Kako iz mineštre kulturnega boja?

vojna bojPripis uredništva: Prispevek je nadaljevanje razmišljanja Slovenska snežna ujma: njen duhovni in duhovnozgodovinski pomen, objavljenega na Časniku pred dnevi.

Septembra 2008 je Erlah na svojem blogu objavil, da na prihajajočih volitvah ne bo volil nikogar. Ali je svojo namero uresničil ali ne, ne vem. Tudi ne vem, ali je nezmerni stil pisanja (recimo mu tako), po katerem je zaslovel v zadnjih letih, psihološka kompenzacija nekdanje apolitične drže. Dejstvo je, da se je v teh nesrečnih šestih letih, ki jih bomo ohranili v spominu kot eno najbolj bednih obdobij naše kratke demokratične zgodovine, iz bistrega, blago ironičnega, politično rahlo brezbrižnega, provokativnega, a vendar uravnovešenega pisca spremenil v priljubljenega avtorja naših levičarskih trolov, saj ustreza karikaturi desnice, kakor so si jo ustvarili za svoje potrebe. In da mu je prav ta evolucija omogočila slavo in nazadnje še javno pohvalo s strani dela desnega mainstreama.

Zakaj se lomijo drevesa

V odgovor na članek Dejana Steinbucha z naslovom Zakaj se lomijo drevesa je Erlah na družabnem omrežju zapisal, da je kolumnist Financ s svojo »nepietetno« kritiko pokazal »nerazumevanje duhovnih razsežnosti zadnjih dni«. Ima strahovita ujma zadnjih dni duhovno razsežnost? On, kot teolog, trdi, da jo ima. Verjetno meri na to, čemur Sveti Avguštin pravi nevidna zgodovina, tj. tista dimenzija stvarnih dogodkov, ki ne more biti predmet empiričnega spoznavanja, temveč jo lahko le slutimo, ker se v celoti nahaja v sferi Previdnosti; v vsakodnevni realnosti lahko vidimo le njene nejasne obrise, njena znamenja pa lahko pravilno razumejo le preroki.

Mladi teolog je očitno preroško zaslutil, da je ta skrivnostna, mistična zgodovina priskočila na pomoč naši največji opozicijski stranki pri njenih (sicer povsem hvalevrednih) naporih po razčiščenju nekaznovanih zločinov iz preteklosti.

Tezi ne oporekam: o mistični, skrivnostni zgodovini, se ne bom izrekal. Kot zgodovinar pa sem pozoren na vidno zgodovino. Še zlasti na to, čemur v slovenščini pravimo »duhovna zgodovina« – zgodovina idej in prepričanj, ki vključuje tudi poznavanje diskurzivnih trendov. Te je včasih težko zapopasti. A pridejo trenutki, ko se stvari zalomijo in začnejo konfigurirati drugače. Te trenutke sprememb lahko sprva zaslutimo prek majhnih, komajda zaznavnih simptomov. Zdi se mi – morda se motim ali pretiravam, nič manj kot Erlah –, da se je med kataklizmično poledico na tem področju nekaj skoraj neopazno zasukalo. Morda niti to ne, morda se je le prikazalo v posebni luči skozi sosledje na prvi pogled čisto nepomembnih dogodkov. Kdor je zadeve spremljal s pazljivo pozornostjo, je lahko v teh čudnih dneh zaznal, z večjo jasnostjo kot sicer, določen premik, ki smo mu priča že vsaj pol leta.

Diskurzni trendi na desnici

Prvi primer. Valenčičev dokumentarec o skrajni desnici: še pred tremi leti, da ne govorim štirimi ali petimi leti bi vsa pomladna javnost poskočila ob perfidni montaži, ki Janeza Janšo eksplicitno obtoži spodbujanja neonacizma. Gledal sem dokumentarec (o njem bom najbrž še pisal) in si mislil: to pa ne bo šlo kar tako skozi. In je šlo; skoraj brez odziva. Ko je, po drugi strani, poslanec SDS kmalu zatem sprožil politično gonjo proti avtorju tega, sicer v vseh pogledih povprečnega izdelka, je bilo z desne, predvsem katoliške javnosti v glavnem slišati pritajeno nejevoljo, brbotajoče negodovanje, češ, »ali nam je tega res treba še tega«.

Drugi primer. Finska razsodba o Patrii: kdor je odziv nanjo primerjal z množičnim spontanim zgražanjem nad prvostopenjsko slovensko obsodbo (ki se mu je tedaj, priznam, pridružil tudi pisec teh vrstic), je lahko videl velikansko razliko. Zadevi sta povsem neprimerljivi, bo kdo rekel. Tudi v redu. Toda dejstvo je, da je pristno, splošno ogorčenje na celotni desnici (in onkraj nje) medtem zamenjala ravnodušnost ali kvečjemu vdihanje – nekako v stilu tiste nerodne TV kolumne Ljerke Bizilj – naj bo tega vendarle že enkrat konec. Vzhičenost nad sodbo v medijih, odkrito naklonjenih SDS-u, je komajda zakrila, da drugod na pomladni sceni (ki je le širša) posebnega navdušenja ni bilo čutiti. Pozitivni odzivi nanjo so bili omejeni na precej hladne analize procesa in na poudarjanje korektnosti finskega sodišča. Zavzetih vsebinskih obramb obtožencev je bilo zelo malo; mnogo manj od distanciranih konstatacij, da jim je težko karkoli dokazati in da to velja tudi za slovenski del procesa. Precej šibka podlaga za mobilizacijo moralnega ogorčenja nad politično zlorabo procesa, bi rekel. Še več: ob tej priložnosti je bilo moč nedvoumno zaznati nejevoljo dela desne javnosti nad preveliko politizacijo procesa tudi s strani obtožencev.

Nazadnje Erlah: tu ni šlo več za pritajeno nejevoljo, temveč za zelo jasno izraženo nestrinjanje, mestoma celo ogorčenost. Steinbuchov članek se je, kljub odkriti sovražnosti do Janše in SDS-a, na desnici precej delilo po družabnih omrežjih; to je presenetljivo, kaže pa na to, da je nekaterim služil kot ventil za izražanje dolgo tlečega nezadovoljstva nad diskurzivno strategijo SDS-a. Šlo je sicer za pritajeno odobravanje Steinbuchovi kritiki (ni čudno, da se ga je med pomladniki všečkalo predvsem na facebooku, ki je, za razliko od twitterja, namenjen ožjim skupinam znancev), a trend je lahko opazil čisto vsak. Kot sem rekel: govora je o skoraj nevidnih premikih. Toda če vse te simptome povežemo z drugimi dogajanji zadnjih mesecev (merim na nepremišljeno načenjanje političnih in družbenih zavezništev na vseh frontah), dobimo precej jasno sliko. Kdor jo je znal videti, jo je videl.

Le kaj je videl, vendar? Da se je okoli stranke SDS razširil hlad in njene najožje privržence pospremil z neizrečeno izolacijo. Ob treh polemikah, ki bi še pred letom dni sprožile solidarnostno reakcijo (ali pa, v Erlahovem primeru, vsaj gentlemanski in taktični pogled vstran), je SDS trčila ob hlad dobršnega dela angažirane javnosti, ki bi ji še do nedavnega z veseljem priskočil na pomoč. Ne na nasprotovanje, ne na odpor, ne na frontalni napad: ob hlad, ki priča predvsem o utrujenosti.

Neprebavljiva mineštra kulturnega boja

Utrujenosti od teh šestih let krize in zrcalne politične radikalizacije, ki jo je spremljala, od neskončne spirale ideoloških spopadov, ki jo je pognala levica, da bi z njo prikrila svoje nečednosti in pomanjkanje pametne protikrizne strategije, in se je je nato oprijela desnica in jo vrtela dalje in dalje in dalje. Vse to je postalo izčrpavajoče in depresivno, ker je jalovo, ker ne vodi nikamor. Ker to ni več politični boj, v katerega se dejavni državljan z veseljem poda za svoje ideale in legitimne interese, za spremembe na bolje, s poštenim trudom, da bi v našo javno življenje vnesel več odgovorne svobode, rigoroznosti, javne etike in kar je še konservativnih idealov (če govorim le s perspektive desnice); to je samo še mlakuža, kjer je postalo nezaželeno misliti z lastno glavo, kjer se je vsak pozitiven ideal utopil v poplavi negativnosti, nizkotnosti in sovraštva in kjer so vse analize pomešane, kot priča Erlahov članek, v neprebavljivo mineštro, ki je odvratna tudi tistim, ki bi bili nemara pripravljeni sprejeti vsako od njenih sestavin, če bi bile servirane ločeno.

