Kako bi Jezus to povedal danes?

20

Prevajanje Svetega pisma je delo, ki ni nikoli dokončano. Spreminja se jezik, v katerega prevajamo, pa tudi naše védenje o pomenu starodavnih besedil. Poleg tega so strokovnjaki za prevod prišli do ugotovitve, da en sam prevod katerega koli besedila ne more zadostiti vsem zahtevam, temveč so za različne potrebe in za različne ciljne publike nujne različne vrste prevodov. Pri Svetem pismu se omenjajo vsaj tri: liturgični prevod, literarni prevod in smiselni prevod. Dosedanji slovenski prevodi spadajo v prvo ali drugo skupino (najpogosteje nekam vmes), dinamični prevod Svetega pisma Življenje z Jezusom (v njem so Evangelij po Luku, Pismo Kološanom, Jakobovo pismo in Prvo Janezovo pismo) pa predstavlja prvi dosledno izpeljan smiselni prevod kakšne svetopisemske knjige.

Prevod po smislu se osredotoča na pomen izvirnih besedil in posveča manj pozornosti njihovi obliki (besednemu redu, prispodobam, literarnim figuram itn .) . Glavna naloga takšnega prevoda je premostiti razdaljo med sodobnim človekom in pisci svetopisemskih tekstov. Ločita nas dve tisočletji in precejšnja razlika med bližnjevzhodno semitsko kulturo ter sodobnim evropskim načinom mišljenja in izražanja.

Dinamični prevod Svetega pisma Življenje z Jezusom je namenjen mladim in tistim, ki jim je »cerkvena govorica« tuja . Dejstvo, da je evangeljsko sporočilo zaklenjeno v nekakšen religiozni jezik, lahko nehote kaže na njegovo omejeno veljavo, namesto da bi se poudarila njegova univerzalnost, ki presega delitev na »Juda in Grka«, na religiozne in nereligiozne . Poleg tega je obstoj evangelija zgolj v obliki nekega »notranjega jezika«, ki ga razumejo samo posvečeni, slab za to, kako Cerkev razume samo sebe, saj spodbuja njeno zapiranje vase, namesto da bi bila prav v moči tega sporočila orodje odrešenja za vse ljudi .

Pri smiselnem prevajanju Svetega pisma, ki je osredotočeno na evangelij, na učinkovito sporočilo o Jezusu za določeno ciljno publiko, nikakor ne gre za njegovo poenostavitev ali poplitvenje. Takšen prevod je težko in odgovorno delo, ki zahteva še večjo strokovno podkovanost in jezikovno občutljivost kakor tipičen dobesedni prevod. Gre za delo, ki je dvojno vezano. Po eni strani gre za popolno, dosledno zvestobo izvirniku: izraženo naj bo to, samo to in nič drugega kakor to, kar je v izvirnem tekstu; to vsebino je potrebno najprej objektivno ugotoviti s čim bolj dosledno in natančno eksegezo. Po drugi strani pa je vezano na ciljni jezik: kako to vsebino izraziti v naravnih oblikah sodobnega jezika. Pri takšnem prevajanju imamo vedno pred seboj tole vprašanje oziroma molitev: če bi Jezus ali evangelist izrekal in pisal te stavke danes, današnjim ljudem – kako bi jih povedal?

Pri odločitvi za takšno vsakdanjo in živo govorico je odločilnega pomena dejstvo, ki so ga osvetlila arheološka odkritja zadnjih stotih let. Pokazala so namreč, da je Nova zaveza napisana v preprostem jeziku vsakdanjega sporočanja. Koiné grščina, v kateri je zapisana, je govorica, ki je bila razširjena po vsem helenističnem svetu in je imela vlogo današnje angleščine. V njej so pisali besedila za vsakdanjo rabo: nakupovalne sezname, korespondenco, dogovore ipd. Resna filozofska in literarna dela so se v antiki obvezno pisala v klasični grščini, novozavezni pisci pa so to načelo namerno prekršili in izbrali preprostejšo in dostopnejšo raven splošnega sporočanja  Teologija razlaga, da je Kristus izpraznil samega sebe, se ponižal in sprejel krhko človeško naravo (prim. Flp 2,6–8). Temu spoznanju na besedilni ravni ustreza sestop sporočila, ki govori o Njem, v nizko, preprosto in vsakdanjo govorico. Cilj smiselnega prevoda je opozoriti na to teološko in misijonsko razsežnost izvirnega besedila ter mu najti čim zvestejšo ustreznico v sodobnem jeziku.

20 KOMENTARJI

  1. ja,super-ne vem sicer,zakaj bi bil prevod Življenje z Jezusom namenjem le mladim:vsi potrebujemo vsak dan odgovor na vprašanje:kaj za nas danes pomeni Beseda.Čakam na podobne prevode in razlage tudi drugih Svetopisemskih knjig.

  2. V tej temi se širi zavajanje: koine grščina ni pogovorni ali vsakdanji jezik, ampak TUDI pogovorni in vsakdanji. Gre za razplasten in večfunkcionalen jezik z zelo raznoliko zahtevnostjo in namembnostjo. Sklicevati se na uporabo določenega (abstrahiranega) jezikovnega koda, ki naj bi bil “pogovorni”, z namenom, da se skozi njega upraviči to priredniško početje, je nepošteno.
    Veliko dela so naredili zaman. Še toliko slabše, ker so to počeli kvalitetni strokovnjaki, a so se žal ujeli na limanice instant zapakirane zunanjosti.

    • Seveda je res, da je koiné notranje razplasten – o tem priča velika raznolikost med stilno ravnijo novozaveznih spisov. Vendar pa temeljno dejstvo ostaja, da gre za jezik splošne komunikacije, ne pa za visok, literarni stil, ali še celo za poseben “kod” določene skupine, kar “biblični stil” danes je.
      Tukaj je še posebej pomenljiv začetek Lukovega evangelija. Luka zapiše prve štiri vrstice (posvetilo Teofilu) v brezhibni klasični grščini. S tem pokaže, da mu takšno pisanje ni tuje in da ga “obvlada”. Vendar takoj nato nadaljuje v bistveno nižjem slogu, ki je v prvih poglavjih poleg tega še močno obarvan s semitizmi (skorajda nekakšna “pidžinska grščina” iz Palestine, kot bi danes rekli). Pomenljivo je, zakaj je to storil – očitno zato, da bi lahko dobro novico slišalo čim več ljudi in da jim ne bi zvenela tuje, ampak domače.
      Dejstvo, da je Nova zaveza zapisana v (razmeroma) preprostem jeziku ima pomembno vzporednico v teologiji. Kristjani verujemo, da je “Beseda postala meso”. Bog je postal krhko človeško bitje; rodil se je v skromnih razmerah, sprejel je določeno človeško kulturo, govorico, navade itn., ter umrl med marginalci. “Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli.” (Iz 53,2) Vendar na tak način – tako verujemo kristjani – je Bog odrešil svet.
      Je zato morda naključje, da je tudi sporočilo o njem zapisano v takšnem navadnem, preprostem in mestoma tudi zelo skromnem jeziku (tukaj prednjačijo predvsem Janezovi spisi)? In ravno zaradi tega prvega, nezaslišanega, Velikega prevoda – da je Bog postal človek – kristjani že vso zgodovino prevajamo in znova prevajamo Sveto pismo v vse jezike, narečja in govorice sveta. To si upamo le za to, ker gledamo na ta prvi čudež.
      Vztrajanje, da sme Sveto pismo ostati zgolj in edino v neki privzdignjeni govorici, prezira temeljno dejstvo “kako smo bili odrešeni”.

  3. To drži za sinoptične evangelije, za ostala dela pa ne (vsaj ne v pretežnem deležu). Kristus je sicer uporabljal mnogo starozaveznih referenc, ki so “privzdignjene”, poleg tega si je (čeprav je napovedoval vsesplošno prihajanje k Očetu od vseh koncev zemlje) izbral specifično judovsko kulturnozgodovinsko izkušnjo, torej je bil (po vašem načinu mišljenja) izključujoč (kar je seveda absurdno). Ne eno ne drugo ne krši vašega poudarjanja splošnega misionarskega zaleta in ponižanja med nizke, vendar na jezikovni ravni ni temu tako enoumno. Zadeve poenostavljate. Da o ostalih spisih Nove Zaveze ne govorimo.
    Če pa vas moti oddaljenost prevoda (in si zato želite priredbe) in domnevna zaprtost “religioznega jezika”, je to vaša težava, pogojena z ujetostjo v naš čas in naš prostor. Zato pa so tu komentarji in uvodi! Zato pa je Cerkev “mater et magistra”. Prirejati pa res ni treba. Poleg tega se Bogu daje slavo z jezikom, ki je vreden (simbolno) tega, z jezikom, ki je presežek presežka. Človek naj da vse od sebe, ne pa da maliči. Tu se postavlja resno vprašanje, kdo je na prvem mestu. Človek ali Bog? Bojim se, da je prvi. Enake težave so se pojavile že pri zavrnitvi naše svete liturgije, ko se je leta 1969 vzpostavil njen nadomestek. Sadovi so tu. Sadovi so borni. Nižanje nivoja pač.
    Se pa v tej debati ne bomo premaknili nikamor, saj eno in isto učlovečenje na drugačen način povezujemo z jezikom.
    Še nekaj, kar je bistveno: na površini sinoptiki res izgledajo preprosti in razumljivi, a njihove zgodovinsko-referenčno-teološke globine in širine, ki se skrivata v na zunaj preprostem izrazu, s sodobno priredbo ni moč nadomestiti. Že pri standardnem prevajanju je to težko. Kajti niso pomembne le neke “zgodbice” in “pridige”, ampak simboli, ikone v besedi, če hočete. Kakor pač ikona ni nikakršna slika, ki jo slikamo (ampak molitev metaforična zgostitev skrivnosti, ki jo pišemo), tako tudi Biblija ni samo “knjiga” (oz. “knjige”).
    Prav zato bo zame ta “prevod” vedno priredba in to v obliki instant rešitve.
    Ponavljam, vaše delo je vredno, a ne v pravi smeri.

    • To drži za sinoptične evangelije, za ostala dela pa ne (vsaj ne v pretežnem deležu).
      Dragi Gorazd Korotanski, mi lahko poveš, katera evangelija nista sinoptična?

      “Prav zato bo zame ta “prevod” vedno priredba in to v obliki instant rešitve.
      Ponavljam, vaše delo je vredno, a ne v pravi smeri.”

      V naprej soditi neko delo se mi pa zdi vsaj malce preveč… neokusno.

  4. Svetopisemski teksti naj ostanejo čim bolj dobesedni (ko se jih prevaja), za razjasnitve so druge poti. Če hočemo kaj razjasnjevati, moramo najprej imeti pred očmi to, kar razjasnjujemo, kajne? Ne pa že v prvem hipu prirejati, prilagajati, spreminjati.
    To so navidez male stvari, a dejansko je to pomembno. Govori namreč o odnosu, o spoštovanju do Besede. Angleži imajo za to lep izraz: reverence. Slednjega v tej priredbi primanjkuje,

    • Dragi g. Gorazd,

      Če mislite tako, potem se lahko “skregate” že z evengelistom Markom. Poleg tega, da je nasploh napisal svoje besedilo v izredno okornem in robatem slogu (ki sta se ga nato Matej in Luka vsak po svoje trudila “popraviti” in vsaj malce “dvigniti”), si je privoščil tudi tole očitno nedobesednost:

      Deklico je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar v prevodu pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« (Mr 5,41)

      Dve aramejski besedi (izvirnik izvirnika in povrh še iz Jezusovih ust) je nadomestil s štirimi. Besedi “rečem ti” sta formalno gledano povsem odveč, saj grščina premore povsem soliden velelnik. (Na to opozarja že Hieronim v Pismu Pamahiju 7 – tudi njega so namreč obtoževali, da je prevajal preveč “svobodno”).

      Prav tukaj pa se odpira širše vprašanje. Če v zadevah svetopisemskega besedila (in tudi liturgije) pluralnost ne pomeni obogatitve, temveč se zahteva monolitnost, potem bi bilo res prav, da beremo in molimo v izvirnih jezikih (kot muslimani), saj je vsak prevod le senca originala. Se pravi: v grščini raje kot v latinščini, in v aramejščini še raje kot v grščini. Nenazadnje se bi tudi to dalo razložiti, poučiti in sploh stvari rešiti z (malo debelejšimi) komentarji. Toda tu nastopi problem: razen takihle drobtinic, ki so nam jih ohranili evangelisti, so aramejski zapisi o Jezusu izgubljeni. Vemo, da je nekoč obstajala neka aramejska verzija Matejevega evangelija, vendar se ni ohranila. Kaj to pomeni? Prvim kristjanom to enostavno ni bilo pomembno. Jezusove besede imamo samo v prevodu. Preprost prevod v vsem razumljiv, navaden, sporazumevalni jezik (in kmalu nato prevod tega v druge jezike) je bil čisto dovolj.

      Vsi se strinjamo, da funkcije SSP kateri koli “dinamični” prevod nikoli ne more (in ne sme) nadomestiti. (Po mojem tudi ni strahu, da bi se kaj takega lahko zgodilo.) Trdim pa, da je pluralnost pri tem lahko le pridobitev. Vsak prevod je senca izvirnika, drugačen tip prevoda pa pomeni, da senca pada iz nekoliko drugačne smeri. To pomeni, da lahko šele skupaj, z upoštevanjem večih “senc”, bralec pridobi “plastično” sliko izvirnika. Res ne vem, kaj je pri tem tako narobe …

  5. Gorazd, težava (oddaljenost prevoda (in si zato želite priredbe) in domnevna zaprtost “religioznega jezika”) je NAŠA, torej tudi tvoja. Če je ne prepoznaš za svojo, me zanima, v katerem svetu živiš. Religiozni jezik je hermetičen – je že res, da ga je treba tudi dekodirati in učiti, pa vendar ga je za tiste, ki v njem pač niso domači, pač treba tudi prevajati, razlagati. Besede kot milost, slava, odrešenje, greh v sodobnikih pač prebudijo zgolj nekakšno otožno mlahavo religiozno meglico in nič konkretnega, zato je, tudi za ceno polivalence in poetike izvirnika pač včasih treba tvegati s čim bolj robatim.
    Intelektualcu s poznavanjem judovske in hebrejske kulture in tudi zakonitosti klasičnega jezikoslovja je seveda najbolj v prid čimbolj dobeseden prevod. Povprečnemu bralcu, ki (sploh danes) ne ve veliko pa je dobro besedilo približati. In takšen bralec ne bo šel brat vseh opomb in komentarjev, ker je to znanstveni aparat za znanstveno publikacijo. On hoče tekoče besedilo. Druga alternativa je seveda, da takim preprostežem Svetega pisma sploh ne dajemo v roke, saj bodo tako ali tako vse narobe razumeli. Pri maši pa beremo kar izvirnik, da se ja kaj ne izgubi … Kot muslimani.
    Glede temačnih prerokb o takih in drugačnih učinkih tega prevoda pa počakajmo: najprej sploh, koliko bo odmeval, potem šele, koliko bo od njega dejansko škode. Sam pač mislim, da je koristen. Če že ne zaradi drugega. ker postavlja v slovenski biblicistiki dobro alternativo – in odpira debato o določenih prevodnih rešitvah, ki so že praktično od Dalmatina naprej iste.

    • Sodeč po zadnjih dveh komentarjih smo si že bliže. Prepad vendarle ni tako globok.
      Bistveno je (bilo) z moje strani to, da sem opozoril in izzval, do kod naj se gre in kako naj se take projekte opredeljuje (kakšne izraze zanj uporabljamo in kakšno težo jim dajemo). Kje so meje, če hočete. Ni vse namreč enako, niti enakovredno. Primerjava z islamom pa je nekakšen klic v sili in obtožba obenem (ki naj bi opravičevala da pa “mi katoliki” vse že avtomatično sprevračamo na glavo in da nam je pravzaprav za take reči vseeno).
      Še en dodatek: Kristus je znal tudi hebrejsko (ne le aramejsko) in na “visok način” z dobrim znanjem poučeval tiste, ki so to razumeli in si tega celo želeli. Slednje je prikladno povezati z vašo (koristno) mislijo o ciljnosti občinstva in namenu prevodov (ali priredb). Je že res, da so občinstva različna, a v sami Novi Zavezi se ta razplastenost (tako jezika kot vsebinskih situacij) zelo lepo kaže, posledično pa le-ta izpričuje univerzalnost pojava in pojave Kristusa kot takega. Ta važen uvid pa se pri takih delnostnih/omejenih priredbah izgubi. Mnogo bolje je imeti prevod, ki sledeč izvirniku, kaže in opozarja na univerzalno (“visoko in nizko” obenem, če smo že pri tem), kakor pa umetno ustvariti neko parafrazirajoče besedilo, ki to univerzalno (in posvečujočo) realnost izključuje oziroma se zapira v ozek krog “mladinske scene”.
      Naj dodam še primer: v Novi zavezi pač hočem (in to pripada vsem vernikom, takisto si to zaslužijo neverujoči) hkrati imeti navzočo bodisi razsežnost “robatega” Petra bodisi razsežnost “učenega” Nikodema.
      Smo si sedaj morda kaj bliže?

      • Bistvo bistva je tole: treba je gledati celostno in ne po delčkih oz. nekaj instrumentalizirati.
        Ni namreč zaman (bila) kontinuiteta prevajanja od Trubarja in Dalmatina do danes takšna, kakršna je (bila). V času raznoraznih kriz nam je to lahko v spodbudo, ne v spotiko. Ali se obnašamo organsko (kar je prepoznavna značilnost katolištva) ali pa se gremo sprevračanja in lomastenja. Jaz bom stal na prvem.
        Kar zadeva “mračne napovedi” pa naj se razmisli o načelu heterogenezi ciljev, na kar ste/smo bili že opozorjeni v komentarji pod drugim člankom (zadevajočim isto vsebino).

    • Berem: “On hoče tekoče besedilo.”

      A vam nisem že napisal, da sodobni človek hoče, da mu Evangelij pokažemo, narišemo … S SVOJIM ŽIVLJENJEM! Pričnite to že delati in nehajte filozofirati, kateri prevod je boljši!

    • @ G. p. Jernej: **Besede kot milost, slava, odrešenje, greh v sodobnikih pač prebudijo zgolj nekakšno otožno mlahavo religiozno meglico in nič konkretnega, zato je, tudi za ceno polivalence in poetike izvirnika pač včasih treba tvegati s čim bolj robatim.**

      Za razlago pojmov greh, odrešenje, milost etc., so nekoč obstajali katekizmi. danes pa je videti, da smo na tem področju vsi skupaj precej bosi.
      Bojim se, da novi “prevod” ne bo pri tem nič popravil, ampak pri nepoučenih prej naredil še večjo meglo.

  6. Spoštovani AlFe, evangelija se ne da pokazati, oziroma živeti, kajti evangelij je VESELO OZNANILO. Oznanilo pa je nekaj, kar se pove. Živeti je možno na temelju tega oznanila.

    • Ja, ravno zaradi takega mišljenja je v EU na strašnem pohodu sekularizacija. Pa ne mislim nič osebnega, nič naj to ne leti na vas, gospod Dizma.

      Poglejte, Bog tudi ni postopal tako, da bi na Zemljo vrgel pravilnik in rekel: “Ljudje! Prevedite to in po tem živite!” Ne, poslal je svojega Sina, ki je ljudem povedal: “Bog vas neizmerno ljubi! Tako neizmerno, da lahko naredite z menoj, kar hočete! Pa vas bo še vedno ljubil!” No in mi ljudje smo to preskusili, križali smo njegovega Sina in … vsaj nekateri spoznali, da nas Bog resnično neizmerno ljubi. Zapoved: “Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. (Jn 15,13)” ni samo povedal, jo je tudi pokazal, jo je živel.

      Če je Jezus moral dokazati Božjo ljubezen tako, da jo je odživel, kdo pa smo mi, da bo samo naša beseda zadoščala? Smo mar več kot naš Učitelj?

  7. “Po eni strani gre za popolno, dosledno zvestobo izvirniku: izraženo naj bo to, samo to in nič drugega kakor to, kar je v izvirnem tekstu”?

    Oprosite, a tole kaže na popolno naivnost ali pa dosledno domišljavost.

    • Vidite, gospod AlFe, pravkar ste v nekaj kratkih stavkih izrazili bistvo veselega oznanila, povedali ste Evangelij. Ampak potem ste dodali eno zapoved. Zapovedi ne spadajo v evangelij, ampak v Postavo – Zakon.

  8. Zaradi mnogih vprašanj, ki so se pojavila (tudi v teh diskusijah), smo prenovili stran “Več o projektu”, kjer je zdaj dodan seznam “Pogostih vprašanj”:
    http://zivo.svetopismo.si/vec.htm
    Povejte, če menite, da je treba dodati še kakšno vprašanje & odgovor.
    Hvaležni smo vam za vse odzive – tudi za kritične! – saj nam pomagajo bolje razmisliti in razjasniti naš namen oziroma smisel našega početja.

  9. P. Branko Cestnik je pred nedavnim objavil besedilo, ki lepo podaja ozadje oziroma “etos”, iz katerega raste tudi projekt “Nove zaveze v sodobnem jeziku”.

    Nekaj navedkov:
    “Nova evangelizacija je nasprotna od samozadostnosti in ukvarjanja s samim seboj, od »status quo« miselnosti in od pastoralnega koncepta, za katerega je dovolj nadaljevati delati tako, kot se je vedno delalo. Danes »business as usual« ni dovolj. Kot so nekatere delne Cerkve že dejale, prišel je čas, da Cerkev pozove svoje krščanske skupnosti k pastoralnemu spreobrnjenju v misijonarskem smislu, tako v dejanjih kot v strukturah.”

    “Še večja težava pa je, ko ustvarjamo religijsko okolje brez fokusa na središče, ki je Kristus. Podobno kot v monštranci brez Kristusovega telesa njeni žarki postanejo sami sebi namen, tako tudi delčki religioznega brez Kristusa postanejo neka simbolna in estetska dejanja, ki jih ljudje imajo sicer radi, v njih pa ni odrešenjskega in osvobajajočega naboja. Če ni srečanja s Kristusom, je težko skupaj držati religijsko celoto. Zahteva po celostnosti je pravzaprav kristocentrična zahteva. PIP zato v skladu z napotki iz Lineamenta vztraja na vrnitvi k dvojcu kerigma in mistagogija.”

    Naš projekt je izrazito “kerigmatično” in “misijonsko” naravnan. Njegov namen je “bolj naravnost oznanjati Kristusa, za nas umrlega in od mrtvih vstalega.” Branje svetopisemskega besedila ni samo sebi namen (“simbolno in estestsko dejanje”), ampak je njegov cilj “Življenje z Jezusom”.

Comments are closed.