Kako do boljšega zdravstva

1
614

Je zdravstvo v krizi/agoniji, so realno potrebne le korenite spremembe. Foto: arhiv ČasnikZdravstveni podsistem je v zadnjih letih eden od najbolj kritičnih in problematičnih podsistemov. V njem so se nakopičile mnoge disfunkcije in protislovja slovenske družbene realnosti. Dva simptoma še zlasti kažeta na to problematičnost. Po eni strani so koruptivna dejanja, povezana z naročanjem in nakupom oz. preplačevanjem opreme za zdravstvene ustanove. Po drugi drugi strani pa so famozne čakalne vrste. To sta le najbolj izrazita simptoma (sindroma) disfunkcionalnosti, ne pa edina problema.

(Ne)zavedanje o posledicah/simptomih in vzrokih/ozadjih krize zdravstva

Po mojem mnenju je pričakovanje, da bo neka (nova) politika ali koalicijska pogodba predstavila rešitve, iluzorno. Dokler ne nastane dovolj velika kritična masa v stroki in javnosti, ne bo bistvenega napredka. Politika bo pristopila k korenitejšim reformam oz. korekcijam samo, če bo odpor in protest v »civilni družbi« zamajal temelje politične legitimnosti stranke ali koalicije na oblasti. Drugi pogoj je, da se v zdravstveni (medicinski) stroki ter intelektualni sferi izkristalizirajo ideje in možne rešitve ter predstavijo konceptualni okviri reform ali postopnih korekcij, ki bodo šle v smeri bolj učinkovitega in do ljudi prijaznejšega zdravstva.

Seveda se ne začenja od začetka ali na novo. Protest je že tu, čakalne vrste ogrožajo (dobesedno) vitalne interese precej velikega dela populacije. Konec januarja letos naj bi bilo 59 tisoč ljudi, ki nedopustno dolgo čakajo na preglede ali posege. In to število verjetno samo narašča. Tudi stroka (oz. del nje) je aktivna, vendar še vedno manj slišna, kot bi bilo zaželeno in potrebno.

V zadnjih mesecih smo opazovali hudo aroganco vladajoče koalicije, zlasti vodilne stranke in še zlasti ministrice za zdravje. Namesto, da bi Milojka Kolar Celarc odstopila, kar se nam »civilom« zdi nekaj enostavnega, je vztrajala do bridkega konca.

Seveda je imela podporo etično najbolj formiranega predsednika vlade od osamosvojitve naprej. Le ta pa se je v zadnjem intervjuju posul s pepelom, češ, da jim ni uspelo skrajšati čakalnih vrst. Ali kot je dr. Miro Cerar še drugače povedal: »Projekt zmanjševanja (čakalnih vrst) teče naprej, vendar je treba priznati, da nismo naredili, kar smo si zadali« (Reporter, 23. april, str. 33). Takoj nato pa je to izjavo zrelativiziral. Povedal je, da »smo bistveno izboljšali upravljanje v nekaterih bolnišnicah« in navajal še druge ukrepe (poenotenje javnih razpisov etc). Zaključek je: »Česar nismo storili, bomo opravili v prihodnjem mandatu«. Velika verjetnost je, da bo SMC po letošnjih predčasnih volitvah res del vladne koalicije in bo imela vpliv na zdravstvo.

Politika zaveda se zaveda čakalnih vrst, vendar jih obravnava izolirano

Po eni strani vidimo, da se politika zaveda problema problematike zdravstvenega podsistema, zlasti čakalnih vrst ali korupcije pri nabavi opreme, vendar jih obravnava izolirano, kot pojav, ki nima nekega usodnega ozadja. V tem ji na vse pretege pomaga tudi del stroke, vezane na medicino. V mislih imam zadnjo študijo, ki jo je izdelal Inštitut za javno zdravje, v kateri obelodanijo fantastično tezo, da pri nas ni neenakosti v zdravstvu (kljub temu, da se samoplačništvo povečuje in ga del populacije ne zmore) in ta sistem deluje nadpovprečno dobro, primerljiv je le z najboljšimi članicami EU. Slovenska izobražena populacija je najbolj zdrava v EU, Švedska se skrije pred nami (o tem več v naslednji objavi).

Ideološki in materialni interesi

Nadaljujmo z ozadjem. Čakalne vrste in korupcija niso nekaj slučajnega, temveč so bistveno povezane z ideološkimi in materialnimi interesi, ki delujejo v ozadju zdravstvenega podsistema. Kaj pomeni ideološki interes? Gre za težnjo in upravičevanje dominacije javnega sektorja (javnega zdravstva) kot nekaj, kar je izraz solidarnosti, egalitarnosti in cenenosti zdravstvenih storitev.

To upravičevanje ne pozna meja, je dogma. Če ni javnega zdravstva, ni zdravja, ni socialne države. Tudi, če analize (sklicujem se na teze dr. Alojza Ihana v sklopu razprav in priprav na nov zbornik v okviru Inštituta Nove revije). kažejo, da prisilno javno zdravstvo razpada in proizvaja učinke, ki ga  v temelju uničujejo. Namreč, da ne bo nesporazuma, javno zdravstvo je potrebno, vendar v določenem obsegu in na prostovoljni bazi ter vodeno v skladu z racionalnim poslovanjem. Tu bi poudaril še en simptom razpada oz. prisilne narave javnega zdravstva, gre za odhod zdravnikov iz javnih ustanov v zasebništvo in v tujino.

Ideološko vztrajanje pri konceptu javnega sektorja/zdravstva, ki ga je vehementno do zadnjega zagovarjala ministrica, seveda ob asistenci svetovalca dr. Kebra, kjer sta se lepo pokrila ideološki in materialni interes, je samodestruktivno. Slabo vodeno in prisilno javno zdravstvo namreč na drugi strani povzroča čakalne vrste, te pa silijo v drugo prisilo, v samoplačništvo. Od tega pa ima korist neregulirani del zasebne pobude (dopoldne v javni zdravstveni ustanovi, popoldne v zasebni ambulanti, kjer je treba za storitev oz. za to, da se izognemo čakalni vrsti ali slabi javni storitvi, plačati, celo jo preplačati)..

Kar zadeva materialni interes, lahko rečemo, da se je okrog javnega zdravstva izoblikoval sloj parazitske ekonomije, ki sega od dobaviteljev opreme do svetovalcev v ministrstvu in omenjenih zdravnikov – dvoživk. Najbolj močni »deležniki« v tem okolju pa so tisti, pri katerih se materialni interes pokriva z ideološkim (oz. obratno).

Konceptualen in/ali tehnokratski pristop

Kakšne so možne rešitve? Kot rečeno, najprej se mora izoblikovati zavedanje o celotnem kontekstu zdravstvenega podsistema. Postati mora jasno, da ni ortodoksnih rešitev. V četrtkovi oddaji Tarča na nacionalni televiziji smo lahko videli/slišali, da je nekaterim novinarjem/novinarkam že precej jasno, da ortodoksno zagovarjanje javnega zdravstva ne pelje daleč. Eden od zdravnikov, dr. Noč, je izpostavil rešitev v obliki razsvetljenih absolutistov, takšnega čakajo na UKC. Ni to preveliko tveganje? Sociologi bi temu manj pretenciozno rekli tehnokratska elita.

Razlikovati bi morali med konceptualnimi premisleki in tehničnimi rešitvami. Prosvetljeni absolutist ali tehnokrat se ukvarja s tehničnimi rešitvami v okviru konceptualnih okvirov, ki jih največkrat postavijo drugi. Eno je urediti razmerja med ministrstvom (MZ) in zdravstveno blagajno (ZZZS) ali narediti »red« v UKC-ju, drugo pa postaviti okvire, v katerem se razmerja urejajo oz. oblikujejo v funkcionalističnem (tehnokratskem) smislu. Do določene mere za zadnje ni potrebno večjih konceptualni sprememb.

Kot rečeno, sem tudi skeptičen do stališča, da bi rešitev pričakovali od tega, da stranke napišejo (ali prepišejo) ustrezen program ali programatično prevzamejo reformne ideje. Zgodilo se bo, da bodo prevzele le tehnokratski del, konceptualni pa bo umanjkal. Po vsej verjetnosti pa to ne bo zadosti za korenit obrat. Sam menim naslednje: zaželen bi bil relativno radikalen zasuk v mišljenju in inkrementalističen, postopen razvoj in nabor »tehnokratskih« ukrepov.

Je zdravstvo v krizi, je potreben radikalnejši prelom s sedanjim konceptualnim?

Moramo pa vzeti v obzir tudi drugo možnost, posebej, če ne pride do soglasja o konceptualnem okviru. To bi bilo treba preveriti preko mehanizma ti. konsenzualne konference, kar je predlagal A. Možina v zborniku Spoprijem z razmerji in razmerami v Sloveniji. Kot rečeno, so določene tehnične rešitve, ne da bi obstajal omenjeni okvir, možne. Gre za ti. krizni menedžment – razlikuje se od strateškega menedžmenta, ki je usmerjen na srednjeročne in dolgoročne ukrepe – ki poskuša odpraviti največja žarišča krize oz. disfunkcije institucije/podsistema.

Kaj bi to pomenilo v kontekstu zdravstva? Sedanja vlada je to počela, pa se ni izšlo. Je bil nabor ukrepov premalo domišljen? O tem bi morali v nadaljevanju razpravljati. Namreč dosedanja diskusija premalo upošteva scenarij, po katerem se bo še precej časa vztrajalo na tem, da tehnične rešitve in tehnokratski ukrepi nadomeščajo radikalnejši prelom s sedanjim konceptualnim okvirom oz. vzpostavitvijo novega. Ali pa lahko trdimo, da je zdravstvo že v taki krizi/agoniji, da so realno možne le korenite spremembe, vse drugo pa je izguba časa, denarja in energije? Na žalost pa tudi ogrožanja in izgube človeških življenj.

1 komentar

  1. Prispevek avtorja je zanimivo intelektualističen v izogib jasno zastavljene rešitve zdravstvenega sistema.(kaj je podsistem ?) Kot upokojeni zobozdravnik vidim rešitev v jasni in naravni opredelitvi zdravnikov in bolnikov za zasebno organiziranje , ki bo v duhu javnega zdravja, kot je po naravi. Tako bo prišla do izraza odgovornost in strokovnost in racionalnost, socialnost pa se mora organizirati v pluralnem (konkurenčnem) zavarovanju zdravja in bolezni.
    Tako je to po svetu kjer ni ideoloških političnih ovir o zlaganem javnem zdravstvu in socialnem zavarovanju.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite