Kako preseči občutek manjvrednosti do Hrvatov?

23
1457
CREATOR: gd-jpeg v1.0 (using IJG JPEG v62), quality = 97

En teden je, kar se je končalo svetovno prvenstvo v nogometu. Čeprav mi je do nogometa toliko kot do lanskega snega, me tokratno tekmovanje ni pustilo ravnodušnega – pa ne zaradi tekanja izbornih državnih moštev po travnatih igriščih, ampak zaradi fanatičnega navijanja velike večine Slovencev za hrvaško reprezentanco.

Neizmerno sem hvaležen multi-kulkti reprezentanci, ki je igrala pod francosko zastavo, da je preprečila sramoto, ki se je že kazala na obzorju v deželi pod Triglavom. Skoraj bi se bilo zgodilo, da bi Slovenci morebitno hrvaško zmago v finalu prvenstva proslavljali kot zmago Slovenije z bučnimi  prireditvami na trgih slovenskih mest, z vihranjem hrvaških zastav, s šahovnicami na prepotenih oblačilih in obrazih in seveda s pijačo v potokih do jutranjih ur. Od pričakovanega velikega proslavljanja je ostala le pijača, v kateri so moji razočarani sodržavljani utapljali poraz tuje reprezentance, ki ga je ta utrpela v igri z neko drugo tujo reprezentanco ter žolčno kritizirali sodnike.

Zasvojenost z odnosom

Zakaj ob vseh neprijetnostih, ki iz dneva v dan prihajajo k nam čez Muro, Sotlo, Kolpo in Dragonjo Slovenci tako rekoč ponorimo, se poistovetimo s hrvaškimi športniki in preko njih s hrvaškim narodom in državo? Zakaj smo bolj ali manj ravnodušni do italijanskih, avstrijskih in madžarskih športnikov ter narodov in držav, ki jih le-ti zastopajo v mednarodni areni športa? Kljub temu, da nisem nikakršen strokovnjak za psihologijo ali sociologijo, tvegam s trditvijo, da zaradi odvisnosti od odnosa.

Slovenski narod ne hira samo zaradi manjvrednosti do Hrvaške, ampak tudi zaradi kolektivne nekemične zasvojenosti. Veliko se da slišati in prebrati o odvisnosti od odnosa – nekemični zasvojenosti, ki se pogosto pojavi pri osebi, ki je bila v otroštvu čustveno zanemarjena, psihično ali fizično zlorabljena (po avtorici knjig in terapevtki Sanji Rozman).

Mar se pogubno razmišljanje, čustvovanje, doživljanje in ravnanje ne dogaja samo posamezniku, ampak tudi narodu? Karkoli in kakorkoli naj bi že bilo med narodoma – Slovenci s seboj tovorimo travme iz preteklosti, ne upamo si in nočemo izgubiti nezdravega in neuravnoteženega partnerstva s Hrvati tudi po ločitvi »zakona«, od katere je preteklo že sedemindvajset let.

Prepletenost zgodovine

Zgolj v ilustracijo in ne za resno zgodovinsko analizi potegnimo rdečo nit dogodkov in odnosov med Slovenci in Hrvati, ki so jih povzročile državne tvorbe in posamezniki:

sveti Hieronim (4. stol), sveta brata Ciril in Metod ter glagoljaši (od 9. do 19. stol.), Celjski grofje, protestanti in Primož Trubar (sredina 16. stol.), kmečki upori in Matija Gubec (1573), turški vpadi in Andrej Turjaški (1593), Habsburška monarhija in Avstro-Ogrska, Beneška republika, Ilirske province (1809 – 1813), ilirizem in Stanko Vraz (1. polovica 19. stol.), Ustanovitev univerze v Zagrebu (1874), Jugoslovanski klub na Dunaju in majniška deklaracija (1917), Država SHS (1918), Kraljevina SHS in Kraljevina Jugoslavija, ustanovitev Univerze v Ljubljani (1919), Komunistična partija Jugoslavije (1919) in komunistična revolucija, izgnanstvo gorenjskih in štajerskih duhovnikov na Hrvaško leta 1941, NOB, taborišče Jesenovac in poboji leta 1945, FLRJ in SFRJ, Svobodno  tržaško ozemlje in njegova delitev, vzgoja in izobraževanje številnih slovenskih duhovnikov ter redovnikov v do Katoliške Cerkve strpnejši SR Hrvaški po letu 1945, diktatura proletariata in Kardeljevo samoupravljanje, slovenska »kolonizacija« obal zahodne Istre in Hrvaškega primorja z otoki, osamosvojitev in sedemindvajset let zdrah ter delitve premoženja med ločenima »zakoncema«.

Sledijo podrobnosti le o treh, bralcem verjetno manj znanih, vendar pomembnih osebnostih in okoliščinah, ki so zaznamovale odnose med narodoma in državama.

Sveti Hieronim

Kamen spotike med Slovenci in Hrvati je sv. Hieronim. Rojen je bil leta 347 v Stridonu (okolica današnje Ilirske Bistrice), umrl v Betlehemu leta 420. Rimski duhovnik ter prevajalec Svetega pisma v latinščino je zase zapisal, da je Dalmatinec in to je dovolj, da si južni sosedje upajo zareči, da je »Hrvat«. Zamolčano ali neznano je dejstvo, da je severna meja rimske province Dalmacije tekla po današnjem južnem slovenskem ozemlju.

Sredi 15. stoletja je romarska bratovščina pod vodstvom duhovnika Hieronima s Ptuja zgradila v Rimu hospic za slovanske romarje pri cerkvi sv. Marine, kasneje na njenem mestu zgrajene cerkve sv. Hieronima (1). Po Tridentinskem koncilu sredi 16. stoletja se je v hospicu začela nova dejavnost – vzgoja duhovnikov, ki je potekala s številnimi reorganizacijami, preimenovanji in prekinitvami. Ob tem je hospic postajal vedno bolj hrvaška ustanova. Spor okrog imena (2) je papež reševal še leta 1902. Danes nosi naslov »Papinski hrvatski zavod svetog Jeronima«. Slovenci smo se obrisali pod nosom za svoj (ali slovanski) zavod in bili prisiljeni leta 1960 ustanoviti Papeški slovenski zavod v Rimu (Slovenik).

Sodelovanje protestantov

O Primožu Trubarju vemo marsikaj, še vedno pa se najde kakšna skrita zanimivost. Splošno znano je, da se je deček Trubar eno leto šolal na Reki, manj znana pa je Trubarjeva vloga pri prevodu Svetega pisma v hrvaščino. Koprski škof Vergerij je Trubarja spodbujal in financiral pri prevodu Svetega pisma v slovenščino, ob tem pa mu je naložil tudi skrb za hrvaški prevod. S pomočjo Vergerija in Trubarja so Hrvatje dobili Sveto pismo v glagolici izpod peres protestantov Antona (ne Jurija!) Dalmatina iz Senja in Stepana Konzula iz Istre. Zanimivo je Trubarjevo mnenje o razumevanju hrvaškega jezika, ki se kaže v navedku (3):

Mi Kranjci in Slovenci(!) ga razumemo za silo, a mnogo bolje kakor češki, poljski ali lužiški jezik; prav tako oni našega.« Upravičeno me skrbi, da vzajemnega razumevanja jezikov (za silo) danes ni več. V medsebojnih stikih je pogovorni in tudi uradni jezik takoj hrvaščina – od bencinske črpalke do Banskih dvorov.

Univerzi

Slovenci, pregovorni zamudniki, smo za Hrvati močno zaostajali pri ustanovitvi univerze in posameznih fakultet ter akademij. Zanimiva je primerjava letnic ustanavljanja le-teh:

Zagreb Ljubljana
Predhodnica današnje univerze 1669 ni uradnega podatka

(omalovažujoč odnos do visokošolskega študija)

Univerza 1874 1919
Pravna fakulteta 1874 1919
Filozofska fakulteta 1874 1919
Teološka fakulteta 1874 1919
Medicinska fakulteta 1874 1919 (le 4 semestri), 1945 (popolna)
Tehnična fakulteta 1919 1919
Veterinarska fakulteta 1924 1953 (oddelek Fak. za agronomijo, gozdarstvo in veterino), 1990 (samostojna članica univerze)
Akademija likovnih umetnosti 1907 1945
Akademija za glasbo 1921 1939

 

Na jug Slovenci nismo hodili samo služit vojaškega roka, ampak smo se tja odpravljali tudi študirat. Za nekatere študijske smeri (zlasti medicino, veterino in likovno umetnost) je v obdobju med svetovnima vojnama vlogo Gradca in Dunaja prevzel Zagreb – z vsemi dobrimi in slabimi posledicami.

Ne znam odgovoriti na vprašanje, kako se znebiti občutka manjvrednosti Slovencev in ozdraviti našo zasvojenost z odnosom. Zdi se celo, da se stanje iz leta v leto poslabšuje.

Viri:

1) www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/59-47-CerkevPoSvetu-17

2) www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-LIJ911LQ/f9a54952-bd03-4b04-b3aa-8fb0350a74ac/PDF

3) https://matjazcrnivec.wordpress.com/trubar/sp-pt-in-slo/

23 KOMENTARJI

  1. Razlika se nahaja v Cerkvah. Hrvaška je v glavnem desna (torej v Boga verujoča), slovenska pa v glavnem leva. Kar se vidi predvsem na volitvah. Vera daje moč, moč pa daje samozaupanje. Naša Cerkev moči nima, tudi enega svetnika niso sproducirali. O tem že vrabci na strehah čivkajo.

    • Ah dajte no – prav to, da se je slovenska Cerkev otresla bremena politične desne usmeritve, je njena dodana vrednost. Tudi Cerkev na Hrvaškem se bo, vendar proces tam teče počasneje, primas HR cerkve vodi zagrebško nadškofijo že več kot dvajset let, ko se bo nekaj škofov zamenjalo, bo tudi mentaliteta postala drugačna. In zakaj bi bila po vaše “leva” Cerkev taka, ki nima vere, “desna” pa ravno obratno??

  2. In ker smo že pri Cerkvah, lahko nadaljujemo. Hrvaška je izredno domoljubna in narodna. Popolnoma podpira agresivno hrvaško politiko ob meji. Kljub temu, da imajo polovico Jadranskega morja skoraj do Otrantskih vrat, ne bi prepustili dobrim sosedom niti nekaj kvadratnih metrov v Piranskem zalivu. Slovenci pa nismo domoljubi, naši vedno znova isti izvoljeni predstavniki tožijo Hrvaško, ker noče prevzeti nepravično dosojenega slovenskega ozemlja in morja. In naš duhovnik zmerja z rasisti tiste redke Slovence, ki se zgražajo zaradi provokativne in nehigienične tuje “kulture” v naših topliških bazenih.
    O komunističnih naših politikih je škoda izgubljati besed. Hrvatom so tudi po vojni radi prepuščali slovenska ozemlja, ne le v sedanjem času. Res pa je, da so si nakopali nepopustljivo hrvaško sovraštvo ob organizacijski in logistični podpori pobojem stotisočev Hrvatov v Mariboru in okolici.
    Tudi predvojni slovenski politiki in intelektualci niso bili dosti boljši. Nekateri so se že ob ilirizmu kar pohrvatili, ker so verjeli hrvaškim natocevanjem, da smo podalpski Hrvati, kot npr. Stanko Vraz, drugi so po prvi svetovni vojni Slovenijo vključili na Balkan, namesto da bi izbrali srednjeevropsko pot in nas tako osrečili z obema Jugoslavijama, revolucijo in sedanjo komijugonostalgijo. O vključitvi v državo SHS so npr. leta1918 odločili kar v hrvaškem saboru, avstrijskemu monarhu pa zabrusili “zu spät”. Posledice prenašamo še danes.

  3. Za začetek bi jim lahko en milijon Slovencev prenehal vsako poletje nositi kufre denarja. S tem bi pokazali vsaj minimalen nacionalni ponos. In striktno pazili, da bi na nagovor vsakega hrvatarja na slovenskem ozemlju odgovorili: “Do you speak English?”

  4. Mogoče bi, g. Tomelj, v precep malo vzeli tudi vse tiste znane “desne” Slovence, ki so zadnje tedne hrupno, skoraj patetično navijali za “vatrene”, obenem pa se imajo za velike domoljube? In, zanimivo, ko je šlo za velik uspeh kakšnega slovenskega športnika, nikoli niso zganjali takšne patetike kot sedaj ob nogometnem pohodu naših južnih sosedov. Takšno “domoljubje” me ne prepriča, sploh če zraven prištejem lezenje madžarskemu premierju nekam v anus, kar je sicer v zadnjem času pogost trend “najbolj domoljubne stranke”.
    Še bolj pa to patetično izpade, ko ti isti kvazi slovenski domoljubi delajo reklamo za Thompsona kot “primer dobre prakse”, obenem pa pozabljajo na dejstvo, da velika večina hrvaških oboževalcev Thompsona Slovence sovražijo še bolj kot Srbe – razen morda tistih nekaj Slovenceljnov, ki se imajo za podalpske Hrvate in jim je vseeno, če Hrvaška sega do Trsta in Celovca. Zagotovo pa mnoge evropske države niso brez tehtnega razloga prepovedale Thompsonovih koncertov. Ker na njih ne gre brez nacistične in ustaške ikonografije, kar direktno nasprotuje tako evangeliju kot pristnemu domoljubju.

    • Ja Aco, pri pri slovenskih športnikih so pokazali malo manj navdušenja – ravno toliko, da zaznaš razliko.

      Tvoji levaki so prepovedali rock koncert. Torej vemo, kdo je totalitaren.

      • Kapodistrias,
        vašo sicer zlobno pripombo jemljem kot kompliment – ker ste potrdili, da imam prav. Namreč, ko nekdo ne more z argumenti ovreči tega, kar pišem, napade ad hominem. In takrat skozi vrstice prizna svojo nemoč.

        • Ne Aco Pečan, tebe smo že vsi spregledali. Si Sorosov socialist, na svojem FB profilu pa si hujši od levakov pri širjenju sovraštva do desnice.

  5. Med svetovnim prvenstvom sem iskreno navijal za hrvaško reprezantanco. Bil sem tudi zelo vesel, kako so se veselili in proslavljali finale svoje reprezentance. Tudi z hrvaškim domoljubljem ni prav nič narobe. Nekaj hudo narobe pa je z odsotnostjo domoljubja pri Slovencih. Tudi za težave z arbitražo je nepravično, da krivite Hrvate, saj so si jih Slovenci sami prostovoljno naredili in so za nje izključno sami krivi (osebno sem bil ves čas odločno proti arbitraži, ker sem brez sence dvoma vedel, da bodo zaradi arbitraže sami problemi, škoda za obe strani in še večji konflikti, saj arbitraža ne bo razrešila bistva problemov in da bo oba naroda še bolj sprla med seboj ter tako hrvaški, kot tudi slovenski elti, še desetletja omogočala, da bo manipulirala z ljudmi, namesto, da bi se soočali z resničnimi izzivi). Sicer pa če izgubiš “igro”, je edino modro in prav, da se s porazom čim prej sprijazniš, se iz tega nekaj naučiš in greš (brez zamere) naprej – in dejstvo je, da so Slovenci v celoti izgubili to “igro” in prej se s tem sprijaznite, boljše bo. Zavedati se moramo, da imamo (in bomo imeli) Slovenci in Hrvati veliko skupnega (oboji imamo ekstremno maligne in nesposobne elite, udbovske strukture in njihovo delovanje v vseh sferah javnega in tudi zasebnega (gospodarstvo) delovanja, ekstremno nevarne in velike demografske probleme, dologorčno nevzdržno zdravstveni in pokojninski sistem, …, do tega, da smo tako Slovenci, kot tudi Hrvati, v bistvu zgolj nepomembna šahovska figura v očeh lokalnih in globalnih (vele)sil, ki jim je gre zgolj in izključno za njihove interese na tem območju, niti malo pa ne za skrb za Ivana ali za Janeza.

    • In kako si predstavljate rešitev mejnega problema med Slovenijo in Hrvaško? Z bilateralnimi pogovori se ni dalo rešiti ničesar. Od 19. stoletja dalje do danes pa je kar precej slovenske zemlje prišlo v hrvaške roke, tako da vašega navijanja za Hrvate res ne razumem. Ste tudi vi eden od lažnih domoljubov?

      • Po Acotovo je tako. Če hočeš biti domoljub, moraš sovražiti Hrvate, po drugi strani pa se klanjati islamskim okupatorjem države.

        Tisti, ki so Slovencem zapravili ozemlje, so bili vsi komunajzerji ali njihovi nasledniki. Tisti, ki jih ti podpiraš. Od Kardelja, Pahorja in druščine itd…

  6. Spoštovani g. Kukar, hvala za napisane besede. Opisujejo dejansko situacijo. Sramotijo nas sicer nestrokovni nastopi naših politikov, ampak to je začasen problem. Pametni in strokovni državniki bodo s sosednimi državami gojili zanesljivo in koristno sodelovanje.

  7. Neverjetno. To da smo navijali za Hrvate v finalu je vsaj zdravo. Kanček psihičnega zdravja smo pokazali. Kar avtor piše je totalna bedarija, če že ne kar tista hudobija in vzvišenost, ki nas tepe že stoletje ali dva.

  8. Spoštovani gospod Andrej Tomelj,
    že pričetek vašega prispevka me je rahlo stresel.
    “Neizmerno sem hvaležen multi-kulkti reprezentanci, ki je igrala pod francosko zastavo, da je preprečila sramoto, ki se je že kazala na obzorju v deželi pod Triglavom.”
    A tako, vam je Afrika (pa nič slabega o nogometaših) bližja kot po jeziku, kulturi, veri in številnih drugih značilnostih nam najbližja in sosedna država? Vas je motilo morda križanje in prošnja za božjo pomoč nekaterih njihovih nogometašev? Vas je motilo njihovo domoljubje? Morda šahovnica kot njihov zgodovinski simbol? In kakšna sramota se je že kazala pod Triglavom? Obrazložite nam to.
    Navijati za sosede je zame najbolj normalno stanje duha, emocionalna in racionalna zrelost. Sploh pa v športih, kjer se vrtijo vratolomne vsote denarja, kjer vemo, kdo je večji in neprimerno močnejši. Navijati za manjšega, šibkejšega po denarju in dosedanjih rezultatih, je vendar moralna dolžnost normalnega človeka.
    To, kar je avtor zapisal na začetku kot iztočnico teme, je zame sprevrženo, podlo, da ne rečem primitivno dejanje. Dejanje čiste nevoščljivosti v stilu: samo da sosedu crkne krava. Če misli, da je v tem kaj domoljubnosti, se krepko moti. In če misli, da bomo Slovenci s takšnim ravnanjem kaj pridobili na samozavesti, nacionalnem ponosu, se še bolj moti. Prav nasprotno, to je zgleden primer samopodobe in samozaupanja.
    Slovenci smo športni narod. Ker smo po značaju bolj individualisti kot kolektivisti (tudi povojni kolektivizem nam je bil vsiljen!), smo pač uspešnejši v individualnih športih. Poglejte samo našega Rogljiča med najboljšimi na francoskem Touru! Ali pa someščanko Artnakovo v potapljanju. Dosežki svetovnega formata – pri dvomilijonskem narodu! Ponosni smo lahko, ne pa da se samouničujemo še z zavistjo, če gre sosedom tudi kdaj dobro.
    Gospod Andrej, verjam, da niste navdušeni nad proslavljanjem zmage Francozov (?) tiste drhali, ki je po pariških ulicah razbijala in ropala izložbe, zažigala avtomobile in dala vedeti, da je “black power”zaslužen za ta uspeh, ne pa morda neka visoka francoska kultura. Zamislite se nad tem.
    Za konec: sem velik ljubitelj Francije, njene zgodovinske veličine, kulture, jezika (ga govorim), naravnih lepot (prekrižaril sem jo večkrat po dolgem in počez in še kaj vmes) gastronomije (posebno vina) – pa vendar sem tisto nedeljo zvečer navijal za Hrvate, sosede! Brez slabe vesti in brez kakršne koli odvisnosti od odnosa.

  9. O kakšnem občutku manjvrednosti pa pisec članka govori? O svojem? Jaz kot Slovenec ne čutim naspram Hrvatom niti kančka kakršne koli manjvrednosti. Pa še navijal sem za njih na svetovnem prvenstvu. Se spoodobi, saj so sosedi.
    S preseganjem občutka inferiornosti pa naj se avtor ukvarja kar na osebni ravni, ne pa da posplošuje. Psihoterapija kar dobro opravi to nalogo.

  10. …pa še letujem na Hrvaškem. Vsako leto. Prekrasno morje. Za nastanitev in ostale usluge seveda plačam in nikoli nisem imel občutka, da “jim nosim kufre denarja” in da s tem kakorkoli počnem karkoli slabega s svojim nacionalnim ponosom. A če greš pa v Turčijo na all-inclusive bakanalije, si pa tapravi ponosen Slovenec? Ali kaj? Al pa na finančno odiranje na Bled ali Bohinj?
    Mojega ponosa, da sem Slovenec Hrvati niti malo ne motijo ali se ga kakorkoli dotikajo.

  11. Strinjam se z Bacom in se nekaterimi zlasti kasnejsimi odzivi med komentarji, ki niso nacionalisticno nastrojeni proti juznim sosedom. Navijal sem iskreno za hrvaske nogometase, toliko bolj zaradi njihove srcne in domiselne igre, s katero so se odlicno kosali z najboljsimi. Mnogo vecjimi nacijami. In nobene krivde ne cutim, ce obiscem poleti njihovo obalo, posebej njihove cudovite otoke. Nic manj zato ne obcudujem slovenske domovine. Za domoljubje ni nobene potrebe biti protihrvaski nacionalist. Niti protiavstrijski, niti protiitalijanski, niti protimadzarski. Dobrososedsko sodelovanje je edina pametna in koristna usmeritev.

  12. Opazanje lepot in vrednosti drugod, ne le pri sebi, cloveka duhovno bogati. Dezele okoli nas imajo ogromno tako naravnih kot tudi kulturno zgodovinskih lepot. Italija recimo okoli 60 procentov vseh svetovnih spomenikov Unesca. Tudi Hrvaska je izjemno bogata na tem podrocju, posebej v obalnem pasu do Dubrovnika. Velika zgodovina. Odkrito, vec drzavniske in mescanske tradicije kot pri Slovencih. Kar ne pomeni, da se pocutimo manjvredni pred Hrvati, ce dejstva opazamo. Kvecjemu se Slovenci manjvredni zgodovinsko cutimo pred Nemci. Tudi to je nepotrebno.

  13. Jaz do Hrvatov ne čutim nobenega občutka manjvrednosti, kvečjemu obratno. Saj se že celo zgodovino šlepajo na nas in nas posnemajo. Zadnji primer: njihova predsednica Kolinda Grabar-Kitarovićeva pri oblačenju papagajsko posnema slovensko prvo damo ZDA Melanio Trump. O tem pišejo vsi hrvaški mediji.

    Na naši strani so hud problem predvsem politiki in diplomati, ki so večinoma nacionalno mlačni, nedomoljubni, premalo poznajo zgodovino (če bi jo, bi na primer vedeli, da so “hrvaški” kajkavci etnični Slovenci, to so dokazali že Kopitar, Dobrovsky in Mikošič), ne obvladajo prijemov t. i. levantinske diplomacije (goljufanje in podkupovanje, v čemer hrvaški politiki in diplomati briljirajo), predvsem pa so preveč lahkoverni in naivno zaupajo v mednarodno pravo (ki sploh ni pravo v pravem pomenu te besede).

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite