Kako naj verjamem tej vladi?

0

Avtor: Petra Sovdat. Člani zdajšnje koalicije so že prevečkrat “pokazali”, kaj so in kako delajo, da bi jim verjela na pisano besedo.

Čeprav se nova koalicijska pogodba bere kot liberalna pravljica, dvomim, da bodo bistvene obljube – razen vnovične ustanovitve kulturnega ministrstva in dviga DDV – tudi uresničene. Antikoalicija Janeza Janše namreč pušča dvom o iskrenosti že od začetka pogovorov o njenem nastanku.

1. Prejšnja koalicija je razpadla zaradi načelnosti. Nova je nastala v luči nenačelnosti. Pogoj, da mora pred tem kot ljubljanski župan odstopiti (še vedno zamrznjeni predsednik Pozitivne Slovenije) Zoran Janković, so Virantovi kmalu pozabili.

2. Še preden se je posušilo črnilo na koalicijski pogodbi, jo je Karl Erjavec že prekršil. Prav nič demokratično ni, da izsiljuje odstop predsednice sveta, še manj v skladu z obljubami, da bodo prekinili politično krizo, umirili politične strasti, povrnili zaupanje »državljank in državljanov, socialnih partnerjev ter mednarodne javnosti v državo Slovenijo«.

3. Predlagana imena za ministre zbujajo sum, da bi se nekateri radi omastili z državnim denarjem. Mislim predvsem na energetiko, ki je bila tudi eden izmed trših pogajalskih orehov. Tudi ime za novega finančnega ministra ne vzbuja zaupanja v izpolnitev koalicijske pogoje.

4. Papir prenese vse, dejanja pa govorijo svoje. Se vidimo pri prvemu obetu privatizacije.

Medtem država finančno in gospodarsko propada. Nihče si k srcu ne jemlje opozoril še pred kratkim finančnega ministra Šušteršiča, da bo državna blagajna v aprilu suha kot poper. To opozarjajo tudi investicijski bančniki, ki sprašujejo, zakaj hudiča že pred dvema mesecema Janša ni začel obvezniškega road-showa in kako sploh nameravamo preživeti.

Opozarjajo tudi, da moramo do konca (!) izpeljati vsaj eno veliko privatizacijo, sicer nas bodo tuji vlagatelji imeli dokončno poln kufer. In šli drugam, investicijskih priložnosti je povsod dovolj. Prav zanima me, s katerim denarjem (verjetno tistim, ki »raste v bankomatu«) bo nova vlada po tem »vrnila in utrdila mesto v družbi« javnemu sektorju. Pa »družinski srebrnini«, bankam (oprostite, hranilnicam), pa delila subvencije vsepovprek.

Namesto pravljic in visokoletečih obljub o prizadevanjih za “strukturne, upravljavske in tehnološke rešitve, ki bodo povečale odpornost slovenskega gospodarstva na učinke globalne ekonomske in finančne krize”, bi si morali novi oblastniki zastaviti le nekaj konkretnih ciljev, ki so izvedljivi v letu dni:

1. nemudoma spremeniti insolvenčno zakonodajo, ki povzroča gromozansko gospodarsko škodo, vključno z odpravo obveznega pobota terjatev, ki ni učinkovit in povzroča dodatno nelikvidnost,

2. jasno določiti sistem prenosa terjatev na slabo banko, obdobje trajanja slabe banke,

3. nemudoma določiti, katera tri večja podjetja bi prodali, začeti postopke prodaje in z izkupičkom že v začetku prihodnjega leta zmanjšati javni dolg (ter hkrati ne ustavili prodaje Mercatorja, ki bo znamenje resnosti prodaj za tuje vlagatelje),

4. te jasne cilje napisati na papir in jih na predstavitvenih sestankih predstaviti morebitnim tujim kupcem državnih obveznic.

Politiki, položaj državnih financ je res resen. Ne gre za novinarsko pretiravanje, politična podtikanja ali mlatenje prazne slame. Če ne verjamete, pokličite v London. Ali Frankfurt. Tudi v Berlinu ali Washingtonu vam bodo povedali enako. Saj pri njih si nameravate letos izposoditi denar, mar ne?

Karkoli drugega pametnega (!) vam bo v prihodnjem letu uspelo spremeniti, vam bomo šteli v prid. Ampak bojim se, da vas bosta spet ustavila “nacionalni interes” in “socialni dialog”. A to bo ustavilo tudi celo državo.

Vir: Finance