogardisti, domobranci, ki so tudi črni. Ko na trenutek pomisliš, da so se stvari pomirile, spet udarijo.

Ne želim razmišljati zelo na široko. Podelil bi rad le dve zgodbi, ki se dotikata. Spomnim se še svojih osnovnošolskih let, ko so v šolo prihajali partizani in pripovedovali zgodbe, ki so jih doživeli med vojno. Otroci smo bili navdušeni. Z velikim navdušenjem sem bral številne partizanske zgodbe od Seliškarja, Ćopiča, Svetine, Jurce in še koga. Nadaljevanka o Boško Buhi, Odpisani in legendarni jugoslovanski vojni spektakli: Neretva, Sutjeska, Desant na Drvar so me seveda pritegnili, navdihovali in navduševali.

In potem se je ta lepa, idealizirna zgodba pričela krhati. Povojni poboji, Goli otok, odstranjevanje ljudi, ki niso bili za revolucijo – vse to je pri meni partizanstvo postavilo na rob in ga čez rob potisnilo na smetišče zgodovine. Če je zaupanje veliko, praktično popolno, takšna odkritja to zaupanje popolnoma porušijo. Vsaj pri meni je bilo tako. Partizani so postali le pravljica, verjel nisem več nikomur. Junaki so se razblinili, prazniki izvirajoč iz te tradicije, so mi postali nesmiselni. Iz belega je vse postalo črno. Vse partizansko obarvane manifestacije so mi bile popolnoma mimo. Vsaj malo pa se je vedno pojavljalo vprašanje: pa saj ne more biti vse le črno in nikoli ne moremo nekega dela zgodovine naslikati črno-belo.

Sam pripravljam priročnik za program etike in vrednot, ki se izvajajo v vrtcih in šolah. Ko smo izpostavili vrednoto domoljubja me je precej nagovarjal Rudolf Maister, pa Slomšek in še kdo. Partizani in narodno-osvobodilni boj pa seveda niti najmanj ne. Dobil sem pismo strokovne delavke v enem od vrtcev. Pisala mi je takole:

“Pri področju domoljubja se je pojavila I. svetovna vojna, imenoval se je general Maister, citirale so se njegove besede. Glede na besedo domoljubje sem pričakovala, da se bo omenila tudi II. svetovna vojna. Pa nič.”

Pregledala sem seznam literature. Tuji avtorji predstavljajo I. svetovno vojno ter življenje in dogajanje v Belfastu. Mar nimamo več nobene domoljubne vsebine II. svetovne vojne in slovenskih avtorjev, ki bi opisovali pomen domovine in domoljubje?

Res se mi poraja vprašanje ali se izmikamo omembi besede in vloge partizanstva, boja za domovino II. svetovne vojne, kot tudi obeleževanje 27. aprila– državnega praznika, ki je po mojem tudi že del tradicije?”

Zopet se mi je odprlo vprašanje o črno-belem slikanju zgodovine in zavedel sem se, da sem do partizanstva zelo kritičen. Še vedno mislim, da upravičeno, a obenem tudi vem, da ni bilo vse črno. Postavlja se mi vprašanje: “Kje in kako je možno ločevati NOB od revolucije?”

Ob tem se seveda zavedam, da tako kot sem sam (ne)kritičen do partizanstva, so nekateri drugi (ne)kritični do domobranstva in se verjetno tudi ne vprašajo, kako obrambo domovine ločevati od sodelovanja z okupatorjem.

Črno belega oz. črno rdečega je seveda preveč. Dogajanja glede poimenovanja kamniške knjižnice po Francetu Balantiču in potem predloga spremembe tega poimenovanja, kažejo ravno to. Po drugi strani pa sta prav Balantič in na drugi strani Kajuh lep primer, kako lahko končno rdečo in črno, če sploh gre za tako izraziti barvi, zmešamo med sabo. Morda niti ni potrebno mešati, morda lahko le pogledamo eno in drugo. Ali kot lepo pravi Andreja Barat v Domovini: “Morda je čas, da se vsaj v kulturi nehamo deliti na rdeče in črne, na naše in njihove-katerikoli že to so. Ampak poiskati kar je dobrega v človeku, v njegovem delu in to spoštovati. Ker ustvarjalna sila veje kjer hoče in se ne pusti vpeti niti levo niti desno.”

In morda potrebujemo tudi kakšno pisano zgodovino. Morda potrebujemo le zgodbe ene in druge strani, zgodbe preprostih ljudi. Zagotovo verjamem, da je v partizanih bilo veliko fantov in deklet, ki so ljubili domovino in so se borili zanjo. Kdo je zmožen pisati o tem in kdo je zmožen napisati roman ali komedijo na to temo. Morda letošnji Prešernov nagrajenec Tone Partljič. V Mojem atu, socialističnem kulaku mu je odlično uspelo prikazati drugo, bolečo izkušnjo naše zgodovine.

Navsezadnje gre za to, da se naučimo sodelovati, da se naučimo živeti drug z drugim in da se naučimo, da ni naših in njihovih, da smo skupaj na tej mali barki. Morda potrebujemo za ta korak precej ustvarjalnosti. Za naš mali narod še posebej velja, kar je zapisal Anton Trstenjak: “Danes velja: majhen narod je ustvarjalen narod ali pa izgine.”

Ustvarjalnost v zgodovinopisju, ustvarjalnost v romanu, pismu in kinematografiji. Morda potrebujemo kakšno črno komedijo, kot so bile Lepe vasi lepo gorijo ali Sod smodnika. Prav opis komedije Sod smodnika mi daje potrditev, da potrebujemo nekaj takega. Takole pravi: “Da bi nas svet bolje razumel, moramo najprej sebi pojasniti, kdo in kaj smo, z vsemi našimi pomanjkljivostmi in tudi kakšno vrlino. Film Sod smodnika se nikomur ne želi prikupiti, on prikazuje zelo težak čas in pri tem ne odstopa od upanja, da kljub vsemu prihodnost obstaja.”

Da ne bo nesporazuma: mrtve je treba pokopati, tistim, ki so krivi, je potrebno soditi, tiste, ki jih boli, je potrebno potolažiti in tiste, ki so bil junaki – lahko tudi tragični – različnih zgodb, je potrebno naslikati takšne, kot so bili in povedati zgodbo o njihovem junaštvu, njihovih dilemah in bolečinah.

9 KOMENTARJI

  1. “Morda potrebujemo le zgodbe ene in druge strani,zgodbe preprostih ljudi.”pravi avtor prispevka in v veliki meri se lahko strinjam s tem mnenjem.Vse t.i.uradne zgodovine so namreč največkrat zavestni ponaredki.Ko poslušam Pričevalce J.Možine,mi njihova doživetja,spomini in občutki-navkljub ubogemu neznanstvenemu človeškemu faktorju-razodevajo mnogo bolj avtentično zgodovino kot pa vse uradno Slovensko in mednarodno strokovno,znanstveno zgodovinopisje.

  2. Partizanstvo in zmago v 2. svetovni vojni lahko slavimo, ko bomo pokopali mrtve, ko bomo izpraznili Hudo jamo, ko prekopljemo Kočevski Rog itd. Potem bo partizanstvo odkupljeno. Revolucija se bo odkupila. S tem da bo pozabljena na smetišču zgodovine. Do takrat pa bomo ločevali neločljivo.

  3. Črno-rdeča kombinacija je zelo agresivna. ( Težko razumem, kaj piči ženske pri nas, da se neredko v to kombinacijo oblačijo. No, moški, ki se obleče recimo v rdečo srajco in črn reklc, je definitivno usekan.) Bog ne daj, da bi bila to slovenska nacionalna zastava.

  4. Težko je ločiti revolucijo od osvobodilnega boja, saj je drugo služilo zgolj kot paravan za izvedbo prvega.

    Partizani, ki so se iskreno borili proti okupatorju, se niso zavedali da so orodje revolucionarjev in so bili zlorabljeni, da se je lahko izvedla revolucija.

  5. Zanimiv zapis avtorja.

    Bilo je preveč nesmiselnega sovraštva in grozodejstev, da bi se opevalo 2. svetovno vojno. Lahko nam je le v poduk.

  6. Tudi tu velja opozoriti na strpnost do najbolj ranljive skupine v Sloveniji – to so žrtve in njihovi sorodniki zverinsko pomorjenih nedolžnih žrtev in neopravičeno obsojenih in zaprtih v bivšem totalitarnem režimu.

    Že zgolj zaradi teh ne bi smeli biti nikjer prisotni simboli, ki spominjajo na ta krut režim. Prav tako ne pisanja, ki bi ta čas poveličevala.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite