Kako do normalnosti?

0
Knjiga Mnenja z mero Foto: Aleš Čerin
Knjiga Mnenja z mero Foto: Aleš Čerin

Družinina priloga Slovenski čas že dalj časa sodeluje s spletnim portalom Časnik.si. Redna kolumna, ki najprej izide v Slovenskem času, nato pa, pogosto v razširjeni inačici, še na spletni strani www.casnik.si, je najbolj vidna oblika tega sodelovanja, ki ima globlje vsebinske korenine. Ne nazadnje je zanimiva že sočasnost obeh razmeroma mladih medijskih projektov: priloga, ki jo držite v rokah, in spletni mnenjski portal sta se rodila tako rekoč hkrati, spomladi 2010. Obe pobudi sta se porodili iz spoznanja, da je neuravnoteženost slovenske medijske pokrajine nekaj, kar terja ne le kritizerske lamentacije, temveč konkretna korektivna dejanja, ki naj omogočijo, da do (večje ali sploh kakšne) javne veljave pridejo tudi mnenja, drugačna od tistih, ki donijo v resonančni škatli t. i. dominantnih medijev, trdno zasidranih v nazorskem pristanišču tranzicijske levice. Ta mnenja so v primeru Časnika.si trojne narave: katoliška, konservativna in klasično liberalna, kot je uredniško naravnanost definirala skupina zanesenjakov iz dokaj različnih vetrov.

Po štirih letih delovanja se Časnik.si z internetnega okolja seli tudi na »stari dobri« papir. Dosedanje delo so namreč njegovi sodelavci okronali z zbirko šestih ducatov izbranih kolumn, ki so morda, kot je na nedavni (16. junija) predstavitvi knjige Mnenja z mero dejal njen urednik dr. Aleš Maver, »predhodnica stalnejšega Časnika v tiskani obliki«. Izbrati iz bogate bere kolumn tiste, ki imajo trajnejšo veljavo in tako mesto v knjigi, po njegovih besedah še zdaleč ni bila lahka naloga. Izkazalo se je, da je gradiva res veliko in prvi načrti, ki so imeli pred očmi drobnejšo knjižico, so se razrasli v skoraj 400-stranski »cvetober«. Prava odločitev, saj je le tako lahko prišla do izraza pestrost vsebine in avtorskih mnenj, umeščenih v tri tematske sklope, poimenovane: politična kronika, refleksija o Cerkvi in zgodovina za prihodnost. Tej razdelitvi je sledila tudi predstavitev zbornika v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa, zamišljena kot dialog med »področnimi« uredniki/sodelavci Časnika in »zunanjimi« poznavalci posameznih področij.

Politična kronika

Spremno besedo k razdelku, posvečenemu političnemu dogajanju, je napisal Matej Kovač, ki ga Družinini bralci poznajo tudi kot rednega prepišnega kolumnista. Pri predstavitvi knjige je med drugim poudaril eno izmed ključnih teženj, ki zaznamujejo splošno Časnikovo naravnanost, še posebej pa njen notranjepolitični del: težnjo po normalnosti. Seveda lahko takoj odpremo novo razpravo o tem, kaj naj bi razumeli pod pojmom normalnost (ob čemer se nehote spomnimo trapaste izjave nekega akademika o normalnih in desnih volivcih), a v grobem je mogoče reči, da je normalnost, kakršna je tudi v koreninah slovenske države, v spodobnem življenju, kot ga imajo na oni strani zahodne in severne meje, kjer seveda tudi imajo kriminal, nepoštene ljudi, prepire v politiki, pa vendar določene standarde, po katerih bi bilo denimo neobičajno in nenormalno, da bi »nekdanji partijski sekretar dajal davčne nasvete predsednici vlade«. Precej mnenj v Časnikovem zborniku se dotika prav takšnih in podobnih »odstopanj od normalnosti«, ki jih prepoznamo, če Slovenijo primerjamo z drugimi evropskimi državami. Ta ugotovitev je bila izhodišče, ki ga je Kovač ponudil v komentar pravniku dr. Mateju Avblju, enemu izmed pobudnikov iniciative Evropska Slovenija.

Ta se je strinjal: osnovna premisa je v tem, da Slovenija ni normalna država, do normalnosti pa lahko pridemo le tako, da »idejni kurz, po katerem smo pluli doslej, zamenjamo in obrnemo«. Pri čemer je zanimivo, da je emancipatorični narativ, ki lahko pokaže pot iz nakopičenih družbenih patologij, kombinacija na eni strani katolištva in na drugi klasičnega liberalizma. Takšna zmes je, kot je dejal dr. Avbelj, mogoča samo v postkomunističnih državah Srednje in Vzhodne Evrope; na Zahodu bi bila praviloma razumljena kot nekaj anahronističnega.

Pot k normalizaciji, za katero se zavzema taka usmeritev, pa je predvsem pot vzpostavljanja resnične družbene pluralnosti. Eden ključnih problemov slovenskega javnega prostora je namreč, da smo izrazito monistična družba, kar se kaže na ravni idej, javnega diskurza, zlasti pa pri izrazito negativni selekciji – procesu, v katerem nam je »uspelo« v 50 letih totalitarizma, nadgrajenih s praksami zadnjih 25 let s ključnih akademskih, državniških, institucionalnih položajev umakniti »tiste ljudi, ki bi po svojem znanju ne glede na svojo ideološko ali svetovnonazorsko pripadnost tam zaslužili biti«. Resda obstajajo izjeme, ki pa le potrjujejo pravilo, da je sedanje stanje posledica »dovršene negativne selekcije«. Če bi v družbi omogočili večjo pluralnost in tako omogočili napredovanje in zasedanje položajev po sposobnostih in ne po takšni ali drugačni pripadnosti, bi bili na poti v normalno evropsko državo.

Refleksija o Cerkvi

Večina piscev spletnega Časnika se tako ali drugače počuti v katoliški skupnosti v Sloveniji doma, se ji v večji ali manjši meri čuti zavezana in se ob katolištvu kot enem bistvenih vsebinskih osišč tudi napaja. Zato je razumljivo, da so Časnikovi sodelavci prav Cerkvi na Slovenskem posvetili posebno pozornost. Kolumne, ki so iz tega vsebinskega sklopa prišle v tiskani zbornik, je natančneje prebral klaretinec p. Branko Cestnik, ki sicer s Časnikom sodeluje kot samostojni bloger.

Časnikovo razmišljanje o Cerkvi je po Cestnikovih besedah padlo v trenutek, ko imamo vsi »cmok v grlu«, saj ne vemo natančno, kaj se dogaja z našo Cerkvijo. Za marsikoga je položaj po izgubi štirih nadškofov in mariborski cerkveno-gospodarski polomiji celo katastrofičen. A prav tak trenutek je enkratna priložnost za poglobljeno refleksijo o Cerkvi, kakršne še nismo naredili, in v jeziku, kakšnega še nismo uporabili. V to smer se, razumljivo, težje podajajo tisti katoliški mediji, ki so bolj zavezani cerkveni disciplini, ta pa poziva (včasih celo zapoveduje) prej k molku kot odprti razpravi. Internetna medijska stvarnost, kot so projekti Časnik.si, Kritika konservativna, Iskreni.net, je glede tega v drugačnem, bolj »sproščenem« položaju: v tem okolju je laže odpreti notranjecerkveni kritični dialog, ki se mu ne moremo in ne smemo izogniti in je tudi v duhu sedanjega papeža. P. Cestnik pričakuje v bližnji prihodnosti v Cerkvi na Slovenskem reformni val, ki pa bo uspešen le, če bomo v Cerkvi stopili skupaj in se o odprtih vprašanjih odprto pogovarjali.

Prav dialog v Cerkvi ter med vernimi in nevernimi v slovenskih družbi pa je temeljno vodilo Foruma za dialog med vero in kulturo. Njegov predstavnik Matic Kocijančič se je strinjal s p. Cestnikom, da imajo za razpravo o Cerkvi in v Cerkvi pomembno vlogo nove medijske pobude, ki so nastale spontano, iz iskrene želje slovenskih vernikov, da se nekatere stvari spremenijo, da vzniknejo nove iniciative. Te iniciative ne pozivajo h kakršni koli revoluciji, rušenju, temveč k reformam, ki pa še niso določno izoblikovane in naj bi se postopno izkristalizirale ravno skozi odprto razpravo.

