Poznam nekaj ljudi, ki načrtujejo in tudi rezervirajo kraj, način bivanja in termin za poletne počitnice takoj, ko pridejo s smučanja. Tam nekje pozimi. Da bo vse pravočasno, da bo vse optimalno, da bo vse kot mora biti. Priznam, da je to meni čisto nepredstavljivo – pozimi se ukvarjati s poletjem! Seveda dopuščam možnost, da je ukvarjanje s poletnimi počitnicami sredi zime za koga lahko prav zabavno, lahko je načrtovanje vseh mogočih podrobnosti pravzaprav že del uživanja poletnega dopusta, ko se človeku vsled pričakovanja sredi zime cedijo sline po poležavanju na plaži. Meni pač ni do tega.
Cena fleksibilnosti je toplo pivo
Mi ne načrtujemo nobenih terminov, nobenih krajev, nobenih apartmajev, hotelov, prostorov v kampu, … pač pa, ko si zamislimo, da bi bilo fino oditi na morje, preprosto vržemo najnujnejše v prtljažnik in gremo. Z zaupanjem, da najdemo najboljši prostor na obali. Velikokrat se je res tako tudi zgodilo.
Ko smo nekaj let nazaj tam v Dalmaciji v okolici Pakoštan iskali kamp, jih ene par obiskali in na koncu našli prostor v preprostem kampu, smo dobili idealen prostor čisto, ampak čisto ob obali. Ker tam ni bilo sence, nam je “gazda” priskrbel ponjavo. V kampu ni bilo nobene trgovine, “gazda” je vsak dan dostavljal le nekaj kruha, ga pustil v nekakšni recepciji, mi smo ga hodili iskat in v škatlo metali kune. Hladilnik smo imeli kar v hladnem izviru, ki je pritekel v morje blizu našega šotora nekje z gora. Tako, da je sin lahko kar zaplaval v “hladilnik” po pivo …
Tudi sedaj nimamo pravega hladilnika, posledično ni treba napeljevati elektrike pa kampu. Pač pijem malo bolj toplo pivo, ponavadi ohlajeno na temperaturo morja, včlasih tudi na temperaturo zraka. E, to je recimo cena, ki jo osebno plačujem za toliko fleksibilnosti.
Priznam, ko so bili otroci še majhni, smo sicer včasih rezervirali kakšen apartma, potem, ko so malo zrasli, smo se le uskladili okvirno okoli termina – takrat, ko ni bilo skavtskih taborov. Sedaj, ko greva z ženo sama, pa ne načrtujeva nič. Se le prepustiva navdihu. Če se kaj “sfiži”, tako kot se je letos z onim mrzlim in deževnim vremenom, gnečami na cesti, polno zelenjave na vrtu, ki jo je bilo treba pospraviti v skrinjo in vložiti, … pač ne greva.
Tako sva letos počakala na boljše vreme, da se je gneča umirila, da je bila zelenjava pospravljena. Potem sva šla. Pa ne na Hrvaško, tako kot sva sprva mislila, pač pa kar v kamp pri Izoli. Pod oljke. Super! Lepo, poceni, prijazni ljudje, blizu doma si, voda čista, morje toplo, … pivo tudi.
Včasih se nam zgodi, da nam sredi poletja tudi kakšen od prijateljev priskrbi kakšen apartma. Pač gremo pa tja. Predlani smo bili recimo v dijaškem domu Srednje šole v Izoli, kjer so nam okusno kuhali in izredno lepo postregli kar dijaki te šole. Najbrž je bila to njihova praksa. Lepa izkušnja.
Koliko je minimalno?
Tako fleksibilnost seveda omogoča le šotorjenje z minimalno opreme, posledično seveda z minimalno komoditete in preprostim prehranjevanjem. Zato pa táko preprosto kampiranje omogoča maksimalno plavanja, pogovorov, branja, sprehodov.
Kaj je za naju minimum opreme? Mali šotorček za tri osebe (da se lahko stegnem po diagonali), podloga, rjuha, deka, vzglavnik, gorilnik s trikilsko jeklenko, nekaj posode, ki jo nabereva v kuhinji, naglavna svetilka, hladilna torba (brez elektrike), da mravlje ne vdirajo v hrano, dva precej “komot” stola in mala mizica. Pa dve “peni” za na plažo, štiri brisače – dve za slano in dve za sladko vodo in pa nekaj dobrih knjig. Na vrtu nabereva sadje in zelenjavo, v shrambi najdeva kaj vloženega in spotoma se ustaviva še v kakšni trgovini.
Tako količino prtljage ni zamudno pripraviti in potem pospraviti. S tem si dajeva manj možnosti, da se pri teh opravilih skregava. Kar ni zanemarljivo za uspeh najinega dopustovanja.
Morda pa komu tole koristi, da kakšno reč pusti doma. Ja, prvo vprašanje pri pakiranju za na morje naj bo “kaj bomo pa letos pustili doma?”. Da bo več morja, več žene in otrok ter manj krame. One odvečne. Srečno!
Foto: Aleš Čerin
