Kako je Časnik (naposled) postal slaven

V zadnjem mesecu je Časnik postal dobesedno slaven. Zanj je le malo po deseti obletnici nastanka slišalo več ljudi kot kadar koli prej.

V zadnjem mesecu je Časnik postal dobesedno slaven. Zanj je le malo po deseti obletnici nastanka (ne sicer v hudo pozitivnem kontekstu) slišalo več ljudi kot kadar koli prej. To me kot njegovega dolgoletnega sodelavca, posebej ob podmeni, da slabe reklame sploh ni, kajpak veseli. Nekoliko groteskno se je naraščajoči prepoznavnosti portala v zadnjih tednih pridružila še okoliščina, da je novica o mojem urednikovanju pri njem daleč najširše ljudske množice dosegla, ko sem se od njega tudi formalno poslovil.

Nisem pretirano ponosen, ker sem v tem podoben kakšnemu serijskemu poslancu katere od instantnih političnih strank iz zadnjih let, za katerega smo izvedeli šele, ko je iz stranke “zaradi nepremostljivih razlik” izstopil. Ampak nekako se zanašam na to, da so dobronamerni in celo manj dobronamerni spremljevalke in spremljevalci našega portala razumeli, kako je s tem in kako je uredniška roka vsaj v prvem desetletju na Časniku blestela bolj s svojo odsotnostjo kakor kako drugače.

V izraelski humoreski

Ne glede na vzhičenost zaradi nenadejane prepoznavnosti Časnika ob portalovem jubileju se me je na trenutke vseeno polotil občutek že videnega v eni od humoresk mojega priljubljenega izraelskega satirika Ephraima Kishona. Možakar se je v njej razpisal o tem, kako si je vse življenje prizadeval za trenutek slave. V ta namen je spisal Hebrejsko enciklopedijo v štiriindvajsetih zvezkih. Prislužil si je petvrstično recenzijo v drugorazredni literarni reviji. Nato je izumil zdravilo proti raku. Napredek je bil sicer očiten, saj ga je sprejel izraelski minister za zdravje. Toda pravega preboja ni bilo. Po sedmih minutah pogovora je namreč ministra že čakal sestanek z urugvajsko delegacijo. Potem pa … je trenutek slave prišel čisto nepričakovano.

Na cesti ga je po naključju ustavila televizijska ekipa in novinarka ga je kot naključnega mimoidočega vprašala, kako ocenjuje stanje v državi. Dejal je, da ni vzroka za zaskrbljenost. To njegovo izjavo so si po njegovi oceni ogledali vsi Izraelci s televizijo razen nekega gospoda, ki se je pisno opravičil.

Zdi se mi, da se je nekaj podobnega zgodilo Časniku. Ne rečem, da smo s svojim pisanjem v zadnjem desetletju utrli pot zdravilu proti raku ali, kar bi bilo sedaj še bolj dobrodošlo, cepivu zoper koronavirus. A drznem si reči, da smo objavili marsikaj zanimivega in navsezadnje tehtnega. Zares slavni pa smo postali šele zaradi trka z gurmansko sceno.

Vzroki “slave”

V zadnjem mesecu dni sem tudi ob misli na Kishona veliko premleval, kako se nam je veliki met posrečil. Izmozničil sem nekaj glavnih razlogov.

Za prvega smo krivi v prvi vrsti mi. Nekoliko prelahko smo popustili skušnjavi, da na vsako obliko kulture, kamor sodi tudi vrhunska kulinarika, ki presega raven nujno potrebnega, gledamo s skepso in vsaj z blago dozo prezira. Tak odnos je na Slovenskem pogost, vendar ga Časnik praviloma ni jemal za svojega.

Druga okoliščina je za Časnik morda odločilna. Slovenski prostor sodi med tiste, ki zelo težko prenesejo in sprejmejo kakršno koli kritično besedo o politikih, kulturnih in mnenjskih voditeljih, ki jih imajo (menda) vsi radi in so vsesplošne ikone. Sam imam s tem kar nekaj izkušenj, saj se uvrščam med grešnike, ki si vsaj občasno privoščimo kakšno pikro na račun sedanjega svetega očeta. Tudi njega imajo, tako pravijo, vsi radi. Seveda se malokomu zdi potrebno postaviti podvprašanje, kdo so ti “vsi”, predvsem pa, ali vsesplošna priljubljenost  pomeni, da ima pri vseh priljubljena avtoriteta zares prav o vsem, o čemer spregovori. Na podobne težave recimo danes naletite, če se vam zareče, da John Kennedy ali Barack Obama vsemu navkljub morda ne sodita med največje ameriške predsednike. Je pa to morda pot k še kakšnemu koščku nezaslužene slave.