Vedno znova me nagovarjajo spremembe na lokalnem nivoju. Tukaj živim, moji otroci hodijo tukaj v vrtec in šolo. Tukaj se sprehajamo in kolesarimo. Tukaj nabiramo in pridelujemo sredstva za življenje in lahko bi jih še bolj.
V tem lokalnem okolju (soseki, kraju, občini) si želim dobre odnose med ljudmi, zdravo fizično okolje, možnosti za zagotavljanje svojih potreb, priložnosti za kakovostno aktivno preživljanje in učenje za odrasle in otroke.
Zaprtost
Ob posameznih poskusih doseganja sprememb ne čutim odprtosti in pripravljenosti za sodelovanje. Pogost je občutek, da vsak skrbi le za svoj vrtiček. Do neke mere tudi moja motivacija izhaja iz sebičnih namenov. Želim kakovostno okolje zase in za svojo družino. Želim ustvarjalno in koristno delati v neposredni bližini svojega doma, želim kakovostno šolo in možnosti za celosten razvoj svojih otrok. Želim živeti v skupnosti, ker bi s sodelovanjem dosegali več, kot zmoremo sami. Vem pa, da teh ciljev ne morem doseči sam. Ne morem tega doseči sam fizično in tudi sicer so cilji takšni, da zahtevajo soustvarjanje precejšnje skupine ljudi.
Solist
Moj začetek doseganja sprememb je solističen: moja ideja, moj poskus, moje vabljenje ljudi. Uspeha ni. Drugi poskus: pogovori z ljudmi, iskanje skupnih točk, vabljenje ljudi. Rezultat je bila dobra debata, precej predlogov, rezultatov ni bilo.
Kaj torej ostane? Sam oblikujem svojo pot in grem naprej, ne da bi se oziral na ljudi. Ne iščem podpore pri občinski upravi, pri drugih ustanovah. Nekaj ljudi vseeno temu sledi. Počasi se te spremembe poznajo in način delovanja se pojavlja tudi v formalnih strukturah. To je primer Moža, ki je sadil drevesa. Pot sprememb je dolga. A spremembe so in to konkretne.
Orkester
Drugi način je v zbiranju ljudi in sooblikovanju skupne vizije ter strategije. Prvi korak tega je iskanje skupnega imenovalca – deljene vizije. Pomembno je, da so ljudje predani tej viziji. To vodi v skupne cilje, ki so konkretni, dosegljivi. Pomembno je, da ima vsak cilj, vsaka naloga termin, do kdaj je treba zadevo narediti in kdo bo to naredil.
Iz nekaj mojih minulih izkušenj ugotavljam, da ni bilo prave predanosti – verjetno zato, ker ni bilo deljene vizije. In če ni prave predanosti, tudi ni možnosti, da bi postavili konkretne cilje. In seveda je tukaj večni slovenski problem: nesodelovanje in kultura pomanjkanja, ki pravi: če bo moj sosed imel več, bo manj zame.
Kvintet
Vedno bolj pa se mi riše tretja pot. Iti naprej in se ne ozirati na druge. Vendar namesto, da grem sam, oblikujemo skupino vsaj petih ljudi, oblikujemo skupno vizijo, postavimo cilje in gremo po poti doseganja teh ciljev. Ustvarili bomo neko svoje mikro okolje, spremembe pa bodo počasi prodirale tudi v makro okolje.
Foto: Danilo Kozoderc
Pripis uredništva: Danilo Kozoderc je prokurist v Zavodu Simetris Morje.
