Kakšna močna vera: Vtisi s potovanja po Kitajski, 5. del

5
504
Okrog samostana Foto: A. Tomažič
Okrog samostana Foto: A. Tomažič

Od celotnih bogatih vtisov mojega foto potovanja po Kitajski in Tibetu je bilo največje moje spoznanje, kako močno vero imajo mnogi tibetanski menihi in romarji.

Kot prepričan kristjan si nisem mogel kaj, da ne bi njihovih molitev, darovanj ter pokoritvenih dejanj pri sebi celo »komentiral« v odnosu do mojega Boga.

Budistična religija je vsaj v Tibetu precej »komplicirana«, saj se verniki v templjih (in pred njimi) klanjajo, molijo in darujejo pred neverjetno velikim številom najrazličnejših kipov, kipcev, slik, relikvij in celo fotografijam še živih »svetnikov«. Pri tem si pomagajo še z vrtenjem molilnih mlinčkov in napenjanjem molilnih zastavic.

Menihi kar več dni pripravljajo in izvajajo razne več sto let stare obrede, kar drugi z zanimanjem in zelo doživeto spremljajo. Tako na primer v večjih samostanih le za eno uro v letu razvijejo veliko sliko – thangko – ob molitvi, glasbi in plesih.

Kako pa na takšno versko vnemo gleda moj, edini Bog?

Ker večini teh ljudi gotovo ni še nihče nikoli nič povedal o Jezusu in o božji besedi vsebovani v Svetem pismu, jim Bog gotovo ne more »zameriti«, da molijo »mimo njega«… In če se pri tem še trudijo biti dobri, ter to celo potrjevati z zahtevnimi dejanji pokore, potem jim mora tudi naš Bog to šteti v dobro! Bolje kot drugačnim, ki so popolni neverniki ali celo grešniki (po splošnem kriteriju).

Kar pretreslo me je, ko sem se pozno zvečer, že v polni temi, vračal iz samostana v moj hotel, pa sem se skoraj spotaknil… ob vernika, ki se je v tišini še vedno »mučil«. Vstajal, poklekoval in legal je z obrazom do zemlje, kar je bilo očitno izkazovanje njegove vere in prostovoljne pokore. Gospod mu mora to gotovo vzeti vsaj toliko za dobro, kot meni običajne večerne tri molitve (Očenaš, Zdrava Marija in Svet Angel), katere bom pred spanjem, kot vsak dan, odžebral, udobno ležeč na postelji?

Pokora Foto: A. Tomažič
Pokora Foto: A. Tomažič

Več mojih fotografij s tega potovanja pa lahko vidite tule.

5 KOMENTARJI

  1. Ker si na koncu napisal vprašaj, bi rad nekaj povedal. Najbrž bolj malo veš o krščanstvu. Krščanstvo namreč ni le ta megla, ki jo živimo zdaj. Najbrž nisi slišal za svetnike in svetnice, ki so se vse življenje postili, pri tem pa delali neskončne telesne pokore in tudi priklanjanja. Tudi sv. Frančišek je delal tako pokoro, ko je obnavljal cerkvico: malo jedel in delal, prenašal kamenje ob kruhu in vodi, skoraj do onemoglosti. Prvi mučenci pa so šli še dlje: mnogi so z radostjo sprejeli križanja (npr. japonski mučenci) ali smrt v areni, samo da so odplačali svoj dolg in odšli h Gospodu. Imeli so le eno misel: čimveč trpljenja na zemlji, kot Jezus, da bodo nebesa bližja in slajša.

    Budistično priklanjanje pač ni kaj posebnega, delajo tudi po 100 do 1000 priklonov na dan v času posebnega asketizma. In budizem je mlajša religija od krščanstva, ki se priklanja že od Petra naprej, ki je padel pred Jezusove noge, pa tudi tisoče let pred krščanstvom so se priklanjali EDINEMU BOGU, ker drugega pač ni, recimo Indijci. Tole pa je tudi povedno za kristjana:

    http://www.biblija.net/biblija.cgi?q=koleno&step=20&qall=1&qids=808080808080809fffffff7&idq=14&id13=1&pos=0&set=2&l=sl&q1=1

  2. To sem pozabil: njihove molitve in tegobe ne gredo mimo Boga, kajti tudi budizem je ena faza poti k Bogu. In kot vemo od svetnikov, Gospod bolj ljubi srčne napore, kot lagodno filozofiranje. In po ČISTIH naporih nas sodi, ne po rezultatih, je povedano. Ti budisti pa so v srcih pravzaprav pravi kristjani: skromni, požrtvovalni, zelo sočutni in izjemno usposobljeni prenašati svoj življenjski križ, še posebej pa križ koga drugega. Zagotovo jih Gospod ne spregleda, spregleda pa mnoge med nami, ker nima kaj videti.

    Drugače pa je reportaža lepa. Pogledal na twitter in naslovna slika je zelo povedna.

  3. David, kakšen super kristjan ste pa vi (in koliko ste stari?), da meni očitate premajhno poznavanje krščanstva? Prejel sem vse zakramente, celo življenje redno hodim k maši (in poslušam Sveto pismo), od kar pomnim berem Družino, vsak dan molim… Gornji vtisi so nastali ravno zato, ker SEM kristjan… Me veseli, da so vam bile všeč vsaj moje fotografije…

  4. Vedno se lahko še kaj novega naučimo in komentarji so bili konstruktivni, v poglobitev naše vere. Sam sem jih razumel dobronamerno, gre se za naš odnos do Boga in kaj mu prinesemo pred oltar, s celim življenjem kot takim. Vzemimo za zgled svetnike, niso se šparali kot se današnji običajni obiskovalci maše. To nas učijo tudi menihi na slikah, izjemne so.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite