Slovenska demokratična politika, z dediščino kot je ni imela še nobena v naši preteklosti, mora poudarjati, kako je bila slovenska osamosvojitev ukradena. Tudi javnimi prireditvami, za katere bo zaradi posledic delovanja koruzne priležniške Šarčeve koalicije, padanja kvalitete življenja na vseh nivojih, povodov v izobilju.
»Cigan« se smeje, ko dežuje, ker ve, da sledi sonce.
Slovenija kot Jugovina
Slovenska »nacionalna« televizija nas že nekaj časa »razveseljuje« z reklamo za znano slovensko pivo. Izdeluje ga ena najuglednejših slovenskih pivovarn, ki je že nekaj časa v tuji lasti. Voda, ki je izpirala žrtve v Hudi jami, naj ne bi segla do njenih vodnih virov, ki so predpogoj dobrega izdelka. Ker je pivovarna, dokler je bila v slovenski lasti, redno izpolnjevala svoje kreditne obveznosti do bank, za lastniško spremembo naj ne bi bilo prave osnove.
Združena levica je pred časom rada poudarjala, da je nek levi konkurenčni prvak ob »pomoči« prodaji takrat zaslužil vsaj 100 000 eurov. Sedaj, ko je koruzni partner verjetne vladne koalicije, bomo za take njene informacije prikrajšani. Torej, sedaj, ko je slovenska »srebrnina« po zaslugi varuhov slovenskega nacionalnega interesa v tujih rokah, nas te pozivajo k konzumiranju njihovega izdelka. Pri tem nas nagovarja z neko balkansko turbo sceno, ki s slovensko kulturno in jezikovno tradicijo nima zveze. Očitno nas tuji lastniki, še bolj verjetno pa njeni tukajšnji lakaji, imajo za enovite Balkance, kar so bile sanje nekdanje »kovačnice bratstva in enotnosti«. Povedano drugače, za njih smo še vedno Jugoslovani, ki jih sicer v resnici nikoli ni bilo. Zaradi nedvomne žalitve slovenstva ne bomo ne protestirali, ne pozivali k bojkotu konkretnega piva. Seveda bi bilo neuspešno, predvsem pa tega omenjena firma ne zasluži. Predlagamo, da izdatneje finančno podpirajo organizacijo za negovanje tradicij NOB. Zaradi skrbi ob koncu II. svetovne vojne za »čisto« vodo.
Ali se je slovenske država po(ne)srečila?
Nedavno je eden »očetov« slovenske države dr. Dimitrij Rupel na svoj tipičen način načel temo »Ali se je slovenske država po(ne)srečila?« Bojim se, da bi na morebitnem plebiscitu o tem dobili pritrdilni odgovor, ki bi po odstotkih presegel osamosvojitveni referendum. Razočaranje je veliko, pa še naraslo bo. Glede na napovedi bližajoče se svetovne finančne krize in denarne načrte koruzne koalicije se lahko samo čudimo, da se v javnosti še ni pojavil poziv k ustrezni zaščiti ali bolje selitvi naših prihrankov, ki jih imamo v slovenskih bankah. Sramota, da se moramo po četrt stoletja lastne države tresti pred njo! Vendar, če ima poglavitni vpliv v njej človek, ki mu slovenska samostojnost ni bila nikoli intimna opcija, drugače ne more biti. Seveda so imele težave v svoji izgradnji Italija, Nemčija, da o Avstriji niti ne govorimo. Kralj Aleksander je hotel po desetletju Jugoslavije to kar razpusti. To naj bi, po pisanju dr. A. Rahtena, preprečil dr. Anton Korošec. Še danes se v nekaterih evropskih državah srečujejo z določenimi sredobežnimi silami.
Pri Slovencih pa je drugačna dilema: »Ali smo sploh sposobni upravljati lastno državo? Ji dati dušo?« Nauk slovenske himne ne odraža slovenskih razmer. Primernejša in vzgojnejša bi bila Prešernova Nezakonska mati! Tako bi peli: »Kaj pa je tebe treba bilo …« in vsaj končali: »On, ki ptíce pod nebom živi, naj ti dá srečne, vesele dni! Al te je treba bilo, al ne, vedno bom srčno ljubila te.«
Rušijo strukturo slovenskega jezika
Slovenska avtodestrukcija deluje kot nikoli v zgodovini. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani rušijo strukturo slovenskega jezika, ki je osnova naše samobitnosti. Vplivna skupina zgodovinarjev ne samo zanika obstoj Slovencev v zgodovini, ampak priznava le slovensko govoreče prebivalce, ne pa naroda. Označuje in jih mladim vsiljuje kot nekako čredo, ki »meketa« po slovensko, ne ve pa, kaj je. Že omenjena Zveza borcev, ki jo država, občine in številne firme podpirajo na vse mogoče načine, dejansko vlada v državi. Ne lasti si samo njenih korenin, v resnici jih ni nikoli spoštovala, ampak si jemlje pravico vrhovnega razsodnika v znanstvenem zgodovinopisju. V tem svojstvu tepta temeljne pravice, kot je ona do svobode govora in lastnega mnenja, svobodne znanosti. Njena stališča so bistveno bolj zaostala od onih, ki so zagovarjali »filozofijo kot deklo teologije« To, kar doživljata dr. Jože Dežman in dr. Jože Možina, so dali skozi že nekateri zgodovinarji, ki pa, za razliko od njiju, razen če so zaposleni na RTVS, niso bili eksistenčno ogroženi.
V komunizmu so nekatere nezaželene »nagradili« z možnostjo, da so zgodovinarji, samostojna demokratična Slovenija pa ima še manj svobode. Možinova smola je tudi v tem, da ima številne »ljute« sovražnike znotraj hiše. Skupaj z nekaterimi kolegi kot so dr. V. Areh, dr. R. Pesek in dr. L. Bizilj ter še nekaterimi tvorijo znanstveni vrh RTV SLO. Ravnanje z njimi je klasičen primer vrednotenja znanosti v Sloveniji. Zgodovinarska stroka jih praviloma pušča na cedilu. Ta je vila roke in točila grenke solze ob obračunavanju z avtorizirano biografijo. V resnici z njenim predmetom, ne avtorjem, ki si je to v videnju svoje veličine enostavno zmislil. Tokrat je stroka tiho. Očitno obstajajo naši in ne-naši zgodovinarji. Kot novinarji na TVS. Za dopisnico z zahodne meje upravičeno dvigujejo glas, za one, ki jim »levi« grozijo s smrtjo so tiho. »Nekdanji« nadzirajo tudi praktično vse strukture slovenske civilne družbe. Načrtno in z veliko državno finančno, organizacijsko in medijsko pomočjo.
Romunska prihodnost Slovenije
Razmere v Sloveniji so na področju sodstva in velikega dela državnih struktur nedvomno bolj romunske kot so v Romuniji. Upoštevati moramo, da je bila Slovenija najbolj stalinistična v nekdanji Jugoslaviji in skupnosti držav »ljudske demokracije«. Danes jo na nekaterih področjih prehiteva že Putinova Rusija. Zato so njeni, ne porodni krči, ampak vzgojni problemi, na videz nepremagljivi. Nihče se sistematično ne ukvarja z njimi. Pa bi bilo potrebno, ker smo Slovenci politično analfabeti. To že nekaj časa nedvomno kažejo volitve, kulturne, politične, gospodarske in socialne razmere v državi. Brez nič ni nič, »nurenberški lijak« pač ne deluje.
Trenutno nas varajo, da je največji problem v slovenski družbi zdravstvo. Ja, je, ampak kot posledica nedelovanja pravne države. Trenutno vse kaže, da bodo vanj zmetali milijone, kot so jih nekdaj metali v banke, v resnici pa se ne bo nič spremenilo. Še vedno se bo lahko kradlo. Poslej še več, zdravniki in sestre ter ostalo osebje, mnogi med njimi tolčejo revščino, pa bodo morali biti tiho. Saj so vendar dobili milijone!
Slovenski državljani smo moralno in politično ubiti. Razočaranje med upi ob ustanovitvi samostojne slovenske države in realnostjo je preveliko. Teorija o več resnicah, ki jo strastno zagovarja prvi predsednik slovenske države, dobiva »meso«: več resnic je več moral, prava, ekonomij … Skratka, vse je O.K., kar nam služi in nas bogati. V Romuniji naj bi množične demonstracije organizirala tista četrtina državljanov, ki je morala s trebuhom za kruhom v tujino. Mi tega upanja, hvala Bogu, nimamo. Pa imamo verjetno več korupcije, nepravnosti in izbire možnosti za uspeh v življenju.
