“Lazar, pridi ven”, se letos še posebej prilega prihodnosti, ko nam bo naklonjen “potem” pandemije.

2

V običajnih razmerah bi bil samomor finančnega ministra nemške zvezne dežele Hessen senzacionalna novica. V teh dneh, ko po vsem svetu od jutra do večera mrzlično preštevajo (preštevamo) nove žrtve koronavirusa, je bila nekako nujno potisnjena na tretje ali četrto mesto. Gotovo tudi ni moč z gotovostjo vedeti, kaj je Thomasa Schäferja nazadnje potisnilo čez rob. A se glede na njegovo funkcijo domneva njegovih kolegov, da se je ustrašil, tako rekoč na smrt ustrašil “potem” sedanje pandemije, ne zdi iz trte zvita. Skoraj enako milo se mi je storilo ob stokanju Ursule von der Leyen, češ da so države kar tako zaprle meje in sesule svobodni notranji trg, ne da bi kaj vprašale Evropsko komisijo. Pri tem pa je bilo videti, kot da te komisije ne vodi, ampak je zgolj nemočna opazovalka ob strani. V tej luči postane “potem” Evropske unije precej manj samoumeven.

Zgolj v dveh dneh 

Priznam, tudi sam sedaj, ko imam po naravi stvari več časa, vsaj trikrat dnevno pomislim na ta “potem”. Za zdaj je jasno predvsem, da smo se v praktično dveh dneh kolektivno in prostovoljno odrekli neki civilizaciji. Bojim se, da se je pokazalo, da sloviti “problemi prvega sveta” niso samo tiste stvari, iz katerih sem se v zadnjih letih pridno norčeval, recimo precejanje promil sladkorja v prehrambenih izdelkih, marveč tudi nekatere vrednote, o katerih smo še tam 10. marca mislili, da so vendarle temeljne. Zdaj pa kaže, da so luksus, ki si ga lahko privoščimo, če Seveda poznam tisto mantro iz stripa V kot vroče maščevanje, da je v človeku za palec prostora, v katerega ne more nihče stopiti, in na tem prostoru je človek svoboden, toda težko je (še) postavljati svobodo in demokracijo na piedestal, če ne moreš praktično niti iz stanovanja. K sreči se vsaj trenutno kot skupnost še lahko sklicujemo, da nas k tej veliki odpovedi vseeno žene solidarnost, solidarnost predvsem do starejših.  In dejansko je sedanji čas tudi čas velikih in predvsem malih herojstev, ki vsemu navkljub ob odpovedi drugim vrednotam ohranjajo vero v človeka.

Nehotena dobra stran krize, na katero ni bil nihče zares pripravljen, je tudi, da pušča veliko odprtih možnosti za razlage in da lahko skoraj vsakdo najde kaj zase. Nekatere je tako v zadnjih tednih razveselila prava eksplozija državnega intervencionizma po svetu, saj jih utrjuje v prepričanju, da je samo močna država pravi recept za družbeno blaginjo. Drugi se lahko tolažijo, da je Bog končno postavil človeka na svoje mesto in da se bo ta, predvsem razvajeni zahodni človek, poslej bolj zanimal za tisto, kar je res bistveno. Nekoliko nerodno je samo, da je kriza tako rekoč ustoličila kot edino preostalo obliko medčloveškega stika ravno virtualnost, zoper katero že dolgo poteka seveda scela neuspešna križarska vojna iz različnih logov. In da nekje na dnu vseeno kljuva vprašanje, ali nima nemara vendarle prav filozof Giorgio Agamben, ki mu ekspresna kapitulacija civilizacijskih pridobitev govori, da kot edina vrednota ostaja zgolj skrb za (lastno) golo življenje.

Kako izgnati strah?

Eden od izzivov časa “potem” bo nedvomno tudi, kako iz ljudi pregnati strah, ki je bil v zadnjih tednih zasejan vanje in pognal močne korenine. Zdi se mi, da dobršen del mojih sodržavljanov tudi takrat, ko nam bo oblast dovolila, ne bo mogel zares z zaupanjem stopiti v trgovino, v predavalnico, v cerkev ali pa se jim bo sploh povsem izogibal še zelo dolgo. Zato se tradicionalni evangelij na tiho nedeljo v letu A s pozivom “Lazar, pridi ven” letos še posebej prilega prihodnosti, ki nas čaka, ko nam bo naklonjen “potem” pandemije.

2 KOMENTARJI

  1. Vceraj, ko sem glede na novo vladno odredbo izgleda zadnjic za lep cas vozil na izlet v mir notranjskih gozdov, je mimovozeca skupina motoristov z divjo hitrostjo polagala ovinke. Kljub karanteni je imela ekipa na urgenci celo vec dela z “adrenalinskimi” poskodovanci kot sicer. Perspektive so razlicne. Ocitno je mnoge premalo strah, ne prevec. Ne vem predvsem, zakaj bi njihova objestnost in neodgovornost morala biti na grbi vseh Slovencev.

    Predvidevam, da bodo po pandemiji, za katero lahko samo upamo in molimo, da bo vsaj prehodno jenjala s poletjem, navade zahodnjakov postale podobne Japoncem. Da bomo ob infektih, tudi prehladih, obzirno nosili maske in ne bomo neodgovorno kihali in kasljali naokoli. Dobro bi bilo, ce bi dosegli ta premik.

    Strah je lahko hromec. Panika megli razumnost in anksioznost je lahko obremenjujoce bolezensko stanje. A strah ima tudi bioloski in psiholoski smisel. Reakcija bega in umika iz nevarne situacije je naravna in globoko smiselna. Sprevrzeno je stalno in namerno izzivanje nevarnosti in neugodnosti. Glorificiranje adrenalinskih sportov, namerno izzvanega preplavljanja cloveka z adrenalinom je v resnici druzbena patologija. Podobna drogiranju s kokainom, amfetamini, ekstazijem.

    Strah in soocanje z grozo in opustosenjem je izkazano pomemben korektiv clovestvu. Auschwitz se vedno deluje prav v tem smislu in to pozitivno. Mislim, da teologija, ki odpravlja strah pred Bozjo sodbo, ni dovolj uravnotezena. Ne samo strah, niti priblizno. A brez strahu so lahko le psihopati.

  2. Kaj potem?? Očitno je prvi šok in strah popustil in smo se že sposobni ozirati naprej in na potem! Hvala Bogu! Če jaz pomislim, kaj potem, si želim dvoje: da iz te kuge človeštvo izzide spet bolj izkušeno in predvsem, da odkrije proti strup za koronavirus, kajti ta ne bo miroval, še nas bo razjedal! Drugo, da človek spozna kako je ranljiv in kako v resnici malo obvladuje. Res gradi velike hiše, monumentalna cestna vozlišča, sposobne rakete, ki nas vozijo v vesolje in tu in tam še kaj nariše, izklesa ali naredi dobro predstavo. Nikakor pa ne more obvladati narave. Najmanjša molekula virusa je močnejša od človeka! Želim si torej, da “potem” človek vendar spozna svojo majhnost, se je zaveda in z naravo ne tekmuje, kajti čim s svojimi odmiki rani naravo, se ta zagotovo maščuje ali milo rečeno, narava vzpostavi ravnotežje! Tako je bilo že davno v zgodovini in tako je danes! Vsa brisanja naravnega, kot n.pr. človekov spol??? ali zanikanje družine, ali popolna degeneracija prehranjevalnih navad (Kitajci jedo netopirje????), so stranpota človeka, ki bodo privedla do neravnotežja in zopet prisilila naravo, da vzpostavi ravnotežje. Kdo bo nastradal, kdo plačal? To pa ne vemo!

Comments are closed.