Nedavni zaplet z objavo kolumne Časnikovega sodelavca Matije Gabrovška nas je vse – ustanovitelje, avtorje in bralce – spodbudil k razmisleku o identiteti tega medijskega projekta in o načinu, kako deluje. Pred štirimi leti smo v osebno izkaznico zapisali, da “Časnik.si ustvarjajo za skupno dobro zavzeti avtorji, ki menijo, da je na slovenskem medijskem trgu prostor tudi za spletni magazin konzervativne, katoliške in klasično liberalne usmeritve”, in da si je kakovostno mnenje “mogoče ustvariti samo na osnovi poznavanja dejstev in razmišljanja različnih, kompetentnih ljudi. Ustvarjalci želimo dogajanje opazovati in ga komentirati z vidika konzervativne, katoliške in klasično liberalne vrednostne paradigme.”
Časnik oblikujejo avtorji
Ta trditev v določeni meri velja za vsak medij: Pisci ustvarjajo vsebine. Uredniki jih urejajo v skladu s profesionalnimi vrednotami in s smernicami, ki jih določajo lastniki. Ljudje smo se navadili, da ima medij določeno identiteto in je pogosto politično, institucionalno ali kulturno-vrednotno opredeljen. Praviloma je lastnik tisti, ki medij usmeri oziroma opredeli, v manjši meri tudi uredniki in še najmanj avtorji.
Ustanovitelji Časnika smo se odločili za drugačen model, v katerem imajo največ besede avtorji. Vloga uredništva, v katerem so praviloma avtorji, je zavestno omejena na minimum. Nekateri avtorji so tudi lastniki podjetja, ki je izdajatelj. Delo avtorjev ni plačano, ker smo se v projekt podali kot aktivni državljani in ne kot profesionalci, to je, kot politična stranka ali gospodarska družba. Vse to nam daje največjo možno stopnjo svobode tako do političnih kot do gospodarskih »botrov«. Tista sredstva, ki jih potrebujemo za delovanje, dobimo kot donacije od ljudi in organizacij, ki verjamejo v naše delo – za kar se jim iskreno zahvaljujemo – in od oglaševanja.
Časnikova identiteta
Časnik ni internet ali oglasna deska, kjer bi vsakdo lahko objavil, kar se mu zdi. Za naše avtorje je značilno, da so jim blizu vrednote konzervativizma, katolištva in klasičnega liberalizma. Tisti, katerega pogled na življenje in družbo je skladen s temi vrednotami, se bo v Časniku počutil doma, bodisi kot bralec bodisi kot avtor. Avtorji in komentatorji so povabljeni, da se v javni komunikaciji držijo določenega sloga, na primer, da so spoštljivi do sogovornika, tudi če se z njim ne strinjajo, da ne širijo nepreverjenih ali nezanesljivih novic in razumno argumentirajo svoja stališča. To so merila, na osnovi katerih avtorji ali uredniki presojajo relevantnost določenega prispevka in njegovo kakovost – ne prijateljske, poslovne ali čisto osebne povezave. Zato ne smejo presenečati različna mnenja na Časniku ali dejstvo, da avtorji določene akterje enkrat hvalijo, drugič kritizirajo. To je normalno: Časnik se ne želi posplošeno opredeljevati do ljudi ali inštitucij, pač pa analizira in presoja njihove programe in delovanje. Nobena normalna oseba ali organizacija ne zasluži izključno grajo ali samo pohvalo. Kaj takega je mogoče samo v diktaturah.
O naših in vaših
Časnik ne želi postati lastnina nobene skupine. Tistim, ki se z nami ne strinjajo, želimo biti dobri sosedje. Tistim, ki se tako kot mi poistovetijo z vrednotami konzervativizma, katolištva in klasičnega liberalizma, želimo biti prijatelji in sorodniki.
Tu se nujno zastavi občutljivo vprašanje kritičnosti do »svojih«. Časnikova objektivnost in nevtralnost ni take vrste, da bi bil enako oddaljen od vseh. Prvič, nikakor ni nevtralen do družbene skupnosti, v kateri živi in ji pripada. To je demokratična slovenska država, v kateri je prostor za vsakega dobromislečega človeka, v kateri delujejo temeljne inštitucije; družba, ki zna svoja nasprotja razreševati na miren in dostojen način v dobrobit vseh, najprej šibkih. Tako družbo želimo graditi in razvijati.
Drugič, čudno bi bilo, če Časnik ne bi čutil določene naklonjenosti in sorodnosti do ljudi, organizacij in pobud, ki se z njim ujamejo v zgoraj naštetih temeljnih vrednotah. Skupaj z njimi želi graditi skupni dom, svobodno in demokratično Slovenijo: predvsem tako, da analizira dogajanje in predlaga rešitve, včasih pa tudi s tem, ko kritizira rešitve in ravnanja, ki poškodujejo ta skupni dom. Prepričani smo, da bodo ti akterji razumeli potrebnost tovrstne kritičnosti. Trudimo se, da bo naša kritika taka, kot si jo zasluži dobromisleči sostanovalec in sorodna duša.
Pripis: za način “kako Časnik deluje”, si prizadevajo člani uredništva: Jože Bartolj, Aleš Čerin, Jani Drnovšek, Marko Jerina, Matej Kovač, Peter Lah, Aleš Maver in Samo Skralovnik.
