Kako Bog pokliče ultraortodoksnega Juda

6
Foto: babelio.com.
Foto: babelio.com.

Bog kliče vsakega na drugačen način. Tega se zavemo velikokrat v življenju. Vendar mu moramo hkrati tudi pustiti čas. Ni nujno, da bo naša prošnja uslišana, ko si mi to zamislimo – tudi če ga prosimo za pravo stvar. O tem smo lahko razmišljali te dni, ko je bil na obisku francoski spreobrnjeni Jud, Jean-Marie Elie Setbone.

Jean-Marie se je rodil v francoski judovski družini, kjer je bila narodnostna pripadnost sicer zelo pomembna, praktični verniki pa starši niso bili. Kljub temu je Bog začel zanimati njihovega sina. Malega Jeana-Marca je pri osmih letih začel privlačevati – križ. Ure in ure bi lahko strmel v Križanega, v njegovi navzočnosti se je počutil tako lepo. »/…/ Ponoči sem počakal, da so vsi pospali in nato v tišini, ki mi je bila tako ljuba, pokleknil ob posteljo in se čisto počasi pokrižal. Oboževal sem znamenje križa. Ves dan sem pričakoval to nočno srečanje.« Ni se spraševal, zakaj je tako. Tako je pač čutil. Niti ni o tem z nikomer govoril, saj je nejasno slutil, da staršem ne bi bilo prav. Hkrati je gorel od želje, da bi stopil v cerkev. Želja se ni prav nič zmanjšala niti ko je začel hoditi v judovsko šolo in spoznavati judovsko vero. Ker pa ga pri tem ni smel nihče zasačiti, se je odločil za turistično varianto – cerkev Srca Jezusovega na Montmartru. Tam je bil nevede tudi prvič pri maši in prejel prvo sveto obhajilo … Da, tako je. Čeprav ni vedel, kaj je tista stvar, ki jo duhovnik daje ljudem, ga je neka sila gnala, da jo je hotel prejeti in prejemati vedno znova. In tako je doma postajal vse bolj praktični Jud, hkrati pa je kot priden katoličan hodil k maši in k svetemu obhajilu …

Takšno dvojno versko življenje je živel od svojega dvanajstega leta naprej. Potem je to počasi postalo nevzdržno. Bog ga je vedno bolj privlačil. Hkrati pa judovski Bog in Jezus Bog nista bila isto. Jezus je za Jude hud bogokletnik, ker »se je imel za Boga« in je sploh prepovedano spregovoriti njegovo ime. Njega pa je ravno Jezus privlačil. Klub temu da se je zavedal, kakšen škandal bi povzročil, če bi njegovi izvedeli, da hoče postati kristjan, se je odločil, da se bo spreobrnil. Ker ni poznal nobenega kristjana, je o krstu vedel le tisto, kar je prebral v evangelijih. Apostoli tam nikoli ne komplicirajo – kdor hoče postati kristjan, ga krstijo in za to potrebujejo le malo vode. Zato si je tudi on mislil, da to ni zapleten postopek. Nekoč je prišel malo prej k maši, poiskal duhovnika v spovednici in mu povedal, da je Jud in da bi rad postal kristjan. Duhovnik pa je reagiral povsem drugače kot apostoli. Ves zaprepaden je skočil iz spovednice, mu naročil, naj počaka in stekel proti zakristiji. »Bilo je grozno! Polastil se me je občutek obupa. Zakaj ni razumel, da želim, da me prime za roko in odpelje s seboj v zakristijo? Mar ni dojel, kakšen nečloveški trud je bil potreben, da sem se mu sploh zaupal?« Nikoli ni izvedel, če se je duhovnik vrnil, ker je vstal in ves zmedel odšel. In se ni spreobrnil. Ne še. »Ni bil še pravi čas,« je povedal na pričevanju. »Za Boga še ni bil pravi čas, čeprav sem hotel narediti pravo stvar.«

Kam vse ga je potem Bog vodil! Jean-Marie je šel v Izrael in postal rabin, živel v ultraortodoksnem judovstvu, se poročil in dobil veliko otrok …, Jezus pa ga vseeno ni nikoli pustil ravnodušnega, čeprav je to šlo na račun hudih notranjih bojev in nemira. Ko pa je Bog začel v njegovo življenje vstopati tudi preko mističnih doživetij in drugih znamenj, je bil pripravljen storiti korak milosti in prejeti sveti krst.

Kaj nam lahko danes pove Jud, ki se je tako kot apostol Pavel, evangelisti in še veliko drugih svetopisemskih oseb spreobrnil v krščanstvo? Predvsem da kristjanom, ki rastemo v katoliškem okolju in smo v krščanstvo rojeni, veliko misliti. Je res vse tako samo po sebi umevno? Odpuščanje enemu in istemu »do sedemdesetkrat sedemkrat«, ljubezen do bližnjega, tudi do tistega, ki ti dela slabo? Kar naenkrat se osebni odnos z Bogom, ljubečim Očetom, pokaže kot velika posebnost in prednost krščanstva.

Knjigo Jud, ki je vzljubil Kristusa, ki je prav te dni izšla pri Založbi Emanuel, je Jean-Marie Elie Setbon napisal, da bi pričeval o delovanju Boga v svojem življenju. Z gotovostjo lahko trdimo, da vsakega bralca zelo nagovori. Pa čeprav ne bo nihče od nas šel po enaki poti kot spreobrnjeni Jud, ampak ga bo Bog poklical na svoj način in ob pravem času za vsakega (osebno) posebej.

Pripis uredništva: Knjigo Jud, ki je vzljubil Kristusa lahko naročite na povezavi.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


6 KOMENTARJI

  1. to je tako kot pri barvni slepoti: človeku, ki ne vidi vseh barv zdrav človek zamanj dokazuje njihov obstoj…

  2. Ne vem, ali je avtorica Ana Gruden zelo nerodna v izražanju, ali pa ima v resnici precej čudne predstave in vrednotenja glede judovske vere in spreobračanja v krščanstvo.

    Mogoče lahko kasneje pri Pavlu govorimo o spreobrnjenju iz judovstva v krščanstvo, pri Jezusovih prvih učencih- apostolih pač ne. Apostoli se nikoli niso “spreobračali” iz judovstva, pač pa so judovsko vero ohranili in jo nadgradili s sledenjem Jezusu.

    Ko avtorica že v naslovu piše in potem ponavlja v smislu: ” bil je ortodoksni Jud, potem pa ga je začel klicati Bog” ne vem, če se zaveda, kako podcenjavalni ton do judovske vere izhaja iz njene misli. Kaj ortodoksno judovstvo ni vera v Boga? Ali njih Bog ne nagovarja v okviru njihove vere, da se mora pojaviti “naš” krščanski Bog, da jih nagovori?

    Halo, a s takim odnosom med verami bomo danes kam prišli? A tako učijo papeži Janez Pavel, Benedikt, Frančišek?

    • Džordže,
      vidim, da duhovičiš izza grma.

      Razlaga v sskj (vprašaj Ladka, kaj je sskj) pove, da duhovičiti pomeni brezuspešno si prizadevati govoriti duhovito. Da je človekova duhovitost povezana z njegovim duhom, t.j. s človekovim notranjim svetom, najbrž ni potrebno, da ti posebej utemeljujem.

      Naj si privoščim preprosto razlago: duhovit bi rad bil, a ti to ne uspeva, ker nimaš pristnega stika z lastnim duhom, saj ga očitno ne upaš pri sebi niti iskati, kaj šele zaznavati in razločevati glasove v njem.
      Bojiš se prisluhniti svoji notranjosti, bojiš se namreč – ne veš pa, da neosnovano – da te bi kdo utegnil odpeljati na psihiatrijo! Džordže, bojiš se, da bi v tišini svojega duha slišal glasove, za katere si prepričan, da bi bili znak patološkega stanja tvojega duha.

      To tvoje občutje stroka poimenuje paranoja – neosnovan človekov strah pred nerazložljivim dogajanjem v njegovem notranjem svetu. Pravzaprav gre res za patologijo 🙂

    • Gospod Človek,
      v psihiatrijo gospoda, ki sam sebe imenujo po ameriškem predsedniku, se ne bom spuščal. Pravno gledano pa je to sovražni govor, saj je vse verne označil za nore. Upam, da admin ukrepa.

Comments are closed.