En teden je, kar se je končalo svetovno prvenstvo v nogometu. Čeprav mi je do nogometa toliko kot do lanskega snega, me tokratno tekmovanje ni pustilo ravnodušnega – pa ne zaradi tekanja izbornih državnih moštev po travnatih igriščih, ampak zaradi fanatičnega navijanja velike večine Slovencev za hrvaško reprezentanco.
Neizmerno sem hvaležen multi-kulkti reprezentanci, ki je igrala pod francosko zastavo, da je preprečila sramoto, ki se je že kazala na obzorju v deželi pod Triglavom. Skoraj bi se bilo zgodilo, da bi Slovenci morebitno hrvaško zmago v finalu prvenstva proslavljali kot zmago Slovenije z bučnimi prireditvami na trgih slovenskih mest, z vihranjem hrvaških zastav, s šahovnicami na prepotenih oblačilih in obrazih in seveda s pijačo v potokih do jutranjih ur. Od pričakovanega velikega proslavljanja je ostala le pijača, v kateri so moji razočarani sodržavljani utapljali poraz tuje reprezentance, ki ga je ta utrpela v igri z neko drugo tujo reprezentanco ter žolčno kritizirali sodnike.
Zasvojenost z odnosom
Zakaj ob vseh neprijetnostih, ki iz dneva v dan prihajajo k nam čez Muro, Sotlo, Kolpo in Dragonjo Slovenci tako rekoč ponorimo, se poistovetimo s hrvaškimi športniki in preko njih s hrvaškim narodom in državo? Zakaj smo bolj ali manj ravnodušni do italijanskih, avstrijskih in madžarskih športnikov ter narodov in držav, ki jih le-ti zastopajo v mednarodni areni športa? Kljub temu, da nisem nikakršen strokovnjak za psihologijo ali sociologijo, tvegam s trditvijo, da zaradi odvisnosti od odnosa.
Slovenski narod ne hira samo zaradi manjvrednosti do Hrvaške, ampak tudi zaradi kolektivne nekemične zasvojenosti. Veliko se da slišati in prebrati o odvisnosti od odnosa – nekemični zasvojenosti, ki se pogosto pojavi pri osebi, ki je bila v otroštvu čustveno zanemarjena, psihično ali fizično zlorabljena (po avtorici knjig in terapevtki Sanji Rozman).
Mar se pogubno razmišljanje, čustvovanje, doživljanje in ravnanje ne dogaja samo posamezniku, ampak tudi narodu? Karkoli in kakorkoli naj bi že bilo med narodoma – Slovenci s seboj tovorimo travme iz preteklosti, ne upamo si in nočemo izgubiti nezdravega in neuravnoteženega partnerstva s Hrvati tudi po ločitvi »zakona«, od katere je preteklo že sedemindvajset let.
Prepletenost zgodovine
Zgolj v ilustracijo in ne za resno zgodovinsko analizi potegnimo rdečo nit dogodkov in odnosov med Slovenci in Hrvati, ki so jih povzročile državne tvorbe in posamezniki:
sveti Hieronim (4. stol), sveta brata Ciril in Metod ter glagoljaši (od 9. do 19. stol.), Celjski grofje, protestanti in Primož Trubar (sredina 16. stol.), kmečki upori in Matija Gubec (1573), turški vpadi in Andrej Turjaški (1593), Habsburška monarhija in Avstro-Ogrska, Beneška republika, Ilirske province (1809 – 1813), ilirizem in Stanko Vraz (1. polovica 19. stol.), Ustanovitev univerze v Zagrebu (1874), Jugoslovanski klub na Dunaju in majniška deklaracija (1917), Država SHS (1918), Kraljevina SHS in Kraljevina Jugoslavija, ustanovitev Univerze v Ljubljani (1919), Komunistična partija Jugoslavije (1919) in komunistična revolucija, izgnanstvo gorenjskih in štajerskih duhovnikov na Hrvaško leta 1941, NOB, taborišče Jesenovac in poboji leta 1945, FLRJ in SFRJ, Svobodno tržaško ozemlje in njegova delitev, vzgoja in izobraževanje številnih slovenskih duhovnikov ter redovnikov v do Katoliške Cerkve strpnejši SR Hrvaški po letu 1945, diktatura proletariata in Kardeljevo samoupravljanje, slovenska »kolonizacija« obal zahodne Istre in Hrvaškega primorja z otoki, osamosvojitev in sedemindvajset let zdrah ter delitve premoženja med ločenima »zakoncema«.
Sledijo podrobnosti le o treh, bralcem verjetno manj znanih, vendar pomembnih osebnostih in okoliščinah, ki so zaznamovale odnose med narodoma in državama.
Sveti Hieronim
Kamen spotike med Slovenci in Hrvati je sv. Hieronim. Rojen je bil leta 347 v Stridonu (okolica današnje Ilirske Bistrice), umrl v Betlehemu leta 420. Rimski duhovnik ter prevajalec Svetega pisma v latinščino je zase zapisal, da je Dalmatinec in to je dovolj, da si južni sosedje upajo zareči, da je »Hrvat«. Zamolčano ali neznano je dejstvo, da je severna meja rimske province Dalmacije tekla po današnjem južnem slovenskem ozemlju.
Sredi 15. stoletja je romarska bratovščina pod vodstvom duhovnika Hieronima s Ptuja zgradila v Rimu hospic za slovanske romarje pri cerkvi sv. Marine, kasneje na njenem mestu zgrajene cerkve sv. Hieronima (1). Po Tridentinskem koncilu sredi 16. stoletja se je v hospicu začela nova dejavnost – vzgoja duhovnikov, ki je potekala s številnimi reorganizacijami, preimenovanji in prekinitvami. Ob tem je hospic postajal vedno bolj hrvaška ustanova. Spor okrog imena (2) je papež reševal še leta 1902. Danes nosi naslov »Papinski hrvatski zavod svetog Jeronima«. Slovenci smo se obrisali pod nosom za svoj (ali slovanski) zavod in bili prisiljeni leta 1960 ustanoviti Papeški slovenski zavod v Rimu (Slovenik).
Sodelovanje protestantov
O Primožu Trubarju vemo marsikaj, še vedno pa se najde kakšna skrita zanimivost. Splošno znano je, da se je deček Trubar eno leto šolal na Reki, manj znana pa je Trubarjeva vloga pri prevodu Svetega pisma v hrvaščino. Koprski škof Vergerij je Trubarja spodbujal in financiral pri prevodu Svetega pisma v slovenščino, ob tem pa mu je naložil tudi skrb za hrvaški prevod. S pomočjo Vergerija in Trubarja so Hrvatje dobili Sveto pismo v glagolici izpod peres protestantov Antona (ne Jurija!) Dalmatina iz Senja in Stepana Konzula iz Istre. Zanimivo je Trubarjevo mnenje o razumevanju hrvaškega jezika, ki se kaže v navedku (3):
Mi Kranjci in Slovenci(!) ga razumemo za silo, a mnogo bolje kakor češki, poljski ali lužiški jezik; prav tako oni našega.« Upravičeno me skrbi, da vzajemnega razumevanja jezikov (za silo) danes ni več. V medsebojnih stikih je pogovorni in tudi uradni jezik takoj hrvaščina – od bencinske črpalke do Banskih dvorov.
Univerzi
Slovenci, pregovorni zamudniki, smo za Hrvati močno zaostajali pri ustanovitvi univerze in posameznih fakultet ter akademij. Zanimiva je primerjava letnic ustanavljanja le-teh:
| Zagreb | Ljubljana | |
| Predhodnica današnje univerze | 1669 | ni uradnega podatka
(omalovažujoč odnos do visokošolskega študija) |
| Univerza | 1874 | 1919 |
| Pravna fakulteta | 1874 | 1919 |
| Filozofska fakulteta | 1874 | 1919 |
| Teološka fakulteta | 1874 | 1919 |
| Medicinska fakulteta | 1874 | 1919 (le 4 semestri), 1945 (popolna) |
| Tehnična fakulteta | 1919 | 1919 |
| Veterinarska fakulteta | 1924 | 1953 (oddelek Fak. za agronomijo, gozdarstvo in veterino), 1990 (samostojna članica univerze) |
| Akademija likovnih umetnosti | 1907 | 1945 |
| Akademija za glasbo | 1921 | 1939 |
Na jug Slovenci nismo hodili samo služit vojaškega roka, ampak smo se tja odpravljali tudi študirat. Za nekatere študijske smeri (zlasti medicino, veterino in likovno umetnost) je v obdobju med svetovnima vojnama vlogo Gradca in Dunaja prevzel Zagreb – z vsemi dobrimi in slabimi posledicami.
Ne znam odgovoriti na vprašanje, kako se znebiti občutka manjvrednosti Slovencev in ozdraviti našo zasvojenost z odnosom. Zdi se celo, da se stanje iz leta v leto poslabšuje.
Viri:
1) www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/59-47-CerkevPoSvetu-17
2) www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-LIJ911LQ/f9a54952-bd03-4b04-b3aa-8fb0350a74ac/PDF
