Tvegam, da bom nerazumljen in da bom nehote prizadel tiste, ki so morda za to plemenito dejanje darovali celo svoje življenjske prihranke – že vnaprej povem, da to ni moj namen. A vendar se – ob najprej tragični zgodbi o rubežu cerkve in nato izjemni potezi župljanov, ki so jo odkupili – zastavlja nekaj vprašanj o našem pristopu do cerkva, naših svetišč.
Na eni strani je Cerkev na Slovenskem obdarovana z umetniškimi stvaritvami, ki pravzaprav predstavljajo glavnino slovenske arhitekturne in tudi umetniške dediščine, hkrati pa je živ dokaz vere naših prednikov, ki vsega tega baroka v meščanski ali podeželski izvedbi najbrž le niso gradili le iz prisile, kakor so nas svoj čas učili v šolah. Na drugi strani je Cerkev (ne samo pri nas), potisnjena v vlogo vzdrževalca muzejskih objektov, ki v najboljšem primeru služijo namenu nekaj ur na dan. (Pri nas je ta problem morda še bolj pereč, saj je imenitnih palač in drugih posvetnih objektov umetniške vrednosti malo.) S starostjo se stroški vzdrževanja teh objektov le višajo. Kadar pa čas prizadene tudi umetnine v njej, narastejo stroški astronomsko. “Uporabniki” teh objektov so od njihovega nastanka pred stoletji postali veliko premožnejši (če primerjamo današnjega delavca z malim kmetom izpred stoletji), a jih je tudi bistveno manj – bodisi, ker je manj vernikov ali ker so se preselili v druge, večje kraje.
Z drugimi besedami, spremenila se je demografska in socialna slika. Cerkve (z veliko začetnico) in cerkve potrebuje, vsaj navidezno, manj ljudi, ali pa so “potencialne stranke” v celo večjem številu koncentrirane tam, kjer cerkvenih objektov ni. Pa tudi potrebe po Cerkvi se spreminjajo: današnji človek potrebuje najprej pogovor, duhovno tolažbo, druženje (vzporedne družbene strukture), karitativno pomoč, poglobljeno versko izobrazbo, mladinska srečanja itd., šele potem pride vse tisto, kar se običajno dogaja le v cerkvi (zakramenti). Za vse druge namene pa čudovite podeželske baročne cerkvice niso bile zidane.
Tako ob njih v zadnjih desetletjih rastejo “multifunkcionalni” objekti, ki združujejo župnikovo stanovanje z veroučnimi učilnicami, prostori za srečevanje, za karitativno dejavnost ipd. Prav tako ob nefunkcionalnih starih cerkvah rastejo tudi nove cerkve, ki pa bremena vzdrževanja starih ne odvzemajo, ampak jih le dodajajo posojilnim bremenom za novogradnjo.
Vtis je, da se ta gradnja dogaja brez širšega razmisleka, kakšne utegnejo biti pastoralne potrebe čez 10, 20, 30 let, ali celo, kakšne so potrebe danes, v tem trenutku. Pogosto gre za lokalne premisleke, ki so neredko plod pritiska ambicioznega župnika ali majhne ambiciozne skupinice, kakor se rade oblikujejo po naših župnijah; z željami, ki so neredko slabo utemeljene v realnosti.
Iz takšnih ambicij vznikajo želje po enkratni arhitekturi, presežnih dimenzijah in najkakovostnejši religiozni umetnosti celo v majhnih vaseh. Ali so te želje res vedno le sad želje po slavljenju Boga? Gre vedno za upoštevanje onega “Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.”? Ali pač današnja pastorala morda ne narekuje preprostejših cerkva in več sredstev za pomoč bližnjemu (materialno, duševno, duhovno)? Ali ne bi te želje morale vsebovati tudi razmisleka o združevanju župnij? Je mogoče naše podeželske cerkve preurediti na način, da bodo tudi bolj funkcionalne za sodobno pastoralo? (Pravoslavni , ki v cerkvi stojijo, se čudijo našim regimentiranim klopem, ki najbrž tudi zelo slabo izkoriščajo prostor, teološko pa preveč poudarjajo ločitev na Cerkev, ki uči, in na Cerkev, ki se uči.) Ali res v vsaki župniji potrebujemo prave orgle in umetniške mozaike (ki jih nato pogosto slabo dopolnjuje železni repertoar nabožnih podob povsem druge kakovosti)? Bi bilo bolje, da naše cerkvice odenemo v velike fasadne steklene zvonove, ki bodo ohranjali podobo kulturne krajine, a znižali stroške že kar prislovničnih popravil cerkvenih streh, zraven pa postavimo funkcionalne rešitve?
Potrebujemo nekaj več ravnovesja med ambicijami župnij ter resno, širše in dolgoročneje zastavljeno analizo sedanjih in prihodnjih pastoralnih potreb Cerkve na Slovenskem.
