Kako iz mineštre kulturnega boja?

30
200

vojna bojPripis uredništva: Prispevek je nadaljevanje razmišljanja Slovenska snežna ujma: njen duhovni in duhovnozgodovinski pomen, objavljenega na Časniku pred dnevi.

Septembra 2008 je Erlah na svojem blogu objavil, da na prihajajočih volitvah ne bo volil nikogar. Ali je svojo namero uresničil ali ne, ne vem. Tudi ne vem, ali je nezmerni stil pisanja (recimo mu tako), po katerem je zaslovel v zadnjih letih, psihološka kompenzacija nekdanje apolitične drže. Dejstvo je, da se je v teh nesrečnih šestih letih, ki jih bomo ohranili v spominu kot eno najbolj bednih obdobij naše kratke demokratične zgodovine, iz bistrega, blago ironičnega, politično rahlo brezbrižnega, provokativnega, a vendar uravnovešenega pisca spremenil v priljubljenega avtorja naših levičarskih trolov, saj ustreza karikaturi desnice, kakor so si jo ustvarili za svoje potrebe. In da mu je prav ta evolucija omogočila slavo in nazadnje še javno pohvalo s strani dela desnega mainstreama.

Zakaj se lomijo drevesa

V odgovor na članek Dejana Steinbucha z naslovom Zakaj se lomijo drevesa je Erlah na družabnem omrežju zapisal, da je kolumnist Financ s svojo »nepietetno« kritiko pokazal »nerazumevanje duhovnih razsežnosti zadnjih dni«. Ima strahovita ujma zadnjih dni duhovno razsežnost? On, kot teolog, trdi, da jo ima. Verjetno meri na to, čemur Sveti Avguštin pravi nevidna zgodovina, tj. tista dimenzija stvarnih dogodkov, ki ne more biti predmet empiričnega spoznavanja, temveč jo lahko le slutimo, ker se v celoti nahaja v sferi Previdnosti; v vsakodnevni realnosti lahko vidimo le njene nejasne obrise, njena znamenja pa lahko pravilno razumejo le preroki.

Mladi teolog je očitno preroško zaslutil, da je ta skrivnostna, mistična zgodovina priskočila na pomoč naši največji opozicijski stranki pri njenih (sicer povsem hvalevrednih) naporih po razčiščenju nekaznovanih zločinov iz preteklosti.

Tezi ne oporekam: o mistični, skrivnostni zgodovini, se ne bom izrekal. Kot zgodovinar pa sem pozoren na vidno zgodovino. Še zlasti na to, čemur v slovenščini pravimo »duhovna zgodovina« – zgodovina idej in prepričanj, ki vključuje tudi poznavanje diskurzivnih trendov. Te je včasih težko zapopasti. A pridejo trenutki, ko se stvari zalomijo in začnejo konfigurirati drugače. Te trenutke sprememb lahko sprva zaslutimo prek majhnih, komajda zaznavnih simptomov. Zdi se mi – morda se motim ali pretiravam, nič manj kot Erlah –, da se je med kataklizmično poledico na tem področju nekaj skoraj neopazno zasukalo. Morda niti to ne, morda se je le prikazalo v posebni luči skozi sosledje na prvi pogled čisto nepomembnih dogodkov. Kdor je zadeve spremljal s pazljivo pozornostjo, je lahko v teh čudnih dneh zaznal, z večjo jasnostjo kot sicer, določen premik, ki smo mu priča že vsaj pol leta.

Diskurzni trendi na desnici

Prvi primer. Valenčičev dokumentarec o skrajni desnici: še pred tremi leti, da ne govorim štirimi ali petimi leti bi vsa pomladna javnost poskočila ob perfidni montaži, ki Janeza Janšo eksplicitno obtoži spodbujanja neonacizma. Gledal sem dokumentarec (o njem bom najbrž še pisal) in si mislil: to pa ne bo šlo kar tako skozi. In je šlo; skoraj brez odziva. Ko je, po drugi strani, poslanec SDS kmalu zatem sprožil politično gonjo proti avtorju tega, sicer v vseh pogledih povprečnega izdelka, je bilo z desne, predvsem katoliške javnosti v glavnem slišati pritajeno nejevoljo, brbotajoče negodovanje, češ, »ali nam je tega res treba še tega«.

Drugi primer. Finska razsodba o Patrii: kdor je odziv nanjo primerjal z množičnim spontanim zgražanjem nad prvostopenjsko slovensko obsodbo (ki se mu je tedaj, priznam, pridružil tudi pisec teh vrstic), je lahko videl velikansko razliko. Zadevi sta povsem neprimerljivi, bo kdo rekel. Tudi v redu. Toda dejstvo je, da je pristno, splošno ogorčenje na celotni desnici (in onkraj nje) medtem zamenjala ravnodušnost ali kvečjemu vdihanje – nekako v stilu tiste nerodne TV kolumne Ljerke Bizilj – naj bo tega vendarle že enkrat konec. Vzhičenost nad sodbo v medijih, odkrito naklonjenih SDS-u, je komajda zakrila, da drugod na pomladni sceni (ki je le širša) posebnega navdušenja ni bilo čutiti. Pozitivni odzivi nanjo so bili omejeni na precej hladne analize procesa in na poudarjanje korektnosti finskega sodišča. Zavzetih vsebinskih obramb obtožencev je bilo zelo malo; mnogo manj od distanciranih konstatacij, da jim je težko karkoli dokazati in da to velja tudi za slovenski del procesa. Precej šibka podlaga za mobilizacijo moralnega ogorčenja nad politično zlorabo procesa, bi rekel. Še več: ob tej priložnosti je bilo moč nedvoumno zaznati nejevoljo dela desne javnosti nad preveliko politizacijo procesa tudi s strani obtožencev.

Nazadnje Erlah: tu ni šlo več za pritajeno nejevoljo, temveč za zelo jasno izraženo nestrinjanje, mestoma celo ogorčenost. Steinbuchov članek se je, kljub odkriti sovražnosti do Janše in SDS-a, na desnici precej delilo po družabnih omrežjih; to je presenetljivo, kaže pa na to, da je nekaterim služil kot ventil za izražanje dolgo tlečega nezadovoljstva nad diskurzivno strategijo SDS-a. Šlo je sicer za pritajeno odobravanje Steinbuchovi kritiki (ni čudno, da se ga je med pomladniki všečkalo predvsem na facebooku, ki je, za razliko od twitterja, namenjen ožjim skupinam znancev), a trend je lahko opazil čisto vsak. Kot sem rekel: govora je o skoraj nevidnih premikih. Toda če vse te simptome povežemo z drugimi dogajanji zadnjih mesecev (merim na nepremišljeno načenjanje političnih in družbenih zavezništev na vseh frontah), dobimo precej jasno sliko. Kdor jo je znal videti, jo je videl.

Le kaj je videl, vendar? Da se je okoli stranke SDS razširil hlad in njene najožje privržence pospremil z neizrečeno izolacijo. Ob treh polemikah, ki bi še pred letom dni sprožile solidarnostno reakcijo (ali pa, v Erlahovem primeru, vsaj gentlemanski in taktični pogled vstran), je SDS trčila ob hlad dobršnega dela angažirane javnosti, ki bi ji še do nedavnega z veseljem priskočil na pomoč. Ne na nasprotovanje, ne na odpor, ne na frontalni napad: ob hlad, ki priča predvsem o utrujenosti.

Neprebavljiva mineštra kulturnega boja

Utrujenosti od teh šestih let krize in zrcalne politične radikalizacije, ki jo je spremljala, od neskončne spirale ideoloških spopadov, ki jo je pognala levica, da bi z njo prikrila svoje nečednosti in pomanjkanje pametne protikrizne strategije, in se je je nato oprijela desnica in jo vrtela dalje in dalje in dalje. Vse to je postalo izčrpavajoče in depresivno, ker je jalovo, ker ne vodi nikamor. Ker to ni več politični boj, v katerega se dejavni državljan z veseljem poda za svoje ideale in legitimne interese, za spremembe na bolje, s poštenim trudom, da bi v našo javno življenje vnesel več odgovorne svobode, rigoroznosti, javne etike in kar je še konservativnih idealov (če govorim le s perspektive desnice); to je samo še mlakuža, kjer je postalo nezaželeno misliti z lastno glavo, kjer se je vsak pozitiven ideal utopil v poplavi negativnosti, nizkotnosti in sovraštva in kjer so vse analize pomešane, kot priča Erlahov članek, v neprebavljivo mineštro, ki je odvratna tudi tistim, ki bi bili nemara pripravljeni sprejeti vsako od njenih sestavin, če bi bile servirane ločeno.

V tem mejnem času, ko se pod težo ledu lomijo drevesa, je postalo očitno, da je vse večji skupini ljudi na desnici jasno, da vse to ne vodi nikamor.

»Vse to« ima, po mojem, tudi svoje ime. Reče se mu kulturni boj. Dojemanje političnega boja kot spopada kozmičnih razsežnosti, kjer je vse zvedeno na iracionalno zgodbo o večni vojni med svetlobo in temo. Kjer izginja prostor za razumno tehtanje stališč, interesov, prioritet. Kjer se vse prikazuje kot poslednjo trčenje dveh zoperstavljenih idej – čeprav je komaj kje mogoče zaslediti kako idejo, vredno tega imena.

Če obstaja kaka »duhovnozgodovinska razsežnost« zadnjih tednov in dni, potem mislim, da jo je iskati tu: jasno je postalo, da je vsesplošna utrujenost nad brezplodnostjo kulturnega boja prišla v navskrižje s strategijo največje pomladne stranke. Govorim o navzkrižju, ne o trku. Gre za dvoje trajektorij, ki jima je usojeno, da bosta šli vse bolj vsaksebi, če ne bo nekdo od njiju temeljito pretresel svojih pozicij. Vse večji prepad, ki zeva med strankama N.Si in SLS na eni ter SDS na drugi strani, pa med SDS in nekaterimi konservativno liberalnimi krogi, je le eden od znakov tega navzkrižja. Dobronamernih glasov, ki na to opozarjajo med vrsticami, je precej; težava je, da tega (morda z izjemo nekaterih avtorjev pričujočega portala) nihče ne artikulira z jasnostjo, ki bi jo smeli upravičeno pričakovati v odprti demokratični debati.

Prihodnost SDS

SDS je po padcu druge Janševe vlade (do katere je prišlo bolj po srečnem naključju – iz volitev je SDS namreč izšla kot nedvomna poraženka; zdi se, da to včasih pozablja), stavila na poglobitev kulturnega boja. To je seveda moja teza, ki je ponujam v kritični pretres. Širša desnosredinska javnost pa – ponavljam, tako se mi vsaj zdi – vse bolj glasno negoduje nad to usmeritvijo in iz različnih smeri (desno-liberalnih, katoliških itd.) je slišati glasove, ki opozarjajo, da takšna strategija delegitimira stališča desnice, izčrpava njene energije, odmika od stvarnih problemov in sploh ne vodi nikamor. Oziroma, v najboljšem primeru, v tretji zaporedni fiasko na volitvah. Trend anket že kaže, da utegnejo imeti ti glasovi prav: trojke očitno ne bo, uvedbe večinskega volilnega sistema seveda tudi ne (pa tudi če bi do njega po čudežu prišlo … a o tem kdaj drugič) in če si je res obetati izboljšanja ekonomske situacije l. 2015, se bo zgodilo natanko to, kar je lucidno zaznal Aleš Maver; prišlo bo do žametne restavracije LDS-ovskega modela – političnega monopola pragmatičnega zavezništva ciničnih etatističnih elit. Toda, kot vemo, so ankete zrežirane, analitiki plačani, kritiki škodoželjni.

Prišel je čas za pametno politiko, za diskurz, ki uporablja politični jezik, ne jezika moralne diskvalifikacije nasprotnikov, za premislek, ki operira z empiričnimi, obče vidnimi entitetami in ne prav za vsako figo kliče razne »strice iz ozadja« kot priče lastne analitične nemoči, za retoriko, ki zavrača ksenofobijo in se odreka manipulaciji strahu in nezaupanja, za grajenje širokih koalicij namesto zaprtih avantgardnih skupin, za razumni optimizem, za vizijo upanja, za resno razpravo o institucionalnih reformah; in tudi, zakaj ne!, za politiko, ki nadaljuje s senzibilizacijo javnosti glede vprašanj naše totalitarne in avtoritarne preteklosti in primernega razčiščenja teh vprašanj, a se tega loteva na razumen način, s pomočjo široke in poglobljene strokovne in zgodovinske razprave, in ne kot mamut v trgovini s porcelanom, tako, da iz teh razprav vedno znova izstopimo s še eno prepreko na poti do minimalnega družbenega konsenza. (Da ne bo pomote: zame je pomembna predvsem sistematična demontaža nedemokratičnih ostalin prejšnjega režima; nisem pa pripravljen sprejeti, da se to legitimno zahtevo uporablja za poljubno diskvalifikacijo političnih nasprotnikov, kritikov in celo institucij; desni »antikomunizem« s tem postaja zrcalna slika levega »antifašizma«, ki je predvsem sredstvo za utrjevanje lastne ideološke identitete v manihejskem ločevanju med »nami« in »njimi«.)

SDS je svojo politično legitimnost zgradila predvsem na dolgem in doslednem zastopanju svojega programa tako v parlamentu, na vladi (predvsem 2004-08) kot na terenu, s čimer si je pridobila veliko zaupanje volivcev. To ji daje edinstven politični kapital, zaradi katerega je in bo še dolgo ostala prvorazredna politična sila, pa če se njeni nasprotniki in kritiki na levici in desnici postavijo na trepalnice. Njena težava pa je, da z vsakim mesecem bolj drsi v svojo splendid isolation, v kateri izgublja moč, da bi artikulirala večinsko politično alternativo. Tudi na desnici je vedno več takih, ki tako kot Dejan Steinbuch mislijo, da si to izolacijo zasluži in jo zatorej še sami vneto pehajo vanjo, skupaj z neonaciji (na veliko veselje tistih na levici, ki oboje že dvajset let mečejo v isto malho).

Steinbuch ni diplomiral, zato njegovo mnenje seveda ne šteje nič. Kar je škoda; če bi kaj štelo, bi namreč lahko odgovorne v SDS-u spodbudilo, da se malo ozrejo okoli sebe in se ovejo, v kakšni osamljenosti se je znašla stranka, ki jo vodijo. Morda se da to osamljenost še vedno preglasiti z vse bolj neartikuliranim in nestrpnim truščem nekaterih njenih najzvestejših medijskih podpornikov, kakršen je mladenič, ki je spodbudil ta moj zapis (če je seveda zvestoba to, da se ploska napakam – sam jo razumevam nekoliko drugače). Morda se jo da celo začasno premostiti z enostransko mobilizacijo pomladne javnosti o temah naše polpretekle zgodovine, okoli katerih je celo v časih najhujše razdeljenosti (npr. med l. 1997-2000) znala pokazati dokajšnjo mero enotnosti. Toda prej ali slej bo prišla točka, ko si ne bo več mogoče zatiskati oči. Tedaj ne bo nápak, če se malo bolj resno in morda tudi v duhu bolj sproščene in odprte demokratične razprave premisli, kam plove celotna pomladna ladja. In z njo usoda desnosredinske alternative na Slovenskem.

Morebitna oprostilna razsodba prizivnega sodišča v primeru Patria (na katero upam brez prevelikega optimizma) bi bila dober čas za tovrsten premislek. Ne le zato, ker bi predstavljala dragoceno priložnost, da se konča s hiperboličnim dvomom v slovensko pravosodje (ki morda ni čisto povsem upravičen, je pa vsekakor zaslužen) in predvsem z grdo navado, da se vse institucije, katerih odločitve nam niso po volji, ne le kritizira, temveč jim tudi oporeka legitimnost (kar pa ni upravičeno). Temveč tudi zato, ker bi z oprostilno sodbo, vsaj za glavnega obtoženca (ki se je z vsem srcem nadejam), stranka ostala brez še enega učinkovitega vzvoda za mobilizacijo ljudskega gneva nad disfunkcionalno naravo naše tranzicije in mnogih družbenih podsistemov, ki so izšli iz nje. Na tem področju je treba še ogromno postoriti; toda ne verjamem, da je prava pot za to mobilizacija neartikuliranega (in pogosto nerazsodnega) nezadovoljstva na podlagi poenostavljenih parol in črno-belega prikazovanja zapletene družbene, politične in ekonomske realnosti – kajti temu se z drugimi besedami reče populizem; to pa je pozicija, na kateri mnogi izmed nas, ki nazorsko izhajamo iz vrednot slovenske pomladi, ne moremo stati.

To je tudi vse, kar sem hotel povedati. Če sem v tej seriji kritičnih prispevkov o stanju na slovenski desnici koga spodbudil k premisleku, je to največ, na kar smem upati. S tem, ponavljam, dokončno zaključujem svojo vlogo Kasandre slovenske politične desnice. Kot mi je pri zadnjem prispevku na to temo oponesel kritični bralec, me zanjo nihče ni prosil, zato bi lahko tudi utihnil že enkrat. In je imel povsem prav.

Foto: Flickr

30 KOMENTARJI

  1. Nisem prepričan, da dela SDS izključno po programu in tudi vlada 2004-08 ni bila ne vem kakšen highlight, Ivan je bil osredotočen predvsem na predsedovanje EU, medtem ko se je vseh notranje političnih teme, začuda, oportunistično izogibal… Samo ena cvetka, zakon o arhivih, takrat sprejet, je eno samo socialistično skrpucalo, ampak takrat se je seveda Ivan izogibal kulturnemu boju… Cvetka tudi Virantov birokratski zakon, ki nam sedaj prazni proračun… In še in še… Sedaj, ko pa je v opoziciji, mu pa pridejo te teme prav, ampak v bistvu se s tem Ivan kaže kot velik dvoličnež… In nenazadnje, če bi SDS res delala po programu in bila programska stranka, bi lani namestila kakšnega drugega mandatarja, vsaka ženska iz SDS bi bila boljša kot Alenčica, ki zna samo rdečo zvezdo štrikat, pa pač ni… Ivan je izsilil slabo banko, ki danes služi kot fitnes za Petana & Co., da pridejo zopet malo v formo… Če pogledam nazaj, bi bilo mogoče bistveno bolje bolje brez slabe banke, saj bi šli nekateri gospodarski in finančni bolniki lepo v stačaj in bi bila zadeva rešena… Če bi SDS bila programska stranka, bi ta program z slabo banko, ki si ga je zastavila, speljala do konca, z Ivanom ali brez (tako dela CDU…)…

    • S to vašo zajedljivostjo tudi ne boste ničesar dosegli. Samo vi veste v čem je to socialistično skrpucalo in v čem zadnje spremembe niso skrpucalo, pa ste za.
      Samo zaničevanje vas je. Niste vredni odgovora.

      • Nič nisem zajedljiv, samo direkten, nikogar ne žalim, celo smatram, da bi bila desna vlada bistveno boljša od leve, ampak Ivan je s svojim konfliktnim značajem sam sebi največja ovira…

    • Ne samo da ste bedak in prevarant, ste tudi primitivec. Samo taki v SLO Janeza Janšo namreč imenujejo Ivan.

    • Gospod Abelard,
      dokler nimamo pravne države, slaba banka ne more dati dobrih rezultatov. Pravzaprav nič ne more dati dobrih rezultatov. Vse bo služilo lopovom, da kradejo!

  2. Res je, kar pravi Luka G. Lisjak. Zaradi nepremišljenih, čustvenih korakov glavne opozicijske stranke je na škodi vsa desnica in posledično vsa Slovenija. V takšni težki gospodarski situaciji bi potrebovala opozicijo, ki bi iskala pot naprej in bi predvsem glede zadolževanja in pomanjkanja gospodarskega programa držala ogledalo vladi.

  3. Odličen prispevek. Janez Janša je po moje itak največji problem desnice. Z njim na nasprotni strani lahko levica zmaga tudi s klovni tipa Janković.

  4. Namesto kulturnega boja, ki je odvraten izraz že sam po sebi, se naj uvede civilizacijska vrednostna drža, kateri je zavezan vsak, ne glede na svoj svetovni nazor.

    Ker evropski menedžerji trdijo ( podatke ankete so objavile včerajšnje Finance), da je Slovenija danes najbolj skorumpirana država v Evropi je povsem logično, da je rešitev dosledna civilizacijska vrednostna drža.

  5. Kaj bi lahko pomenila državniška drža? Najbrž ne skozi leta ponavljajočega se sesuvanja zaveznikov! Pa tudi ne neznosne naivnosti, ki verjame volkcu ob prvem nasmehu in mu gre celo jokat v naročje. Kdor nima živcev, ni za politiko; kogar obvladuje strast po prvenstvu, doleti izguba vizije.

  6. Ko je avtor tega globokoumnega teksta citiral Mavra, ki veselo pisari za udbaško glasilo in meni, da bo leta 2015 ekonomski preporod, sem ugotovil, da je tekst na približno takem verodostojnostnem nivoju kar v celoti !

    • To, da sem na isti ravni kot Aleš Maver, bom vzel kot kompliment – tudi ne bi mogel drugače.
      Nerazumno bi bilo pričakovati ekonomski preporod: bojim se, da smo kvečjemu na poti v ravnovesje na mnogo nižji ravni, kjer bo večina sposobnih mladih delala v tujini in za velike praznike obiskovala našo lepo deželo (če je ne bodo, tako kot v Črni Gori, medtem pozidali s hoteli in prizidki, da bi iztisnili vsak evro iz množičnega turizma, ki bo v takih razmerah ostala ena redkih še delujočih panog). Ampak pomislite: v najhujši ekonomski krizi se opozicija ne mora skobacati iz volilne stagnacije. Vsak najmanjši premik na bolje bo desnici spodneslo še zadnji vzvod za mobilizacijo. In potem? Vladajoče neokorporativne elite bodo menedžirale dokončni zaton države v gluho, v vseh pogledih podpovprečno vzhodnoevropsko provinco, pri čemer bodo poskrbele, da bo njihova zadnjica na suhem (ob jeznoritem cepetanju irelevantne desnice, opremljene z antikomunističnimi gesli, nacionalističnimi žaljivkami in neoliberalnimi priročniki za intelektualno samopomoč). Meni ta scenarij ne dopade – besnenje, da nimam prav, pa me v to, da res nimam prav, ne ravno prepriča.

  7. Seveda se bodo zdaj vrstili taki in podobni teksti kako NSI izvleči iz močvirja. Prav, delajte to, ni pa treba zato ubijati drugih. Razen če je to po mnenju nekaterih avtorjev “krščansko” ? In kako silno dobro vi veste, kakšne “hlad” da je zavel do SDS….Morda z vrha NSI, ki bo itak kmalu doživel velike spremembe. Če ne prej pa po evropskih volitvah.

  8. ..Slovenija ima težko obliko udbmafijskega in komunističnega raka…z metastazami..

    ..in tu dosedanja pocukranost in ne-radikalnost ne pomaga več..

  9. ..si predstavljate neko povprečno državo v EU ali na Zahodu, kjer ne bi zvonili vsi higienski in demokratični alarmi, vsi medijski zvonci in bila na nogah vsa javnost..

    ..če bi se npr. sodišče spravilo na vodilnega politika s takimi imbecilizmi in takimi kršenji temeljnih ustavnih in pravnih norm, kot se je pri nas spravilo na Janšo v procesu Patria ..

  10. ..recimo pismo žvižgača o razmerah na VDT oz. t.i. Fišergate, bi bila atomska bomba v vsaki državi, kjer se gredo pravo …

    ..kaj se je zgodilo pri nas ??..nič…

    ..je kdo vsaj utemeljeno poiskuišal zadeve ovreči ??

    • Bernardo Gui: “..kaj se je zgodilo pri nas ??..nič…”
      ============

      Ni res, da se ni zgodilo nič, skoraj vse kar je napovedal t.i. žvižgač se je pokazalo kot resnica. 😉
      Pa baje ga še vedno vsi nervozni mrzlično iščejo, žvižgača namreč

      • ..no to že…ampak kaka je bila reakcija dominantnih medijev, intelektualcev, ljudi nasploh…??

        ..kak odziv je bil pri zakonitem nadzoru tega kar je tam spisano ??

        ..razen v stilu “jebe se raji, što Mađarska nema more”..

    • sramota je bilo že imenovanje Fišerja na mesto, ki ga zaseda. toda – ali vi resno mislite, da se da z retoriko, kakršna veje iz Erlahovih logov (skrajni primer, priznam), to situacijo kaj spremeniti na boljše? še celo v državah, kjer obstaja širok antikomunistični konsenz (npr. Poljska ali Češka), se je taka strategija izkazala za precej neuspešno. v Sloveniji je samomorilska, ker se je odrekla vzpostavljanju širokega alternativnega konsenza v imenu grajenja lastnega dobro utrjenega ideološkega geta. znotraj te strategije lahko imamo le še spore, kdo bo ključar tega geta

  11. Rad bi se zahvalil piscu prispevka; zdi se mi, da je izredno elokventno ubesedil občutke desničarja, ki samo z grozo spremlja politično dogajanje. Na eni strani nesposobnost in korupcija levice, na drugi pa nepripravljenost spremeniti vzorce obnašanje, ki vodijo v nadaljno izolacijo in fragmentacijo desnice v nekakšno polifonijo obtožujočih in tekmujočih glasov.
    Dvomim, da bo kdo od večjih v strankah vaš prispevek prebral; če bi hotel pokazati na določujočo lastnost slovenskega politika, je to gotovo bikovska prepričanost v lastni prav, ki gre čez trupla.

  12. To, da so v največji opozicijski stranki ljudje kot Luka G. Lisjak, me navdaja z upanjem. Družbo (in tudi politiko) peljejo naprej ljudje, ki mislijo s svojo glavo in to tudi na glas povejo.

  13. ..in Dejan Steinbuch ni nič drugega kot navaden in profan in polpismen podalpski medijski skretničar..

    ..prej tisti, ki spušča meglo, kot tisti, ki naj bi jo razkadil..

  14. Kako iz mineštre kulturnega boja? Z pragmatizmom in fokusiranjem na dejanske, realne probleme in njihovo rešitev. To je čisti realizem. Ko bi se Slovenci pogovarjali o konkretnih problemih, bi kar precej hitro našli rešitve, tako pa smo še vedno v stanju dogovarjanja, kakšen naj bo dolgoročni, strateški načrt… Halo?… Ni čudno, da se takoj skregamo, kajti dolgoročno, strateško, to je ideologija… O dolgoročnih ciljih se lahko kregaš do onemoglosti… Če pa ti žled drevo pred bajto podre, greš pa hitro soseda vprašat, da boš na njegovem teritoriju žagal, da ga spraviš, saj drugače niti ne gre… Za slovenijo bi bilo bistveno boljše, če bi se malo bolj fokusirali na konkretne probleme, pa bi se našle hitro rešitve, tako pa še naprej ostajamo ujeti v iste vzorce razmišljanja, ko nekdo začne o konkretnih problemih, takoj obrambno razmišljanje, a to pa ne bo šlo, dolgoročna strategije naše stranke pa je naprej dominirat na desnici, potem pa celo državo… Ali na kratko, Slovenci so funkcionalno nepismeni, še zakonov, manetogramov in zapisnikov sej ne znajo prebrat, kaj šele bilance, izpiske transakcijskih računov itd. Debata se vodi samo na osnovi čustvenega odzivanja, ker se vsakdo tako brani vsebine… Problem desnice v Sloveniji je popolnoma isti, kot problem levice v Sloveniji, ne zna reševati konkretnih problemov. In dokler bo tako, ne bo nič drugače. Funkcionalna pismenost, komunikacija in reševanje problemov, samo to je rešitev, nič drugega (ne pa zbadanje in žaljenje po twitterju, zmerjanje, nabijanje z ideologijo…) Moja izkušnja je samo ena, in to zelo, zelo realna, računov mi ne plačujejo ne levi, ne desni, zdaj mi pa povejte, kdo je kriv, da nimam denarja, desni ali levi? Jaz mi mislim, da kar oboji v enaki meri, oboji hočejo živeti preko svojih zmožnosti, za svojo nezmožnost pa krivijo drug drugega, namesto da bi drug drugemu plačali račune in to je to…

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite