Kako nismo ubili Leva Trockega

Nekoč v prejšnjem stoletju mi je precej dni in noči delal družbo Lev Trocki. To lahko dokažem črno na belem, z zajetnim svežnjem papirja. Na dvesto tipkanih straneh je popisano in slikovito predstavljeno, kako so ga preganjali in navsezadnje na grozljiv način umorili. Naslov dela je Portret morilca (The Mind of an Assassin), avtor portreta je Isaac Don Levine, jaz pa sem v tej napeti, srhljivi kriminalki dobila skromno vlogo prevajalke. No, skoraj. V tej vlogi nisem nikdar nastopila, od nje mi je ostal staromoden tipkopis in, kako naj se izrazim – mogoče grenak, a lep spomin? Bila sem prevajalka tega besedila, a vendar skoraj prevajalka, ker knjiga v slovenščini ni izšla. Ne, mi nismo ubili Trockega!

Zakaj ne? Ker je bila to kočljiva, nevarna tema, ki je resno ogrožala izgradnjo socializma, vero v komuniste in njihov absolutni prav, kakor tudi njihovo brezmadežno ravnanje zmeraj in povsod.

…..

Lev Davidovič Bronštejn/Trocki je bil skupaj z Leninom voditelj oktobrske revolucije, sovladar Sovjetske zveze, brezobziren in premočrten mož, enako nadarjen za pisanje kot za vojskovanje. Ko so se po Leninovi smrti vodilni boljševiki sprli, je Trocki zgubil. Najprej ga je Stalin odvezal vseh funkcij, nato pa izključil iz partije in kmalu tudi iz države ter državljanstva. Trocki je z družino blodil po svetu, ker ga nikjer niso bili prav veseli – Turčija, Norveška, Francija, povsod so mu postavili hude omejitve, navsezadnje pa mu tudi pokazali vrata. Ne brez razloga. Stalinovi agenti so kontrolirali vse ruske emigrante, jih preganjali – ovajali, izsiljevali, očrnili, tudi ugrabljali in ubijali –, tako da je azil za Trockega avtomatično prinesel hudo rast napetosti in terorističnih akcij. Cela množica sorodnikov in sodelavcev Trockega je svoje vezi z njim plačala z življenjem; tisti, ki so ostali v Sovjetski zvezi, na moriščih in v gulagu, emigranti in tujci pa v atentatih, sumljivih nesrečah, ideoloških kampanjah ipd. Preganjanje trockistov in »trockistov« je preraslo v pravo obsedenost.

Končno se je januarja 1937 komunističnega veljaka usmilil mehiški predsednik Cardenas. Trocki se je s svojo drugo ženo in vnukom (sinkom pred kratkim podlo ubitega sina) naselil na robu mehiškega glavnega mesta, obdan s pristaši, ki so skrbeli zanj in ga stražili. Vse desetletje emigracije je Trocki nadaljeval z delom – pisal je članke, komentarje, knjige in vodil Četrto internacionalo. Kot izrazit antistalinist je razgaljal laži in grozote sovjetskega razvoja, se zgražal nad sovjetsko-nemškim paktom – in leta 1940 je bilo Stalinu tega dokončno zadosti. Poklical je vodilne ljudi »specialne službe za posebne akcije« v okviru politične policije (GPU ali NKVD). Zahteval je glavo Trockega. In jo tudi dobil.

Več: Pogledi