Kaj storiti v ponedeljek?

11

podrtija hisa

V družbi je nastal globok prepad med »našimi« na eni strani in »našimi« na drugi strani. Vse se presoja po tem, »kdo« je nekaj rekel ali naredil, ne pa ,»kaj« je rekel ali naredil. Opaziti je naraščanje sovraštva in nasilja. Mediji so neuravnoteženi in podpirajo v glavnem le eno politično opcijo, so daleč od neodvisnosti.

To so bile besede ob koncu zaključnega seminarja Socialnega tedna 2013 v Nazarjah, kjer so se zvrstile tri okrogle mize in eno predavanje, vse na temo Kako obrniti trende v Sloveniji? Naslovu bi lahko dodali podnaslov Vloga civilne družbe v Sloveniji, o tem je namreč tekla beseda. Mislim, da bi si morali podobno vprašanje zastaviti marsikdaj. Po raznih dogodkih – okroglih mizah, predavanjih delavnicah, seminarjih, prebranih knjigah, gledanih predstavah in drugih. Kaj bomo s tem, kar smo slišali, videli, obravnavali, se pogovarjali, storili za naprej, v osebnem življenju, v našem okolju?

Kot govorci na zaključnem seminarju so nastopili ljudje z bogatimi izkušnjami v družbenem delovanju, nekateri v krajšem časovnem delovanju, nekateri v dolgem tudi več desetletij: Boris Pleskovič – predsednik Svetovnega slovenskega kongresa, Jože Strgar – voditelj Civilne iniciative Prebudimo Slovenijo, Ivan Gačnik – voditelj Kolpingovega združenja Slovenije, Boštjan Grošelj iz Mladinsko informacijskega centra, Helena Jaklitsch iz Društva slovenskih katoliških izobražencev, Rafo Pinosa iz Skale – mladinske ulične vzgoje, France Cukjati iz Slovenske demokratske stranke, Aleš Hojs iz stranke Nova Slovenija, Janez Tomšič iz Slovenske ljudske stranke, dr. Drago Štoka iz Sveta slovenskih organizacij v Italiji, dr. Aleš Maver iz spletnega portala Časnik.si, dr. Mitja Štular – Zavod za oživitev civilne družbe in Civilna družba za pravično Slovenijo. Kakšne spodbude smo dobili iz njihovih besed? Na to si je seveda lahko odgovoril vsak, ki jih je poslušal, sam. Tukaj zapisani povzetki so se ob besedah govorcev porodili meni osebno.

Kako doživljamo krizo v Sloveniji?

Ljudje so na splošno pasivni, pričakujejo, da bo namesto njih nekdo drug – država, ali EU – trojka, nekaj naredil. Polni so nezaupanja, posebno do politike in politikov. Tudi odnos do družbenega delovanja je obremenjen z nezaupanjem. Pojavila se je ideja nestrankarske demokracije, ki pa prinaša nevarnost, da je v bistvu ideja ene stranke, kar smo v nedavni zgodovini že okusili. Materialno pomanjkanje se sicer pozna, vendar ni splošno, marsikdaj ga potencirajo mediji, vpreženi v interese politike. Pozna se, da smo nekaj časa živeli na »veliki nogi«, zdaj, ko je kriza, pa ne znamo stopiti koraka nazaj v pričakovanjih in porabništvu. Skrb zbujajoča je nezainteresiranost mladih za delovanje na družbenem področju. V družbi je nastal globok prepad med »našimi« na eni strani in »našimi« na drugi strani. Vse se presoja po tem, »kdo« je nekaj rekel ali naredil, ne pa ,»kaj« je rekel ali naredil. Opaziti je naraščanje sovraštva in nasilja. Mediji so neuravnoteženi in podpirajo v glavnem le eno politično opcijo, so daleč od neodvisnosti.

Neuravnoteženost civilne družbe

Izkušnjo civilne družbe izpred 2. svetovne vojne so odnesli s seboj politični izseljenci in obstali v tujini kot Slovenci ravno po zaslugi povezovanja v svoje organizacije. Tudi naši zamejci v Avstriji in Italiji so preživeli zaradi svojih organizacij. Civilnim organizacijam slovenske pomladi danes manjka povezovanje in volja za delovanje v smislu družbenih sprememb.

Katoličani v Sloveniji so še posebno obremenjeni z lastnim nezaupanjem in zapiranjem v svoje vrtičke ter s splošnim nezaupanjem družbenega okolja v njih. To se je drastično povečalo s škandali v Katoliški Cerkvi. Razširjeno je tudi mnenje, da katoliške civilne organizacije sploh niso civilna družba, ker so pod okriljem Cerkve, ki pa tako »nima mesta v civilni družbi«. Tudi v Evropski uniji je opaziti odklanjanje katoliških izrazov in pobud. V Sloveniji so katoličani danes glede zaupanja v podobnem položaju, kot so bili kristjani na svojem začetku v rimskem imperiju, oblast in družba jim nista zaupala.

Politika, ki deluje v javno dobro, ne more brez civilne družbe. Kljub temu v Sloveniji povezovanje civilne družbe ljudje sprejemajo s sumničenjem. V razviti demokraciji ni problem, če se civilna družba povezuje s politiko. K nezaupanju pripomore vpreganje civilne družbe za separatne politične cilje, ki niso v dobro vseh državljanov. Politiki tudi nimajo radi civilne družbe, ki je kritična. Politika ima velik vpliv na razporejanje državnega denarja za podporo civilnim organizacijam. Pri tem nastaja neuravnoteženost zaradi delitve na »leve in desne«. Civilne organizacije, ki so stigmatizirane z oznako »desne«, so finančno podhranjene, saj na raznih državnih razpisih dobijo mnogo manj denarja. To ni čudno, če se zavedamo, da so uradniki v javnem sektorju, ki odloča o delitvi sredstev, predvsem na »levici«, »desni« pa imajo samocenzuro. Tudi kadar je na položaju minister iz »desne« stranke, se to ne spremeni.

Kaj torej storiti?

Katoličanom se ni treba skrivati in zapirati vase. Veliko so naredili za osamosvojitev Slovenije in združevanje Evrope. V zgodovini so v rimskem imperiju iz popolnega nezaupanja vanje izšli kot zmagovalci. Njihova močna dejavnost je bila dobrodelnost. Tudi danes je v Sloveniji morda edina organizacija, ki uživa nedeljeno zaupanje, ravno katoliška – Karitas. Ni treba pričakovati mesijanskih vodij, ki bodo delali čudeže. Uspešne organizacije lahko vodijo osebe, za katere ljudje komaj vedo ali pa sploh ne. Za pravice katoličanov v družbi naj si prizadevajo laiki.

Presegati je treba delitve, ki ustvarjajo prepad v družbi. Za to se je treba truditi v medosebnih odnosih. Odnos med organizacijami civilne družbe in politike zmeraj sloni na medosebnih odnosih ljudi v teh organizacijah, še posebno vodilnih. Pri prizadevanju za složno delovanje pa se je treba izogibati »spravaštvu«, pri katerem se odpovemo svojim vrednotam in na njih slonečim načelom. Pri vrednotah smo na pravi poti, če so v dobro vseh.

Boriti se je treba proti neuravnoteženi distribuciji sredstev za delovanje civilnih organizacij. Sredstva naj se delijo glede na delovanje v korist celotne družbe, ne pa po shemi »vaši« »naši« ali »levi« »desni«. Krepiti je treba zavest o potrebnosti parlamentarne demokracije in jo izboljševati s pomočjo civilne družbe. Kljub napakam politikov so stranke potrebne za razvoj demokracije. Politiki naj poslušajo civilno družbo že v fazi, ko nastajajo ideje in predlogi, vendar naj je ne vpregajo v hotenja, ki niso v dobro vseh državljanov. Civilne organizacije naj se povezujejo. Potrebno se je usposabljati za vodenje in delovanje v javnosti. Socialna akademija to že prizadevno in uspešno dela.

Iskati in krepiti je treba dialog in z njim iskati novega duha in nove rešitve. Sprejeti dejstvo, da so izkušnje in pogledi ljudi na polpreteklo zgodovino zelo različni ter ne iz tega kovati sovraštva, ampak razumevanje. O tem priča slovenska koroška pisateljica Maja Haderlap, ki v knjigi Angel pozabe opisuje svoja spoznanja o dogodkih med drugo svetovno vojno na kmetijah v okolici Železne Kaple. Grozodejstva nacistov nad ljudmi so bila nepopisna. Ljudje so šli k partizanom, da so se uprli ali ubežali nacistom, ne zaradi ideologije. Ideologiji se kmečki partizani niso pustili posvojiti. Zato jih revolucionarno partizansko vodstvo ni vzelo za svoje.

K pogumu za delo na družbenem področju je na zaključnem seminarju Socialnega tedna lepo pozval dr. Drago Štoka – predsednik Skupnosti slovenskih organizacij v Italiji: »Slovenski narod je še zdrav in ima bodočnost. Sovraštvo bo minilo.«

Foto: Tone Lesnik

11 KOMENTARJI

  1. Pleskovič in Strgar pa res nista kakšni referenci.
    Pleskovič – tretjerazredni uradnik na Svetovni banki, ki predvsem uveljavlja pogubni neoliberalizem.
    Strgar – avtoriteta kvečjemu na področju hortikulture, sicer pa je bil najslabši ljubljanski župan v zadnjem stoletju.

    • Za Vas kot nadvse “izobrazeno” gospo je dr. Pleskovic pac samo tretjerazredni uradnik. Verjetno ni obiskoval tako kvalitetnih sol kot Vi in verjetno sega njegov Horizont malo dlje od Vasih nostalgicnih zelja po stari Jugi.

      BORIS PLESKOVIC is Research Manager, Development Economics at the World Bank. He previously served as the Chief Economic Adviser to the Prime Minister of Slovenia from 1991-1992 and taught economics at MIT and the Universities of Illinois and Cincinnati. He also serves as a board member of the World Bank Economic Review (Oxford Journals), Beyond Transition and International Regional Science Review; Guest Editor for Special Issues on Is Geography Destiny? and Regional Science and Development; and co-editor of several books: Annual World Bank Conference on Development Economics with Nobel Laureate Joseph E. Stiglitz and other authors; co-editor of books

    • Tipično komunajzerska diskreditacija.

      En je neoliberalec in tretjerazrednež, drugi pa najslabši zato, ker ni vaš.

  2. Gospo Valči je treba poučiti o zmotni logiki: http://skeptik.si/zmotna-logika/

    Najprej o ad hominem načinu:

    Ad hominem ali argument proti človeku je argument, ki poskuša spodbiti trditve ali sklepe z napadom na osebo, namesto na argument sam. Verniki[1] bodo pogosto uporabili to zmotno logiko pri spodbijanju argumentov skeptikov s trditvijo, da so skeptiki polni predsodkov. Vendar se morajo tudi skeptiki paziti, da ne zapadejo v ad hominem, rekoč, da so trditve vernikov v NLP brezpredmetne, ker so ljudje, ki verjamejo v NLP, nori ali neumni.

    [1]Z besedo vernik ne označujemo pripadnika kake vere, ampak besedo uporabljamo predvsem v drugem in tretjem pomenu po SSKJ, torej za nekoga, ki veruje v kaj sploh in za vnetega zagovornika, privrženca

    • Zelo nazorno g. AlFe, le z majhno dopolnitvijo:
      Ad hominem način, pri gospe Valči, ni zmotni argument, ampak argument sovraštva. Zmoto bi še bilo mogoče kdaj popraviti, sovraštva pa nikoli.

  3. Če se je ta gospa Valči tako hitro oglasila je jasno, da je gospod Lesnik zadel v polno. Ta pot, ki jo predlaga avtor, je brezdvomno naj bolj primerna, demokratična in učinkovita.

  4. Članek je dober. Mislim pa, da bi morali slovenski katoličani in slovenski konservativni pol bolj stopiti skupaj, dovoliti večjo pluralnost mnenj in se NEHATI prepucavati na relacijah SDS/NsI/SKD/SLS itd. Ne vem, zakaj je potrebno rušiti trdnost konservativnega bloka?!?!?!

  5. Ne mislim se spuščati na raven ciničnih prispevkov leve politične slovenske hemisfere. Iz nje nisem do sedaj zasledil nič konstruktivnega, ampak le diskvalifikacije in zelo zoženo miselno podstat. Čas seminarjev, okroglih miz ni več tista gonilna sila, ki bi spremenila slovensko politično zavest. Prišli smo do točke, ko je treba resno reči, tako se ne gremo več in tega več ne dovolimo. Jadikovanje in ugotavljanje je lastnost poilitično sterilne birokracije. Pomladna stran ne najde moči, kako bi se aktivno spopadla z jalovo ideologijo družbenega niča. Ni se treba kar naprej braniti in plaho predstavljati svoja stališča. Nasprotniki jezik bontona in uvidevnosti prezirajo in ga mečejo v “straniščne školjke”. Njihova predstava “pljuvanja in žaljenja” je povsem popačena, tako da je že apriori vsak pogovor onemogočen. Grožnje so stalnica, pri tem jim gre na roko slovenska pravna PRAKSA, ki je neposreden odsvit totalitarne preteklosti. Smo edina država v Evropi, ki trmasto vztraja na okopih boljševizma in destruktivnega antiliberalizma. Čeprav že dihamo zrak, ki prihaja iz brezna bankrota in entitetnega propada, še vedno vztrajamo na jalovi preteklosti in nočemo vstopiti čez prag prihodnosti. Rezultat je propadanje gospodarstva, državnih institucij in občečloveških vrednot.

    • “pomladna stran ne najde moči, kako bi se aktivno spopadla z jalovo ideologijo družbenega niča” Ne moči ampak načina, z istimi sredstvi s katerimi /zločin/ so prišli na oblast nosilci ideologije niča, komunisti najbrž ne, komaj čakajo da dobi en naslednik noslicev zla samo klofuto na ulici. . Z zasedanji na raznih okroglih mizah in zborih, ki se jih udeleži sto ali nekaj sto ljudi tudi ne, pravilne ugotovitve g. Jože. Ovadbe za izgovorjene besede na takšnih zborih so že začele deževati /Štuhec, Cukjati/
      Nosilce ideoligije zla prestraši le velika množica ljudi. Mislim da je trenutno najboljši način pustiti jih na miru , saj jih vsak napad z desne napravi le bolj čuječe. Sami se bodo med seboj pričeli napadati in razgaljati saj je že začelo zmanjkovati celo sposojenega denarja

  6. Krepitev dialoga in iskanje novega duha.

    Pozitivnega duha, ki omogoča uveljavljanje vrednot na vseh področjih zasebnega in javnega življenja in ustvarjalno ter medsebojno spoštljivo sodelovanje pri graditvi skupnega in osebnega dobra.

    Akcija za našo osebno in skupno vrednostno rast!

Comments are closed.