Kako je Časnik (naposled) postal slaven

25
V zadnjem mesecu je Časnik postal dobesedno slaven. Zanj je le malo po deseti obletnici nastanka slišalo več ljudi kot kadar koli prej.

V zadnjem mesecu je Časnik postal dobesedno slaven. Zanj je le malo po deseti obletnici nastanka (ne sicer v hudo pozitivnem kontekstu) slišalo več ljudi kot kadar koli prej. To me kot njegovega dolgoletnega sodelavca, posebej ob podmeni, da slabe reklame sploh ni, kajpak veseli. Nekoliko groteskno se je naraščajoči prepoznavnosti portala v zadnjih tednih pridružila še okoliščina, da je novica o mojem urednikovanju pri njem daleč najširše ljudske množice dosegla, ko sem se od njega tudi formalno poslovil.

Nisem pretirano ponosen, ker sem v tem podoben kakšnemu serijskemu poslancu katere od instantnih političnih strank iz zadnjih let, za katerega smo izvedeli šele, ko je iz stranke “zaradi nepremostljivih razlik” izstopil. Ampak nekako se zanašam na to, da so dobronamerni in celo manj dobronamerni spremljevalke in spremljevalci našega portala razumeli, kako je s tem in kako je uredniška roka vsaj v prvem desetletju na Časniku blestela bolj s svojo odsotnostjo kakor kako drugače.

V izraelski humoreski

Ne glede na vzhičenost zaradi nenadejane prepoznavnosti Časnika ob portalovem jubileju se me je na trenutke vseeno polotil občutek že videnega v eni od humoresk mojega priljubljenega izraelskega satirika Ephraima Kishona. Možakar se je v njej razpisal o tem, kako si je vse življenje prizadeval za trenutek slave. V ta namen je spisal Hebrejsko enciklopedijo v štiriindvajsetih zvezkih. Prislužil si je petvrstično recenzijo v drugorazredni literarni reviji. Nato je izumil zdravilo proti raku. Napredek je bil sicer očiten, saj ga je sprejel izraelski minister za zdravje. Toda pravega preboja ni bilo. Po sedmih minutah pogovora je namreč ministra že čakal sestanek z urugvajsko delegacijo. Potem pa … je trenutek slave prišel čisto nepričakovano.

Na cesti ga je po naključju ustavila televizijska ekipa in novinarka ga je kot naključnega mimoidočega vprašala, kako ocenjuje stanje v državi. Dejal je, da ni vzroka za zaskrbljenost. To njegovo izjavo so si po njegovi oceni ogledali vsi Izraelci s televizijo razen nekega gospoda, ki se je pisno opravičil.

Zdi se mi, da se je nekaj podobnega zgodilo Časniku. Ne rečem, da smo s svojim pisanjem v zadnjem desetletju utrli pot zdravilu proti raku ali, kar bi bilo sedaj še bolj dobrodošlo, cepivu zoper koronavirus. A drznem si reči, da smo objavili marsikaj zanimivega in navsezadnje tehtnega. Zares slavni pa smo postali šele zaradi trka z gurmansko sceno.

Vzroki “slave”

V zadnjem mesecu dni sem tudi ob misli na Kishona veliko premleval, kako se nam je veliki met posrečil. Izmozničil sem nekaj glavnih razlogov.

Za prvega smo krivi v prvi vrsti mi. Nekoliko prelahko smo popustili skušnjavi, da na vsako obliko kulture, kamor sodi tudi vrhunska kulinarika, ki presega raven nujno potrebnega, gledamo s skepso in vsaj z blago dozo prezira. Tak odnos je na Slovenskem pogost, vendar ga Časnik praviloma ni jemal za svojega.

Druga okoliščina je za Časnik morda odločilna. Slovenski prostor sodi med tiste, ki zelo težko prenesejo in sprejmejo kakršno koli kritično besedo o politikih, kulturnih in mnenjskih voditeljih, ki jih imajo (menda) vsi radi in so vsesplošne ikone. Sam imam s tem kar nekaj izkušenj, saj se uvrščam med grešnike, ki si vsaj občasno privoščimo kakšno pikro na račun sedanjega svetega očeta. Tudi njega imajo, tako pravijo, vsi radi. Seveda se malokomu zdi potrebno postaviti podvprašanje, kdo so ti “vsi”, predvsem pa, ali vsesplošna priljubljenost  pomeni, da ima pri vseh priljubljena avtoriteta zares prav o vsem, o čemer spregovori. Na podobne težave recimo danes naletite, če se vam zareče, da John Kennedy ali Barack Obama vsemu navkljub morda ne sodita med največje ameriške predsednike. Je pa to morda pot k še kakšnemu koščku nezaslužene slave.

25 KOMENTARJI

  1. John Kennedyja in Baracka Obamo je ljubila kamera in bila sta retoricna vsecna. Predsedniska velicina je drugo vprasanje. Bolje, da jima ne postavijo spomenikov, ker bi jih prej ali slej kaki usekanci v mnozicni histeriji podirali. Tako kot zdaj vse po vrsti. Od konfederalnega generala Leeja do generala Granta, ki je konfederacijo premagal. Od Kristofa Kolumba do Winstona Churchilla. Ustanovne ocete ZDA Washintona in Jeffersona, ker sta imela suznje, a tudi Lincolna, ki je suzenjstvo odpravil. Iz samega vrha BlackLivesMatter prihajajo tudi pozivi po vandaliziranju vseh kipov Jezusa in Marije, kjer sta upodobljena kot belca.

    Vsi kipi so zdaj ogrozeni. Razen Franceta Kidrica. Kdo je bolj prismojen v svojih ulicnih protestih in ludizmih, Americani ali Slovenci je pa kar tezko presoditi, ker je stopnja prismojenosti zelo visoka.

    • Ja, ima pa John Kennedy za ameriške razmere neverjetno skromno obeležje na grobu na arlingtonskem vojaškem pokopališče v Washingtonu.
      No, France Kidrič, Borisov oče, bi si celo zaslužil kak skromen spomenik, njegov sin kot zločinec pa zagotovo ne.

  2. Sicer pa zaenkrat Ana Ros se ni papez. Ni niti to izkljuciti, kdove kaj prinese prihodnost. Katolicani, vsaj tisti malo bolj staromodni gotovo, naj bi na papeza vendarle gledali nekoliko drugace kot na neko uspesno kuharico, ki se odloci javno politizirati.

  3. Moram reči, da še vednoi ne vem kako je Ana Roš pripeljala do vašega odstopa?!
    Lahko rečemo, da je bil Tomelj preveč zajedljiv, morda. Mogoče bi bilo bolje opletati samo z izjavami kot takimi in se izogniti njenemu zaslužku. To je pravo slovensko prekletstvo.
    Lahko bi potem avtor samo popravil članek. Bistvo bi pa ostalo enako.
    Tako da ne vem, kaj bo Časnik profitiral. Bojim se da ne veliko. Kajti to slovensko prekletstvo vztraja.

  4. > kako je s tem in kako je uredniška roka vsaj v prvem desetletju
    > na Časniku blestela bolj s svojo odsotnostjo kakor kako drugače.

    Takšno utemeljitev pa kupim. Na Časniku se ne morem pohvaliti s široko pahljačo somišljenikov. Pravzaprav čisto vsak tu vleče malo v svojo stran. A prav odsotnost enoumja me znova in znova privleče, da še kaj pokomentiram tukaj. Čeprav je včasih primitivizma več kot na pravem Balkanu.

    Tako upam, da bo tudi pod novim vodstvom Časnik nadaljeval z dopuščanjem, da vsak pove svoje mnenje. Res je, da se ista ideja vedno da promovirati tudi na manj nasilen način in upam, da bodo prvine nenasilne komunikacije enkrat našle svojo domovino tudi na Divjem zahodu svetovnega spleta. A do tja je dolga pot. En korak naprej, dva nazaj. 🙁

    • Lepo, da ste pohvalili tolerantnost Časnikovega uredništva, gospod Igor, v tej pohvali soglašam z vami.

      Da pa bi bilo med komentatorji na Časniku več primitivizma kot med pravimi Balkanci – s tem se pa absolutno ne strinjam, ker to enostavno ni res.

      V šestih letih, odkar obiskujem pričujoči portal, mi med komentarji še nikoli ni uspelo zaslediti niti ene primitivne balkanske kletvine, brez kakršnih med pravimi Balkanci praktično ne mine nobena malce burnejša razprava. Še sploh če se tiče politike.

      Menim, da so razprave na Časniku, kljub posameznim komentatorskim zdrsom v osebno žaljenje sogovornika, v povprečju dokaj kultivirane. Vedno pa obstaja možnost poboljšanja.

      Verjetno ste se vi večkrat počutili osebno napadenega, ker ste bili v manjšini, ko vas je kak nasprotovalec užalil.
      Drži pa, da znate učinkovito provocirati in kontrirati 👍

      Ne glede na to, kako vneto smo si komentatorji idejno ali ideološko nasprotovali, med Časnikovimi komentarji nikoli nismo brali take primitivne balkanske kletvine, kot jo je na okrogli mizi v Kulturnem domu v Izoli izrekla famozna ljubljanska “kulturna” umetnica Svetlana, ki ljubi rdečo zvezdo. Kletvina, sestavljena iz štirih besed, ki jo je javno, v kulturniškem krogu izustila ta ženska, da bi preklela neke namišljene sovražnike v svoji glavi, je tako grozljiva, da je raje ne ponavljam.

      Primerjava Časnikovih razprav s pravim balkanskim primitivizmom  torej odpade 😁

    • IF, vsak korak v pravo smer je dobrodošel. Med vegani imamo največ težav ravno s tistimi, ki etiketirajo druge. In jih posledično odbijajo ter včasih celo uspešno odbijejo. Tako da se “sem bolj vegan od drugih” meni sliši prav grozljivo.

      Tebe bo seveda bolj od same fizične prehrane zanimalo, kakšne vidim vzporednice z duhovno hrano. No, ni težko uganiti, da tu vidim potrebo po manj nasilni komunikaciji.

      In, če poskusim najti še podobnost v politiki? Tu pa definitivno govorimo o manj korupcije.

    • Gospa Vanja,

      Da ne pomešamo, kaj trdim in česa ne. Prve počitnice v zdajšnji Republiki Srbski po selitvi v Slovenijo sem opazil, da so vsi moji sorodniki bolj pošteni od mene. In seveda si dovolijo obnašati neprimerno bolj primitivno. Pač mene je vzgajala Slovenka. Njihovi starši so svojim otrokom postavljali mene za zgled. Globoko v srcu pa so najbrž bili ponosni na svoje otroke, da so govorili to, kar mislijo. Pri tem je bila pomembna resnica, ne pa tudi omika.

      Podobno bi rekel, da velja posplošeno na oba naroda. A ne vedno in povsod. Recimo v gostilni in na internetu ne. Tu si Slovenci dajo duška. Na Balkanu nisem opazil, da bi si kdo dajal duška na internetu. Morda pričakujejo, da se na internetu smejo pogovarjati samo “tisti, ki znajo francosko” kot svojčas v srbskem parlamentu. Morda je zavora v še vedno zelo prisotnem kolektivnem razmišljanju (“mi mislimo”), ko se ljudje ne čutijo kompetentne, da bi govorili v imenu svoje skupine. Ne vem. Ugibam. Ni moje znanstveno področje. 😉

      Kar se pa tiče gospe Svetlane, saj ste imeli v mislih Svetlano Makarovič? Ne, ne poznam njenih aktualnih izjav. A se njen priimek rima na Mahnič, pa naj si kar s poslancem delata družbo. Mi bomo pa imeli svoj debatni krožek tukaj.

      • Ja, ja, ta Svetlana, nekdaj (in mogoče še danes?) zelo priljubljena slovenska otroška pisateljica in pesnica. Poleg ostalega.

        Svetlanine otroške pravljice in pesmice, slikanice in uglasbene, so lepe in tudi pozitivno vzgojne.

        Kar težko verjamem, da je ista oseba, ki je morala čutiti veliko naklonjenost do otrok, ko je nekoč ustvarjala zanje (si izmišljala, ilustrirala, dramatizirala in prepevala), v starosti postala tako zelo spolitizirana, zagrenjena in primitivno sovražno nastrojena do drugačemislečih od sebe, v prvi vrsti do kristjanov.
        Kot umetnica je zelo nizko padla. Njeno javno preklinjanje nima nikakršne zveze z iskrenostjo, kvečjemu z globokimi zamerami ter z iz neodpuščanja porojenim sovraštvom. In z napuhom, seveda, ker si domišlja, da si ona tako.obnašanje lahko brez sramu privošči.

        Imate pa drugačen pesniški posluh kot jaz, kajti v mojih ušesih se Makarovič prav nič ne rima z Mahnič.
        Samo ič je v obeh primerih na koncu – premalo za klasično pesniško rimo 😊

      • Malo “pesniško” sem si privoščil ameriško definicijo rime. V njihovih šolah učijo, da se obe besedi začneta na “ma”, torej imata začetno rimo. Pa to je bil samo hec. Imam prijatelja, ki se enako piše in se nikakor ne bi rad norčeval iz njega.

  5. Se strinjam za ID, da je zal na spletu med Slovenci danes ogromno primitivizma in posurovelosti. To je skoda. Ce pregledam balkanske, recimo hrvaske in srbske forume, je zal stanje na nasih, vsaj tak vtis imam, bolj primitivno, bolj polno navijastva in primitivnega zanicevanja. Recimo na 24UR ali MMC. Zelo, zelo nizko.

    Se enkrat, zalostno. Slovenski narod je se pred 100 leti bil zanesljivo nadpovprecno posten, prav umazanih svojih kletvic pa sploh ni poznal oz sirse uporabljal. Razlogov za ta padec je vec. Najbrz je nekaterim lazje vladati, ce prej pokvarijo narod.

    Ne vidim, kdo bi lahko nazaj dvignil moralo slovenskega naroda razen pristnih pricevalcev katoliske vere in krscanske etike

    • Bojim se, da zraven ravno tako paše nova24. zelo, zelo nizko. O poštenosti naroda ne bi nikoli niti razpravljal, da pa smo pred 100 leti bili manj sprti med seboj, da je ljudomrznost bila mnogo manjša, o tem bi stavo sprejel, če bi se dalo. Problem demoraliziranosti družbe je izjemen. Naša dekadenca je 300 let pred ameriško.

      • NovaTV je edina mocnejsa dnevnopoliticna protiutez levici. Edina. Jancic in Pozar kot samotna jezdeca se nekaj migata. Katoliske medije, nerezimske, seveda ne moreno imeti za politicne. Marsicesa sploh ne bi izvedeli, ce Nove24 ne bi bilo. Kot nebogljene cucke bi stari udbokomunisti v navezi z novo levico vlekli za nos lahkoverne in v vecini uklonljive pragmaticne Slovence. S svojo medijsko propagando, s svojimi novodobnimi udbasi ( rezimske novinarke in vodilni kriminalisti so pri nas takoalitako celo zivljenjski partnerji) in nedotaknjenimi omrezji v pravosodju. A presenetljivo, vsemu orkanskemu stampedu, ki ima elemente drzavnega udara, navkljub se vedno priblizno polovica Slovenije podpira Jansevo vlado.

        Na cigavi strani si ti pravzaprav, ce ti gre tako v nos prav NovaTV?

        • Saj nas sestavljajo same protiuteži. Zato pa je skupna masa enaka NIČ!
          Nova24 marsikaj objavi, a potem kot rečemo, z ritjo vse podre.
          In tako smo večno na ničli, na status quo, pravzaprav, je moment na drugi strani, druga stran celo zmaguje. Kljub temu da uničujejo vse, tudi sami sebe.

          • Ma ni glih vse tko slabo, no, Zdravko.

            Malodušje gotovo ne more ničesar prispevati k spremembam na bolje.
            Nekje ste napisali, da ob volitvah oddajate neveljaven volilni listič. Ali to drži?

            Če je res tako, se mi ne zdi logično, da toliko komentirate slovensko politiko.
            Če namreč nočete voliti, bi pričakovali, da vas pač ne briga, kdo in kako vlada v državi.

          • Dajte no mir. Sebe glejte. Meni boste očitali malodušje?! Vam se ne nekaj ne zdi logično?! Saj imate težave s sklepanjem, vendar!

  6. “Sam imam s tem kar nekaj izkušenj, saj se uvrščam med grešnike, ki si vsaj občasno privoščimo kakšno pikro na račun sedanjega svetega očeta.”
    Kaj pravi pregovor? Najbrž nekaj takega: Tistemu, ki prizna greh, se najmanj pol odpusti.
    Sicer pa mislim, da so bile kritike “od znotraj”, ne pa “od zunaj”, kar ni problematično.