V tem mejnem času, ko se pod težo ledu lomijo drevesa, je postalo očitno, da je vse večji skupini ljudi na desnici jasno, da vse to ne vodi nikamor.

»Vse to« ima, po mojem, tudi svoje ime. Reče se mu kulturni boj. Dojemanje političnega boja kot spopada kozmičnih razsežnosti, kjer je vse zvedeno na iracionalno zgodbo o večni vojni med svetlobo in temo. Kjer izginja prostor za razumno tehtanje stališč, interesov, prioritet. Kjer se vse prikazuje kot poslednjo trčenje dveh zoperstavljenih idej – čeprav je komaj kje mogoče zaslediti kako idejo, vredno tega imena.

Če obstaja kaka »duhovnozgodovinska razsežnost« zadnjih tednov in dni, potem mislim, da jo je iskati tu: jasno je postalo, da je vsesplošna utrujenost nad brezplodnostjo kulturnega boja prišla v navskrižje s strategijo največje pomladne stranke. Govorim o navzkrižju, ne o trku. Gre za dvoje trajektorij, ki jima je usojeno, da bosta šli vse bolj vsaksebi, če ne bo nekdo od njiju temeljito pretresel svojih pozicij. Vse večji prepad, ki zeva med strankama N.Si in SLS na eni ter SDS na drugi strani, pa med SDS in nekaterimi konservativno liberalnimi krogi, je le eden od znakov tega navzkrižja. Dobronamernih glasov, ki na to opozarjajo med vrsticami, je precej; težava je, da tega (morda z izjemo nekaterih avtorjev pričujočega portala) nihče ne artikulira z jasnostjo, ki bi jo smeli upravičeno pričakovati v odprti demokratični debati.

Prihodnost SDS

SDS je po padcu druge Janševe vlade (do katere je prišlo bolj po srečnem naključju – iz volitev je SDS namreč izšla kot nedvomna poraženka; zdi se, da to včasih pozablja), stavila na poglobitev kulturnega boja. To je seveda moja teza, ki je ponujam v kritični pretres. Širša desnosredinska javnost pa – ponavljam, tako se mi vsaj zdi – vse bolj glasno negoduje nad to usmeritvijo in iz različnih smeri (desno-liberalnih, katoliških itd.) je slišati glasove, ki opozarjajo, da takšna strategija delegitimira stališča desnice, izčrpava njene energije, odmika od stvarnih problemov in sploh ne vodi nikamor. Oziroma, v najboljšem primeru, v tretji zaporedni fiasko na volitvah. Trend anket že kaže, da utegnejo imeti ti glasovi prav: trojke očitno ne bo, uvedbe večinskega volilnega sistema seveda tudi ne (pa tudi če bi do njega po čudežu prišlo … a o tem kdaj drugič) in če si je res obetati izboljšanja ekonomske situacije l. 2015, se bo zgodilo natanko to, kar je lucidno zaznal Aleš Maver; prišlo bo do žametne restavracije LDS-ovskega modela – političnega monopola pragmatičnega zavezništva ciničnih etatističnih elit. Toda, kot vemo, so ankete zrežirane, analitiki plačani, kritiki škodoželjni.

Prišel je čas za pametno politiko, za diskurz, ki uporablja politični jezik, ne jezika moralne diskvalifikacije nasprotnikov, za premislek, ki operira z empiričnimi, obče vidnimi entitetami in ne prav za vsako figo kliče razne »strice iz ozadja« kot priče lastne analitične nemoči, za retoriko, ki zavrača ksenofobijo in se odreka manipulaciji strahu in nezaupanja, za grajenje širokih koalicij namesto zaprtih avantgardnih skupin, za razumni optimizem, za vizijo upanja, za resno razpravo o institucionalnih reformah; in tudi, zakaj ne!, za politiko, ki nadaljuje s senzibilizacijo javnosti glede vprašanj naše totalitarne in avtoritarne preteklosti in primernega razčiščenja teh vprašanj, a se tega loteva na razumen način, s pomočjo široke in poglobljene strokovne in zgodovinske razprave, in ne kot mamut v trgovini s porcelanom, tako, da iz teh razprav vedno znova izstopimo s še eno prepreko na poti do minimalnega družbenega konsenza. (Da ne bo pomote: zame je pomembna predvsem sistematična demontaža nedemokratičnih ostalin prejšnjega režima; nisem pa pripravljen sprejeti, da se to legitimno zahtevo uporablja za poljubno diskvalifikacijo političnih nasprotnikov, kritikov in celo institucij; desni »antikomunizem« s tem postaja zrcalna slika levega »antifašizma«, ki je predvsem sredstvo za utrjevanje lastne ideološke identitete v manihejskem ločevanju med »nami« in »njimi«.)

SDS je svojo politično legitimnost zgradila predvsem na dolgem in doslednem zastopanju svojega programa tako v parlamentu, na vladi (predvsem 2004-08) kot na terenu, s čimer si je pridobila veliko zaupanje volivcev. To ji daje edinstven politični kapital, zaradi katerega je in bo še dolgo ostala prvorazredna politična sila, pa če se njeni nasprotniki in kritiki na levici in desnici postavijo na trepalnice. Njena težava pa je, da z vsakim mesecem bolj drsi v svojo splendid isolation, v kateri izgublja moč, da bi artikulirala večinsko politično alternativo. Tudi na desnici je vedno več takih, ki tako kot Dejan Steinbuch mislijo, da si to izolacijo zasluži in jo zatorej še sami vneto pehajo vanjo, skupaj z neonaciji (na veliko veselje tistih na levici, ki oboje že dvajset let mečejo v isto malho).

Steinbuch ni diplomiral, zato njegovo mnenje seveda ne šteje nič. Kar je škoda; če bi kaj štelo, bi namreč lahko odgovorne v SDS-u spodbudilo, da se malo ozrejo okoli sebe in se ovejo, v kakšni osamljenosti se je znašla stranka, ki jo vodijo. Morda se da to osamljenost še vedno preglasiti z vse bolj neartikuliranim in nestrpnim truščem nekaterih njenih najzvestejših medijskih podpornikov, kakršen je mladenič, ki je spodbudil ta moj zapis (če je seveda zvestoba to, da se ploska napakam – sam jo razumevam nekoliko drugače). Morda se jo da celo začasno premostiti z enostransko mobilizacijo pomladne javnosti o temah naše polpretekle zgodovine, okoli katerih je celo v časih najhujše razdeljenosti (npr. med l. 1997-2000) znala pokazati dokajšnjo mero enotnosti. Toda prej ali slej bo prišla točka, ko si ne bo več mogoče zatiskati oči. Tedaj ne bo nápak, če se malo bolj resno in morda tudi v duhu bolj sproščene in odprte demokratične razprave premisli, kam plove celotna pomladna ladja. In z njo usoda desnosredinske alternative na Slovenskem.

Morebitna oprostilna razsodba prizivnega sodišča v primeru Patria (na katero upam brez prevelikega optimizma) bi bila dober čas za tovrsten premislek. Ne le zato, ker bi predstavljala dragoceno priložnost, da se konča s hiperboličnim dvomom v slovensko pravosodje (ki morda ni čisto povsem upravičen, je pa vsekakor zaslužen) in predvsem z grdo navado, da se vse institucije, katerih odločitve nam niso po volji, ne le kritizira, temveč jim tudi oporeka legitimnost (kar pa ni upravičeno). Temveč tudi zato, ker bi z oprostilno sodbo, vsaj za glavnega obtoženca (ki se je z vsem srcem nadejam), stranka ostala brez še enega učinkovitega vzvoda za mobilizacijo ljudskega gneva nad disfunkcionalno naravo naše tranzicije in mnogih družbenih podsistemov, ki so izšli iz nje. Na tem področju je treba še ogromno postoriti; toda ne verjamem, da je prava pot za to mobilizacija neartikuliranega (in pogosto nerazsodnega) nezadovoljstva na podlagi poenostavljenih parol in črno-belega prikazovanja zapletene družbene, politične in ekonomske realnosti – kajti temu se z drugimi besedami reče populizem; to pa je pozicija, na kateri mnogi izmed nas, ki nazorsko izhajamo iz vrednot slovenske pomladi, ne moremo stati.

To je tudi vse, kar sem hotel povedati. Če sem v tej seriji kritičnih prispevkov o stanju na slovenski desnici koga spodbudil k premisleku, je to največ, na kar smem upati. S tem, ponavljam, dokončno zaključujem svojo vlogo Kasandre slovenske politične desnice. Kot mi je pri zadnjem prispevku na to temo oponesel kritični bralec, me zanjo nihče ni prosil, zato bi lahko tudi utihnil že enkrat. In je imel povsem prav.

Foto: Flickr