Kako mame potrjujejo kakovost kurje paštete in kako volivci kakovost kandidatov

Reklama Foto: Aleš Čerin

Na velikih plakatih po Ljubljani je opaziti reklamo za kurjo pašteto, katere kakovost, da potrjujejo mame. Pašteta je hrana, ki ne slovi po tem, da je zelo zdrava. Med pripravo se lahko vanjo zmeče »vse živo«, ker se le-to med tehnološkim procesom zmelje do neprepoznavnosti. Tako se kot visoko-kakovostno hrano lahko proda ostanke iz mesno-predelovalne industrije.

Pa se je slavna tovarna v resnici precej slavnih paštet odločila, da povabi na ogled tehnološkega procesa mame, ki so si ogledale tehnološki proces in s tem naj bi potrdile kakovost. Sicer dobro zastavljena marketinška akcija, ki je temeljila na vrednoti transparentnosti, je padla v začetku lanskega leta v vodo, ker je blogerka ugotovila, da so v reklamah uporabljali fotografije žensk kupljenih pri ponudniku fotografij na spletu in ne resničnih mam, ki so (naj bi) potrjevale kakovost.

Lansko leto je torej izgledalo, da je marketinška akcija klavrno pogorela, da jo bo korporacija pospravila v predale, a so jo (kot je videti – vsaj v Sloveniji) po dobrem letu obnovili. Tokrat s pravimi mamami. S plakatov se namreč smejijo mame, ki so se poleg svoje slike podpisale z imenom in priimkom. Profile mam pa je moč najti tudi na spletnem omrežju Facebook.

Kompetence mam in njihova orodja

Se sprašujem koliko so mame, ki naj bi bile – po besedah PR službe korporacije – “najstrožje sodnice in nadzornice kakovosti, ko gre za prehrano družine”, sploh kompetentne, da ocenjujejo kakovost kurje paštete. Ali so ženske sploh imele orodja, da bi preverile kakovost? Kaj pa sploh pomeni kakovost kurje paštete?

Saj verjamem, da so mame tokrat v resnici preoblekli v sterilne halje, jih peljali po čisti proizvodnji, da so mame lahko fascinirane strmele v kotle, kjer so se pred njihovimi očmi kuhali najboljši deli kurjega mesa. Saj verjamem, da so jim pokazali papirnate certifikate, ki zagotavljajo izvor kur. Saj verjamem, da so jim pokazali analitski laboratorij, kjer so strmele v – lahko prav banalno enostavne – analitske inštrumente in si jih razlagale kot čisto znanost. Ker so mame pač “samo” mame, in od mam ni pričakovati, da so strokovnjakinje za tehnološki proces, za varnost in kakovost hrane. Tudi zdrava kmečka pamet nam pravi, da od mam ni pričakovati, da lahko potrdijo kakovost kurje paštete. Tako je verodostojnost potrjevanja kakovosti kurje paštete s strani mam, ki so v resnici zaskrbljene za varnost svojih otrok, že v samem jedru vprašljiva.

Trdim, da običajna mama (če ni slučajno zdravnica, farmacevtka, toksikologinja), ki ima lahko še tako rada svoje otroke, sploh nima potrebnih znanj, da bi si zastavila prava vprašanja o kakovosti. Recimo ono zame eno od najtežjih: o vsebnosti nezaželenih snovi v kurjem mesu – recimo ostankov zdravil, hormonov. Trdim, da nobena mama nima na razpolago orodij, s katerimi bi lahko preverila relevantne parametre kakovosti hrane. Kar ima mama od analitskih orodij, so pravzaprav le običajna “orodja” za določanje organoleptičnih lastnosti paštete: oči, katerim pa je korporacija pokazala, kar je hotela pokazati, nos in brbončice za okus, ki jih pa pašteta prav gotovo ni razočarala – za to poskrbijo pač živilski strokovnjaki.

Zdrava pamet mi pravi, da v kotel za pripravo paštete ne vržejo samo “izbranih kosov kokošjega mesa” (kot je moč prebrati na spletni strani korporacije), pač pa skoraj celo kuro (kot je pravzaprav videti tudi na predstavitvenem filmčku korporacije). Zdrava pamet mi pravi, da se kure najbrž niso pasle na zelenih travnikih in se pitale s črvi, tako kot včasih, pač pa so šle skozi s farmakološkimi sredstvi (sicer dovoljenimi) podprto kurjo proizvodnjo.

Kompetence volivcev in njihova orodja

Prav zanimivo je vzporejati tole od mrtvih vstalo marketinško akcijo za pospeševanje prodaje kurjih paštet, z preverjanjem kakovosti kandidatov s strani volivcev na vsakokratnih volitvah. Prav enake vrednote, kot od proizvajalca paštet pričakujemo tudi od političnih strank, ki pošljejo kandidate v boj za privlačne funkcije: transparentnost in verodostojnost (= SSKJ: ki mu je verjeti) preteklega delovanja in s tem povezanega zaupanja o pričakovanem delovanju v bodoče.

Zanimivo, da tudi politične stranke – tako kot živilska korporacija – pričakujejo, da smo volivci bitja s kratkim spominom. Korporacija že kar v enem letu obnovi enako marketinško akcijo, ki se je pokazala za neverodostojno, računajoč na slab spomin potrošnikov. Prav tako politični botri obnovijo in v nove politične grupacije zapakirajo stara, že izrabljena imena, računajoč na slab spomin volivcev.

Prav tako kot mame – “najstrožje sodnice in nadzornice kakovosti, ko gre za prehrano družine”, tudi volivci – “najstrožji sodniki in nadzorniki kakovosti, ko gre za vodenje in upravljanje države”, v Sloveniji nimamo pravih orodij za preverjanje verodostojnosti in transparentnosti kandidatov. Menim, da imamo v Sloveniji večinske medije, ki nam namesto prinašanja transparentnosti le meglijo sliko in nam namesto s pomočjo “analitskih inštrumentov” pridobljenih verodostojnih analiz delovanja politikov v preteklosti, ponujajo le “papirnate certifikate”, ki jim – pozabljivi kot smo – kar verjamemo. Iz leta v leto.

Po moje volivci v rokah trenutno nimamo pravih orodij, da bi lahko kompetentno glasovali. Morda se tega zavedamo in verjetno tudi zato vedno nižja udeležba na volitvah. A vseeno, volivci imamo zdravo pamet, ki pravi, da je zrel čas, da Slovenija končno dobi boljša orodja – verodostojne medije. Volivci lahko – na primer z odpovedjo naročnini – počasi “izvolimo” boljše medije! A ker se zavedam, se to še ne bo tako kmalu zgodilo, je za sedaj le možnost, da volivci vključimo spomin in zdravo pamet. Da se preprosto poskušamo spomniti preteklih dejanj in transparentnosti delovanja kandidatov in si na podlagi zdrave pameti naredimo analizo verodostojnosti kandidata, ki ga potem volimo. Ne vidim druge hitrejše rešitve.

Foto: Aleš Čerin