Hiša spomina na naš, slovenski holokavst

4
1601

»Ne potuhni se, ko te nekdo potrebuje. In ne govori preveč — stori nekaj!« Te besede izseljenskega duhovnika in narodnega buditelja Vinka Žaklja so med njegovimi rojaki v Šentjoštu nad Horjulom pomenljivo odmevale na tradicionalni slovesnosti pri kapeli mučencev, pri kateri so se na letošnjo prvo julijsko nedeljo posebej spomnili stote obletnice Žakljevega rojstva in obudili spomin na upor(nike) proti komunističnemu nasilju, ki je poleti 1942 kruto zarezalo v življenje tamkajšnjih ljudi.

V Šentjoštu so ob soočenju z revolucijo iz zavezanosti pravičnosti in resnici nekaj storili in za to zastavili svoja življenja. Veliko jih je zaradi tega nasilno ugasnilo. Ali je bilo morda trpljenje teh ljudi zaman, ali so bile njihove molitve zaman? Znani lazarist Franc Sodja je v pismu svojemu bratu nekoč ponudil odgovor na to vprašanje: »Nobena zdravamarija ni bila izmoljena zastonj; nobeno trpljenje ni bilo zaman.« To misel je v izhodišče svojega nagovora med mašo postavil dr. Janez Juhant in z njo opogumljal zbrane, naj bodo ponosni na svoje rojake, naj se spominjajo njihovega trpljenja in si prizadevajo, da bi tudi sami vedno bolj hodili v svetlobi resnice. Kajti samo to v življenju resnično šteje, to je tisto, kar posameznika in družbo dela bolj človeško ter prihodnost razpira v sodelovanje, dialog, spoštovanje.

Kako do normalnosti?

Žakljev nasvet »stori nekaj«, ko ga beremo v ključu odnosa do pravičnosti in resnic, pa ne velja le na ravni posameznika, temveč tudi celotne družbe. In tu mora slovenska družba opraviti še veliko nalog. Nanje je opozorila osrednja govornica kulturnega programa po maši, pravnica in političarka Mojca Kucler Dolinar. Na spominsko slovesnost v Šentjošt je prišla z izkušnjo nedavnega obiska muzeja holokavsta v Izraelu. In ta izkušnja prinaša bridko ugotovitev, »kako daleč smo v Sloveniji na institucionalni in na drugih ravneh, da bi imeli hišo spomina za naš, slovenski holokavst«. Da bi torej lahko »mladi in stari, domačini in tujci stopili v hišo spomina na žrtve komunizma na naših tleh, z vsemi enačaji, in teh je mnogo, ki povezuje oba totalitarna režima«. V obeh sistemih je namreč vladalo psihično in fizično nasilje, mučenje, umori, preganjanje.

Hiša spomina na naš, slovenski holokavst

V tejo hiši spomina bi moral biti prikazan tudi »slovenski eksodus, spomin na tiste, ki so, da bi pred komunističnim nasiljem obvarovali vsaj golo življenje, zapustili svoj dom, pogosto tudi svojo družino«. Potrebna bi bila tudi hiša spomina na tiste, ki so ostali doma in trpeli pod totalitarnim enoumjem. Prav na koncu pa bi po besedah šentjoške govornice prišla na vrsto še hiša spomina na dni, ko je Slovenija prejela največji dar — »relativno svobodo, samostojnost in suverenost, tudi na priprošnjo naših mučencev; ko je postala država s svojo lastno ustavo, čeprav so komunisti vsako misel na samostojno Slovenijo zatirali pol stoletja«.

A pot do take hiše spomina ni preprosta, saj se večji del slovenske politike in velik del slovenskega naroda prav trudi, da se ne bi spominjali ljudi, ki so dali zadnjo kapljo krvi za svoje vrednote, za dom, družino in domovino. »Pokopati anonimizirane žrtve, postaviti spomenik v središču Ljubljane brez imen je eno, drugo pa je uveljaviti razmišljanje, da je bilo nasilje nad nedolžnimi žrtvami pred, med in po drugi svetovni vojni prvovrstni zločin, zločin nad lastnim narodom. Seveda razmišljanje o tem nenormalnem stanju terja velik napor, saj se ni lahko spopadati s sistematično laž-jo. Obenem prav tisti, ki so jih polna usta človekovih pravic, zlahka opravičujejo nasilje nad nedolžnimi. Ne samo da je bila poteptana vrednota življena, z njo vred je bilo poteptano dostojanstvo in dobro ime žrtev,« je aktualne razmere kritično ovrednotila Mojca Kucler Dolinar.

Kako se iz njih izviti? Njen odgovor je jasen: »Dokler Slovenija s strani najvišje politike, to. je državnega zbora, ne bo obsodila nasilja komunističnega režima, ne moremo reči, da smo kot država in kot narod v polju normalnosti. Vse do tedaj ostaja naš dolg, da o tem govorimo. Naš privilegij ni nakradeno bogastvo, niso borčevske pokojnine, naš privilegij je čista vest. To nam daje moč, da smo glas tistih, ki jim je domača zemlja zaprla usta.« V Šentjoštu se, če si dovolimo droben komentar, tega dolga, privilegija in moči dobro zavedajo.

Ehrlichova priznanja Mariji Zgonc, Lidiji Drobnič in Janez Juhantu

Spominska slovesnost pri kapeli mučencev je bila že sedmič povezana s podelitvijo Ehrlichovih priznanj zaslužnim Slovenkam in Slovencem, ki s svojim delom, pogumom, vztrajnostjo, predanostjo in ljubeznijo ohranjajo spomine na težke čase slovenske polpretekle zgodovine. Letošnjim prejemnikom je skupno dolgoletno delovanje pri pripravah spominskih slovesnosti na različnih koncih Slovenije. Mnogih slovesnosti Nove Slovenske zaveze, zlasti tistih v Rogu in na Teharjah, si ni mogoče predstavljati brez organizatorke in povezovalke Marije Zgonc. »Vsak stavek njenih uvodnih misli v roške in teharske slovesnosti je bil sam zase obzirno pričevanje, ki je vzbujalo spoštovanje. Kadar je spregovorila Marija Zgonc, je vsakdo začutil, da govori s tisto verodostojnostjo, ki jo daje le avtentično izkustvo. /…/ Za njenimi stavki je namreč stalo dolgo, tiho trpljenje za pogrešanim očetom, trpljenje družine na izropani domačiji,« je zapisano v utemeljitvi priznanja.

Spiritus moveris spominskih slovesnosti v nekdanji kočevarski vasi Ferdreng, kjer so totalitarne oblasti vzpostavile (žensko) koncentracijsko taborišče, je Lidija Drobnič. Prejemnica Ehrlichovega priznanja je »trden dokaz, kaj vse zmore združiti ženska v eni osebi: biti dobra žena, skrbna mama, babica, prababica, odvetnica, političarka in neutrudna borka za ohranitev temeljnih človekovih pravic in dostojanstva«. Širša javnost jo pozna zlasti po tem, da je na njeno pobudo leta 2011 ustavno sodišče razveljavilo poimenovanje ene izmed ljubljanskih ulic po nekdanjem diktatorju, dosmrtnem predsedniku SFRJ, ki je simboliziral povojni totalitarni komunistični režim.

Akademik dr. Janez Juhant je kljub odgovornemu poslanstvu in številnim nalogam duhovnika, mednarodno uveljavljenega profesorja, predavatelja in znanstvenega sodelavca »eden tistih, ki v slovenskem političnem prostoru že desetletja jasno opozarja na potrebo, da moramo Slovenci živeti iz svetlih likov mož in žena, ki so svoje življenje zastavili za blagor naroda, domovine in Boga«. Vrsto let vodi Društvo Združeni ob lipi sprave, pri lipi na ljubljanskih Žalah organizira spominska srečanja ter skrbi za vsakoletno spominsko slovesnost na dan, ko so komunisti zločinsko umorili profesorja Teološke fakultete Lamberta Ehrlicha.

4 KOMENTARJI

  1. Ob javni podobi gospe Mojce Kucler Dolinar se pokaže, kako je s stranko Nova Slovenija nekaj narobe.

    Zdi se, da konfuzijo in destrukcijo, ki jo od volitev 3. 6. 2018 dalje poganja sedanje vodstvo Nove Slovenije, ne zaznamuje v prvi vrsti njen uradni predsednik, saj se v javnih nastopih kaže njegova konfuzija in osebnostna nedozorelost, mag. Tonin ni Sebastian Kurz. Konfuzijo in destrukcijo odločilneje zaznamuje obnašanje dr. Janeza Pogorelca.

    Ta dvojnost stranke Nova Slovenija se pokaže ob primerjavi sedanjega vodstva s podobo gospe Kucler Dolinar. V zadnjih letih do neugodnega notranjega udara, kar je rodilo sedaj konfuzno in destruktivno politiko NSi, ki je napačna.

    Nedavni primer obnašanja gospe Kucler Dolinar je prav govor z dne 1. julija 2018 na 5. Slovesnosti, na katerega je opozorjeno v gornjem prispevku (video posnetek govora je dostopen na youtube.com pod geslom: Bodite gosti! Šentjošt 1. julij 2018). Jasno in glasno gospa, v svoji edinstveni politiki, pove:

    – »kako daleč smo v Sloveniji na institucionalni in na drugih ravneh, da bi imeli hišo spomina za naš, slovenski holokavst
    – [da moramo] uveljaviti razmišljanje, da je bilo nasilje nad nedolžnimi žrtvami pred, med in po drugi svetovni vojni prvovrstni zločin, zločin nad lastnim narodom. Seveda razmišljanje o tem nenormalnem stanju terja velik napor, saj se ni lahko spopadati s sistematično lažjo
    – [ter da] dokler Slovenija s strani najvišje politike, to je državnega zbora, ne bo obsodila nasilja komunističnega režima, ne moremo reči, da smo kot država in kot narod v polju normalnosti. Vse dotedaj ostaja naš dolg, da govorimo o tem.”

  2. HIŠA SPOMINA HOLOKAVSTA SLOVENSKIH KRISTJANOV

    Odlična ideja , čeprav ni original, ni važno, odlično!
    Mojca Kucler-Dolinar , zelo dobro, perfektno!
    Moje pričakovanje, da naredite vse potrebno, da zaženete priprave. Spomnil Vas bom še na to.

  3. Če bi kaj opravičilo potrebo po ustanovitvi, bi bila to ta “Hiša spomina”.
    Predstavljam si jo kot nekaj “živega”. Ki ves čas nekaj spremlja, raziskuje, zbira in sporoča.
    Deluje in spodbuja med vsemi, ki se spominjajo/mo sami ali imamo podatke od svojih pokojnih.
    S skupnimi močmi tako nastaja Hiša spomina, nikoli dokončana, živi med nami vsemi.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite