Pravnik Lojze Ude je v zadnji oddaji Pogledi Slovenije nekdanjemu premieru in predsedniku SD Borutu Pahorju očital pomenljivo zadevo. Označil ga je za liberalca. Takšne oznake si Pahor kot socialdemokrat najbrž niti v najhujši nočni mori ni mogel zamisliti. A srž težave, ki jo ima levica z njim, je prav v tej oznaki.
Pahorjev liberalizem vs SD socializem
Pahor je tekom svojega mandata večkrat ponavljal tezo, da mora Slovenija ujeti francosko-nemški vlak, ki sta ga takrat poosebljala še takratni francoski predsednik Nicolas Sarkozy in še vedno aktualna nemška kanclerka Angela Merkel. Ta dva sta vlak usmerjala na podlagi ekonomije, ki temelji na klasičnemu liberalizmu, ki so ga utemeljili anglosaksonski filozofi, kot sta bila John Locke in David Hume. Vizija izhoda iz gospodarsko-finančne krize je bila varčevanje, nižanje davkov in enotna fiskalna unija, v katero spada tudi fiskalni pakt s svojim zlatim pravilom o uravnoteženih oz. preseženih državnih proračunih. To bi omogočilo tudi gospodarsko rast. Medtem nasprotniki tega vidika, kot je novi francoski predsednik, socialist, Francois Hollande, zagovarjajo, da bi morali več pozornosti nameniti prihodkom in s tem gospodarski rasti. Med evropske socialiste pa je včlanjena tudi stranka SD, ki jo vodi Pahor, zato je njihov program in vidik reševanja krize identičen Hollandovemu.
Pahor se, glede na njegove zadnje nastope, s takšnim stališčem ne strinja. Na slovenski politični levici je v tem oziru osamelec, ki je trn v peti socialistični nomenklaturi. Še več, njegovi politični sopotniki mu celo očitajo paktiranje z desnico oz. z vlado Janeza Janše, ki, tako kot Pahor, zagovarja, da je dilema ali varčevanje ali rast, umetno ustvarjena. Tako Janša kot Pahor zagovarjata stališče, da enega ni brez drugega. Zato ni presenetljivo, da se na sobotnem kongresu stranke SD po vsej verjetnosti obeta zamenjava vodstva stranke. Mesto predsednika naj bi po vsej verjetnosti zasedel bodisi nekdanji minister za promet Patrick Vlačič, bodisi nekdanji minister za šolstvo Igor Lukšič. Slednji je na svojem facebook profilu celo zapisal, da bi morali skočiti na vlak Hollande-Obama. Predvsem za Lukšičem stoji močan stroj Kučanovih ljudi, ki so v stranki SD zbrani predvsem okoli staroste slovenske levičarske politike Mirana Potrča. S tem pa se krepi tudi levi politični ekstremizem, ki nam je znan iz prejšnjega totalitarnega režima. Spomnimo se samo Lukšičevega projekta „Stisnimo roko v pest,“ ki ga je spremljala klišejska komunistična ikonografija.
Propadlo mesijanstvo
Leva politična srenja, zbrana okoli Kučana in Stanovnika je spoznala, da je Pahor nevaren njihovim idejam in privilegijem, ki jih uživajo na račun ohranjanja kontinuitete, ob njegovem zagovarjanju Sarkozyja in Merklove. Ker sta bila, takratni prvak Zaresa Gregor Golobič, zaradi afere Ultra in takratna prva dama LDS-a Katarina Kresal, zaradi afere bulmastifi in suma zlorabe nedovoljenih substanc praktično politična mrliča, murgelskim gospodom ni ostalo drugega, kot da Pahorja zrušijo in najdejo novega človeka, ki bi levico popeljal na pota stare slave. Vpregli so sindikate, ki so ob znamenitem trojnem referendumu sumljivo agitirali proti ukrepom Pahorjeve vlade, pa čeprav sta glavna slovenska sindikalista, Branimir Štrukelj in Dušan Semolič, močno povezana z omenjenimi gospodi. Namreč Štrukelj je Kučanov nekdanji zet, Semolič pa je vidni član stranke SD, saj je član predsedstva delavske zveze v stranki. Novega moža je Kučan videl v Zoranu Jankoviću. A tudi ta se mu je kmalu izneveril. Po tem, ko se je izkazal, da je nesposoben sestaviti vlado, so kmalu na dan pricurljali podatki, da je njegova družina vpletena v sumljive povezave z narkokartelom Dragana Tošiča, ki je osumljen trgovanja s kokainom v zloglasnem primeru Balkanski bojevnik. V javnost so pricurljali tudi podatki o spornih poslih in sumljivih nakazilih na Jankovićev račun. Ti so trenutno v preiskavi pristojnih organov. Njegove povezave z narkokarteli pa preizkuje celo ameriški pristojni organ. S tem tudi Janković počasi postaja to, kar sta pred njim postala Golobič in Kresalova. Mogoče celo ni naključje, da je poslanec Jankovićeve Pozitivne Slovenije Gašpar Gašpar Mišič na eni izmed parlamentarnih sej dejal, da Jankovića lahko izkrcamo na Antarktiko in bo s pingvini našel način za gospodarsko rast. Na Antarktiki je zelo mrzlo, Jankoviću pa se prav lahko zgodi, da bo zares pristal na hladnem.
Brezizhodna kriza levice
V luči diskreditacije Pahorja pred sobotnim kongresom stranke SD in pred njegovo vse bolj verjetno kandidaturo za predsednika republike, gre razumeti tudi včerajšnji poziv izvenparlamentarne stranke LDS. Ta predlaga nekakšno združevanje na levici, nekakšen tretji blok, ki bi jasno reklo desni opciji ne, levim parlamentarnim strankam pa povedala, da se niso izkazali, tako kot se za levico spodobi. Tudi v LDS opoziciji očitajo paktiranje z vlado Janeza Janše. Da gre za neposreden napad na Pahorja pa kaže izjava predsednika LDS-a Iztoka Podbregarja, ki je dejal, da bi bilo dobrodošlo, da bi se na sobotnem kongresu SD-ja izkristalizirala socialdemokracija. A dejstvo je, da ne Vlačič, kot tudi ne Lukšič nimata Pahorjeve karizme, ki bi lahko stranko potegnila v vode evropske socialdemokracije. Slej ko prej je v ozadju Kučanov projekt združitve SD-ja in Pozitivne Slovenije. Po domače, stranka SD brez Pahorja ne bo obstala in bo končala tako kot pred njo Zares in LDS.
Zadnje dogajanje na politični levici kaže, da je ta v hudi krizi, iz katere se ne more izkopati. Dejstvo, da Pahor za levico ni sprejemljiv, da Jankoviću vse bolj za vrat dihajo preiskovalni organi in da so volivci 4. decembra lani jasno povedali, kaj si mislijo o stranki LDS, resno sproža vprašanje: Kaj sploh še ostane levici?
Foto: Urad predsednika vlade RS
