Kako kupiti cerkev

4
416

kosaki-cerkevTvegam, da bom nerazumljen in da bom nehote prizadel tiste, ki so morda za to plemenito dejanje darovali celo svoje življenjske prihranke – že vnaprej povem, da to ni moj namen. A vendar se – ob najprej tragični zgodbi o rubežu cerkve in nato izjemni potezi župljanov, ki so jo odkupili – zastavlja nekaj vprašanj o našem pristopu do cerkva, naših svetišč.

Na eni strani je Cerkev na Slovenskem obdarovana z umetniškimi stvaritvami, ki pravzaprav predstavljajo glavnino slovenske arhitekturne in tudi umetniške dediščine, hkrati pa je živ dokaz vere naših prednikov, ki vsega tega baroka v meščanski ali podeželski izvedbi najbrž le niso gradili le iz prisile, kakor so nas svoj čas učili v šolah. Na drugi strani je Cerkev (ne samo pri nas), potisnjena v vlogo vzdrževalca muzejskih objektov, ki v najboljšem primeru služijo namenu nekaj ur na dan. (Pri nas je ta problem morda še bolj pereč, saj je imenitnih palač in drugih posvetnih objektov umetniške vrednosti malo.) S starostjo se stroški vzdrževanja teh objektov le višajo. Kadar pa čas prizadene tudi umetnine v njej, narastejo stroški astronomsko. “Uporabniki” teh objektov so od njihovega nastanka pred stoletji postali veliko premožnejši (če primerjamo današnjega delavca z malim kmetom izpred stoletji), a jih je tudi bistveno manj – bodisi, ker je manj vernikov ali ker so se preselili v druge, večje kraje.

Z drugimi besedami, spremenila se je demografska in socialna slika. Cerkve (z veliko začetnico) in cerkve potrebuje, vsaj navidezno, manj ljudi, ali pa so “potencialne stranke” v celo večjem številu koncentrirane tam, kjer cerkvenih objektov ni. Pa tudi potrebe po Cerkvi se spreminjajo: današnji človek potrebuje najprej pogovor, duhovno tolažbo, druženje (vzporedne družbene strukture), karitativno pomoč, poglobljeno versko izobrazbo, mladinska srečanja itd., šele potem pride vse tisto, kar se običajno dogaja le v cerkvi (zakramenti). Za vse druge namene pa čudovite podeželske baročne cerkvice niso bile zidane.

Tako ob njih v zadnjih desetletjih rastejo “multifunkcionalni” objekti, ki združujejo župnikovo stanovanje z veroučnimi učilnicami, prostori za srečevanje, za karitativno dejavnost ipd. Prav tako ob nefunkcionalnih starih cerkvah rastejo tudi nove cerkve, ki pa bremena vzdrževanja starih ne odvzemajo, ampak jih le dodajajo posojilnim bremenom za novogradnjo.

Vtis je, da se ta gradnja dogaja brez širšega razmisleka, kakšne utegnejo biti pastoralne potrebe čez 10, 20, 30 let, ali celo, kakšne so potrebe danes, v tem trenutku. Pogosto gre za lokalne premisleke, ki so neredko plod pritiska ambicioznega župnika ali majhne ambiciozne skupinice, kakor se rade oblikujejo po naših župnijah; z željami, ki so neredko slabo utemeljene v realnosti.

Iz takšnih ambicij vznikajo želje po enkratni arhitekturi, presežnih dimenzijah in najkakovostnejši religiozni umetnosti celo v majhnih vaseh. Ali so te želje res vedno le sad želje po slavljenju Boga? Gre vedno za upoštevanje onega “Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.”? Ali pač današnja pastorala morda ne narekuje preprostejših cerkva in več sredstev za pomoč bližnjemu (materialno, duševno, duhovno)? Ali ne bi te želje morale vsebovati tudi razmisleka o združevanju župnij? Je mogoče naše podeželske cerkve preurediti na način, da bodo tudi bolj funkcionalne za sodobno pastoralo? (Pravoslavni , ki v cerkvi stojijo, se čudijo našim regimentiranim klopem, ki najbrž tudi zelo slabo izkoriščajo prostor, teološko pa preveč poudarjajo ločitev na Cerkev, ki uči, in na Cerkev, ki se uči.) Ali res v vsaki župniji potrebujemo prave orgle in umetniške mozaike (ki jih nato pogosto slabo dopolnjuje železni repertoar nabožnih podob povsem druge kakovosti)? Bi bilo bolje, da naše cerkvice odenemo v velike fasadne steklene zvonove, ki bodo ohranjali podobo kulturne krajine, a znižali stroške že kar prislovničnih popravil cerkvenih streh, zraven pa postavimo funkcionalne rešitve?

Potrebujemo nekaj več ravnovesja med ambicijami župnij ter resno, širše in dolgoročneje zastavljeno analizo sedanjih in prihodnjih pastoralnih potreb Cerkve na Slovenskem.

4 KOMENTARJI

  1. Neverjetno “natančno” razmišljanje o cerkveni arhitekturi, o pastoralnih potrebah glede tega itd.
    Medtem ko danes ni nikogar, ki bi sploh razumel zakaj so cerkve takšne kot so. Glede na besedo o klopeh v cerkvi ne vem, niti če avtor ve o čem piše.
    Današnje cerkve so konferenčni centri z zvonikom. S poslanstvom Cerkve ne bi imele nič več skupnega, če ne bi bilo v njih še tistega zadnjega kančka stroge tradicije, kot npr. oltar. Še brez tega bi jih zidali. Rišejo jih arhitekti povsem brez spoznanja. Posnemajo stare cerkve in jim dajejo “novo” po lastnem vzgibu, kot dekoraterji, nikakor ne kot arhitekti, verni arhitekti. Taki, s spoznanjem, ki vedo kaj gradijo. Taki, ki jim strop sikstinske kapele ni samo ilustracija, strip.

  2. Seveda naši predniki niso “gradili vsega sakralnega baroka po slovenskih deželah le iz prisile, kakor so nas svoj čas učili v šolah.” Kateri bedak je le to slaboumnost učil v šoli, kar trdi avtor? Jaz sem hodil v socialistične šole, pa vseeno tega nisem doživel.

    Ta sakralna dediščina je velik ne le kulturni, ampak tudi ožje duhovni zaklad. Avtor skoraj navaja k nekako podcenjujočemu odnosu do nje, češ da so danes potrebe druge. Pa v resnici niso.

    Problem je, če te dediščine tisti, ki evangelizira, ne zna uporabiti za svoj duhovni nagovor. Samo najprej mora sebe kultivirati in senzibilizirati, da se ga sporočilo (npr. baročne) umetnosti in zgodb, ki za umetninami stojijo in ki jih sporočajo upodobljene svetopisemske in svetniške podobe, dotakne, da ga preučuje in predela in ga potem predaja katoliškemu občestvu, od malih veroučencev naprej.

    Gorje nam, če kot katoličani hodimo mimo biserov baročne ( ali pa gotske, renesančne, klasicistične, historicistične itd.) sakralne dediščine, ne da bi jih v bistvu opazili in ne da bi nas nagovorili.

    ps. Glede cerkevenih novogradenj pa – prav se mi zdi, da k novim naseljem sodijo nove cerkve ali vsaj večje kapele. Vsi nimajo avtov; pa še potratna in protiokoljska je stalna uporaba motornega prevoza.

    Vprašanje pa- kakšne novogradnje. Verjetno so nekateri objekti res “pre-glomazni”, vključno s tem na fotografiji. Več duha in arhitekturne drznosti bi osebno želel videti pri naših novih cerkvah; kot recimo na Poljskem. Tudi ne vem, zakaj bi danes modno želeli v skoraj v vsaki cerkvi mozaik in po možnosti Rupnikovega.

    Saj obstajajo še drugi zanimivi slovenski sakralni umetniki in druge tehnike. Eden najprepričljivejših sakralnih umetnikov pri nas od obdobja moderne naprej je zame gotovo Stane Kregar, njegovi vitraži in tudi oltarne slike. Plastike Franceta Goršeta. Tudi kaka Kraljeva stvaritev, recimo na sv. Višarjah, mi je posebej pri srcu.

    • Ja, pa kar učijo…. Recimo o tlaki kot prisilnem delu… suženjstvu pravzaprav. Jim paše, da je brez razumevanja. In tako so seveda gradili cerkve, … Avtor ima žal precej prav. Nobenega spoštovanja ni do prednikov, ki jih gradili.

  3. Še ta mali dodatek – naj avtor um GottesWillen ne skuša po vzorovanju na pravoslavno tradicijo odpravljati klopi v katoliških cerkvah. Iz preprostega usmiljenja do počutja vernikov in njihovega zdravja; med drugim posebej zdravja venskega sistema spodnjih okončin, pa še o kakšnih sklepih bi se dalo govoriti, hrbtenici, išijasu itd. Raje po kolenih 7 krat okoli brezjanskega oltarja ali kilometer do fatimske Marije kot ure stati in stati ob bogoslužju.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite