Kako do plač, primerljivih z zahodnoevropskimi?

Tovarna letal Boeing Foto: A. Čufer
Tovarna letal Boeing Foto: A. Čufer

Vprašanje za milijon evrov! Nekaj se premika. Predsednik znanstvenega sveta za področje tehnike pri Agenciji za raziskovalno dejavnost RS (ARRS), akademik, prof. dr. Igor Emri , se tudi ukvarja s tem vprašanjem oz. išče odgovore na to vprašanje. Kakovost življenja državljanov Slovenije bo, takšno je njegovo mnenje, odvisna od višine vlaganj v raziskave in od implementacij vrhunskega bazičnega znanja v industrijska okolja.

Zakaj se to ne dogaja, zakaj je vlaganj v raziskave za stvarne industrijske potrebe premalo? Dr. Emri iskreno pravi, da slovenska industrija, vmes so tudi izjeme, ne potrebuje tovrstnega vrhunskega znanja, saj velika večina posluje v srednje- in nizko-tehnoloških tržnih nišah, kar dokazujejo tudi nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo. »Raziskovalnih rezultatov v ‘obliki člankov’ pa prav tako ni mogoče ponuditi / prodati tujim korporacijam. Obenem pa znanj, ki jih potrebuje naša industrija, raziskovalna sfera ne razvija.« Sama industrija (z nekaj izjemami) pa nima dovolj kvalificiranega kadra, da bi to počela sama, in tudi nima dovolj denarja (ali pa ga noče temu nameniti), da bi za to najela akademsko sfero. Znanje samo nima neposredne tržne vrednosti. Emri pravi, da se znanje izkaže s svojo vrednostjo, »ko ga inventivno vključimo v nove tehnološke rešitve izdelkov, tehnologij, ki omogočajo vstopanje v tržne niše z najvišjo dodano vrednostjo ter s tem osebne dohodke zaposlenih na ravni najrazvitejših gospodarstev.«

Profesor Emri ima na vprašanje, kaj vse je treba narediti, da bodo naše plače primerljive z zahodnoevropskimi, naslednji odgovor: «Za dvig plač zaposlenih na raven najrazvitejših držav v EU in svetu moramo prodajati ‘znanje’ in ne zgolj ‘delovne sile’, kar je mogoče doseči samo z dvigom tehnološke ravni podjetij, ki jo lahko merimo z izobrazbeno stopnjo zaposlenih. Število doktorjev znanosti v slovenskih podjetjih je še vedno zanemarljivo.« Z njim se strinja tudi ekonomist Jože P. Damjan, ki med univerzo in gospodarstvom ne vidi dovolj sodelovanja. »Vzrok je na eni strani v nezainteresiranosti tradicionalnih izvoznikov po znanju iz univerz in inštitutov, po drugi pa izjemno rigidna formalno-pravna ureditev razvojno-raziskovalne dejavnosti na univerzi.« Damjan s prstom pokaže na birokrate iz šolskega ministrstva, ki univerze potiskajo v osamitev od realnega sveta. Smo na meji katastrofe zaključuje Damjan, saj bi se morale univerze delovati »za komercializacijo znanstvenih odkritij«.

Dr. Emri aktualizira ugotovitev, da smo s povprečnimi plačami obstali na mestu, da so bili vsi dosedanji poskusi dvigovanja dodane vrednosti neustrezni in so zato neuspešni. Podjetjem bi bilo potrebno pomagati, da identificirajo in razvijejo znanja, ki jih bodo postavila ob bok vodilnim v njihovih tržnih nišah. Skratka, Slovenija mora hitro narediti korak v smeri na znanju temelječega gospodarstva in družbe kot celote. V prvih dneh decembra je vlada Republike Slovenije že sprejela Strategijo razvoja 2030, osrednji razvojni dokument, ki nam kaže katera znanja in poklici bodo čez deset let potrebni. Kaj o tem pravi politika? Priložnost za razvoj in boljše plače je torej odprta?!