Kako naj človek gleda naprej, če sočlovek še leži v grapi?

01 stara lokaOb izteku leta 2015, v katerem se spominjamo 70-letnice konca druge svetovne vojne, sta Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka in Muzejsko društvo Škofja Loka pripravili sklop dogodkov z naslovom ČLOVEK, GLEJ NAPREJ. Organizatorji v celoto povezujejo maši za žrtve povojnih pobojev (8. decembra v Nunski cerkvi v Škofji Loki in 27. decembra pri Matjaževi jami pri Pevnem), gledališko predstavo Requiem za Jezusa, 13. decembra na Loškem odru, in kot osrednji dogodek pogovorni večer Povojni poboji na Škofjeloškem 70 let kasneje, ki je bil v sredo, 9. decembra, v Jurjevi dvorani v Stari Loki.

Na pogovornem večeru so sodelovali dr. Mitja Ferenc, Janez Pintar in mag. Bogdan Vidmar ter moderator Blaž Karlin. V uvodnem predavanju je Mitja Ferenc predstavil zgodovinski oris dogajanja na slovenskih tleh ob koncu druge svetovne vojne. Leto 1945 je bilo za nekatere leto veselja in življenja, za druge pa leto žalosti in smrti. Danes ugotavljajo, da je druga svetovna vojna prispevala k 100.000 smrtnim žrtvam v Sloveniji, kar je še enkrat več kot v komunističnem obdobju, kjer se ni štelo mrtvih, ki so bili izbrisani iz javnega spomina. Mitja Ferenc je predstavil nekaj dokumentov, ki dokazujejo, da povojni poboji niso bili spontan izraz maščevanja posameznikov nad sodržavljani, marveč skrbno načrtovan postopek tedanjega Oddelka za zaščito naroda (OZNA). Kasneje so sledila tudi jasna navodila – vse do najnižjih ravni – da je potrebno sledi grobišč oz. morišč tudi skrbno zabrisati.

Mitja Ferenc ugotavlja, da smo Slovenci v zadnjih petindvajestih letih storili bore malo, da bi se spoprijeli z dediščino preteklosti. V 90-ih letih se je simbolno zaznamovalo samo dva kraja – Kočevski Rog in Teharje – pa še pri tem je trajalo deset let in še vedno se pojavljajo zapleti. Po vsej Sloveniji je bilo postavljenih le pet enotnih znamenj, ki govorijo o “žrtvah vojne in revolucionarnega nasilja”. Ferenc je mnenja, da jih je tako malo prav zaradi takšne sintagme. Manj zapletov je bilo pri prekopu in urejanju grobov tujih vojakov – leta 2002 se je izpeljal prekop nemških in italijanskih vojakov. Ferenc je kratko opisal delo Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč do leta 2009, ko so v Komisija zaznamovali, sondirali ali prekopali 150 lokacij in opredelili okrog 600 prikritih grobišč. Tudi grobišče v Teznem, kjer ocenjujejo, da leži 15.000 žrtev in gre za eno največjih grobišč v tem delu Evrope. Delo Komisije pa praktično ni bilo več mogoče po odkritju Hude jame, ki je bilo za tiste, ki v državi odločajo, očitno prehudo, meni Ferenc. Opozarja, da je posledica neaktivnosti na tem področju tudi to, da lokacij morišč oz. grobišč po nekaj letih ni več mogoče prepoznati. Pomanjkanje metodološkega pristopa prispeva tudi k temu, da v Kočevskem Rogu vsakoletne spravne slovesnosti potekajo na lokaciji, kjer ni slovenskih žrtev (Slovenci naj bi ležali pod Macesnovo gorico, ne Pod Krenom, kjer vsi najdeni predmeti nakazujejo predvsem na Hrvate, Srbe, tudi Ruse). Mitja Ferenc se je še vprašal, zakaj smo Slovenci tako brezčutni, in kako je mogoče, da politiki izjavljajo, da je bolje, če ljudi “pustimo tam, kjer ležijo” in da naj “ne zastrupljamo mladine.”

Janez Pintar je prestavil odkrivanja in urejanja grobišč na Škofjeloškem, kjer je stotine ljudi spraševalo za svojce, za katerimi se je na škofjeloškem gradu izgubila vsaka sled. Kljub optimističnim začetkom in naklonjenem družbenem vzdušju so kasneje naleteli na številne prepreke in težave. Pintar je opisal nekaj znanih lokacij in prekopov, pri čemer je opozoril, da je večina grobišč in morišč še neraziskanih, najbolj pa se prikrivajo medvojna partizanska morišča. Za naprej ni optimist, saj je prepričan, da bi bila za ureditev številnih morišč in grobišč potrebna splošna akcija v obliki civilne iniciative.

Bogdan Vidmar, duhovnik in vicepostulator za beatifikacijo duhovnikov Filipa Terčelja in Franca Krašne, je prepričan, da nepokopani mrtvi negativno vplivajo na naša življenja in se vprašal, kakšni so interesi v ozadju, ki pokop preprečujejo. Pri svojih raziskovanjih ob primeru usmrčenih duhovnikov ugotavlja, da se mnogi ljudje bojijo govoriti o teh temah, pozna pa tudi primere, ko se ilegalno prazni grobišča. Izrazil je tudi nezaupanje v delo državnih organov, konkretno policije v primeru preiskave Matjaževe jame pri Pevnem, v kateri naj bi ležali tudi pobiti otroci. Vidmar je prepričan, da je zadnja človekova pravica pravica do groba in če bo Škofja Loka zares pripravljena pokopati vse ljudi, bo zgled tako za Slovenijo kot širše.

Mitja Ferenc je predstavil še delovanje Komisije po novem Zakonu o prikritih grobiščih in pokopu žrtev, po katerem njihovo delo naj ne bi bilo več odvisno od samovolje ministrov, ki so jim jemali proračunska sredstva. Zakon začne veljati s 1. januarjem 2016, vendar so v Komisiji že pridobili nekaj sredstev in v desetih dneh izpeljali prekop na Travni gori, sondirali dvajset lokacij in tri grobišča ogradili ter zaznamovali. Če bi v tem tempu nadaljevali, pravi Ferenc, je navkljub vsem nasprotovanjem optimist. Poudaril je še, da po novem zakonu stroški urejanja grobišč niso več na plečih svojcev, kot je bilo to urejeno doslej.

Ob sklepu večera so organizatorji javnosti predstavili Škofjeloško deklaracijo ob 70-letnici konca druge svetovne vojne, s katero želimo pogled usmeriti naprej, v prihodnost.