Kocijančič v tem okviru visoko vrednoti Časnikovo dosedanje prizadevanje, zlasti glede (ne)sprejemanja katolištva v širšem medijskem prostoru. Običajen odziv katoličanov na slovensko medijsko stvarnost v odnosu do Cerkve je jeza nad prevladujočimi mediji, Časnik pa gre po drugi, ustvarjalni poti: odpira nov mnenjski prostor. A po Kocijančičevem prepričanju bi bilo potrebno še nekaj, kar prepoznava kot manko katoliškega medijskega prostora: resno preiskovalno novinarstvo, ki bi probleme, ko se pojavijo v Cerkvi, raziskalo prej in bolje od sekularnih medijev, ki o Cerkvi pogosto pišejo škodoželjno. Če bi to dosegli, bi bili sekularni mediji prisiljeni povzemati katoliške medije, s čimer bi lahko dosegli drugačno medijsko podobo Cerkve od prevladujoče negativistične.

Zgodovina za prihodnost

Negativen prizvok pa imajo v javnem prostoru tudi razprave o preteklosti, kar seveda ni razlog, da bi se jim Časnik želel izogniti. Ravno obrnjeno. Njegovi sodelavci izhajajo iz prepričanja, da je mogoče sedanje družbene težave zdraviti le, če je jasna in pravilna njihova diagnoza.

Zgodovinar mag. Renato Podbersič je predstavil tako naravnan kolumnistični sklop Mnenj z mero. V njem najdemo prispevke poklicnih in nepoklicnih zgodovinarjev, pisana je starostna in krajevna pripadnost kolumnistov. Prevladujoč način pisanja je aktualizacija preteklosti ob posameznih dnevnih dogodkih, političnih odločitvah ali pomembnih obletnicah, prevladujejo pa teme iz t. i. polpretekle zgodovine. Zakaj iz širne preteklosti, ki nas določa kot človeška bitja, (ne le) na Časniku vedno znova pridejo na plan predvsem vprašanja sodobne zgodovine, torej vprašanja zadnjih 70 let, je bilo zato Podbersičevo (retorično) vprašanje, zastavljeno kolegu zgodovinarju Jožetu Dežmanu.

Zgodovino je treba loviti, sicer te zgodovina ujame, je bil njegov prvi aforističen odgovor. Pri tem lovljenju imamo Slovenci precej zamud, ki segajo tudi dlje od druge svetovne vojne. Tudi pri obravnavi prve smo, denimo, precejšnji »zapečkarji«. Pa vendar: v tem nismo nič posebnega in smo glede obravnavanja nekaterih zgodovinskih vprašanj v primerjavi z drugimi vzhodnoevropskimi družbami celo »pravi gospodje«. Vsaj stopili smo na pot spraševanja, ki pa bo še dolga.

Druga svetovna vojna in leta po njej so čas strahotne obremenjenosti s smrtjo, strah in nervoza, ko se dotaknemo teh zgodb, ostaja velika – pričakovano, saj se ne smemo spraševati le, kaj je bilo v tem času prav in kaj narobe, temveč tudi, kdo je imel prav in kdo je ravnal narobe. Ob tem spraševanju pa se pokaže, da imamo še vedno eno stran, ki razmišlja nasilno, in drugo, ki razmišlja nenasilno. Prav ta razporek med nasiljem in nenasiljem, kar pomeni tudi razliko med redom in neredom, pravom in nepravom, ostaja predmet temeljnega spopada slovenske družbe tukaj in zdaj. Tega se preprosto moramo zavedati in to ubesediti. Obupno otrplost slovenske družbe pred nasiljem in zločinom je namreč po Dežmanovem prepričanju mogoče prebiti samo tako, da kultiviramo vsa vprašanja, ki so po tako veliki katastrofi, kot je Slovence zadela v 20. stoletju, nujna. V dialoškem procesu, v katerem imajo mediji nenadomestljivo vlogo, je treba (doma in v širšem evropskem prostoru) oblikovati protitotalitarno koalicijo, ki izhaja iz zavedanja, da je zgodovina vedno stvar prihodnosti.

Pripis uredništva: Prispevek je bil najprej objavljen v julijski številki Družinine priloge Slovenski čas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.