Kako je socialna država potopila italijanske sanje

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Novinar in raziskovalec Piercamillo Falasca pripoveduje zgodbo, kako je zdrava politika izstrelila Italijo kot gospodarsko zgodbo o uspehu v 1950-ih 1960-ih letih. Toda politika socialne države je v času mlade populacije, rastoče ekonomije in oddaljene prihodnosti državo pripeljala v bankrot. Falasca je podpredsednik italijanske zveze klasičnih liberalcev Libertiamo.it in sodelavec italijanskega think tanka Instituto Bruno Leoni. Avtor nadaljnjega besedila je Piercamillo Falasca.

»Rast vašega nacionalnega gospodarstva, industrije in življenjskega standarda v povojnih letih je resnično fenomen. Narod, pred kratkim dobesedno v ruševinah, spopadajoč z visoko nezaposlenostjo in visoko inflacijo, je močno povečal svojo proizvodnjo in svoj kapital, stabiliziral stroške in valuto in ustvaril nova delovna mesta in nove industrije s stopnjo rasti, ki je neprimerljiva v zahodnem svetu.« Predsednik John F. Kennedy

Zgornje prijateljske besede občudovanja so med uradnimi srečanji politikov običajne, toda ameriški predsednik Kennedy je leta 1963 pri večerji, na njegovo čast pri italijanskemu predsedniku Antoniu Segni v Rimu, izrekel dejstva. Od leta 1946 do leta 1962 je italijansko gospodarstvo rastlo z letno stopnjo 7,7%, briljantno delovanje se je nadaljevalo do konca 60-ih let (povprečna rast v celem desetletju je bila 5%). Ta ekonomski čudež Italije (imenovan Miracolo Economico) je obrnil Italijo v moderno in dinamično družbo s cvetočimi podjetji, ki so se paradno šopirila na globalnem trgu na vseh segmentih: od pralnih strojev in hladilnikov do preciznih mehanskih komponent, od prehrambnega sektorja do filmske industrije.

V obdobju od 1956 do 1965 je bila industrijska rast opazna v Zahodni Nemčiji (70% v desetletju), Franciji (58% v desetletju) in ZDA (46% v desetletju), toda vsi so bili pritlikavi v nasprotju z gigantsko Italijo in njenim spektakularnim delovanjem (102%). Večina podjetij, kot so Fiat, proizvajalec pisalnih strojev in računalnikov Olivetti in energetski družbi Eni in Edison, so odlično sodelovala z ogromnim številom malih, družinskih podjetij v skladu z močno družinsko tradicijo v italijanski družbi. Najmanj petina od 50 milijonov italijanske populacije se je preselila iz revnega in sušnega juga na bogati in industrializirani sever Italije. Prebivalstvo je zaradi večanja blagostanja spreminjalo življenjske navade, kupovalo avtomobile, TV aparate, pošiljalo otroke v šole, vlagalo prihranke v nakup novih hiš in hkrati še s prihranki pomagalo svojim sorodnikom v revnih vaseh. Po letu 1960, s hitro rastjo življenjskega standarda ter podjetništva in novih delovnih mest, se je ustavilo množično izseljevanje revnih Italijanov na Zahod, ki je bilo v zadnjih desetletjih tako veliko, da je italijanska diaspora zrasla na 20 milijonov emigrantov.

Kaj je bila ta »magična formula« gospodarskega razcveta Italije prvih 20 let po II. svetovni vojni? Mnogo let kasneje je senator krščanskih demokratov (Democrazia Cristiana), takrat vladajoče sredinsko- desne stranke, rekel v intervjuju: “Mi smo razumeli in se takoj zavedali, da ne znamo kontrolirati italijanske družbe.” Dežela je bila močnejša kot politiki in celo pametnejša kot politiki. »Nič narediti« je bilo boljša izbira kot »uvajati številne gospodarske ukrepe«. Kdo je bil torej tisti »mi« o katerem je pripovedoval senator Piero Basseti?

V tistih najbližjih prvih letih po II. svetovni vojni je skupini svobodno-tržno orientiranih ekonomistov in politikov uspelo doseči ključne pozicije v vladi. Pometli so vso fašistično zakonodajo, ustanovili demokratično politiko in prostotržne reforme. Sredinska oseba te skupine ljudi je bil antifašistični novinar in ekonomist Luigi Einaudi, eden najbolj vidnih italijanskih klasičnih liberalcev, ki se je vrnil v Italijo in služil Italiji takoj po vojni kot guverner Centralne banke, nato kot finančni minister in nazadnje kot predsednik Italije. Einaudi je močno vplival na ekonomsko politiko skupaj s premierjem Alcidom De Gasperijem (1945-1953) in po De Gasperijevi smrti skupaj z njegovim naslednikom Giuseppom Pellom, ter seveda z ostalo ekipo.

Mnoge od teh oseb ne morejo biti znane zunaj Italije, toda predstavljajo izjemno »posebnost« za evropsko politično kulturo. Po 20 letih Mussolinijevega fašističnega režima in strahotah vojne je ta skupina klasičnih liberalcev predstavljala edino upanje za narod, da uide iz totalitarne preteklosti v svobodo demokratičnega kapitalizma. Razmere, v katerih so delovali, so bile zelo težke. Italija je bila zelo revna država, ki je bila še dodatno opustošena s fašističnim kolektivizmom in vojno. Večina prebivalstva je bila brezposelna in neizobražena. Infrastruktura je bila revna ali pa je ni bilo. Najhuje pa je bilo, da je močna Komunistična Partija ogrožala narod s tem, da zamenja fašistični kolektivizem s komunističnim kolektivizmom ob tem, da so državno kontrolirana podjetja gospodovala nad celotnim italijanskim gospodarstvom in ga dušila.

Vpliv Luigija Einaudija je bil ključnega pomena. Skrbna monetarna politika je omejevala inflacijo za najmanj dvajset let. Italijanska valuta lira je bila leta 1959 v Financial Timesu razglašena kot najbolj trdna valuta na svetu!  Prostotržni sporazumi so Italiji pomagali ponovno vstopiti na mednarodne trge, davčna (fiskalna) reforma »Vanoni Act«, imenovana po ministru, ki jo je ustvaril, nižanje davkov in močna poenostavitev sistema za pobiranje davkov. Kasneje, v obdobju dominacije idej Keynesa in lahkega trošenja državnega denarja, so italijanski javni izdatki ostali relativno dobro nadzorovani: v letu 1960 so javni izdatki komaj dosegli stopnjo iz leta 1937 (30% BDP z značilnim deležem investicij v osnovna sredstva), medtem ko se je javna poraba v ostalih evropskih državah dramatično dvignila.

Redki, kot na primer slavni pravnik Bruno Leoni, so opozarjali na nevarnost, če se ljudje ne bodo znali več spominjati, kaj je povzročilo njihovo novo ustvarjeno blaginjo in napredek. Rastoča blaginja se je zdela kot izvrstna priložnost za novo vladne izdatke in posege. Tako je italijanska vlada že leta 1950 ustanovila Cassa del Mezzogiorno (podobno Roosveltovi Tennesse Valley Authority, toda v revni južni Italiji). V 60-ih letih pa je italijanska vlada permisivno sprejela zakonodajo, ki omogoča prerazdelitev bogastva, širjenje vladnega nadzora v gospodarstvu, nacionalizacijo podjetij za oskrbo z elektriko in postavljala vedno močnejšo socialno državo.

V relativno bogati Italiji so prerazdeljevalska gibanja začela dosegati vedno bolj široko in popularno podporo. Leta 1962, v času pomembnih pogajanj o delovnih pogodbah kovinarjev, v katerih so sindikati zahtevali skrajšanje delovnega časa, več dopusta in več moči sindikatov z namenom, da organizirajo sindikalne aktivnosti po podjetjih. Partito Socialista Italiano se je pridružila vladajoči koaliciji s krščanskimi demokrati in tako je bila oblikovana prva povojna sredinsko – leva vlada. Leta 1963 je bil sprejet javni stanovanjski program s pomočjo nacionalizacije zemlje, ki je sprožil močno nasprotovanje podjetniških združenj in privatnih lastnikov ( med drugim tudi Katoliške Cerkve), kar je prepričalo Krščanske demokrate, da opustijo te ideje. A kaj, ko so ti kolektivistični vzroki dominirali ostalo dekado in naprej v 70-ih letih.

Več pomembnih javnih politik je posvojilo v tem času ta dejanja, ki so vzroki oz. temelji za italijansko krizo v sedanjosti. Prvi vzrok je opuščanje fiskalne (davčne) discipline zaradi odločitve Ustavnega sodišča v letu 1966, ki je ohlapno (permisivno) interpretiral ustavne omejitve proračunske uravnoteženosti: ta razgraditev ustavnih omejitev je dovolila parlamentu, da je potrdil zakone s katerimi so bili letni stroški porabe države dodatno pokriti z izdajo novih zakladnih obveznic ( zadolževanje), ne pa kot prej: samo s prihodki od nizkih davkov. Ta odločitev je raztrgala vrečo javnega proračuna: luknjo, ki je postajala z leti vedno večja. Luigi Einaudi je umrl leta 1961 in vsi njegovi pozivi k finančnemu redu so bili hitro pozabljeni. Do leta 1960 je bil primarni deficit skoraj nič. Primarni deficit je izračunan tako, da odštejemo obresti od skupnega proračunskega primanjkljaja. Po letu 1960 pa je primarni deficit hitro začel rasti po zgornji odločitvi sodišča in pospešil po letu 1972, ko je primanjkljaj eksplodiral zaradi velikega trošenja državnih sredstev. Veliko trošenje državnega denarja je takrat postala politična praksa in strategija. Leta 1975 je primarni deficit že dosegel nevarnih 7,8% BDP.

Druga nevarna politična praksa je bila vpeljava zelo velikodušnega pokojninskega sistema leta 1969, ki se je imenoval Brodolini zakon. Pred tem je Italija imela pokojninski sistem temelječ na prispevkih: ta mehanizem je zagotavljal višino pokojnin glede na višino in trajanje vplačil prispevkov za pokojnine. Leta 1969 pa ga je nadomestil prerazdeljevalni (redistribucijski) sistem, ki je jemal iz vreče vseh vplačil in potem razdeljeval približno vsem upokojencem enake pokojnine. Oz. bolj natančno, ni več temeljil na skupni vsoti vseh obveznih prispevkov oz. prihrankov znotraj cele delovne dobe, temveč zgolj na zadnjih plačah pred upokojitvijo. Politiki so ustvarili »socialno pokojnino« za vsakega državljana glede na starostne kriterije za pokojnine, ki so dovoljevali delavcem zgodnje upokojevanje hkrati pa uporabili popustljiv pristop do tistih, ki si niso zaslužili pokojnin v južni Italiji, kar so predstavljali kot nadomestek za bolj učinkovito politiko »spodbujanja rasti«. Le redki so posvetili pozornost vprašanju finančne vzdržnosti. Zakaj le, če volivci prihodnosti ne odločajo danes, ampak danes odloča tista večina volivcev, ki jih politiki z redistribucijo (pod)kupujejo.

Tretje dejanje, ki je začelo uničevati uspešno gospodarstvo in rast blaginje, pa je bilo večanje regulacije na trgu dela s posvojitvijo tako imenovanega Delavskega statuta leta 1970, z vključenim 18. členom, ki sodiščem določa obveznost, kadar ugotovijo nepravično odpustitev delavca v podjetju z več kot 15 zaposlenimi, ki imajo trajne in trdne pogodbe, potem ima zaposleni pravico vrnitve v prvotno stanje. Vso breme dokazovanja je ostalo v celoti na ramenih delodajalca. Tako je postajala odpustitev delavca vedno bolj draga, hkrati pa je ta zakon dosegel , da so stroški najetja novega delavca postali za podjetje zelo visoki. Vse to je zmanjšalo mobilnost delovne sile in opogumilo ilegalno delo (siva ekonomija in delo na črno).

Četrto dejanje, ki se je v celoti izkazalo skozi nekaj zaporednih in dopolnjujočih se zakonov med letoma 1968 in 1978, je bila nacionalizacija ali podržavljenje zdravstvenega zavarovalnega sistema. Zdravstvo je tako postalo v domeni državnega monopola in v celoti financirano skozi višje davke delavcev. Kar je pomenilo, da stranke niso več videle računov za različne medicinske storitve.

Končno so januarja 1970 v vladi uvedli obvezno pravilo za vse delavce v inženirskih in kovinskih sektorjih, ki je bistveno reguliral in omejil delovni čas.

Dolgotrajni negativni učinki od vseh teh političnih ukrepov so bili na začetku za kratek čas zakriti, kajti delovala je še vztrajnostna sila rasti in nizka povprečna starost prebivalstva. Velikodušno razdeljevanje pokojnin in vedno višji stroški zdravstvenih storitev za majhno število upokojencev so bili na začetku zlahka pokriti iz prispevkov velikega števila mladih delavcev. Leto za leto pa so te politike razdeljevanja skupaj z vedno težjimi regulacijami trga dela in regulacije storitev trgov dosegli upadanje produktivnosti gospodarstva, naredili trg dela bolj rigiden, dramatično povečali stroške najema nove delovne sile in promovirali vedno večje stroške javnega sektorja povezane z akumulacijo dolgov države, kar je v zameno absorbiralo vedno večji del privatnih prihrankov.

Čez nekaj časa je starajoča populacija zmanjšala razmerje med delovnimi in upokojenimi (vzdrževanimi). To uničujoče razmerje je naredilo oba sistema (pokojninski in zdravstveni sistem) bolj odvisna in manj vzdržna. Med 60. in 70. leti so vse evropske države močno povečale javne izdatke, toda Italija je šla dobesedno v ekstrem izgube kontrole nad izdatki države. Izgubila je tudi ugled fiskalno odgovorne države iz 50.-ih let. Javni izdatki so zrasli iz 32,7% BDP (leta 1970) na 56,3% (leta 1993), spodbujeni z nepremišljeno politiko zaposlovanja večjega števila javnih uslužbencev z namenom lepotnega prikrivanja velike nezaposlenosti, posebej na jugu Italije. Seveda je pomanjkanje delovnih mest v gospodarstvu in s tem velika nezaposlenost bila že rezultat ekstremnih stroškov najema delavcev, kajti ti stroški so bili naloženi na pleča privatnega sektorja. Javni dolg, ki je bil dolgo po II. svetovni vojni stabilen in se je povzpel na 30% BDP v 50-ih in 60-ih letih, pa je le ta dosegel leta 1994 sapo jemajočih 121,8% BDP.

Tako se je italijanski gospodarski čudež končal z rastjo vedno večje socialne države. Povprečna gospodarska rast je bila v 70-ih letih sicer še vedno solidnih 3,2%, toda v 80-ih letih je padla na 2,2%. Zahvaljujoč sistematični devalvaciji italijanske valute lire so italijanska podjetja še uspela ohranjati konkurenčnost s svetom za nekaj časa (socialistični premier Bettino Craxi je oznanil, da je država dosegla britanski BDP leta 1987), toda visoka inflacija in visoka javna zadolženost sta jasno in močno ogrožala prihodnost Italije.

Različni poskusi reform za oživitev gospodarstva so bili narejeni v 90.-ih letih, posebno po finančni in politični krizi leta 1992-1993, ko je država tvegala izgubo suverenosti. Povojni politični sistem pa je bil pometen iz prizorišča zaradi številnih hudih obtožb o korupciji. Nekaj privatizacij industrijskih podjetij v državni lasti je pomagalo zmanjšati velik javni dolg na malenkost bolj normalen nivo. Zanemarljivo majhne (kozmetične) spremembe so bile narejene na pokojninskem sistemu in leta 1997 je italijanski parlament sprejel zakonodajo, ki je modernizirala trg delovne sile, toda politične ovire so preprečile odpravo določbe v 18. členu (kar se tiče pravice do ponovne zaposlitve odpuščenih delavcev). To je vodilo do ustanovitve okornega dvotirnega trga dela, ki je vključeval toge starinske pogodbe starejših delavcev in prilagodljive novejše pogodbe za mlajše delavce o zaposlitvi za nedoločen oz. trajni čas.

Te zgoraj omenjene reforme so priskrbele nekaj goriva v izčrpane motorje in odložile za trenutek kalkulacije. Tekme je bilo konec.
Italija je še vedno bogata država, toda italijanski politični sistem deluje in se obnaša kot osiromašeni plemič, ki se znajde v modernih situacijah na katere se ne zna prilagoditi. Najgloblje posledice italijanske socialne države in njenih »socialnih« intervencij na trgu dela niso gospodarske ali politične, temveč kulturne. Kultura zasvojenosti prebivalstva s privilegiji socialne države je tisti problem, ki preprečuje kakršnikoli napredek ali spremembe zadnji dve desetletji dokler ni Italija spet padla v novo finančno-dolžniško krizo leta 2008, ki jo je še bolj prizadela zaradi slabih temeljev.

Zgleda, da sodobni Italijani nimajo volje, da si zavihajo rokave tako kot so desetletja delali njihovi starši in stari starši, da začno ustvarjati bogastvo v svobodnem in tekmovalnem gospodarstvu. Da opustijo priboljške socialne države, ki si jih ne morejo privoščiti, v zameno za večjo svobodo, prihodek, blagostanje in napredek. Ali se zna in zmore Italija vrniti k Einaudijevim klasično liberalnim lekcijam in oživiti gospodarsko rast in obetavno prihodnost? Kar se je pogosto pojavljalo v vseh stoletjih, to se dogaja Italiji in postavlja tudi primer in opozorilo celemu svetu. Mi imamo vedenje in izbiro: primer boljšega ali primer slabšega.

Prevedel: Robert Šifrer

Prevod iz knjige kratkih esejev After the Welfare State. Eseje je zbral ali pa večino napisal Tom G. Palmer. Knjiga je leta 2012 izšla pri založbi Atlas Networks, ki mi je dala dovoljenje za prevod in objavo na Časniku. Pri tem ni bilo nobenega plačila za prevod in objavo, vse je bilo prostovoljno delo. Zahvaljujem se ga. T. Porčnik (Svetilnik), avtorju knjige g. T. Palmerju (Atlas Networks) in ga. Elisi Martins (AtlasNetworks) za dovoljenje objave na Časniku.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.