Kako naprej?

56

Vladna kriza, ki jo je povzročila objava zdaj že znamenitega poročila protikorupcijske komisije, se zaenkrat razpleta po pričakovanem scenariju.  Odstop, ki so ga zahtevale tri od koalicijskih strank in ga je pričakoval velik del državljanov, enostavno ni v slogu Janeza Janše. Je pač borec. Državnik ni, kar je dokazal s tem, da je svoje interese postavil pred pravico državljanov imeti kredibilnega predsednika vlade. Borec pa je. Če ne bi bil, ne bi prenesel takih in drugačnih obdelav, ki jih je bil v dveh desetletjih deležen s strani levice in njenih podpornikov in bi se umaknil že zdavnaj. Vprašanje je, ali bi se iz Jugoslavije izvlekli, kot smo se, če Janša in Bavčar ne bi bila takšna, kot sta. A je že tako, da ni vsakdo za vse čase, zato še zdaleč ni nujno, da je tisti, ki pribori državo v vojni, tudi najprimernejši za njeno izgradnjo v miru. Britanci z dolgo demokratično tradicijo so to vedeli že po drugi svetovni vojni.

Da Janša ne bo odstopil, je bilo jasno že prvi dan, ko je oznanil, da bo šel po zaupnico na svet stranke. Navidezno t korektna poteza, v resnici pa klasičen trik vodij, ki s tem težo bremena svojega greha  in tudi odločitve prenesejo na svoje podrejene.

Od ondod je šlo naprej po pričakovani poti. Z osebnimi diskvalifikacijami in teorijami zarote. Ne le predsednika in podpredsednika KPK, temveč  tudi koalicijskih partnerjev, predvsem Viranta in Žerjava, torej tistih dveh, ki bi na predčasnih volitvah verjetno pobrala levji delež izgubljenih glasov SDS. Kakšne so žrtve, kakšna je teža brutalnih izjav, očitno ni pomembno. Pri očitkih ˝neverodostojnemu˝ Virantu je zanimivo, kako osupljivo so besede SDS in njenih medijskih satelitov podobne ocenam Jankovića po neuspehu pri sestavi koalicije po zmagi na volitvah. Podobno težke so besede na račun predsednika SLS Žerjava, še pred kratkim uspešnega gospodarskega ministra, ki so ga nekateri mediji čez noč prekvalificirali v zgubo. Ob teh obtožbah se niti SDS niti mediji pod njenim vplivom ne zdi vredno upoštevati dejstva, da je po volitvah kljub slabšemu rezultatu SDS od pričakovanega, SLS takoj povedala, da ne gre v levo koalicijo, prav tako se je za Janševo koalicijo odločila DL, kljub prostaški obdelavi, ki je je bila deležna s strani SDS vse od nastanka stranke. Pri vsem tem se seveda človek vpraša, kdo bo po katerih od naslednjih volitev sploh še pripravljen sodelovati z Janšo in SDS.

Vlada brez države

Zdaj smo pač, kjer smo. Imamo vlado brez zagotovljene večine in s predsednikom, katerega odstop si želi tri četrtine državljanov. Verjetno je sicer, da bodo poslanci razpadle koalicije še podprli zakone in ukrepe, ki so jih pripravili skupaj in bodo obravnavani v državnem zboru v februarju. Kaj pa potem? Janša daje vtis, da se ne bo umaknil na nobenega od načinov, a delati ta vlada prav dolgo več ne bo mogla. Slej ko prej bo torej prišlo do neizogibnega – bodisi do novih volitev ali pa do konstruktivne nezaupnice. Tega se seveda zavedajo tudi stranke in prav zanimivo je opazovati  njihovo ravnanje, ki je sicer zelo načelno, a očitno v skladu z interesi vsake od njih. Z izjemo NSi, za katero ni jasno, ali sploh ima kakšne ambicije razen vloge manjše sestre.

Edina stranka, ki zagovarja zgolj in samo predčasne volitve, je SD. Povsem razumljivo. V tem mandatu je izgubila ogromno sedežev, ankete pa ji napovedujejo ponoven vzpon na vrh. Železo je seveda treba kovati, ko je vroče in za SD je to čimprej in zdaj. Preden se pokaže, da Igor Lukšič ni ravno format za predsednika vlade. Predvsem pa preden strici spet ustanovijo konkurenco na levici. Tudi v DL, ki sicer zavzeto išče poti do tehnične vlade, pogosto omenjajo možnost in poštenost predčasnih volitev. In seveda je tudi DL ena tistih strank, ki si na predčasnih volitvah lahko obeta lep rezultat, predvsem na račun SDS in morda tudi dela PS.

Na drugi strani pa imamo nenavadno spravljivo ravnanje PS, ki bi menda podprla skoraj vsakega konstruktivnega kandidata za mandatarja, kot je slišati zadnje dni, celo tako desnega kandidata, kot je dr. Boris Pleskovič. Kar je za stranko, ki prisega na ekonomsko misel dr. Mencingerja, pravi salto mortale. Ki pa postane razumljiv, če vemo, da se največji parlamentarni stranki na predčasnih volitvah obeta boj za volilni prag. Pri čemer prestopi poslancev (in poslank) nazaj v SD, ki ima razvejano in stabilno mrežo po vsej državi, ne bodo možni.

Posebno poglavje je seveda spet predsednik DeSUS Erjavec, ki mu ni težko dnevno spreminjati stališč in ki je verjetno med vsemi politiki pri nas najbolje obdelal lekcije političnega preživetja, ki jih je skoraj dve desetletji tako mojstrsko demonstriral Zmago Jelinčič. DeSUS se zaenkrat ob PS še najbolj nagiba k novi koaliciji. Logično, usoda stranke na predčasnih volitvah ni povsem gotova.

Nova in stara desnica

Le stranke stare desnice ne dajejo vtisa, da kalkulirajo. Kot že omenjeno, za NSi sploh ni jasno, ali ima kakšno drugo agendo od zvestobe Janši. Tudi SLS ne daje vtisa, da bi se pripravljala na karkoli. Vemo, kdaj bo izstopila iz koalicije, vemo tudi, da sodeluje pri iskanju prehodne rešitve. O volitvah ne govorijo veliko, kar je nenavadno glede na to, da bi verjetno precej izboljšali rezultat z zadnjih volitev. Je pa res, da se težko pripravlja na volitve stranka, katere predsednik kljub temu, da je na vrhu lestvic priljubljenosti, napoveduje nepreklicen odstop.

Težko pa si je v tem trenutku predstavljati, kam bo zaneslo največjo vladno stranko SDS. Vztrajanje na okopih predsednika vlade namreč stranki v prihodnosti močno oži manevrski prostor. Po eni strani lahko stranka pričakuje močan padec podpore na volitvah, verjetna je celo izguba primata na desnici. In kar je še huje, z vztrajanjem pri Janši postaja stranka nezaželen partner celo na desni sredini, saj stranke, ki so izstopile iz koalicije, ne bodo mogle in želele iti čez etična merila, ki so jih pravkar postavile. Še največ možnosti za politično preživetje bi Janša imel, če bi uspel dokazati, da očitki iz poročila KPK ne držijo. A to se zdi glede na dosedanje ravnanje SDS in njenega predsednika malo verjetno.Zgodi se lahko sicer, da bo poročilo KPK padlo na procesnih nepravilnostih, kar pa bo pri večini državljanov zgolj vzbudilo asociacije na primer balkanski bojevnik. SDS se torej z vztrajanjem na okopih ne obeta nič dobrega. Še huje, brez korenitih sprememb bo sledila samo še nadaljnja radikalizacija stranke.

Vir fotografije: healthcarehis

56 KOMENTARJI

  1. Žerjav je javno izjavil, da je že utrujen od tega, da mora kar naprej nekoga metati iz politike, enkrat iz stranke, drugič pa iz vlade.

    S tem se je pri rdečuhih odkupil za žalostno resnico, da je popolnoma nsposoben minister.

  2. Če si odstop predsednika vlade želi tri četrtine državljanov, to pomeni, da je preostala četrtina frustrirana zafrustrirana z branjem dnevnih medijev, kot je modro ugotovil Nežmah in da bi danes bil izziv pisati konservativno in prokatoliško. Žalibog Časnik temu izzivu ni kos. Tako NSi, ki plemenito vztraja pri zvestobi za blagor naše države, nima politične agende, avtorja pa v isti sapi skrbi, da SDS postaja neželen partner celo na desnici. Ali podobe Janše kot balkanskega bojevnika, ki vztraja na okopih, uporablja klasične trike vodij, nekredibilni politik, ki ne sodi v mirni čas, obremenjen s teorijami zarot, še huje, tovariša Matijo je strah pred nadaljnjo radikalizacijo, itd. Lahko noč.

    • Ljudje ste kar pozabili, da so skupaj s skonstruiranim poročilom KPK skušali lansirati med naivno ljudstvo, da sta se Janša in njegova soproga znebila otroka z uspavali in da jih je pri tem pokrival Institut za sodno medicino.

      Ker je bilo to le preveč ogabno, so se mediji trudili to informacijo čimprej pomesti pod preprogo.

  3. Spoštovani g. Gabrovšek, čestitam za članek, za lucidno analizo, ki ji ni kaj dodati.
    Morda samo željo, da bi “naši” politiki iz tega, kar ste zapisali, in globoko v sebi tudi sami vedo – saj ni vrag, da bi bili tako neumni, da ne bi vedeli! – povlekli kakšne konsekvence. Za začetek morda to, da ne bi po državi uprizarjali “mitingov resnice” in prilivali ognja k ulični “demokraciji”, ki se lahko prelevi v državljansko vojno.
    Pa še eno veliko željo: da bi slovenska Cerkev spoznala znamenja časov in odigrala vlogo moralne avtoritete in zavrnila glasove siren, ki jo vabijo v povezovanje z vsakomer, ki kriči protikomunistične parole. Da bi vzpostavljala držo in govorico miru in sodelovanja, in ne bi pozivala na okope.

    • Gospod Jože, “mitinge resnice” imamo že dolga leta, najbolj razvpiti je tisti, ki je vsako leto v slovenskem Gazimestanu – v Dražgošah.
      Ta čas v Sloveniji potrebujemo predvsem razum. Bil sem na eni od javnih tribun Zbora za republiko. In nisem imel vtisa, da ga organizirajo kakšni skrajneži, čeprav se je videlo, da so ljudje kar nekoliko jezni zaradi vsega, kar se dogaja. Toda ko bom prišel naslednji petek ob 11h na Kongresni trg s slovensko zastavo v rokah, se bom potrudil biti spoštljiv do vseh. Če bo kdo provociral, se bom raje umaknil. Najmanj, kar si želim v tem težkem času, je pljuvanje na karbid. Sam sem že doživel grožnje s strani slovenske Al Kaide in bilo bi tragično, če bi vračal na podoben način. Dolžni smo v duhu preroštva povedati resnico, ki je boleča, a osvobaja, hkrati pa tudi blagoslavljati tiste, ki jih ne maramo. Ali pa oni nas ne marajo. Zato prosim nebeškega Očeta, naj obilno blagoslovi vse (neo)komuniste in levičarje. In nasploh vse, ki še niso spoznali Božje ljubezni.
      Marijina sporočila iz Medžugorja pa govorijo o tem, da je mogoče s postom in molitvijo preprečiti tudi vojne. Zato sem se z veseljem odločil za post ob kruhu in vodi ob sredah in petkih. Priznam pa, da sem slaboten, zato spijem jutranjo kavo, da lahko nemoteno delam.
      “Mir, mir, mir – in samo mir! Mir mora zavladati med Bogom in človekom, in tudi med ljudmi.” (sporočilo iz Medžugorja poleti 1981)

  4. Treba je priznati, da se je Janši upravičeno težko odločiti, kako ravnati v trenutni situaciji.

    Janša je vsekakor žrtev politične zarote, pri kateri sta očitno sodelovala tudi Virtant in Žerjav, sicer ne bi bila že navsezgodaj tistega dne, ko so mediji dali v javnost poročilo KPK, pripravljena z odločno in radikalno izjavo, da mora Janša odstpiti. Za tako resne izjave si preudaren človek sicer vzame čas za premislek in za to, da se pouči o dejstvih, ki pa so bila njima že znana. Tudi sicer je njuno soliranje v koaliciji nakazovalo, da se po ukazu bliža čas obračuna. Preveč sovraštva je bilo namreč čutiti v njunih prejšnjih izjavah.

    Docela drugače je reagiral Erjavec, ki pa je po dodatni obdelavi klonil spričo bližajočega kongresa Desusa, na katerem bi spet rad bil izvoljen.

    Janković je bil le tako imnovana kolateralna škoda.Organizatorji zarote so ga hoteli le nekoliko utišati, ker je bil tak, kakršen je, levici škodljiv, nikakor pa ga niso imeli namen politično eliminirati.Spravljive izjave Viranta in Erjavca, da je dovolj, da je predsedniško funkcijo tako imenovane Pozitivne Slovenije zamrznil, pove vse.Tudi SD molči, kolikor gre za njegovo nadaljevanje županske funkcije v Ljubljani – bolani.

    Očitno je levica hudo narazen in ni sposobna ponuditi in izvoliti mandatarja z ministrskim zborom.

    Če Janša v takih razmerah odstopi, kar diši levici, bo moral še kar nekaj mesecev vladati z omejenimi pooblastli, kar pomeni, da ne bi mogel ukrepati, bil bi pa kriv za poslabšanje stanja. Levica pa se iz ralogov, ki sem jih že opisal ,ne more odločiti za konstruktivno nezaupnico.

    Poročilo KPK je politični konstrukt in ne bi preživelo resne analize. V bistvu je inkvizicijski akt, skonstruiran v najboljšihmanirah Dachauskih procesov, zaradi česar se mu Janša, ki je pogumen in odločen mož, ne more ukloniti.

    Sicer je pa vse boljše od tega, da bi nam pravo predaval medicinski brat, ekonomijo in finance konfekcionarka, o politični etiki in morali pa previrant.

  5. Virant bo moral še temeljito dokazovati,kako gre skupaj njegov nesramno zaslužkarstvo v letu 2009, ko je bil brezposeln bivši mnister, z njegovo neprestano mantro mantro o čistih rokah

    Menda ne bo zdaj Virant, ki ima bruno v očesu, Janši odstranjeval iver.

    Naj torej prvi vrže kamen, ki je nedolžen.

  6. Članek je napisan v stilu toninovske mostogradnje in nisem prav nič navdušen nad njim. O mostogradnji nam lahko dosti povedo v SLS predvsem Podobnika, Zagožen in še kdo. Kako je biti v vladi Janeza Janše, sta nam razkrila ministra iz vrst DL v svojih odstopnih izjavah iz katerih se da slutiti, da sta bila v to prisiljena. Ti izjavi potrjujeta umazane igrice v ozadju za podlo odstavitev premierja. V zvezi s poročilom KPK je prišlo na dan, da za vse predsednike strank niso bili uporabljeni enaki vatli. Če bi pri Jankoviču uporabili isto metodologijo kot pri Janši (recimo denarne tokove med očetom in sinovoma), bi najbrž prišli do astronomske vsote milijonov nepojasnjenega premoženja. Zaradi navedenega podpiram Janeza Janšo in jaz gotovo nisem med tistih tri četrt Slovencev s spranimi možgani, ki naj bi hoteli Janšev odstop. Kako naprej vprašajte tiste, ki so te igrice začeli. Vesel sem, da Janša ne igra po njihovih strunah in da je skoraj edini politik, ki želi Slovenijo izpeljati iz krize. Samo naprej Janša!!

  7. dober komentar. tudi jaz bi raje poslušal predsednika vlade, kako kulturno in vsebinsko odgovarja na težke očitke iz poročila KPK, kot pa kako žali in osebno diskvalificira avtorje poročila in vse ostale, ki mu niso stoodstotno lojalni.

    • Povej nam, če je mar spodobno in moralno ter politično objektivno, združljio in nepristransko, da nek novinarski udbo pisun, ki je 15 let v slogu Karbe, Šurca ali Zgage nabijal po Janši, sodeluje pri avtorstvu tako zloglasnega partijskega konstrukta, kakršno je poročilo KPK,,ko kadija toži in kadija sodi.

      Ta Komisija za preprečevanje korupcije je izgubila vso kredibilnost in je najbolj higienično, da kolektivno odstopi.

  8. Za moje pojme preveč moralističen članek, ne glede na to, da je tudi JJ naredil nekaj nepotrebnih kiksov, ker se ni dovolj posvetil problemu “ad rem”. Pa vendar, pogrešam predvsem moralno plat Virantovega delovanja.

  9. Vtis imam, da tisti, ki tako ali drugače (kot tudi avtor tega članka) svetujejo Janši naj popusti, oz. odstopi, ne razumejo, da je slovensko politično polje (sploh je to očitno v zadnjih tednih) zasnovano po schmittovskem načelu prijatlej-sovražnik. Je bojno polje. Za to je seveda v celoti zaslužna partijska stran (ki je tak način političnega razprostrla z revolucijo). Partijska stran ne zna in ne more drugače funkcionirati kot takole. A to trenutno ni bistveno. Bistveno je (še sam nisem tega do nedavnega uvidel), da je naivno misliti, da umik Janše (ali njegovega pristopa) bo zadovoljil apetite partije: le zlomil bi bojno črto, ki nas trenutno brani pred zdrsom v še bolj totalitarni scenarij. Žal je, kakor se zdi, da je v Sloveniji postalo tako, da objektivno vzeto (žal moram uporabljati partijski besednjak) kdor ni z Janšo je za partijo.

    • Povedali ste del slovenske resničnosti. Naš politični prostor je nenormalen. To je prvo. Zaradi te nenormalnosti tudi nimamo normalne desnice. V njej so vsi tisti, ki nasprotujejo demonom partije.
      Demoni partije pa so premagljivi le z Božjo pomočjo. Tega se pa premalo zavedamo.

    • Berem: “da objektivno vzeto (žal moram uporabljati partijski besednjak) kdor ni z Janšo je za partijo.”

      In smo spet pri partijski logiki: “Ti si subjektivno sicer dober, tvoje misli so pravilne, ampak objektivno škoduješ naši stvari, zato so slabe. Resnica ni prava resnica, če ni vključena v naš projekt oz. v našo resnico.” Nekako tako je Boris Kidrič med vojno dopovedoval Kocbeku, ko je bil ta kritičen do partijskih anomalij oz. zločinov.
      Je res samo en človek na slovenski “desnici”, ki je sposoben voditi vlado?

      • Gospod Jože, če pogledamo na dogajanje z duhovnega vidika, me preseneča, da se napadi koncetrirajo predvsem na eno osebo. Tu ni več neke normalne logike. Janšev problem je morda v tem primeru predvsem v tem, da ga notranja ranjenost izda in se preveč zažene v kritiko “ad personam”, s čimer se zadeve po nepotrebnem zaostrijo. Se pa o tem precej pogovarjam z ljudmi, ki sicer veliko poglobljeno molijo in imajo močno razvit dar razločevanja. In nihče od njih se ni v moralističnem slogu lotil JJ, čeprav so bili, podobno kot jaz, kritični do odzivov na ravnanje KPK ter Viranta. Osebno bi poročilu KPK celo verjel, če ne bi doživel toliko kritik tudi s strani ljudi, ki sicer niso politično aktivni – denimo dr. Mitja Štular, akademik dr. Matija Horvat, itd. Zato me zanima ozadje vsega tega in predvsem zmaga dobrega nad zlom s pomočjo molitve. In naj Bog blagoslovi tako Janšo kot Klemenčiča, Viranta, tudi Kučana. Nikogar si ne želim videti v peklu! Niti najhujšega sovražnika ne.
        Je pa res, da z logiko “kdor ni z nami, je proti nam” ni mogoče doseči kakšnih dobrih rezultatov. Meni osebno je v veliko spodbudo misel, ki jo je nekoč zapisal dr. Janez Drnovšek o svojih letih, ki jih je preživel v predsedstvu SFRJ – kljub temu, da so se dostikrat zravsali (na eni strani slovensko-hrvaška naveza, na drugi pa Miloševićeva), si nikoli niso med seboj tako zamerili, da se ne bi več niti pogovarjali. Prav zato je “Drni” lahko julija 1991 na Brionih pocukal za rokav dr. Borisava Jovića in ga previdno vprašal, če je za to, da bi se JLA umaknila iz Slovenije.
        Kdo ve, morda pa nam v politični komunikaciji manjka duhovitosti in humorja, tako kot ga je premogel sedaj že pokojni fra Zrinko Čuvalo (doma iz Proboja blizu Vitine, Ljubuški v Hercegovini), ko je poleti 1981 v Medjugorju z enim samim stavkom razorožil vse komuniste in udbovce, ko so od njega zahtevali, naj zaradi dotoka romarjev ukine večerno mašo, saj maša zvečer menda ni v skladu s krščansko tradicijo. In je dejal: “Maša ni spomin na Jezusov zadnji zajtrk, ampak na zadnjo večerjo.”

      • Spoštovani gospod Kurinčič. Hvala za oba komentarja. Za prvega bi rekel, da iz vašega peresa v božja ušesa. Zadnjemu stavku tukaj pa bi dodal samo eno – nihče ni nenadomestljiv. Še več – kdor daje vtis nenadomestljivosti, je v resnici škodljiv, saj se okoli njega očitno izvaja negativna selekcija.

      • kako cankarjansko razmišljanje. Vedeti moramo, da je imel Cankar očeta alkoholika, odsotnega, netrdnega. Mama, žrtev, je morala vse nositi. Ta vzorec je v tipičnem slovenskem moškemu, ki prepusti vodenje ženi. Operativnosti ni zmožen, ker ni zmožen operativnega razločevanje, zgolj tankovestno škrupolozenje, da se le ni potrebno osvoboditi Mame Fritzla ( ki jo predstavlja Kučan). ČE imamo na eni strani salonske levičarje, imamo v tem primeru salonske desničarje. Iščejo ideale.

  10. G. Gabrovšek, pohvale za tale odkritosrčen in po moje tudi zelo pogumen zapis. Namreč sedaj se pripravite na frontalni napad s strani desničarskih jurišnikov, kakršnega je bil deležen tudi Tonin. Saj veste, kdor ni z Janšo je za partijo 🙂

    • Močno dvomim, da ste to napisali z nekimi dobrimi nameni. Predvsem zato, ker ste k jurišnikom vpletli še Tonina. Do njegovega ravnanja so kritični tudi tisti, ki so daleč proč od kakšne drže jurišnika. Veste, se veliko pogovarjam z ljudmi o politiki. Pa ne, da bi se hvalil, ampak sem dolžan povedati to.
      Gospod Tonin pa je lahko hvaležen Bogu, da mu je Virant vzel precejšen del pozornosti.

      • Upravičeno dvomiš. Primož je komunajzer, ki bi rad pristavil piskerček zraven in speljal vodo na komunajzerski mlin.

    • Pri Toninu močno sumim na korupcijo (Pucko). Ker ni svoje odločitve razodel na posvetu poslancev. Še manj je take ideje “sprave” širil svojim volivcem na predvolilnih kampanijah.

      Glavno vodilo razlikovanja mora biti: ali biti preveč tankovesten , škrupolozen v stilu motenca Cankarja. Sploh, če imaš na izbiro same psihopate ( ki nimajo vesti), le da jih večina (glasno tulečih in sovražno popadljivih) nima stika z realnostjo ( zagovarja kolektiven samomor, oz. ukrepe, ki vodijo v bankrot zgolj za to, da za vsako cene ubranijo FEVDE in sTATUS QUO) in na tiste, ki imajo stik z realnostjo in nas opozarjajo kaj je v naši državi narobe in skušajo to odpraviti. Janša ima zelo debelo kožo, prav gotov je veliko posloval z gotovino, marsikaj tudi “zaslužil”, dejstvo je, da mu “pravna” država mafije tega ni zmogla dokazati.

  11. Janša je torej že mrtev kralj? 😉

    Malo simpatije imam zanj, ker sem tudi sam ravno dovolj sodeloval v politiki, da sem doživel diskvalifikacije. Članek v Reporterju o sebi… 😉 Z bombastičnim naslovom “Zares osumljen pedofilije”. Tudi sam sem se hotel upirati in želel kljub vsemu kandidirati na državnozborskih volitvah za poslanca, a mi je bilo po ovinkih in le zaradi moje odločnosti tudi naravnost “provučeno kroz uši”, da me drugi kandidati ne bi hoteli imeti v ekipi. Jaz sem se pa upiral, da je pravzaprav biti krivično ozmerjan prednost, saj postanem prepoznavna žrtev. A prepričal sem le nekaj prijateljev v stranki – vodstva niti slučajno.

    No k bistvu zgodbe. Sam sem imel veselje parodirati takratne težave, ki sem jih imel po ločitvi z bivšo ženo. Kdorkoli me je hotel poslušati… V strankini pisarni v Mariboru je bila klapa vedno… In v Reporterju se je novinarju Igorju Keršinarju zapisal stavek, ki ga ni v nobenem uradnem dokumentu, a je moja parodija, ki sem si jo privoščil ob neki priliki v naši pisarni… Toliko o tem kdo je bil informator.

    Ljudje zelo radi razmišljamo v analogijah. Tako tudi jaz ne bi bil niti malo presenečen, če Janšo niso potunkali kar kolegi iz EU… Ali, še bolj verjetno, najbližji sodelavci…

    • Že to, da si se bratil z ZARESOM, je bila tvoja diskvalifikacija, za katero sebi pripiši krivdo.

      Sicer se pa ne šprištevaj med žrtve, saj skupinsko tuliti v isti razglašen rog ni nikakršen pogum ali podvig.

      • Spoštovani gospod Mefisto. Mislim, da bi nam moralo biti v čast, da nas berejo tudi ljudje, kot je Igor. Vaš odziv pa je prav nasproten tistim vrednotan, zaradi katerih potrebujemo medij, kot je Časnik.

        • Dejansko je članstvo v Zaresu že samo posebi diskvalifikacija.

          Da ne govorim o tem, kako je Golobič ob razkrinkani laži dobil še več podpore kot Janša sedaj.

          Da bi bili pa vzrok najbližji sodelavci, pa ne verjamem, saj potem bi ga v stranki odstavili.

          • Že, če bereš Finance, ki so kritične do vseh in dokaj objektivne, je lahko vsak videl, da Golobič ni pošten – že od začetka.

            Potem se pod vprašaj postavi poštenost članov stranke – ali so naivni ali pa pokvarjeni.

    • g. Đukanović, bi nam lahko malce bolj razložili svojo zgodbo? Ne razumem Vas, ste hoteli kandidirati na listi SDS ali Zares?

      • Z veseljem. Bil sem zelo aktiven v mariborskem Zaresu. Ravno, ko so se je finalizirala lista za državnozborske volitve, je v Reporterju izšel članek poln nizkih udarcev in nesmislov. Novinarju se ni zdelo potrebno preveriti niti, ali lahko poslanec sploh na kakršenkoli način dobi imuniteto v kazenskem postopku, kjer je možno več kot triletna zaporna kazen. Seveda sem bil besen na nesposobnega novinarja, uredništvo Reporterja, SDS in celotno slovensko desnico, ki ne zmore niti približno toliko kvalitetne revije, kot je Mladina.

        A me je pozorno branje članka takoj prizemljilo. V članku so moji cirkusi na mariborskem sodišču bili opisani z dobesedno mojimi besedami, ki sem jih izrekel v zelo ozkem strankarskem krogu…

        Skratka strici na levi in strici na desni si zelo uspešno drugi drugim umivajo roke. 😉 Podobno sem prepričan, da neugodne (težko odgovorljive) podrobnosti iz poročila protikorupcijske komisije niso izvrtali levo usmerjeni posamezniki, pač pa so pricurljale iz Janši najbližjih krogov. In podobno, kot je mene javno spodbujal vrh stranke, a po ovinkih in na koncu tudi direktno izločil iz liste, tako sem prepričan, da ima Janša podobne probleme z desnico v Bruslju…

        Skratka vseeno je, na kateri strani političnega spektra si. Politika je zelo podobno umazana.

        P.S. Novinarju Igorju Kršinarju sem za šlampasto opravljeno delo, s katerim me je takrat zelo prizadel, že zdavnaj odpustil. Na Facebooku si celo prijateljujeva. A zelo bi bil vesel, če bi predvsem on, pa tudi vsi drugi vpleteni in nasploh vsi, ki so sposobni te reči doumeti, tudi dejansko uporabili svoje možgane. Že pes se je sposoben, ko se nekajkrat zažene v ograjo, usesti in premisliti, kako bi ograjo obšel. Tako bi tudi ljudje morali biti sposobni doumeti, da je politika umazana igra ter se usesti in razmisliti, kako obiti blato in ostati človek.

        • Igor, mene je v mlajših letih tudi mikala politika. Potem sem sčasoma ugotovil, da to ni zame. Ne zaradi političnih nasprotnikov, težje bi prenašal nekatere med svojimi 🙂

        • Eno je, da so te Naši hoteli izločiti, ker jim nisi bil všeč ali politično primeren ali konkurenca, tako kot so komunisti ponoči ubili kakega partizana, ki ni hotel čez dan vstopiti v partijo. Tako kot so komunisti svoje tovariše ovajali fašistom in Gestapu, če so se jih želeli na fin in marketinško učinkovit način znebiti (“glejte kako so zlobni ti sovražniki, poglejte kaj so nam storili!”)

          Grozno pa mi je pomisliti, da SDS garnitura sodeluje pri rabotah z garnituro F21 oz. KGB pri eliminacijah konkurenčnih, prodornih in sposobnih posameznikov. Na to mi bolj kažejo 3 stvari o katerih sem tu že pisal:
          1. cca 10x predraga gradnja avtocest, kjer so provizije dobivali očitno vsi, seveda več koalicije, manj opozicija
          2. nekajkrat predraga gradnja TEŠ6, bolnice itd.
          3. nobenih sredinskih in desnih rezultatov Slovenije ( manjši davki, privatizacija bank, državnih podjetij, razbitje monopola ZZZS na več zdravstvenih zavarovalnic, konkurenčno privatno šolstvo z vavčerji za revno prebivalstvo Slovenije itd).

          • Ko kdo reče naši, se obvezno pohecam. Naši ali naši? (Mišljeno pol jabka pol hruška ali tisti ki držimo skupaj.) 😉

  12. Matija, glavni problem Slovenije vobče – pa tudi tale trenutek posebej – ni Janša & SDS, pač pa nepredelane ostaline totalitarnega komunizma. Na beraško palico nas ni pripeljal Janša, pač pa tovarišijski kapitalizem in tudi razvoja nam ne blokira Janša, ampak štrukljevska demagogija. Kot državljan vidim, da je Janša edini politik, ki se je zakulisnim ultralevim trdorokcem nedvoumno in učinkovito postavil po robu – od tod nenavsezadnje tudi njihova obsedenost z Janšo. Naj verjamem obtožbam KPK? Oprosti, ampak naj mi bo dovoljen dvom, dokler prihajajo iz istih logov kot obtožbe o tem, da je Janša s pomirjevali zastrupil lastnega otroka.

    Torej kako naprej? Kaj pa vem, mogoče bi bil Janšev odstop res koristen za Slovenijo. Ali pa tudi ne, če bi to pomenilo zmago levih trdorokcev, kajti renutno v Sloveniji ne vidim razen Janše nikogar, ki se jim je sposoben upreti. In ravno to dejstvo je edino, kar Janši pravzaprav zamerim.

    • Tudi jaz ti zamerim JJ: da je sam na desnici. Tako sklepam, da splošno dobro Slovenije ni ravno njegova prva ljubezen.

      • Žal narobe sklepate.

        Če bi bil jaz na Janševem mestu in mi ne bi bilo za dobro Slovenije, bi že zdavnaj spokal iz politike, verjemite. In tudi “Johan” bi naredil isto. Doma ima ženo in majhnega otroka. Tudi pred letom dni, ko se je sestavljala koalicija izhoda iz krize, se nihče ni ojunačil, da bi v tem negotovem času prevzel vlado. In ko jo je prevzel “Johan”, se je celo tov. Gregor Virant s tem strinjal. Do nedavnega.

        Še dobro se spomnim znamenitih besed Slavoja Žižka: “Pet minut dobrega filma mi pomeni več kot usoda Slovenije.” Na njegovi filozofiji se je napajala LDS, nato Zares, sedaj pa “Pingvini”. Če nekoliko parafraziramo Žižkovo misel v stilu Zokija: “Poln žep mi pomeni več kot usoda Slovenije.” Si predstavljate, da bi imeli sedaj že leto dni za premierja človeka, ki je javno odklonil udeležbo na proslavi za dan samostojnosti in enotnosti? No, ko bo šlo za “nacionalni interes” v izvedbi Foruma 21 in s podporo 571 herojev, takrat bo vedno zraven, trpele pa bodo naše denarnice.

    • Treba je razločevati večje zlo od manjšega zla. In se odločati za manjše zlo. Sploh, če nimaš na izbiro DOBRIH možnosti.

      Bedasto je dajati pozornost “etičnosti” in inkvizicijskemu delovanju in sestavi KPK, če pa pravna država v Sloveniji ni delovala in MAFIJA obvladuje vse segmente družbe. Ker je nekdo ukradel pištolo, potem ni primeren, da se fizično upre mafiji?

  13. Članek bi bil dober, če bi bilo poročilo KPK verodostojno, vendar ni. Ni novo, da se proti predsedniku Janši uporablja “pravo” pri odstranitvi in diskreditaciji, kot je recimo obtožnica brez obtožnice v primeru patria. Niso demonstracije problem, pač pa zloraba javnih služb (komisije, sodišča, šole, mediji,…) za diskreditacije političnih nasprotnikov. To lahko delajo, ker je javna uprava zelo enoumna. Nikamor ne prideš, če nisi po prepričanju levi. Kako naprej? Verjetno se bodo pri SDS in NSI naučili, da bi bilo treba oblast graditi od spodaj. Tako bo najprej treba javno upravo narediti tako, da bodo v njej enakopravno zastopana vsa prepričanja. Le tako je ne bo moč izrabiti za diskreditacije političnih nasprotnikov. Stranki bi si morali zastaviti cilj, katere javne institucije (sodišča, šole – ravnatelji, medije,…) in javna podjetja naj prevzamejo. Pri imenovanju kadra v teh ustanovah veljajo določena pravila in stranki bi morali osvojiti ta pravila in v nje postaviti svoje kadre. Šele ko bo od spodaj zgrajen trdni temelj se lahko nadejajo bolj trdne oblasti. Levica to ves čas dela oz. imajo to prednost iz prejšnje države.

  14. pravico državljanov imeti kredibilnega predsednika vlade….

    Dej, no! A tebi imponira kredibilnost? Zakuga s pa volu npr. Pahorja, pa prej Turka, pa morda Tonina…
    Množico baš briga kredibilnost. Če ni prjavu naj ga našeškajo na sodišču, al pa se mu bomo vsi morali opravičiti (?!) a ne?
    Itak nisi prepričan, kaj bi rad. O pravi poti pa pojma nimaš, prjatu!
    Al se pise…al…
    Ne pisi vec, pejd spat.

  15. Mislim, da je komentar korekten in lepo opisuje situacijo, kjer bo slovenska desnica oziroma konservativni pol (sam osebno rajši uporabljam ta izraz) morala razmisliti, kako se srednje-dolgoročno pozicionirati. Prevečkrat se je izčrpavala v notranjih bojih. Premalokrat se je opogumljala oziroma neformalno podpirala drug drugega. Premalo je bilo strateških razmislekov – sprejeti navidezen poraz v bitki, sprejeti kompromis in se s tem dolgoročno okrepiti.

    Hkrati pa bi moral konservativni pol paziti na to, da ima konceptualno-idejno nek program, ki je dostopen širokemu sredinskemu telesu. Ne sme se idejno odrezati od velikega dela volilnega telesa.

    Sam osebno vseeno trdim, da medijskemu usmerjanju volilnega telesa pojenjuje sapa. Zadnje afere in napadi (Rode-Stelzer, Črtomir Janša, itd. so labodji spev). Naročnine na glavne tri časopise (predvsem Delo, Dnevnik, Večer) upadajo, problem je še TV (24ur je zelo priljubljena in prikazuje dokaj izkrivljeno sliko, prav tako Svet na Kanalu A), ampak tukaj je še vedno pluralnost interneta in tu jaz osebno vidim priložnost za konservativno opcijo. Manipulacije kot smo jih videli v devetdesetih po mojem mnenju niso več mogoče.

    Kako vidim razvoj dogodkov:
    Sam vidim predvsem okrepitev DL – imajo edino problem, če bi jih mediji začeli povezovati z “zlobnim” “neo-liberalizmom” (Mladina style). To bi bil lahko problem, ker Slovenci političnega liberalizma ne razumejo oziroma so še vedno kontaminirani z lažnim LDS-liberalizmom.

    Možna je močna okrepitev SLS (mogoče celo prevzem primata na desnici), čeprav nejasnosti pušča odhod ministra Žerjava in pomanjkanje dolgoročne medijske podpore – nediji jo lahko še vedno uničijo.
    NsI ima problem, ker se je prevež zlepila z SDS in ne deluje samostojno. Problem je tudi, ker čista oziroma recimo temu konservativna katoliška smer ni več tako močna kot v devetdesetih in tukaj stranka lahko pričakuje napade (Druž. zak. itd.). Ima pa nekaj rezerve, ker je veliko njenih bivših volivcev prešlo k SDS in bi dejansko lahko celo dosegla rezultate blizu tistim iz leta 2004 in ima seveda še vedno močno medijsko podporo.
    SDS: V smislu baze je najmočnejša med vsemi slovenskimi parlamentarnimi strankami: ima največ članov (kar 30.000, močan podmladek s katerim se lahko kosa le tisti stranke SD) in daleč daleč največ simpatizerjev. To jo avtomatsko na vsakih volitvah ponese do 15-20% v vsakem primeru. Potem pa nastopijo velike, res velike težave. Stranka je padla v situacijo, ko je omejena na svojo močno bazo privržencev, ves domet na ostale sredinske oziroma peragmatične volivce pa je na žalost izgubila. Sredinsko liberalni bodo razmišljali o tem, da bi volili DL, pragmatični, ki skačejo med strankami in se odločajo po prodornosti programov pa bodo izbirali med SLS, celo TRS itd. Torej izgubila je domet do volivcev, ki jih je imela leta 2004. Sam jih poznam veliko, ki so Janšo podprli leta 2004, kot alternativo LDS. Tega imidža ni več. Stranka bo torej morala krepko premisliti svoje prihodnje delovanje in imidž in tu so možni vsi scenariji opisani v zaključki članka.

    Kako pa ostali vidite slovenski konservativni pol? Mogoče bi bilo zanimivo slišati tudi kakšno pozicijo bolj pragmatičnega sredinskega, rahlo levega volivca?
    lp

    • Večino stvari ste napisali v redu. Imam pa vseeno nekaj pripomb.

      Glede SDS: slovenski volilec ima kratek spomin. Še leta 2001 se spomnim, kako so mnogi bentili nad Janšo zaradi njegove domnevne zamerljivosti in delovanja v afektu. SDS je takrat pokrivala maksimalno 18 odstotkov volilnega telesa. A glej ga, zlomka – tri leta kasneje je zmagal na volitvah. In priznati je treba, da je tisto leto prej deloval umirjeno, kar je prineslo nove glasove. Res pa je, da so tudi mnogi razočarani volivci LDS ostali doma. A odloča pragmatična sredina. Če se “Johan” vsaj za kakšno leto malo zadrži, bo SDS spet prva.

      Žerjavu pa se žal vidi, da ni s slovensko pomladjo “gor rastel”. Je tehnološki kader, politične modrosti pa ima žal bolj malo. Še dobro se spomnim tistega njegovega predloga o “svetu modrecev”. Ni minilo nekaj časa in že je nekdo preplonkal ta predlog in ga spet vrgel v javnost. Glede gospodarstva ima kar zdrave poglede, očitno ga strici, ki prisegajo na “nacionalni interes”, le niso tako preparirali. Škoda pa, da je od časa do časa tako strahovito moralističen, bolj papeški od samega papeža. Tudi mladi gospod Tonin mi v zadnjem času deluje zelo podobno. Danes se je v mojih očeh skoraj odkupil za tisto Kučanovo penzijo, če ne bi prebral srce parajočo izpoved njegove žene o zlobnih pismih ljudi, ki se imajo za kristjane…

      Morda je res čas, da vodenje NSi prevzame gospa Mojca Kucler Dolinar. Izkušenj ima dovolj, karizme tudi, dejstvo, da se jo murgelsko podzemlje boji kot hudič križa, pa je zame zelo dobro znamenje.

  16. Če se dobro spomnim Mitja , ste lansko lensko vi zapisali “Janša go home”, ker sem takrat zapisal, da je to skregano z demokracijo, Ta dikcija “Janša go home” se nadaljuje tudi sedaj po vsej domovini. Ob agferi poročila KPK sem prvič razumel, kako pomebna je v pravnih postopkih brezhiba procedura in kako brez pravega varstva ni pravnega postopka.
    Manjko obeh me prepriča, da branim oba tako Janšo kot Jankoviča.

    Glede na to, da sem vedno od nastaka volil NSi in to na zaradi programa, ampak zaradi prepričanja , da Slovenija potrebuje tako stranko , sem ob aferi Tonin bil še posebno razočaran. Pa ne toliko zaradi njegvoega pogleda na institut predsedniak, ki je monarhičen, ampak zardi soliranja. Ko v družini človek soira, naredi nekaj posvoje, ni pomebno ali je to dobro ali slabo. Problem je soliranje. Stanka solerjev nima bodočnosti, ker izraža praznino skupnosti.

    Stanka SLS je desni DESUS. stranka parcilanih interesov, brez vsakeršne globalne vizije. Manjko politične identitete in prikrivanja parcilanih interesov maskirajo z desnim moraliziranjem v stilu farških vaških mogotcev.

    SDS-u in NSi vsaj ne moremo očitati, da imajo za seboj oziroma , da obvaldujejo nek segment kapitala v državi, ali da jih kotrolira nek kapital. Zato sta na politični čistini.

    Torej povezovanje na desnici ? Odvisno na kakšni osnovi ? Normano bi bilo na programski, ampak že tu so razhajnja prevelika.
    Gro stank v Sloveniji išče kapitalso podporo in ta bo še naprej definirala politične povezave. Igranje na karto karakterja politikov , je predstava za ljudtsvo.

    • Odlično povedano. Vsaj nekdo, ki ima jasno besedo.

      Konstruktivna kritika je vedno dobrodošla, bojim pa se, da v Sloveniji skoraj ni junaka, ki bi pri pisanju o Janši uporabil zgolj razum in odmislil čustva ter razne vplive neprestanega medijskega usmerjanja. Zato imam vtis, da se tudi nekateri krščanski in kobajagi desni intelektualci ustrašijo, da bi izpadli preveč “janševski” in hitro postanejo moralisti, ki bi radi iztaknili iver iz Janševega očesa.

      To, kar me pa posebej skrbi, pa je, da katoličani večinoma NE uporabljamo NAD-naravne darove Svetega Duha, predvsem kar se tiče preroštva (za nepoučene: pozor, preroštvo ni isto kot vedeževanje!!!!!) in razločevanja. Pater Branko Cestnik je pred kratkim v intervjujih za nekatere medije povedal, da Slovenci v povprečju zelo malo molimo. Poglobljene molitve, kjer bi pustili, da Bog spregovori na srce, pa je še toliko manj. Znanec mi je pripovedoval, kako je sedaj žal pokojni duhovnik g. Pečnik, ki sem ga tudi sam zelo cenil, nekega večera po eni uri spovedovanja, ko so ljudje bili pred Najsvetejšim, prišel iz spovednice in precej razočaran opomnil svoje farane, da Jezusu ne pustijo do besede. Mar niso naši škofje v uvod knjižice o letu vere oz. pastoralnem načrtu zapisali, da je treba prisluhniti, kaj Sveti Duh govori Cerkvi (dobesedno po Razodetju: “kaj Duh govori Cerkvam”)? In naša naloga je, da izpolnjujemo Božjo voljo. Spoznati pa jo moremo, če le nismo zgolj formalni katoličani, ki oddelajo tisto nedeljsko mašo, ali pa če nimamo svojih duhovnih oči zapackanih z razno ezoteriko.

      Res pa je, da sem prav jaz sam, nekoristen služabnik, najbolj potreben spreobrnenja. Molite zame.

  17. Z Mitjem sem se do sedaj dostikrat strinjal, tu pa se v glavni smernici ne strinjam. Do Janše imam distanciran odnos, in večkrat sem pisal, da ima diktatorski odnos in okrog sebe nima ljudi, ki bi ga zadovoljivo nasledili oz. stranki povečali rating. Bistvo pa je, da Janša po osamosvojitvi dejansko nima nobenih temeljnih DESNIH rezultatov, zato se mi je pred volitvami tudi na tem forumu javno pojavljal dvom, da je morda Janša lutka rdeče mafije. Dejstvo je, da v Sloveniji nimamo desnice, niti sredine ( ZATO V SLOVENIJI NI DEMOKRACIJE že 72 let), imamo pa številčne socialiste tako v politiki, kot med prebivalstvom.

    Podpiram klasični liberalizem, a znanci, ki delujejo v DL so že pred časom dejali, da so redki posamezniki že na stranskem tiru. Šušteršič pa je pod Janšo potegnil številne socialistične ukrepe, a še vedno manj gnilih kompromisov kot Vizjak. Virant pa je deloval kot tipični slovenski najstnik in tipični slovenski človek: obrača se po vetru v veliki želji biti všečen večini in hkrati biti nasproten in sovražen AVTORITETI ( staršem, ljudem s trdnimi vrednotami). Torej ni obsodil rdečega ideološkega nasilja, je pa obsodil ostro Janšev pravilen odziv nanj. Lahko leporečimo po Crnkovićevo, kakšna forma je pravilen PR ali nepravilen PR.

    Dejstva:
    1. glavno dejstvo je, da Slovenija ni pravna država. Sodišča ne delujejo. Velike barabe delujejo. Celo več, smo mafijska država.
    2. Slovenija ni demokratična država, ker nimamo prave levice ( socialdemokratov, temveč same socialiste, Sirizo, Die Linke, desne in leve komuniste in to od baze do vrha
    3. KPK je spisala zmazek na inkvizicijski, srednjeveški način kar je lepo povedal dr. prof. Matija Horvat. Raztegovanje meril po različnih politikih, kjer je najbolj dlakocepske merila doživel Janša. Inkivizicija je povezana s fevdalnim sistemom, saj nas je socializem vrnil iz kapitalizma globoko v srednji vek fevdalizma. S tem, da je katoliško vsemogočno cerkev ( z malo začetnico, institucija) zamenjala fanatično vraževerna vera v socialistično Državo ( z veliko, ker jo socialisti častijo po Božje).
    4. Množična slovenska sovražnost do kakršnih koli liberalnih reform, ki bi zmanjšala socializem in reformirala Slovenijo k normalnosti je dokaz v tem, da najbolj popularen politik ( Pahor) v resnosti izvedbe reform doživi 80% zavrnitev, takoj nato pa še edini operativen politik Janša.
    5. Infantilnost večine državljanov in “desničarjev”, ki zahtevajo v svojih vrstah IDEALNEGA politika, politika brez napak. Tukaj je potrebno precej samospraševanja, koliko je kdo odrasel in koliko je kdo najstnik, ki išče idealno punco.
    6. Slovenija je na robu bankrota kar kažejo obresti na obveznice, ki so ves čas blazno visoke, skoraj grške, okrog 5%.
    7. Ves čas se vrstijo medijski umori in afere usmerjene na Janšo, zadnje leto pa mediji, sindikati in opozicija ter “vsekomunistični mitingaši” vršijo totalitarno nasilje skoz in skoz stopnjevano.

    Razumem, da se večino ljudi umakne, ker nimajo svojega mnenja. Razumem, da večino ljudi v strahu pred pritiski zataji svoje prepričanje in začne relativizirati in VSEGLIHARITI ( da je 1+1=2 in 1+1=0 je vseglih, oz. dan in noč sta vse glih oz. da so pokvarjeni tisti, ki pravijo, da se Zemlja vrti okrog Sonca kot tisti, ki pravijo, da se Sonce vrti okrog Zemlje).

    Ta trenutek Janšo podpiram ( tako kot Krže), ker mislim, da se komunisti v svoji nesposobnosti ustvarjanja dobrin in posledično obsesivne grabežljivosti NE BODO USTAVILI niti pri Janši. Želel bi, da bi se našel kak pravi desničar, ki bi se besedno in operativno lahko zoperstavili tisočim rdečmafijcem, stotisočim birokratom, par tisoč N571 in večini socialističnim državljanom s trdnim liberalnim gospodarskim programom, hkrati pa s konzervativnimi družbenimi vrednotami. A to je že sanjarjenje ob belem dnevu, le da protifazno tistem sanjarjenju, ki ga šopajo mitingaši, sindikalisti in velik del blazne slovenske javnosti. Kolektivno nerealne, iracionalne, psihotične. Ter zaradi nezmožnosti priznanja osebne krivde tudi kolektivno sociopatske. Paralele so v miloševićevski Srbiji. S tem, da imam za miloševića kolektivni krog F21, N571 in vso komunistično garnituro.
    Že deset let vidim, da gre Slovenija v državljansko vojno. Če je Janša vsaj malo protikomunist oz. proti rdeči mafiji, je edini garant, da nas ne bodo pobili kot zajce. Vsaj ne v enem tednu. Sploh, če ostane premier.

  18. Pavel, a vas malce daje paranoja? Ciljam na vaš zadnji odstavek.
    Sicer pa sem prepričan, da si večina državljanov Slovenije želi predvsem državo, ki omogoča človeku dostojno življenje. Državo, ki služi interesom svojih državljanov. In ravno tukaj pride do navzkrižja s tistim, kar vi imenujete klasični liberalizem. Take so žal svetovne izkušnje z ekonomsko politiko čikaške šole. Pa ne me prosim označit za socialista ali bognedaj komunista (nisem ne eno ne drugo).

    • Hvala za vprašanje.

      Večkrat se tudi sam vprašam. Težko je razmišljati popolnoma drugače nasproti 100 ljudem, ki isto razmišljajo. Če si drugačen v mafijski oz. socialistični oz. komunistični družbi, je dokaj normalno, da si zelo ogrožen.

      O svetovnih izkušnjah zgolj tole: Čile je najbolj uspešna in bogata država v JA ( delavci so daleč najbolje plačani). Nemčija pa v Evropi. Najbolj uspešne države so take, ki imajo model klasičnega liberalizma: Singapur, Hong Kong, Nova Zelandija, Avstralija, Švica, Irska.

      Kitajska in Rusija gresta v tej smeri ekonomsko, ne pa politično. Problem je v diktaturah. Na Kitajskem so inženirji že plačani več kot 1.500€ ( vir dr. Otmar Zorn na pogovoru pri Ambrožiču na TV SLO). Tam se je drastično zmanjšala nepismenost, lakota in nastaja srednji razred. Ljudje so srečni, ker imajo blagostanje ( ki seveda ni glavni vir sreče). Prej je bilo 50 let lakote, umiranja, v Severni Koreji je kanibalizem, nepismenosti, množičnih umorov – cela družba pa je neaka v totalni bedi.

      Če si socialist ali komunist mi samo kratko dogovori z DA ali NE:
      ali si za to, da banke v Sloveniji ostanejo v državni lasti in ali si za to, da večina podjetij ostane v večinski državni lasti?

  19. Vseeno mislim, da tudi v Sloveniji obstaja pluralnost razmišljanja. Problem je, ker so na žalost najbolj glasni in izpostavljeni tisti, ki jim je ta vrednota tuja.

    Čile je uspešen, je pa dal v zadnjih štiridesetih letih skozi precej pretresov, ki so ga pripreljali na pot neoliberalizma. Ne smemo pozabit, da se je ta razvil pod diktaturo Pinocheta. Odprto vprašanje ostaja, kam bi ga pripeljala Allendejeva politika, kateri je bil za razliko od slednjega demokratično izvoljen. Ostaja pa dejstvo, da je neoliberalizem v drugih državah Južne Amerika klavrno propadal, oziroma deloval v službi ZDA in njihove Manifest Destiny politike (drugi izraz za to je neokolonializem).

    Situacije v Aziji ne bi komentiral, ker z njo nisem pretirano seznanjen. No, morda bi za Kitajsko lahko rekel, da je državna ustreznica too big to fail korporacijam 🙂

    Irska morda ne sodi med naštete države, saj je žalosten primer brezobličnega kapitalizma. O njej bi res težko govorili kot o uspešni državi, saj se je prva v Evropi sesula. Nemčija ni klasična neoliberalistična država, saj je tam socialni čut precej razvit.

    Na zadnje vprašanje bi pa odgovoril, da mi je za banke precej vseeno, zagovarjam pa ohranjanje določenega deleža državne lasti v panogah ključnih sektorjev, tj. tistih, od katerih je odvisna osnovna blaginja državljanov (energetika, oskrba z vodo, etc.). Če se že moram opredelit, potem bi se glede na dane realne možnosti opredelil za socialno ublažen kapitalizem. Prosti trg da, ampak ne za vsako ceno. Nenazadnje izkušnje iz zgodovine kažejo, da je bil prosti trg prost samo, ko je to ustrezalo lastnikom kapitala, sicer pa ne 🙂

  20. Allendejeva politika bi Chile pripeljala tja, kamor so pripeljali vsi socializmi – v revščino in bedo.

    To, da je bil demokratično izvoljen, ne pove nič, saj je tudi Hitler bil demokratično izvoljen.

    Pa ne govori o neoliberalizmu, ampak o klasičnem liberalizmu, ki ga nobena južnoameriška država ni implementirala, razen Chila – to ti lahko dokažem z indeksom ekonomske svobode.

    Irska je kar uspešna, ki se je hitro odzvala in hitro pobrala. Nemčija je naredila kopico sprememb v liberalni smeri, jih pa še bo.

    Iz zgodovine je jasno, da je prosti trg najboljši in ni res, da je prost le takrat, ko ustreza “lastnikom kapitala”. Lastniki kapitala smo vsi.

Comments are closed.