Kaj vse je šlo v Sloveniji narobe

Avtor: Keith Miles. Vir: Finance. … Najprej je treba spoznati in priznati, da Slovenija ni imela revolucije oziroma osvobodilnega gibanja, temveč boj za osamosvojitev in suverenost. To pa pomeni, da v nasprotju s preostalimi komunističnimi državami ni nikoli popolnoma zavrnila komunizma ali državnega socializma, podobno kot ni opustila delavskega samoupravljanja, kar pomeni, da sta navedeni obliki preživeli tako v načinu vodenja vlade kot v načinih upravljanja podjetij. Imamo torej zgolj fasado tržnega gospodarstva, za katero se v resnici skrivata državni nadzor in vmešavanje.

…..

Slovenija je svojo »komunistično« zgodovino končala s sistemom, ki je bil v resnici menedžersko-komunističen in zatorej uspešnejši od sistemov v katerikoli drugi komunistični državi. Ko pa je komunizmu nazadnje dokončno odklenkalo, se Slovenija ni usmerila k popolnemu sistemu prostega trga, ampak k različici, ki bi jo lahko poimenovali menedžerski kapitalizem; ta je bil poleg tega prežet z obiljem državnega vmešavanja in vpletenosti, delničarskega odločanja pa je bilo zelo malo. Temu so se kmalu privesili negativni nasledki v obliki kapitalizma med prijatelji, delovnih mest za znance, grabljenja in hitrega bogatenja ter zapiranja pred tujci. Vse to je vodilo tudi k priljubljeni metodi dodeljevanja selektivnih posojil z vnaprej pripravljenimi razpisi, kar je bilo povsem »v starem slogu«. Edina možnost, da se je opisano poslovanje lahko obdržalo, so bili nenehno sproščeno pritekanje denarja s svetovnih trgov in vladni pritiski, s katerimi so v slovenska podjetja dovajali posojila, kar jih je naredilo precej ranljiva in tvegana.

…..

Ohranjanje starih idej je očitno tudi v (dveh) paralelnih zgodovinah, ki ju vsaka izmed obeh prevladujočih političnih struj prodaja kot pravo različico, hkrati s svojimi lastnimi miti. Zunanjemu opazovalcu so nekatere stvari očitne, nekatere pa so prav osupljive. Iz analize komunističnega prisvajanja moči v zadnjih letih druge svetovne vojne povsem jasno izhaja, da je bila komunistična stranka stalinistična in da je želela izvesti boljševiško revolucijo, kar je privedlo tudi do vseh znanih grozot, tajne policije, totalitarizma, ilegalne policijske aktivnosti, nespoštovanja človekovih pravic, pomanjkanja demokracije, koncentracije moči in privilegijev, militarizma in laži. Seveda je tudi znano, da so se antikomunisti pogajali z okupatorjem in da je pravzaprav prišlo tudi do državljanske vojne. Ker pa zgodovino vedno pišejo zmagovalci, so grozote ene strani opevane kot junaška dela, s katerimi so uničili izdajalce in okrutnosti, ki jih je navdihoval fašizem. Poraženci pa imajo seveda tudi svojo lastno različico, ki pa je zadnja leta šele prišla do besede. Kar najbrž osuplja zunanje opazovalce, so odlikovanje nekdanjega poveljnika tajne policije, spodletelo priznanje krivic in dolžnih povračil Judom v Sloveniji ter povsod prisotni spomeniki komunističnih voditeljev, obenem s spominskimi kovanci, ki upodabljajo vojnega heroja zgolj ene izmed strani.

…..

Slovenci so tudi zelo nostalgični ljudje, kar je nedvomno spodbudno za ohranjanje izročila in tradicij, je pa lahko zmotno in moteče v primeru »jugonostalgije«. To, kako ljudje zbankrotirano in propadlo državo s številnimi pomanjkljivostmi, visoko stopnjo emigracije in slabimi izdelki občudujejo kot nekakšen vzor čednosti, je naravnost neverjetno.

……

Kaj torej lahko storimo?

…..

– ukrepi za povečanje gospodarske učinkovitosti, kot so zmanjšanje državnih regulativov, olajšanje pogojev za dostop na trg, opustitev restriktivnih praks, povečanje tržne konkurenčnosti, davčne olajšave za slabše plačana delovna mesta in vlagatelje;

……

– lustracija in izločitev vseh paralelnih zgodovin kot temelj za uspešno sodelovanje; to bi izvedli z oblikovanjem komisije, katere naloga bi bila odprtje vseh arhivov in raziskava dokumentov;

…..

– reforma državne ustave, s katero bi zmanjšali možnost ustanavljanja političnih strank;

– reforma državne ustave, s katero bi zmanjšali funkcijo predsednika na golo predstavljanje države;

…..

– korenita sprememba vrednot, s katero bi poudarili dosežke, poštenost in izkušnje, ne pa zgolj kvalifikacije;

– vsesplošna transparentnost;

– zmanjšanje pretiravanja, pretiranih stikov z javnostjo in samohvale;

…..

– poudarjanje slovenskih vrednot trdega dela, zanašanja na lastne sile in neodvisnosti

– spoznati in priznati, da so sedanji vladni ukrepi nujni, ne pa stvar izbire;

…..

– Predvsem pa je treba sodelovati, kot je to že dokazala osamosvojitvena vlada iz leta 1991.

Več: Finance