Kako neetično dejanje postane častno?

81
407
Foto: visitljubljana.com
Foto: visitljubljana.com

Slovenci smo v zadnjih sedemdesetih letih očitno izgubili že večino občutka za čast in spodobnost. Ni občutka za etiko, pravičnost in odgovornost. Pogrešam vsaj toliko poštenosti in človeškega dostojanstva pri ljudeh na političnih, sodnih, gospodarskih, pedagoških(!) in drugih funkcijah, ki so plačani z denarjem davkoplačevalcev, da v primeru ne samo subjektivne, temveč tudi objektivne krivde prevzamejo odgovornost. Filozof Karl Popper pravi, da mora biti v bivših “diktaturah” na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem. Pošteni in neodvisni sodniki so namreč bolj vplivni kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo.

Naslednji primer je nazoren. Župan glavnega mesta Zoran Janković je letos podelil naziv častni občan  Jožetu Mermalu predsedniku uprave BTC. Predsednik države gospod Milan Kučan pa je v televizijskem  pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Po mojem je to bila izjava desetletja o slovenskem »problemu stoletja«. Upal sem, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« oblasti, politike in civilne družbe?!

Dejstva govore, da sem se zmotil enako kot predsednik Milan Kučan. Direktorica SDK Romana Logar je o tej problematiki tedaj javno zapisala: »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« Bivši rektor dr. Jože Mencinger je očitno imel prav, ko je izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«

Ali neetično ravnanje res lahko postane častno dejanje?

Družba BTC pa poda o tem mnenje: »Slovenska javnost je bila že pred desetletji obveščena o tem, da je BTC-jev primer delavsko managerskega odkupa sodno pojasnjen in zaključen s sodbo Vrhovnega sodišča in da ni bilo ugotovljenega nikakršnega oškodovanja. Gospod Franc Mihič, ki očitno ne more konsistentno slediti dogodkom, pa je na dan potegnil milijarde tolarjev, za katere naj bi se ob delavsko managerskem odkupu povečal lastniški delež prvega moža uprave, ne da bi zanj sam kaj plačal. Gospod Mihič, ki se spozna na milijarde, naj najde lastniški delež ali zgolj eno samo delnico, ki je predsednik uprave BTC ali kdo drug od delničarjev ni plačal, in z veseljem bomo poskrbeli, da se vse to neupravičeno pridobljeno premoženje podari eni od dobrodelnih ustanov v Sloveniji. Čas gre naprej in BTC je ne le na sodišču, ampak z dejanji pokazal svoj pravi obraz dobrega gospodarja in odnos do širše družbe, razvoja in zaposlenih, ki vsako leto dobivajo 13. plačo in enega najvišjih regresov v Sloveniji. Tudi bivši predsednik države gospod Milan Kučan pride v BTC, ker ve, da smo v razvoj od prevzema družbe do sedaj investirali 250 mio evrov, da ne siromašimo podjetja, da smo v letu 2016 povečali zaposlenost za 20 odstotkov ter da dobivamo nagrade in priznanja na nacionalni in evropski ravni za družbeno odgovorne projekte, trajnostni razvoj ter da gradimo mednarodno uveljavljeno korporacijo. Mar to ni etično? Ocenjujemo lahko le, da je edini namen pisanja in podtikanja lažnih podatkov gospoda Mihiča ustvarjati negativno konotacijo stabilnega, uglednega in rastočega podjetja ter njenega prvega moža – uspešnega gospodarstvenika, ki vsa svoja dejanja lahko dokumentira s podatki in realnimi projekti, ki transparentno dokazuje, da cilj BTC-ja ni zgolj povečevanje dobička, ampak aktivna vloga v več kot 200 družbeno odgovornih projektih vsako leto

Družba BTC mi torej pripisuje slabe namene, a citiram le izjave bivšega predsednika države, bivše direktorice SDK in bivšega rektorja. Čudim pa se, kako je vodstvo pred 15 leti izvedlo menedžerski prevzem na način, za katerega je  sam Milan Kučan dejal, da je nameravani menedžerski odkup neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Letos pa župan Janković podeli menedžerju in solastniku BTC-ja naziv častni občan. Sprašujem, kako lahko neetično ravnanje postane častno dejanje? Očitno je mogoče, če temu pritrdi Vrhovno sodišče, ki da ni ugotovilo nobenega oškodovanja. Sodba je veljavna in podjetje posluje uspešno, kar nisem nikjer oporekal. Ne morem razumeti, da je bila lahko izrečena taka sodba, ko pa je tedanja direktorica SDK ugotavljala, da je v BTC direktor za »nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« Mnogi menedžerski »nakupi« podjetij so izvedeni z menedžerskimi krediti z zastavo delnic kupljenega podjetja, ko so menedžerji kar s sredstvi oz. iz dobička tega podjetja »plačevali« svoj kredit. Takšno »odplačevanje« kreditov je oškodovanje in izčrpavanje podjetja, kar mnoga niso preživela. V EU je takšno ravnanje strogo prepovedano. Podjetje je namenjeno, da skrbi za svoj razvoj, ne pa da plačuje kredite svojim menedžerjem, da ti postanejo lastniki na račun sredstev podjetja in drugih deležnikov podjetja. Ali je res etično, da menedžerji, šele potem ko »postanejo« tudi  lastniki podjetja, pričnejo resno skrbeti  za razvoj podjetja. Kot bi trenerji v nogometnih klubih najprej zahtevali lastništvo kluba, šele potem bi resno trenirali moštvo. To ni pošteno, ne častno, ne družbeno odgovorno. Vrhovno sodišče tedaj ni pritrdilo oceni tedanjega predsednika države, ne oceni direktorice SDK.  S sodbo sodišča je neetično ravnanje postalo etično, zakonito in častno. Ali je to res etično in pravično?

81 KOMENTARJI

  1. Sveti Avguštin je zapisal: “Kaj je država brez pravičnosti? Nič drugega kot roparska tolpa.”

    Opomba:
    Avguštin iz Hipona (latinsko Augustinus) je največji latinski cerkveni oče, cerkveni učitelj, rimski cerkveni pisatelj in filozof. Rojen je 13. novembra 354, Tagaste (danes Souk-Ahraz, Alžirija), Numidija, Rimsko cesarstvo, svet pa je zapustil 28. avgusta 430, Hippo Regius, (danes Annaba, Alžirija), Rimsko cesarstvo.

  2. Kdo temu lahko verjame, da neetično dejanje lahko postane častno, ta potem sam s sabo nima razčiščenih pojmov v svoji glavi !!
    Tudi s stotimi sodbami vrhovnih sodišč ne !
    Vse je samo navidezno, kar deluje navzven. Sistem v katerem smo se znašli, je navidezen in potrebuje navidezne, ne resnične ljudi. Da je ta sistem nastal, se je moralo zgodit ogromno nasilja nad ljudmi, kateremu še kar ni videt konca.
    Temu načinu razmišljanja so se prilagodili tudi vsi podsistemi, vključno s svojimi “fake” novicami.
    Zato smo kot družba v zatonu, kar govori psiholog Perko v današnjem odličnem prispevku.

    • Brez Boga ni etike, morale in podobno. Gospod Mihič nagovarja ljudi, naj se zamislijo nad oblastniki.

      Saj se še spomnite Kučanove parole o večih resnicah? Take volimo, da nas peljejo v demokracijo, blagostanje. In potem se čudimo, kako kradejo.

  3. Bistvo je: Vrhovno sodišče tedaj ni pritrdilo oceni tedanjega predsednika države, ne oceni direktorice SDK.
    S sodbo sodišča je neetično ravnanje postalo etično, zakonito in častno.
    Ali je to res etično in pravično?

  4. Pomebno je, kaj “pošteni” aktivni državljani, vodstva, člani in pivrženci poomladnih strank, Cerkev, davkoplačevalci,itd.
    Menijo o tem: “S sodbo sodišča je neetično ravnanje postalo etično, zakonito in častno.”
    Ali je to res etično in pravično?

  5. Glede na politično in sodno zrežirano Patrio, je logično, da je oblastna leva politika in pravosodje mnogokaj zrežirala sebi v korist.

    V konkretnem primeru me pa čudi, da ni obveljala Kučanova beseda, ki zmeraj obveljala.

    Mogoče pa je bila ta izrečena zgolj zaradi alibija.

  6. Bistveno je vprašanje je, kako deluje sodstvo?
    Kako lahko sodstvo neetično in problematično prevzemanje podjetij, ki je dejansko izčrpavanje in oškodovanje gospodarskih družb, s sodbo okliče za zakonito, etično in častno?
    Takšna sodba je mogoča, če zanemari in ne upošteva ne mnemja predsednika države, ne direktorica SDk, ne zakona, ne direktiv EU. Kaj pa je potem temelj sodb takšnih sodišč?

    Dejstva, ki so bila očitno prezrta,da pravna država ni reagirala in je tudi zati nastajala bančna luknja, so:

    “PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O PREVZEMIH (ZPre-1A), ki jasno pove: »Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Prepovedano je, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje, delnice, ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano spremembo pa da se želi zaščititi interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave«. EU torej prepoveduje prevzemniku izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe. Slovenska država ni sledila evropski direktivi o varovanju delničarjev in upnikov.

    in tudi:

    “Slovenska prevzemna zakonodaja v pomembnih segmentih celo bolj restriktivna od primerljive v razvitih članicah EU (primer Nemčije). Že zakon o gospodarskih družbah iz leta 1993 denimo vsebuje “izrecno prepoved finančne asistence družbe prevzemniku“. Zakon o prevzemih iz julija 2006 pa prepoveduje zastavo delnic ciljne družbe kot poroštva pri najemu kreditov za prevzem. Zakon tudi eksplicitno zahteva, da mora prevzemnik ciljne družbe ob prevzemu položiti bančno garancijo banke iz EU v skupni vrednosti prevzema.”

    • Filozof Karl Popper pravi, da mora biti v bivših “diktaturah” na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem.

      Pošteni in neodvisni sodniki so namreč bolj vplivni kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo.

      Bistveno je vsekakor vprašanje, kako delujejo sodnik, sodstvo?

      Ali so kdaj sodniki za svoje sodbe odgovorni?

      Komu so odgovorni?

      Ali le za njih ni nobenega nadzora?

      Kako je lahko politka sprejela takšne zakone, da sosdtvo lahko tako slabo deluje in nikomur ne odgovarja?

      Ali se pri tem ne spreneveda o svoji odgovornosti za stanje pravne države tudi vsa politika,tudi vodstva oz. politične stranke ter strokovna in laična javnost?

      Ali je to pravično in prav?

  7. Ponovim resume:
    Bistveno je vprašanje, kako deluje sodstvo?

    Kako lahko sodstvo neetično in problematično prevzemanje podjetij, ki je dejansko izčrpavanje in oškodovanje gospodarskih družb, s sodbo okliče za zakonito, etično in častno?
    Takšna sodba je mogoča, če zanemari in ne upošteva ne mnenja predsednika države, ne direktorica SDK, ne zakona, ne direktiv EU. Kaj pa je potem temelj sodb takšnih sodišč?

    Dejstva, ki so bila očitno prezrta, da pravna država ni reagirala in je tudi zato nastajala bančna luknja, so:

    “PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O PREVZEMIH (ZPre-1A), ki jasno pove: »Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Prepovedano je, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje, delnice, ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano spremembo pa da se želi zaščititi interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave«. EU torej prepoveduje prevzemniku izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe. Slovenska država ni sledila evropski direktivi o varovanju delničarjev in upnikov.

    in tudi:

    “Slovenska prevzemna zakonodaja je v pomembnih segmentih celo bolj restriktivna od primerljive v razvitih članicah EU (primer Nemčije). Že zakon o gospodarskih družbah iz leta 1993 denimo vsebuje “izrecno prepoved finančne asistence družbe prevzemniku“. Zakon o prevzemih iz julija 2006 pa prepoveduje zastavo delnic ciljne družbe kot poroštva pri najemu kreditov za prevzem. Zakon tudi eksplicitno zahteva, da mora prevzemnik ciljne družbe ob prevzemu položiti bančno garancijo banke iz EU v skupni vrednosti prevzema.”

    Filozof Karl Popper pravi, da mora biti v bivših “diktaturah” na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem.

    Pošteni in neodvisni sodniki so namreč bolj vplivni kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo.

    Bistveno je vsekakor vprašanje, kako delujejo sodnik, sodstvo?

    Ali so kdaj sodniki za svoje sodbe odgovorni?

    Komu so odgovorni?

    Ali le za njih ni nobenega nadzora?

    Kako je lahko politika sprejela takšne zakone, da sodtvo lahko tako slabo deluje in nikomur ne odgovarja?

    Ali se pri tem ne spreneveda o svoji odgovornosti za stanje pravne države tudi vsa politika,tudi vodstva oz. politične stranke ter strokovna in laična javnost?

    Ali je to pravično in prav?

    • In potem v nedogled komentiraš sam sebe.
      Za povrh verjameš Kučanu in njega bi prijel za besedo.
      Članek je navadno obrekovanje.
      V našem primeru nikogaršnje lastnine so bili takšni prevzemi pričakovani. Vzel je kdor je hotel.

      • Tiste osebe, ki s zakoni kreirajo pravno državo, ki je tako tudi proizvod njihovega dela. To so politiki, predvsem predsedniki strank, ki so noslici zakonodajne oblasti, ki so dolžni nadzorovati in spremljati učnikovitost in kvalitto svojih proizvodov-zakonov.

      • Zdravko predvsem ste le žaljiv, sicer ste v veliki zmoti.
        Vse v stilu “vzel je kdo je hotel”, kar pa je za vas očitno vse v redu….

        • Še en super poštenjak, ki prenese samo hvalo.
          Žal, članek je samo škodoželjno obrekovanje zavistne tercialke!
          Odgovor direktorja je zelo na mestu.
          S takimi kardeljanskimi argumenti o nekakšnem “izčrpavanju” pa pejt na MMC ali podoben portal.
          BTC je bil ena redkih uspešnih privatizacij. Mermal je naredil dober posel. In zato bi ga zdaj nekateri dajali skozi zobe.
          Kučan te je lepo spotaknil. Zobotrebček je rabil, nič več, da si padel tako nizko.
          Uredniki na tem portalu ti gotovo ne bodo dajali veliko prostora s takimi članki.

    • “pravna država ni reagirala”

      Pravna država ni božanstvo, ne oseba, da bi reagirala. To lahko storijo le živa bitja, kar pa država ni.

      Torej! Katera oseba po vašem mnenju bi morala reagirati, gospod Mihič?

  8. Kdo bi moral reagirati? Najprej tisti, ki s zakoni kreirajo pravno državo in je ta tako tudi proizvod njihovega dela. To so politiki, predvsem predsedniki strank, ki so noslici zakonodajne oblasti, ki so dolžni nadzorovati in spremljati učnikovitost in kvaliteto svojih proizvodov-zakonov. Seveda tudi druge inštitucije.

    • Gospod Franc,
      ta socializem oziropma kolktivizem se je nam starim tako vsedel v glavo, da ga ne bomo odpravili 100% nikoli! Tako ste spet od oseb z imeni in priimki prišli na institucije. Pa prenehajva s tem!

      Ja, so sebe z večjim družbenim vplivom in osebe z manjšim družbenim vplivom ter seveda osebe … khm … brez družbenega vpliva. Mi komentatorji teh spletnih strani v glavnem sodimo med slednje. Od oseb z večjim družbenim vplivom bi jaz navedel dva, mislim, da sta največja na antikomi strani: JJ in Stanoslav Zore. Prvi je očitno pregorel, drugi pa ne zna počistiti MB dreka pa mu vdre v usta, čim jih odpre. Tako da smo plebejci ostali brez vodje in patriciji nemoteno vladajo.

      • Politika, ne leva ne desna, ni kriva?
        DNEVNIK, 18. november 2016

        Minister za pravosodje Goran Klemenčič na TV pove: »Politika, ne leva ne desna, ni kriva za stanje obravnave bančnega kriminala, krive so predvsem inštitucije pravosodja.« Zaključek, potem ko je popeljal predstavnike tožilstva oziroma pravosodja na Islandijo. Tam so temeljito sanirali in sankcionirali anomalije bančnega kriminala. Ključno vlogo so odigrali sama pravosodna veja oblasti in organi pregona, pri nas pa to niso.
        Sem drugačnega mnenja. Politika je pri nas 25 let gledala in se sporekala o tem, kaj se dogaja v praksi in v pravosodju. Ali res ni kriva, ko je samo opazovala, pa premalo ukrenila? Da je bila dolžna ukrepati, potrjuje stanje in učinkovitost obravnave bančnega kriminala. Predvsem pa to, da je ravno minister kot odgovoren politik pričel ukrepati, tudi tako, da je on organe pregona popeljal na »učno uro« na Islandijo. Politika je torej le tista, ki poskrbi za potrebne spremembe, da država prava opravi svoje delo, je moje trdno prepričanje. Politika, ki poskrbi za pravno državo, državljani nagradijo na volitvah.
        »Levica in desnica sta podpirali menedžerske prevzeme in gledali proč pri kreditih,« trdi ekonomist dr. Jože P. Damijan. »Saj ni potrebe, da bi kredite vračali,« je Bine Kordež, nesojeni glavni lastnik Merkurja, samozavestno dejal še oktobra 2007. Nihče od poklicanih ni oporekal in ni ukrepal. Bilo je več kot očitno, da gre za oškodovanje gospodarske družbe na račun razvoja te družbe. Tega v EU ne poznajo. Pravna država tedaj torej ni ukrepala, enako ne politika vse do leta 2008, ko je vlada le spremenila zakon o prevzemih, da onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. Večina držav EU ima prepoved finančne pomoči ciljne družbe prevzemniku.
        Ljudje smo v demokraciji pričakovali pravičnost in enakopravnost. Uresničilo se ni, kar je prvotno načrtoval Demos. Prof. dr. Andrej Umek, bivši minister, pravi: »Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane RS. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov.« Politika je uresničila, kar je zagovarjal bivši minister in rektor univerze dr. Jože Mencinger: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Zakaj oškodovanje torej pri nas ni kaznivo ravnanje? Kako to razume pravosodje in tožilstvo? Kdo je tu zatajil?
        Po moje najprej politika in šele potem pravosodje. Poprava napak se pričakuje. Na vrsti so volitve.
        Franc Mihič, Ribnica
        https://www.dnevnik.si/1042754791/mnenja/odprta-stran/politika-ne-leva-ne-desna-ni-kriva

      • Ali je mag. Anton Rop primeren za nadzor bank?
        Delo, 12. september 2017
        Banka Slovenije meni, da ni primeren. Mag. Anton Rop je imel blestečo in zelo dobro plačano kariero, doma in v EU. Bil je minister in predsednik vlade ter nazadnje podpredsednik Evropske investicijske banke. Kot nekdanji državni sekretar, zatem minister in nato še premier, je eden »najbolj zaslužnih« za gospodarsko zakonodajo, ki je omogočala menedžerske prevzeme podjetij na način, da je bilo ob prevzemu dopuščeno »siromašenje« oz. oškodovanje gospodarski družb, kar je v EU prepovedano, pri nas pa je prepovedano šele od decembra l.2007. Menedžerski prevzemi, ko je kar prevzeto podjetje poplačalo kredite menedžerjev, namesto da bi se ta sredstva porabilo za razvoj podjetja, so glavni vzrok velike bančne finančne luknje, ki smo jo poplačali davkoplačevalci. Takšna privatizacija ni bila enakopravna za vse državljane, kot to veleva ustava. Berem, da mag. Anton Rop, ko je bil na vladi, ni bolj obdavčil kapitala in ne manj dela, kot je sicer napovedal. Obdavčil je delo. Mag. Anton Rop je tudi prvi odgovoren za proti ustavni zakon, ki je delodajalcem oz. lastnikom podjetij dopuščal neplačevanje pokojninskih prispevkov, ne da bi kdo vprašal lastnike teh prispevkov, to je zaposlene. Prispevki so vendar lastnina zaposlenih, so del zaslužene njihove bruto plače, namenjen državi in njeni pokojninski blagajni, a ne prikrito tiho lastnikom podjetij. Veliko je oškodovanih in bo presenečenih, ki bodo zato imeli nižje pokojnine. Po 13 letih je šele Ustavno sodišče odpravilo ta nepravični zakon. To ni storila nobena vlada in ne nobena parlamentarna stranka oz. ne poslanci DZ RS. Zakaj sploh imamo voljeno oblast, zakonodajno in izvršno, ter stranke v službi ljudstva? Menim, da kdor celo z proti ustavnimi zakoni posega v lastnino zaposlenih in v procesu lastninjenja obravnava državljane neenakopravno, ta ni primeren za nadziranje bank in ne za oblast.
        Franc Mihič

        • iz leta 1993 denimo vsebuje “izrecno prepoved finančne asistence družbe prevzemniku“.
          ======
          Sam zgoraj pišeš o zakonu iz še iz leta 1993, tu pa šele 2007?!
          Sicer, so banke v precepu zaradi takšne privatizacije in ne samo podjetje. Saj podjetje ni kupovalo lastnih delnic, ampak so menagerji iz svojega kapitalskega dohodka (dobička) plačevali kredite. Če je dohodek bil. Drugače je bilo tako kot pri Kordežu.
          Banke so pa ostale praznih rok, ker je takšna zastava delnic bila že takrat nična.
          To o “oškodovanju družbenega premoženja” pa nesi Kardelju na grob. Se bosta tam trepljala po rami…

          • Pol članka je odgovora iz BTC.

            Premoženje v prejšnjem sistemu je bilo: nikogaršnje! “Družbena lastnina” je pomenila “razlaščeno” premoženje. Kot zaklad nekje globoko v gozdu, kamor hodijo samo volkovi…

          • 1. Vem da je pol članka, hotela sem da bi strnil na krajšo vsebino.
            2. Prejšnje premoženje izhaja delno iz nacionaliziranega premoženja razlaščencev po koncu vojne, delno pa je bilo ustvarjeno v prejšnjem družbenem sistemu. Težko rečemo da je nikogaršnje, če so/smo ga soustvarjali zaposleni v tistem času.

          • Ustvarjali smo ga, vendar ni bilo naše. Bilo je kvečjemu državno, ki pa se ga je država otepala, da ne bi izpadla “grdi kapitalist”.

            Ideja, ki je nekaterim stopila v glavo, da je to vse naše, in da nam zdaj kradejo, in podobno je zabloda napuha. To kar smo mi “delali in ustvarjali” smo ustvarili kot sužnji (prostovoljni ali ne) in nimamo nobenih pravic iz tega. Dobili smo certifikate in s tem je konec. Vse lahko vzame kdor hoče.

            Nekateri pa še vedno vztrajajo na kardeljanskih načelih pravičnosti socializma in nas posiljujejo tu na forumu.

    • Trojica Jože P. Damijan, Igor Masten, Sašo Polanec je lepo ugotovila, da nismo več pravna država in to že 2010. leta. Pohvalno.

      Sicer pa pravna država nismo več že od 1945. leta, ko so komijio prevzeli oblast. Od takrat je sodstvo njihova opora pri vladanju in tudi dvakratni doktor najimenitnejših svetovnih univerz tega ne bo spremenil. Najprej bo treba iti na ulice ali nekaj podobnega.

  9. Ljudje smo v demokraciji pričakovali pravičnost in enakopravnost pri privatizaciji skupne lastnine. Uresničilo se ni tisto, kar je prvotno načrtoval DEMOS. To je model privatizacije, ki ga je predlagal ameriški svetovalec Georg Sacsh, ki ga je povabil dr. Janez Drnovšek. G. Sachs je svetoval razdelitev družbene lastnine vsem državljanom. Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov.
    Tako piše prof. dr. Andrej Umek, bivši minister in pove tudi napako: »Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.«

  10. V predstavitvi preiskovalne komisije DZ RS o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji je navedeno tudi:
    ….Afere povezane z managerskimi prevzemi podjetij, ki jih praviloma financirajo predvsem banke v večinski državni lasti, se v Sloveniji pojavljajo že zelo dolgo (ena prvih je managerski prevzem BTC iz leta 2001), pa vendar vse do danes ni znane jasne številke, koliko takšnih kreditov so banke v večinski državni lasti odobrile, ker BS jasnih in konkretnih številk ni nikoli posredovala. Seveda tudi ni znano, pod kakšnimi pogoji so bili ti krediti odobreni, komu se jih je odobrilo in koliko teh kreditov je že odpisanih, prenesenih na DUTB oziroma lahko za njih pričakujemo, da ne bodo vrnjeni. Zato je namen parlamentarne preiskave pridobiti te podatke in številke.

    Zaradi razsežnosti managerskih kreditov so sporni krediti iz naslova nepremičninskih poslov in poslov na območju nekdanje SFRJ kar malo v ozadju. Vendar pa obstaja sum, da so tudi pri teh poslih banke v večinski državni lasti utrpele velike izgube in da so se tudi tukaj pojavljale velike nepravilnosti in celo kriminalna dejanja. Samo v aferi Agroživ naj bi NLB d.d. izgubila okoli 30 milijonov evrov, da številnih nepremičninskih poslov, med katerimi so celo taki, kjer se sploh ni skrivalo, da so bili krediti odobreni zaradi posredovanja nosilcev javnih funkcij in je bilo vnaprej jasno, da ti krediti ne bodo povrnjeni (najbolj očiten primer je gradnja športnega parka Stožice), sploh ne omenjamo.

    Tudi afere, povezane z odobritvijo nezavarovanih ali slabo zavarovanih kreditov gospodarskim družbam, v katerih so imeli lastniške deleže posamezni nosilci javnih funkcij, te kredite pa so odobrile banke v večinski državni lasti, so danes že pozabljene (npr. afera Ultra). Klientelistično in koruptivno sodelovanje med nosilci javnih funkcij in gospodarskimi družbami ter bankami v večinski državni lasti je pojav, s katerim se v Sloveniji srečujemo že vse od njene osamosvojitve naprej. Čas je, da se končno ugotovi, koliko je bilo tega sodelovanja in kakšno škodo smo oziroma bomo davkoplačevalci zaradi tega utrpeli.

    Poseben primer oziroma orodje, ki je služilo predvsem za prikrito oškodovanje državnega premoženja, so bile tihe družbe. Še zlasti sporno je bilo, da so lahko bili tihi družbeniki tudi posamezniki v organih vodenja in nadzora državnih podjetij. Sumi se, da so ti tihi družbeniki sodelovali tudi z bankami v večinski državni lasti, zato je namen te parlamentarne preiskave, da se to sodelovanje razjasni in ugotovi, ali so oziroma bodo tudi iz tega naslova banke v večinski državni lasti in s tem vsi slovenski davkoplačevalci, utrpeli škodo…

  11. “Klientelistično in koruptivno sodelovanje med nosilci javnih funkcij in gospodarskimi družbami ter bankami v večinski državni lasti je pojav, s katerim se v Sloveniji srečujemo že vse od njene osamosvojitve naprej.”

    Ta pojav je bil na ozemlju Slovenije že preje, v Jugoslaviji. Komiji so pač imeli tak način gospodarjenja, da je glavno vlogo imeča UDBA in njeni kriminalni posli.

    Vprašanje, ki se neprestano ponavlja, je, zakaj pomladniki niso prekinili s tem oziroma, zakaj pomladniki niso naredili krik in vik. Pa ne govoriti, da se takrat ni nič vedelo o tem, v tistih časij je Edo Ravnikar napisal knjigo in uvedel besedo UDBOMAFIJA.

    • .. “zakaj pomladniki niso naredili krik in vik”..
      ——
      No to!
      In po mojem, je to tudi del odgovora zakaj je na desnici upadla volilna udeležba.

  12. “Gospod Mihič, ki se spozna na milijarde, naj najde lastniški delež ali zgolj eno samo delnico, ki je predsednik uprave BTC ali kdo drug od delničarjev ni plačal, in z veseljem bomo poskrbeli, da se vse to neupravičeno pridobljeno premoženje podari eni od dobrodelnih ustanov v Sloveniji.”
    =============================

    Tule ni pojasnjeno kako je bilo plačano?

      • Vprašanje (hipotetično, ker vem, da ne berejo tega) je bilo sicer namenjeno BTC-u, ker se je nanašalo na citirano izjavo BTC-ja, ampak lahko bi razložil tudi Mihič, pa ni.

    • Obrazloženo je nižje, da so menedžerji odplačevali najete kredite za nakup iz sredstev podjetij in ne iz lastnega žepa tako kot drugi, navadni državljani.

      • Očitno je slabo razloženo. Kredite so odplačevali iz deleža v kapitalskem dohodku (dobičku).
        Seveda so bile tudi goljufije. Ko je menagersko podjetje, ki je bilo lastnik, zaračunavalo fiktivne storitve podjetju. Ampak to ni predmet članka.
        G. Mihič se skriva za Kučanom, ki “obtožuje” lastnika, da je “siromašil” podjetje… Res, beseda iz pravih ust.

        • Zdravko: “Očitno je slabo razloženo.”
          =====================

          NI slabo razloženo ampak se pravilno glasi: “Sploh ni razloženo”.

        • Zdravko …”Kredite so odplačevali iz deleža v kapitalskem dohodku”
          ——-
          Kdo pa je ustvaril ta kapitalski dohodek ?

          • Ja, podjetje vendar! Včasih pa res sprašuješ.

            Vsako podjetje mora odplačati samo sebe, skozi kapitalski dohodek. Vsakdo vlaga, da se mu vložek povrne. Samo Mihič bi rad komunistične filantrope, ki bi dali denar za nakup, potem pa ga pošteno in skromno nikoli ne dobili nazaj.

          • Aha podjetje, jaz bi pa rekla “vsi zaposleni v podjetju” so ustvarili ta dohodek!
            Torej vsi delavci.
            In ne samo eden kot ti zagovarjas!

          • Ja, Amelie, vsi zaposleni ustvarjajo dobiček, žanje pa eden. Revolucija pa je prinesla, da se je vse vsem posušilo.

      • Problem naše “privatizacije” je bil, da so bili menagerji zavarovani proti slabim poslom, ko so z ustanovitvijo d.o.o. za par evrov, postali lastniki milijonskih podjetij. Če je šlo po zlu, so izgubili par evrov… če pa ne, pa so dobili vse.
        Tu je krivda bank za bančno luknjo, ko so banke menagerskim podjetjem vrednim par evrov podeljevale kredite za več milijonov.
        Nobenega “siromašenja”, nobenih “oškodovanj družbene lastnine”, in podobno. Same slovenske socialistične izmišljotine.

        • Če so na račun delavcev obogateli le posamezniki, ki so se slučajno znašli na poziciji moči??
          Ni bilo siromašenja ?

      • Amelie: “Obrazloženo je nižje, …”
        ===================

        Ni, ker se nanaša na splošno za druge primere, ki pa tudi niso navedeni.

        • Riki, a meniš da to ni dovolj?
          ————
          … menedžerski »nakupi« podjetij so izvedeni z menedžerskimi krediti z zastavo delnic kupljenega podjetja, ko so menedžerji kar s sredstvi oz. iz dobička tega podjetja »plačevali« svoj kredit.
          ————-
          Saj kdo oz. katera nadzorna institucija pa je sistematično spremljala lastninjenje družbenega premoženja, po tvoje?

          • Amelie: “Riki, a meniš da to ni dovolj?”
            =====================

            Ni dovolj! Sam ne poznam dobro kako je privatizacija BTC-ja potekala, zato pa sem spraševal. Vem pa, da ne vem kako so menedžerji prejeli kredite za privatizacijo. Ali jim jih je odobrila kakšna banka v državni lasti ali kdo drug? Mihič nič o tem, odgovori ne, je užaljen in piše o neki “kulturi dialoga”. Ni vseeno kdo ti odobri kredite a ne? Na drugi strani pa je precej primerov propadle privatizacije ki je končala z nevračanjem kreditov, stečajem in bančno luknjo, zato se mi zdi to zadevo vleči iz naftalina manj pomembno kot prve omenjene zadeve, še posebej ker je bila zadeva očitno sodno obravnavana, ne glede na to, da “vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje”, in ni povzročila bančne luknje.

          • Amelie: “Morda gre tu bolj za luknjo v zepih drzavljanov. Za te pa itak nikomur ni nic mar.”
            ===================

            Namen privatizacije je v tem ker je privatna lastnina bolj učinkovita kot t.i. družbena, državna. Dokazov v 20. stoletju je dovolj, pa tudi ni potrebno gledati drugam. Torej: Bolj kritični so primeri kjer privatizacija ni uspela kot pa problematiziranje ali se je pri privatizaciji kdo okoristil. Uspešna privatizacija koristi vsem, neuspešna pa bremeni vse.

          • Ker tudi, se stalna bojazen, da bi se s privatizacijo kdo okoristil uporablja kot izgovor da se privatizacija ne izvede, in jo zato tudi onemogočajo na vse mogoče načine. V bistvu ne gre za bojazen ampak za hinavščino. Vladajoča mafija bi rada obdržala t.i. družbeno lastnino za svoje večne rente iz nje. Zavedajo se, da bi kot privatniki propadli (ker so nesposobni) in se raje zanašajo na večno črpanje rent iz državne lastnine.

        • Vse kar lahko vemo, so izjave oseb iz javnih funkcij, ki so takrat to vedele in o tem javno spregovorile, kot je zgoraj v prispevku navedeno.
          Seveda so o tem vedeli tudi zaposleni v podjetjih. Zakaj o tem niso javno spregovorili, si menda lahko mislimo ?!

  13. “Sprašujem, kako lahko neetično ravnanje postane častno dejanje? Očitno je mogoče, če temu pritrdi Vrhovno sodišče, ki da ni ugotovilo nobenega oškodovanja. Sodba je veljavna in podjetje posluje uspešno, kar nisem nikjer oporekal. Ne morem razumeti, da je bila lahko izrečena taka sodba, ko pa je tedanja direktorica SDK ugotavljala, da je v BTC direktor za »nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« Mnogi menedžerski »nakupi« podjetij so izvedeni z menedžerskimi krediti z zastavo delnic kupljenega podjetja, ko so menedžerji kar s sredstvi oz. iz dobička tega podjetja »plačevali« svoj kredit. Takšno »odplačevanje« kreditov je oškodovanje in izčrpavanje podjetja, kar mnoga niso preživela. V EU je takšno ravnanje strogo prepovedano. Podjetje je namenjeno, da skrbi za svoj razvoj, ne pa da plačuje kredite svojim menedžerjem, da ti postanejo lastniki na račun sredstev podjetja in drugih deležnikov podjetja. Ali je res etično, da menedžerji, šele potem ko »postanejo« tudi lastniki podjetja, pričnejo resno skrbeti za razvoj podjetja. Kot bi trenerji v nogometnih klubih najprej zahtevali lastništvo kluba, šele potem bi resno trenirali moštvo. To ni pošteno, ne častno, ne družbeno odgovorno. Vrhovno sodišče tedaj ni pritrdilo oceni tedanjega predsednika države, ne oceni direktorice SDK. S sodbo sodišča je neetično ravnanje postalo etično, zakonito in častno. Ali je to res etično in pravično?”

    Moje mnenje je torej, da ta sodba ni bila etična, ni pravična in ni ustrezalo ne slovenskim ne EU predpisom. Vsa političan desnica se je tedaj zgražala nad to sodbo.To se vidi iz nekaterih komentarjev, ki so jih podali univerzitetni strokovnjaki. Dr. Ernest Petrič je kot predsednik US na javni TV sicer dejal: »Menedžerski »odkupi podjetij brez lastnega denarja in neplačevanje prispevkov je goljufija!«
    Predsednik ustavnega sodišča prof. dr. Ernest Petrič je l. 2013, javno na RTV SLO TV1, kot veliko sramoto obsodil neplačevanje prispevkov in menedžerske prevzeme.
    To je največja sramota za slovensko pravo, levo in desno in politiko.

    Zdravko je jasen, s to privatizacijo je bilo vse v najlepšem redu? Komisija DZ RS naj ne raziskuje tajkunske primere tajkunske primere, ker je vse v privatizaciji O.K. Zdravko ima pravico do svojega mnenja.

    Kakšno je pa vaše mnenje?

    • Mi nimamo kulture dialoga!
      »Nekoliko velja vse do danes, da znotraj Cerkve ne znamo voditi dialoga, to je problem slovenske družbe v celoti. Mi nimamo kulture dialoga! Imamo pa kulturo poslušnosti in agresivnega, čustvenega odzivanja.«
      (Dr. Ivan J. Štuhec, profesor moralne teologije; REPORTER ŠT. 42; 21. Oktober 2013; stran 28)
      »Katoliška Cerkev zagovarja popolnoma jasno stališče, da je v pristojnosti politike delo za pravično družbo in da je pristojnost Cerkve, da pri tem sodeluje kot vsaka druga oblika civilne družbe na svoj posebni način. Svojo dodano družbeno vrednost pa vidi v krepitvi duha solidarnosti, požrtvovalnosti, zastonjskosti, nekoristoljubnosti in preseganja družbene sebičnosti.
      Kristjan v politiki se je tako dolžan ukvarjati z razvijanjem pravičnosti in neprestanim izpopolnjevanjem družbenega in gospodarskega sistema ter vseh podsistemov. To počne predvsem s pametjo in ne z vero. Temeljna vrednota, ki ga vodi in zavezuje, je tako iskanje pravičnih rešitev za čim večje število ljudi. Samo tako se lahko krščanska politika uveljavi in preživi. Vse drugo s krščanstvom in krščanskimi vrednotami nima veliko zveze, zato ima tudi sklicevanje nanje ob nepravem času nasprotni učinek.
      Če kristjanom v politiki uspe na področju zakonodaje izboriti pravičnejše zakone, ki pravičneje razdeljujejo dobrine med ljudi, ki v večji meri dajejo vsem ljudem enake možnosti in bolje urejajo odnose med državljani, bo takšna politika imela ne samo dovolj močno stranko, ampak tudi dovolj veliko volilno telo, ki jo bo podpiralo.
      (dr. I. J.Štuhec: Odgovornost Cerkve DRUŽINA, 12.10.2008)
      https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/57-41-KristjaniVJavnosti-4

  14. Sodniki so bolj vplivni kot politiki
    Menedžerski prevzem BTC-ja
    Bivši rektor dr. Jože Mencinger je mnenja: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje. Nesmiselno je zgražanje kar povprek nad bogatenjem in menedžerskimi odkupi podjetij, dokler oblast prisega na kapitalizem, katerega edini vrednoti sta dobiček in večanje premoženja lastnikov. V principu z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Seveda pa postane vse skupaj vprašljivo, če nekdo, ki ima tisoč evrov, za milijon evrov kupi nekaj, kar je zelo verjetno vredno dva milijona evrov. Pri tem tako rekoč nič ne tvega. Kupnino bo plačal iz bodočih dobičkov podjetja, ki ga je kupil. Če ne bo šlo, ker so dobički kljub varčevanju pri stroških dela nižji, obresti za kredite pa višje, kot je pričakoval, bo pol ali več kupljenega spet prodal. Skoraj gotovo sam ne bo postal revež.«
    Predsednik države Milan Kučan je v televizijskem pogovoru, 15. januarja 2002, med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja.
    BTC pa je mnenja: »Slovenska javnost je bila že pred desetletji obveščena o tem, da je BTC-jev primer delavsko managerskega odkupa sodno pojasnjen in zaključen s sodbo Vrhovnega sodišča in da ni bilo ugotovljenega nikakršnega oškodovanja. Gospod Franc Mihič, ki očitno ne more konsistentno slediti dogodkom, pa je na dan potegnil milijarde tolarjev, za katere naj bi se ob delavsko managerskem odkupu povečal lastniški delež prvega moža uprave, ne da bi zanj sam kaj plačal. Čas gre naprej in BTC je ne le na sodišču, ampak z dejanji pokazal svoj pravi obraz dobrega gospodarja in odnos do širše družbe, razvoja in zaposlenih, itd.. Mar to ni etično? Ocenjujemo, da je edini namen pisanja in podtikanja lažnih podatkov gospoda Mihiča ustvarjati negativno konotacijo stabilnega, uglednega in rastočega podjetja ter njenega prvega moža – uspešnega gospodarstvenika.«
    Direktorica SDK Romana Logar : »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.«
    «Zakon o gospodarskih družbah iz leta 1993vsebuje izrecno prepoved finančne asistence družbe prevzemnik. Zakon o prevzemih iz julija 2006 pa prepoveduje zastavo delnic ciljne družbe kot poroštva pri najemu kreditov za prevzem.«
    »Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Prepovedano je, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje, delnice, ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano spremembo pa da se želi zaščititi interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave«.
    Vrhovno sodišče ni ugotovilo nobenega oškodovanja.
    Sodba je veljavna in podjetje posluje uspešno.
    Predsednik države je menedžerski prevzem BTC- ja ocenil kot neetično ravnanje, a je s sodbo sodišča postalo zakonito in tako lahko tudi častno ravnanje?

    • Malo mesto velikih tajkunov
      REPORTER,02. jun. 2008
      Lestvica stotih nabogatejših Slovencev kaže, da je ljubljanska družba BTC (blagovno trgovinski center) pravo igrišče novodobnih slovenskih tajkunov. Levji delež podjetja imajo v lasti predsednik uprave Jože Mermal in člani Helena Petrin, Andrej Repina ter Marko Žehelj, ki so uvrščeni med 28. in 56. mestom stotih najpremožnejših. Nedavna sodba višjega sodišča izničuje sklep o zmanjšanju kapitala BTC iz leta 2001, ključen za njihov menedžerski prevzem podjetja, kar jih dela precej živčne. Razvpita zgodba lahko dobi presenetljiv preobrat. Jože Mermal, ki je že petnajst let na čelu BTC, ima v lasti približno 12 odstotkov družbe, po oceni revije Manager gre za slabih 33 milijonov evrov. Sledita mu Helena Petrin, generalna sekretarka podjetja, in Andrej Repina, finančni direktor, vsak s približno devetodstotnim deležem oziroma 23 milijoni evrov. Tehnični direktor Marko žehelj ne zaostaja preveč z dobrimi 19 milijoni evrov deleža, družina Prebil jih ima po oceni 18 milijonov, razvpiti Edvard Oven, nekdanji direktor Stanovanjskega sklada in nekdanji član nadzornega sveta BTC, je z enajstimi milijoni evrov deleža v BTC-ju na koncu lestvice stotih premožnežev. Na začetku prejšnjega leta so si Mermal, Petrinova in Repina oddahnili, saj se je zoper njih ustavil kazenski postopek,v katerem jim je tožilstvo očitalo zlorabo položaja pri prevzemu BTC. Najprej je okrožno sodišče pod predsedstvom sicer dobrega sodnika Zvjezdana Radonjića ustavilo preiskavo zoper njih, ker »se v preiskavi ni potrdila utemeljenost suma kaznivih dejanj«, na koncu pa je vodja gospodarskega oddelka ljubljanskega okrožnega sodišča »zamudil« tridnevni rok zoper odločitev sodišča. Zato je bil kmalu zatem odstavljen z mesta tožilca, ni pa se mu skrivil niti las na glavi. Kljub temu po mnenju poznavalcev trojica niti brez zatajitve tožilca ne bi bila obsojena, ker jim tožilci, sposobni kot so, ne bi mogli dokazati zlorabe položaja. Toda lanskega decembra je kot strela z jasnega udarila sodba višjega sodišča v Ljubljani, ki je deloma ugodilo tožbi malega delničarja Gordana Šibiča (družba FI.COM), in sklep skupščine delničarjev o zmanjšanju osnovnega kapitala družbe iz 17. decembra 2001 po več kot sedmih letih razglasilo za ničen. Preostale tri sporne sklepe s te skupščine (o umiku delnic BTC z borze, spremembah statuta in izvolitvi dveh članov nadzornega sveta) pa vrnilo prvostopnemu sodišču v novo obravnavo. Postavlja se vprašanje, kakšne posledice bo imela sodba višjega sodišča in ali so milijoni z goljufijo pridobljenih evrov tajkunov iz BTC vendarle ogroženi. VEČ V TISKANI IZDAJI
      http://reporter.si/clanek/slovenija/malo-mesto-velikih-tajkunov-463091

    • V Sloveniji je družbeni pojav nezasluženega bogatenja in posledično neupravičene socialne neenakosti povezan predvsem z nekaznovanim gospodarskim kriminalom v procesu prvotne akumulacije kapitala, ki ga od leta 1990 močno označuje odsotnost vladavine prava in ustreznih pravnih norm (zakonov), neučinkovito delovanje institucij pravne države in tržnih regulatorjev. To velja tako za obdobje tranzicijske vladavine LDS pred letom 2004 kot tudi za obdobje vladavine Janševe koalicije po letu 2004.
      Odsotnost učinkovitega delovanja ustanov pravne države je zagotovo ena od najbolj negativnih značilnosti obdobja Janševe vladavine, saj kljub stotinam in stotinam tranzicijskih afer, ki so proizvedle številne evrske milijonarje, z zaporno kaznijo tudi po letu 2004 ni bi obsojen nihče od ekonomsko in politično vplivnih igralcev v Sloveniji. Vrhunec neučinkovitega delovanja ustanov pravne države pod Janševo vladavino je lanska tožilska afera, ki je povezana z neuspešnim tožilskim pregonom menedžerskega prevzema BTC (glej Nepravna država pod Janšo, št. 65/2007). Prav po škandaloznem zaključku tožilskega primera BTC smo bili deležni tudi velikega demonstracijskega vala menedžerskih prevzemov v številnih ekonomsko in politično vplivnih podjetjih.
      Slovenija se mora preoblikovati v meritokratsko družbo, kjer bodo posamezniki, ki upravičeno obogatijo, za vzor vsem, medtem ko bodo tisti, ki so vpleteni v tranzicijske gospodarske afere in privatizacijske škandale, sedeli za zapahi.
      Stanislav Kovač, ekonomist
      FINANCE-objavljeno 30.1.08 ,tiskana izdaja št. 020/2008

    • DELO – Uredništvo SP
      Ribnica, 2002-03-09

      Neobjava prispevka

      Spoštovani urednik SP, gospod Janko Lorenci!

      Sem vaš dolgoletni naročnik in tudi občasni pisec pisem bralcev, ki ste jih do sedaj večinoma zelo hitro objavili, celo na »udarnih pozicijah«-straneh. Zadnji takšen primer objave mojega prispevka je na primer prispevek »Menedžeski odkup je neetičen«, ki bi bil recimo lahko objavljen med pismi bralcev med tednom. Objavili pa ste ga v treh dneh, in to v soboto 19-01.2002, na zelo opaznem mestu na tretji strani. Zelo lepo in prav, čeprav vsi poznamo sindrom »Miro Petek«. Ta vaša objava mojega prispevka je bila korektna predvsem do realnega in akutnega problema družbe in je služila tudi interesom vaše medijske hiše, ki naj bi čim bolje povzemala interese javnosti.

      Nato sta vaša cenjena novinarja Mija in Grega Repovž, v SP-09.02.2002 to problematiko močno in dobro aktualizirala. Tema je še vedno ena najbolj vročih, kar potrjujeta tudi članka omenjenih vaših novinarjev in tudi npr. članki v GV.
      Zato ne morem verjeti, da v treh tednih ni nobenega odmeva na ta dobra članka vaših uglednih novinarjev, ki bi jih bilo vredno objaviti v PP 29.

      Sam sem vam trikrat poslal svoj odmev na članek novinarke Mije Repovže »Ali sploh hočemo slovenske kapitaliste?«. Nazadnje sem ga poslal 04.03.2002. Napisani odmev za Delo in novinarko ni žaljiv, je pa gotovo aktualen, ali pa je preveč aktualen ?
      Menim, da sem si zaslužil pojasnilo, kje obstaja ovira ali tabu ???

      Veselilo bi me, da bi prejel vaše pojasnilo, kdaj boste ali zakaj ne boste objavili mojega odmeva, kot se to počne med omikanimi ljudmi.

      Franc Mihič

      Priloga : neobjavljeni odmev, nobenega odgovora!

      Ali sploh hočemo slovenske kapitaliste?

      Cenjena novinarka gospa Mija Repovž. V navedenem članku ste zelo dobro analizirala in podala različna mnenja o menedžerskih odkupih, predvsem primer podjetja BTC Ljubljana. Menim pa, da bi se moralo več pisati o notranjih odkupih zaposlenih, saj menim, da smo vsi slovenski zaposleni po ustavi enakopravni in niso odkupi podjetij rezervirani samo za menedžerje-direktorje.
      Žal pa se v praksi še vedno pojavljajo primeri oziroma ob tem vprašanja, ali bomo Slovenci dopustili turbo-kapitalizem, ali pa celo kapitalizem ruskega in argentinskega modela, kjer za »močne in pametne« zakoni očitno ne veljajo? Politika sicer javnosti že vrsto let govori o tržno socialni ekonomiji, kjer naj bi nam bile vzgled nekatere evropske države, na primer Nizozemska, Irska, Danska, Finska. To so majhne, a visoko razvite države s tržno ekonomijo in visoko razvito socialno in pravno državo.
      Profesor dr. Prašnikar iz EF-Ljubljana je že lani javno izjavil, da so problem lastniki, predvsem institucionalni, pidovski oz. njihovi nadzorni sveti. Člani so večinoma postavljeni po politični pripadnosti vladajoče pozicije, večinoma ne glede na njihovo profesionalnost in ustreznost. Tudi profesor dr. Ribnikar ugotavlja, da je zatečeno stanje v nadzornih svetih delniških družb neustrezno in neučinkovito. Nekdanja direktorica SDK Romana Logar je o tej problematiki nedavno javno zapisala: »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal« ?! Temu se po domače lahko reče…??? Navedenemu primeru menedžerskega »brezplačnega prevzema« pa se ni čuditi, saj je celo rektor ljubljanske univerze dr. Jože Mencinger pred leti izjavil in priporočil:«Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi najbrž tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje«?! ( GV, 17.9.1996 in 9.4.1998) V slovenski javnosti gotovo ne obstaja dilema glede pravičnosti notranjega odkupa in notranjem lastništvu. Pri tem seveda menim, da javnost ni samo javno plačana akademska stroka. Obstajajo pa vprašanja: ali lahko postanejo slovenski kapitalisti-podjetniki samo etični, ustvarjalni in pogumni, ki poznajo svojo odgovornost do zaposlenih, kupcev, delničarjev, države in narave ? Ali pa to lahko postanejo tudi brezobzirni špekulanti ?
      Kdo sme postati kapitalist, ter seveda kako to lahko postane ? Kateri so kriteriji za ustreznost članov nadzornih svetov, ki skrbijo za gospodarjenje s kapitalom državljanov, to je njihovih delnic.
      Franc Mihič, Ribnica

  15. Hvala, g, Mihič!
    Zelo drugačno izkušnjo imajo novodobni kapitalisti od tistih med obema vojnama, kateri so obogateli z lastnim delom in iznajdljivostjo. Za nagrado so bili od novih oblastnikov najprej razlastninjeni, nato pa pregnani v tujino če že ne likvidirani.
    Medtem ko je novodobna zgodba popolnoma drugačna s tem, da so ti še dodatno nagrajeni.
    Vrhovno sodišče jih je kljub kriminalnemu početju ob prevzemu bivših družbenih podjetjij, nagradilo s častjo. Češ da so postopki lastninjenja potekali pravično, so res?

    • Mag. Anton Rop,LDS/SD je bil premier in politik, ki je najbolj kreiral zakonodajo o prevzemih podjetij, pri čemer mu je svetovala in zakone pisala pravnica dr. Nina Plavšak. Ta zakonodaja je omogočala oškodovanje gospodarskih družb. Kasneje je gospa svetovala tudi Janševi vladi.
      Pisala zakonodajo, nato znanje prodajala na trgu
      https://www.dnevnik.si/1042619441/slovenija/pisala-zakonodajo-nato-znanje-prodajala-na-trgu

      Kje je zatožna klop za Bavčarjevo svetovalko Nino Plavšak?Ali bi morala na zatožni klopi sedeti tudi pravnica Nina Plavšak, saj je bila ena izmed glavnih svetovalk Igorja Bavčarja?
      REPORTER, 27 Julij, 2013 – 07:00
      http://www.reporter.si/slovenija/kje-je-zato%C5%BEna-klop-za-bav%C4%8Darjevo-svetovalko-nino-plav%C5%A1ak/17760

      Ali se dr. Nina Plavšak, kot soavtorica gospodarske zakonodaje ter kasneje pravna svetovalka podjetjem, ki so v bankah pustila visoke dolgove, počuti soodgovorno za stanje v bankah in gospodarstvu? Odgovarja.«Vaša vprašanja so zlonamerna, zakonodaja je v pristojnosti Državnega zbora (DZ)…
      Kakšne politike, predsednike strank imamo oz. vlade imamo, da »naročajo in plačujejo z javnimi sredstvi izdelavo zakonov« ljudem s takšnimi referencami, ko je očitno, da so takšni zakoni povzročili škodo. Res pa je, da so za sprejete slabe, neučinkovite zakone odgovorne stranke v DZ RS, za kar še niso bile kaznovane, za noben konkreten primer.
      Zakaj predloge za zakone vladajočim ne pišejo univerze, javne ustanove, ki so financirane iz proračuna, ter politiki in njihovi strokovnjaki potem za te zakone prevzamejo tudi odgovornost?

  16. Še ena velika zabloda zaradi oholosti in neznanja o gospodarskih družbah, ki je škoda.
    Slovenski parlament je pred 17 leti storil veliko napako, zaradi katere mnogi še danes trpijo. Poslanci so sprejeli zakon, kot ga ne poznajo nikjer na svetu; podjetniki so namreč morali dolgove podjetij odplačevati z osebnim premoženjem, čeprav so ustanovili družbo z omejeno odgovornostjo – torej družbo, kjer odgovarjajo le z vloženim kapitalom.
    Ljudem rubijo hiše, avtomobile, zemljo, vse, kar je vrednega. Približno 18 tisoč podjetnikov naj bi država izbrisala proti njihovi volji in jim potem pobrala vse; razpadle so številne družine, nekateri so si v obupu vzeli življenje.
    L. 1999 je takratni minister za finance Mitja Gaspari za pripravo zakona, ki bi odpravil insolventnost podjetij, sprejel teze Aleša Zalarja, takratnega predsednika Slovenskega sodniškega društva, ki je vrinil člen iz ZGD, in sicer o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Ta predvideva, da podjetnik soglaša, da ne želi več poslovati in pri notarju podpiše, da je poplačal vse upnike, vse delavce in da bo, če se v letu dni javi kak upnik, dolgove poplačal z osebnim premoženjem. Gaspari je k sodelovanju povabil tudi nekdanjo sodnico Nino Plavšak, ki je v zelo kratkem času zakon po tezah Aleša Zalarja tudi napisala. Takratno Gasparijevo finančno ministrstvo je predlog zakona posredovalo državnemu zboru, poslanci pa so Zakon o finančnem poslovanju sprejeli po hitrem postopku.
    Da so takrat ravnali narobe, danes priznavajo tako na ministrstvu za pravosodje, nekateri poslanci kot tudi nekateri ustavni pravniki, a krivic ne odpravi nihče.
    50 tisoč ljudi že 17 let trpi posledice zakona, kakršnega ne poznajo nikjer na svetu. Z njim so čez noč izbrisali na tisoče podjetij, dolgove pa prevalili na osebno premoženje njihovih lastnikov, tudi če so v podjetju imeli le eno samo delnico.
    Izbrisani podjetniki pravice na slovenskih sodiščih niso našli, zato so se obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice.
    Ukrep, da podjetniki oz. delničarji odgovarjajo s svojim premoženjem je neumnost..
    To je skregano z bistvom delnice v kapitalskih družbah, z bistvom d.o.o. , d.d. in delničarskim pravom.
    To bomo po sodbi evropskega sodišča za človekove pravice državljani silno drago plačali, bolj kot za izbrisane.
    Politika, leva in desna je pa je še vedno neodgovorno tiho.
    To je neznanje celotne politike oz. pravne države, nepoznavanje delovanja gospodarstva. Tako se (je) zatira(lo) podjetništvo in vlaganje osebnega kapitala v gospodarstvo. Ne razume se bistva kapitalskih gospodarskih družb in odgovornosti njihovih lastnikov, ko se ne razume, kaj pomeni delež v d.o.o. in delnica v d.d.- delniški gospodarski družbi.
    To je svetovni unikum in neumnost, ki je mnoge usodno prizadela, državo pa že in jo bo še ogromno stala.
    http://www.visokaodskodninaplaninsec.si/aktualno/izbrisani-podjetniki
    http://www.demokracija.si/fokus/v-reviji-demokracija-izbrisani-podjetniki-terjajo-odgovornost-drzavnih-funkcionarjev
    http://siol.net/novice/gospodarstvo/bo-morala-slovenija-za-nove-odskodnine-rezervirati-milijardo-evrov-405694

  17. Po vseh komentarjih, se lahko dikusija zaključi z uvodnimi besedami; Slovenci smo v zadnjih sedemdesetih letih očitno izgubili že večino občutka za čast in spodobnost. Ni občutka za etiko, pravičnost in odgovornost. Pogrešam vsaj toliko poštenosti in človeškega dostojanstva pri ljudeh na političnih, sodnih, gospodarskih, pedagoških(!) in drugih funkcijah, ki so plačani z denarjem davkoplačevalcev, da v primeru ne samo subjektivne, temveč tudi objektivne krivde prevzamejo odgovornost.

    • Ker je sedaj vse drugače!
      Sedaj se izgubljeno čast lahko povrne kar s sklepom sodišča.
      Mnogi to res verjamejo.

      • Očitno je odločilna sodba sodišča. Filozof Karl Popper pravi, da mora biti v bivših “diktaturah” na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem. Pošteni in neodvisni sodniki so namreč bolj vplivni kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo.

    • S tem končujem naslovno temo, ki mnogim ni bila pogodu.
      Mnogi so zamahnili z roko, češ saj zadeva oz. tema ni več aktualna, ta samo naklada..
      Komisija DZ RS, ki jo vodi predsednik dr. Anže Logar, SDS, pa še vedno obravnava to temo v povezavi z bančno luknjo.
      Vsem bralcem in komentatorjem mojega prispevka se zahvaljujem za njihov interes, ter se tudi opravičujem, če sem preveč “težil” in nisem komentiral oz. odgovarjal v običajnem »stilu«.
      Tema, »odločilen vpliv sodnikov, večji od politikov«, in odgovornost sodstva pri lastninjenju in drugih zadevah, bo še dolgo vroča tema, sem prepričan.
      To je in bo še dolgo aktualna tema izvoljene politike, prve odgovorne za stanje države, tudi za delovanje pravne države, ki ne odigra svoje vloge. Politika je na potezi.

  18. Kako neetično dejanje postane častno? – odgovor
    Dnevnik, 15. januar 2018
    Navedbe Franca Mihiča v članku z zgornjim naslovom (Dnevnik, 8. 1. 2018) temeljijo na tem, da naj bi bil delavsko-menedžerski odkup BTC neetičen, kar po njegovem dokazujejo tudi izjave prvega predsednika Republike Slovenije Milana Kučana, ge. Romane Logar ter dr. Jožeta Mencingerja.

    V tem odgovoru se tudi mi sklicujemo na pravno državo. Sodišča so se namreč pri tehtanju odločitve glede delavsko-menedžerskega odkupa, ki je bil v BTC izveden leta 2001, natančno poglobila v ta primer in se niso sklicevala le na posamezna stališča, ampak so jih tudi temeljito preverjala. V družbi BTC imamo celotno dokumentacijo o poteku privatizacije za vsakega posameznika, tudi predsednika uprave, ki jo je preverjalo tudi sodišče. Nakupi delnic v delavsko-menedžerskem odkupu so se opravljali transparentno, le preko Ljubljanske borze. Imamo podatke o posojilih za nakup delnic in o odplačilih posojil. Predsedniku uprave družba BTC ni nikoli kupila ali kako drugače zanj pridobila lastništva delnic. Zaposleni, uprava in širše vodstvo smo za nakup dodatnih delnic najeli kredite v banki in jih zavarovali z zastavno pravico na izključno svojem premoženju.
    Družba BTC ni bila nikoli prevzemnik nobenega tveganja za neplačevanje posojil za katerokoli fizično osebo in v primerjavi z drugimi podjetji ni nikoli, v te namene, izpostavljala ali tvegala svojega premoženja v zastavo. Taka posojilna pogodba za najem posojila za nakup delnic je bila sklenjena tudi med banko in predsednikom uprave družbe BTC. Franc Mihič pa očita sodišču, da je izdalo oprostilno sodbo navkljub stališču direktorice SDK Romane Logar, »da se je v BTC zgodil nenavadno velik notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi sam kaj plačal«. Ali bi torej sodišče po njegovem mnenju moralo razsojati na podlagi te izjave, ne pa dokumentacije, ki jo je predsednik uprave predložil sodišču in iz katere izhaja izvor sredstev za nakup delnic s posojilom pri banki?
    Vse gospodarske družbe v Sloveniji so se v devetdesetih letih lastninsko preoblikovale. Ta proces je potekal skladno z veljavno zakonodajo in pogodbami med državo, ki je za privatizacijo zadolžila Sklad Republike Slovenije za razvoj in Agencijo RS za prestrukturiranje in privatizacijo. Ravno ta proces je omogočil BTC, da je začel z novim razvojem, povečal naložbe ter postal sodobna, stabilna gospodarska družba. Celoten proces privatizacije je potekal v soglasju z navedenimi državnimi institucijami zelo transparentno; v začetku devetdesetih let skladno s privatizacijsko zakonodajo, ki je temeljila na cenitvi podjetja, in sklenjeno pogodbo med Skladom RS za razvoj in BTC, h kateri je soglasje dala tudi Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo in na podlagi katere je bil izveden notranji odkup. Ko je bil leta 2001 izveden delavsko-menedžerski odkup, je družbi BTC pod pogoji, ki so bili določeni v javni ponudbi Slovenske razvojne družbe dne 3. 9. 2001, prodala svoj 12,45-odstotni delež tudi država.
    V času vodenja uprave s predsednikom Jožetom Mermalom na čelu je družba v letih 1993 do 2017 investirala 260 milijonov evrov, kar predstavlja največji razvojni cikel v zgodovini družbe. Investicijski program družbe torej ni bil v ničemer oviran zaradi delavsko-menedžerskega odkupa, predpostavka prvega predsednika RS, g. Milana Kučana se očitno ni uresničila. Za nakupom dodatnih delnic ni bilo špekulativnih namenov, saj do danes nobeden od članov uprave delnic ni prodal. Kako naj bi torej sodišča na podlagi predpostavke takratnega predsednika države, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC Ljubljana »siromašenje« podjetja, lahko obsodila ta dejanja, ki so, v nasprotju z njegovo izjavo, vodila družbo v nadaljnji razvoj in prosperiteto? Ali g. Franc Mihič res tako podcenjuje sodstvo, da pričakuje, da bo odločalo na podlagi izjav, predpostavk, ne pa dejstev, dokazov?
    Ne moremo komentirati izjave ge. Romane Logar, direktorice SDK, kot navajate, saj je bila v Sloveniji SDK ukinjena leta 1994, delavsko-menedžerski odkup v BTC pa se je dogajal leta 2001. Lahko pa citiramo izjavo prof. dr. Jožeta Mencingerja, ki v glasilu Ljubljana, letnik XXII, številka 5-6, decembra 2017, piše:
    »Ni nastal čez noč (BTC), nastal je z vlaganji in odpovedovanjem. V času, ko smo ustvarjali kapitalizem, je Mermal uporabil možnost, da BTC privatizira s sodelovanjem zaposlenih; ti so leta 1997 postali večinski lastniki, a so se moči, ki jo to prinaša, odpovedali v korist razvoja BTC. Ni postal ‘tajkun’, kakršne smo ustvarili s hazardiranjem pred krizo in nato v krizi s ‘pogromom’ uničili ‘njihova’ podjetja.« V zadnjem odstavku istega članka pa še doda: »Mnogi gradijo zase, malokdo za druge. Gospod Jože Mermal sodi v to redko skupino. Moči, ki si jo je pridobil, ne zlorablja, zmeraj ve, da ne more delati vsega, kar mu je v osebno korist, čeprav mu pravni red to dovoljuje, in da je odgovornost do okolja, v katerem živi, pomembnejša. To sicer ne prinaša denarja, prinaša pa spoštovanje in, kar je še pomembnejše, daje samospoštovanje.«
    Maja Oven
    BTC, d. d., služba za odnose z javnostmi
    https://www.dnevnik.si/1042798047/mnenja/odprta-stran/kako-neeticno-dejanje-postane-castno-odgovor

    • Menedžerski odkup je neetičen!
      Delo, sobota, 19. januar 2002

      Predsednik države gospod Milan Kučan je v zadnjem televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja.
      Po mojem je to izjava desetletja o slovenskem »problemu stoletja«, ki ga predstavljajo »revolucionarni preskoki« iz socializma v turbo-kapitalizem.
      Pri razvoju demokracije, družbe enakopravnih državljanov, pravne oziroma socialne države ima prednost etika in ne kapital.
      Upam, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« oblasti, politike in civilne družbe?!

      Franc Mihič

  19. Današnji odgovor BTC-ja ni već žaljiv, je koretken. Ne vsebuje vseh odgovorov, npr., zakaj je bivši predsedink države podal oceno,da je bil tedaj še nameravavni menedžerski odkup podjetja BTC neetičen, saj pomeni siromaćenje podjetja.Podobno je to ocenila direktorica SDK. Sodstvo pa tega ni ugotovilo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite