Kaj zame konkretno pomeni spreobrnjenje?

1

Velikokrat se obračamo po vetru, kot vetrokaz sledimo smeri in jakosti zračnih tokov, se obračamo in premetavamo v spanju z levega na desni bok … Ni pa vendar to kobacanje sem ter tja, neodločno omahovanje ali pa zelo taktično manevriranje to, na kar Jezus misli, ko nas kliče k spreobrnjenju. Njegov klic je celovitejši, konkretnejši in stalno prisoten. V današnjem evangeliju nas opozarja, da je spreobrnjenje ključno, a hkrati vliva upanje, da nam daje še eno priložnost, da začnemo vztrajneje iskati njegovo obličje. To je konec koncev tudi glavno vabilo posta: »Spreobrnite se in verujte evangeliju.« Opozorjeni smo namreč: »Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš.« Ne živimo v videoigri, v kateri bi gumb začni znova pritiskali do krajev večnosti.

Nesreče, trpljenje in zlo: naše poslanstvo presega pisanje žalostink

Kot ljudi v Jezusovem času tudi nas vznemirjajo in dramijo pripovedi, kaj vse pesti svet: od vojn, naravnih katastrof do epidemij ipd. Dogodki nas vznemirjajo, pretresajo naš vsakdan, a za prvo zgodbo pride druga, tretja, nato četrta, ki je verjetno lažna, in tako dalje. Kmalu v otopelosti gledamo videoposnetke, kako deroča voda odnaša domove mnogih ali kako bombne eksplozije uničujejo podobo mest. Zapletemo se v pogovore, skušamo razumeti, skušamo pridobiti kakšno misel, ki bi celotno zmešano situacijo osmislila. Marsikdo se zateče tudi v molitev. Kot so se že pred dva tisoč leti, se tudi mi danes obračamo na Gospoda in mu pripovedujemo o stiski Njegovega ljudstva. Počutimo se nemočne in v šoku zaradi nove situacije ne vemo, kako reagirati. Jezus s svojim odgovorom šokira. Opozarja nas, da zlo vsekakor je, da ga je še več, kot se ga mi morda sploh zavedamo, kaj kmalu pa nam nastavi ogledalo. Nesreča teh ljudi ni doletela, ker bi se bolj pregrešili kot jaz, ti, mi. V svetu, kjer trpljenja nikakor ne zmanjka, imamo očitno poslanstvo, ki presega zgolj pisanje žalostink.
Čeprav nam evangelij razodeva, da ta svet ni naša končna postaja, nikakor ne zanika krivic, ki nas pestijo na zemlji. Opozarja na lačne, uboge, stiskane, bolne in nam obljublja: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40) Skoraj na vsaki strani smo soočeni s tem ali onim trpečim ali ubogim. Jezus do vseh pristopa sočutno, vidi njihovo stisko, je ganjen in nato poseže v življenje posameznika. Lahko to postane tudi metodologija našega življenja – metodologija služenja in sočutne ljubezni?

Iskati krivca ali prevzeti odgovornost?

Hitro lahko zapademo v obup, obup nad politiki, ljudmi na poziciji moči, konec koncev tudi nad sabo. Poklicani h gradnji pravičnejšega sveta se zapletamo v koristoljubje, sebičnost in nezrelost. Včasih je uspeh že to, da kdo prevzame odgovornost, da se javno izreče za tistega, ki je premalo storil v konkretnem trenutku. Mnogo laže je, kot nam je vsem znano, iskati drugega krivca, tistega, ki ni ravnal v skladu s tem, kar bi bilo treba storiti. A Jezus opozarja in kliče, da ima vsakdo izmed nas dolg, nalogo, ki jo mora opraviti. Že z malimi dejanji sebičnosti prikrajšamo svet in brate in sestre za dar, ki je bil zaupan nam, da ga podarimo naprej. A tudi če se ta trenutek vsi spreobrnemo, pokesamo in začnemo delati zgolj dobro, zlo ne bo izginilo s sveta, le laže ga bo prestajati; pravzaprav bo v moči bratov in sester, ki bodo nesebično priskočili na pomoč, vsak korak lažji. Z Božjo pomočjo lahko v ta svet vnašamo srčiko Nebeškega kraljestva. Kaj je tisto eno dejanje, ki ga lahko storim danes? Kako konkretno se torej lahko spreobračam, kakšen obrat terja svet, v katerega smo poklicani vnašati Nebeško kraljestvo?

Nerodovitna smokva nima prostora v vinogradu, a dobi še eno možnost

Zanimiva je tudi prispodoba, ki jo Jezus uporabi na koncu današnjega odlomka. Pripoveduje o smokvi in vinogradniku, ki jo želi posekati, a ji da še eno priložnost. Zanimivo je že, da v vinogradu raste smokva. Ta gotovo ni primarna skrb vinogradnika, ki več pozornosti usmerja trtam. Je smokva rastla že prej, še preden se je zasadil vinograd, ali pa je naknadno vzklila med grozdi? Kako to, da vinogradnika zmoti ravno sedaj, kako da se ravno v tem trenutku odloči, da poseka smokvo, izbriše dokaz njenega obstoja?
Vsakomur, ki se čuti nerodovitnega v tem obdobju življenja, ta prilika požene kri po žilah. Marsikdaj vlagamo ogromno naporov, prizadevanj v to, da bi delali dobro, da bi se postavili na noge in odgovorno zakorakali v svet in bili ključni posamezniki v njegovi sestavi. A v kolikor to počnemo sami iz sebe, iz lastne moči in volje, je delo lahko precej nerodovitno. Sami bomo lahko črpali iz sebe, a se kmalu izčrpali, sadovi bodo sprva in od daleč zgledali obetavni, ko pa se bomo približali, bomo ugotovili, da je bilo vse skupaj le romantična fasada. Opreti se na Gospoda, mu dati priložnost, da zakoplje in okoplje brazde našega srca. Pustiti mu, da pognoji in da dobremu da vzklije, raste in rodi. V skladu z Njegovo voljo in s tem, kar želi za nas.
Kaj je lahko tisti prvi korak naprej, korak k spreobrnjenju? Meni je eno lepših misli, kako živeti evangelij, kako postajati smokva, ki bo obrodila sad, rekel br. Roger iz Taizéja: »Živi tisti drobec evangelija, ki si ga razumel.« Ta drobec me pošilja naprej, sedaj začenjam.

Tilen Čebulj, Katoliška mladina

 

1 komentar

Comments are closed.