Kaj so alternative nostalgiji po Jugoslaviji?

56

JugoslavijaNacija, kot je Slovenija, najverjetneje potrebuje dodatni širši identifikacijski okvir, kot ga ponuja država z dvema milijonoma prebivalcev in danim ozemljem. »Jugo–nostalgija«, ki smo ji priča, ima zato poleg možne politične agende tudi povsem nedolžen izvor v omenjeni potrebi po širšem okviru.

Generacijo, ki je zrasla po osamosvojitvi v odsotnosti državljanske vzgoje za zdravo domoljubje (ki se ga pri nas prepogosto preveč poenostavljeno pripisuje temačnemu desničarstvu ali nacionalizmu), pritegne poceni zabava v Sarajevu, Beogradu in drugod. Ta in celo starejše generacije se navdušujejo nad  športnimi turnirji držav nekdanje Jugoslavije in celo z oživljanjem Titovega lika.

V takšnem povezovanju je tudi veliko pozitivnega, skrbi pa samoumevnost, s katero se posamezniki vračajo v okvir (popularne) kulture območja nekdanje Jugoslavije. Je ta okvir zares že obstajal ali pa se sedaj umetno ustvarja? Komu najbolj koristi takšen okvir? Kaj nam prinaša? Je naša samo–označitev za južne Slovane zgolj etno–lingvistična, ali ima tudi politične motive? Navsezadnje smo skupaj s Čehi tudi najzahodnejši Slovani, zarinjeni celo v romanski svet.

Ogrevanje za »narodnjake« pogosto pomeni le navdušenje nad stereotipom o tem delu Evrope. Stereotip domnevne balkanske lahkotnosti, brezskrbnosti, v usodo vdanega življenja, je odraz miselnosti, ki sta jo v regiji ustvarila zgodovina in tuja nadvlada. V realnosti vsakdana ta lahkotnost omogoča sivo ekonomijo in zagotavlja minimalno socialno kohezijo v razmerah šibke, slabo organizirane države; je psihološka uteha težkemu življenju.

Zares: nekaj sprevrženo privlačnega je v navidezni urejenosti in skladnosti redkih posnetkov iz poslednjih svetovnih komunističnih oaz – ali pa iz življenja v nekdanji Jugoslaviji: to je življenje, ki je do posameznika nezahtevno in kjer država zanj, zanjo skoraj očetovsko skrbi od zibelke do groba, v zameno za vsaj pasivno ideološko lojalnost. Idila totalitarnih sistemov …, ki jo sem ter tja ponudi, žal, tudi kak od socialističnih časov nespremenjen, zanemarjen turistični kraj pri nas, ki životari naprej v novih časih.

Kakor za vsakim stereotipom, se tudi za nostalgijo po Jugoslaviji in brezskrbnem Balkanu skriva realnost, v dobrem in slabem. Za stereotipi o tem prostoru se skrivajo revščina in stiske po jugoslovanskih vojnah materialno in psihološko prizadetega prebivalstva; za navidezno lahkotnostjo je pogosto občutek brezizhodnosti, brezperspektivnosti; za sproščujočo glasbo so velike ovire, ki jih morajo te države še preseči na poti vzpostavitve temeljev pravne države, vključno z bojem proti organiziranemu kriminalu, katerega lovke segajo tudi k nam. Na realnost tega prostora nas na enako lepem Jadranu poleti spomnijo desetletja enako zanemarjeni objekti, ista neurejena kopališča, obledeli napisi.

Pozornost današnjih slovenskih generacij bi morala v prvi vrsti veljati tem stiskam in potrebam jugovzhodne Evrope, ne le »safariju« narodne glasbe, čevapčičev in zabave, ki si jih Slovenci lahko privoščimo, ker nas ni prizadela vojna in ker smo že leta 1991 imeli veliko močnejšo gospodarsko osnovo. Bolj kot gledanje »jugoslovanske« televizijske postaje in bolj kot razmislek o oddajah slovenske nacionalne televizije v jezikih narodov nekdanje Jugoslavije v domačem etru, bi bil resničen izziv za Slovenijo, da na ozemlju teh držav ponudi v njihovih jezikih medijske vsebine, ki bodo spodbujale krepitev demokracije, spravo, gospodarski napredek, spoštovanje človekovih pravic in manjšin: slovenski »pink« kanal, a z večjimi ambicijami … Slovenija je v marsičem vendarle lahko zgled. Ali znamo, smo sposobni biti tako veliki?

Slovenska generacija, ki je zrasla po osamosvojitvi ne ve skoraj nič o kršenju človekovih pravic v nekdanji Jugoslaviji, o Miloševićevemu nacionalizmu in krvavi vojni v Bosni, pa tudi ne o tem, da so njihovi starši morali artefakte normalnosti (CD–je, hi–fi tehniko, modna oblačila ipd.) v času nekdanje Jugoslavije v Slovenijo prinašati ali celo tihotapiti iz Avstrije in Italije.

Pozabili smo, da je tedanja družbena ureditev v javni šoli kot obvezen predmet izvajala svoj »verouk« – predmeta »Samoupravljanje s temelji marksizma« in militaristično »Obrambo in zaščito«. (Zato sta bila po spremembi režima tako neprepričljiva ostro nasprotovanje izbirnemu predmetu o religijah in navdušenje za demilitarizirano Slovenijo.)

Ta generacija kot da ne ve, da ne tako dolgo nazaj pri nas ni bilo mogoče kupiti čokolade, pralnega praška in banan, da je bilo nekoč potrebno plačati depozit za prestop meje, in da je bilo gorivo na bone. Se nam resnično toži tudi po teh vidikih Jugoslavije? In ključno vprašanje: ali niso te navidez drobne nevšečnosti bile pravzaprav izraz veliko resnejših, temeljnih notranjih nasprotij te nekdanje države, ne samo naključne, nepomembne neprijetnosti? V času evropske dolžniške krize je nostalgija po tovrstnih problemih nekdanje Jugoslavije tisto, kar zagotovo najmanj potrebujemo.

V iskanju širšega identifikacijskega okvira je območje nekdanje Jugoslavije legitimen in – zaradi sedemdesetletne skupne politične zgodovine, jezikovnih in sorodstvenih vezi – do neke mere naraven in pričakovan okvir, tudi iz gospodarskih razlogov. Ni pa to tudi edini možni okvir, o katerem moramo ali moremo razmišljati.

Ali je bila slovenska izkušnja z obema Jugoslavijama toliko boljša, da – po kriteriju zgodovine – avtomatično izključuje druge možnosti za prednostno povezovanje, za širši identifikacijski okvir?

Za začetek nam širši identifikacijski okvir ponuja že slovensko zamejstvo v sosednjih državah in – v času spleta brez omejitev – izseljenstvo. Ta okvira ostajajta neizkoriščena, prepuščena folklori ali idealizmu; ostajata žrtvi ideoloških delitev in predsodkov.

Zanimiv okvir nam nudi alpski prostor; Slovenija kot Alpe in Jadran. Jadran je bil in je tudi slovenski, tisti v Barkovljah, s slovenskimi čupami in tisti, ki nam ga je po drugi svetovni vojni dala geopolitika s Koprom, Piranom, Portorožem. Smo sposobni do njega razviti nostalgijo? Ali pa še bolje, razviti realne gospodarske priložnosti za tak slovenski Jadran kot ga imamo danes? Drug možen okvir nam ponuja območje slovanskega. Preostali Evropi lahko pomagamo na novo odkriti, da poleg germanskega in romanskega obstaja še en ključni, slovanski element Evrope, na katerega se tu in tam še vedno gleda zviška.

Eno izmed zdravil pred zapiranjem zgolj v nacionalni okvir je tudi ponovna oživitev regionalnih identitet oz. upoštevanje zgodovinskih slovenskih dežel pri regionalizaciji Slovenije.

V naslednjih nekaj letih se bomo spominjali stoletnice prve svetovne vojne in strateških odločitev po njej. (V duhu pozabljanja preteklosti smo pozabili tudi na okrog 35.000 v prvi svetovni vojni padlih slovenskih fantov, njihove smrti tudi še nismo uspeli osmisliti.) Slovenci smo bili žrtve avstrijsko–nemškega nacionalizma devetnajstega stoletja ter nemške okupacije med drugo svetovno vojno. Toda bili smo tudi žrtev dveh jugoslovanskih diktatur, kraljeve in Titove. (Za obdobje po letu 1929 si naši zgodovinarji ne pomišljajo uporabljati izraza »diktatura«; pri Titu se mnogim ta izraz zdi premočan, ideološki.) Slednjič smo bili žrtev agresije JLA. V BiH je bil zagrešen genocid. Za storjene zločine na ozemlju nekdanje Jugoslavije je bilo ustanovljeno mednarodno sodišče po vzoru nürenberškega. Vzorca žrtev in storilcev jasno kažeta, kdo nosi največji delež odgovornosti za to vojno. Teh osnovnih resnic o konfliktu v nekdanji Jugoslaviji Slovenija ne bi smela pozabiti.

Slovenija ima zagotovo tudi svojo jugo–vzhodno ali celo balkansko dimenzijo, a se bo hitreje gibala naprej kot del Srednje Evrope. Tisto, kar nas je vse do leta 1918 uvrščalo v zahodni kulturni krog sta bila pripadnost zahodnemu krščanstvu in Srednji Evropi. Pokristjanila sta nas Salzburg (Solnograd) in Oglej. Trubar se je lahko zgodil le v zahodno–evropskem kulturnem kontekstu; njegovo delo za slovensko slovstvo in slovenski protestantizem v izgnanstvu na Bavarskem je imelo smisel, ker je potekalo v istem kulturnem prostoru, sicer Trubar ne bi mogel biti pridigar v Rothenburgu. S Čehi smo se borili proti nemškemu nacionalizmu v nekdanji Avstro–Ogrski. S Koprom je Slovenija pristanišče Srednje Evrope. Seveda tudi ni smiselna nostalgija po časih habsburškega imperija. Pač pa je – v času nove delitve Evrope, tokrat na Sever in Jug – potrebno navezovanje na prostor, kjer se bodo oblikovale ključne odločitve o prihodnosti Evrope. Potrebno je povezovanje s tistimi, s katerimi delimo interese in kulturno–zgodovinsko okolje. Za države, ki so se leta 2004 priključile Evropski uniji, ne more biti končni cilj obrobje Evrope, ampak preboj vsaj v njeno sredino.

Pripis uredništva: razmišljanje je avtor objavil v knjižici Dežela priložnosti, s podnaslovom Kaj je narobe v Sloveniji in kako jo pozdraviti?, ki je izšla pri Založbi Družina.

 

56 KOMENTARJI

  1. Gre za pomanjkanje zdrave samozavesti.

    Še sreča, da se precejšen del Slovencev ponaša z zdravo samozavestjo, ne pa hlapčevstvom.

  2. Zdrava samozavest je pogoj izvirne slovenske ustvarjalnosti, ki bogati kulturno in gospodarsko evropski in svetovni prostor.

  3. Nezdrava samozavest se kaže tudi v tem, da govorimo ali pojemo tujem jeziku, pa čeprav se tisti s katerimi se družimo, ne prizadevajo da bi govorili ali peli v slovenskem jeziku.

    Nezdrava samozavest je tudi, če obiskujemo rajši gala koncerte, kjer prepevajo tujci v tujem jeziku in služijo velike denarje kot pa da bi odbiskovali slovenske glasbene prireditve in omogočili rast naši kulturi in preživetje našim ustvarjalcem.

    • Jaz sem navajen komunicirati v angleščini. Sploh si ne znam predstavljati, da bi bilo drugače.

  4. Avtor se je dobro lotil te tematike, ker ne kritizira vsevprek, ampak išče tudi možne alternative in pokaže razumevanje za sedanjo situacijo. Treba je vedeti, da večja ko bo revščina, večje bo hrepenenje po nekdanji Jugoslaviji. Takrat je bila stopnja socialne varnosti vendarle precej višja kot danes.

    • V resnici je Jugonostalgija posledica neizobraženosti.

      Le liberalni kapitalizem lahko prinese blaginjo.

      • Hm … se že krešejo mnjenja! 🙂

        Trdim, da je liberalni kapitalizem podobno zlo kot postudbomafijski sistem, kot ga imamo mi. Trdim, da mora biti kapitalizem na osnovi krščanstva, kot je na primer v sosednji Avstriji – berimo spletno stran http://lifestyle9.com/worlds-best-country-to-live-in-2013/ V strokovni literaturi bi se takemu sistemu reklo klasični kapitalizem, ker ni vse dovoljeno. Če je vse dovoljeno, pride do vladavine najmočnejšega, kar pa že v osnovi ni človekoljubno.

        • Popolnoma narobe. Liberalni kapitalizem je najboljše, kar smo izumili.

          Ne smeš pa mešati prostovoljne solidarnosti in skrbi za druge, za reveže invalide z državno prisilo.

          V Veliki Britaniji je obstajalo vse to, preden je komu sploh prišla na misel ideja o socialni državi. Ljudje so se sami organizirali.

          In če upoštevaš, da mora država vzeti denar ljudem, da lahko izvaja “socialno državo”, je bolje prostovoljno.

  5. Zdrava samozavest je tista, ki je v ravnovesju z naravnim okoljem, kjer živim. Le na ta način sem v sozvočju z okoljskim stvarstvom, kjer živim.

    To ravnovesje , sozvočje je po svoji vsebini ljubezen do vsega kar sestavlja in živi v tem domačem naravnem okolju.

    Tudi do drugih okolij imam spoštljiv odnos, vendar pa ta ne vsebuje domoljubne ljubezni.

  6. Formalna demokracija se v sodobnem svetu zelo pretaka in spreminja obliko. Diplomacija zahodnih držav drugim državam le še zelo malo vsiljuje spoštovanje človekovih pravic. Veliko bolj servisirajo svoje gospodarske interese. Kar gre tja do rušenja demokracije v svetu v celoti, ki se spreminja v eno kloako prisluškovanj in totalitarizmov. Za mojimi navadami legalno vohuni Facebook in nelegalno NSA. Združenim Državam si upam povedati, da so “debele” in da morajo shujšati na polovico svoje sedanje zateženosti, da bodo spet demokratične. Franciji, katere večja podjetja prav tako “zbirajo koristne informacije o povpraševalcih”, na kaj podobnega niti ni smotrno opozoriti.

    In kakšno zvezo ima vse skupaj Z Jugoslavijo? Ja, v tekstu je opisan recept, kako se vaši južni bratje požvižgamo na totalitaristično ozračje, ki nas obdaja in se obnašamo v skladu s svojimi vrednotami, pa četudi pri tem nismo vedno najuspešnejši. “Udri brigu na veselje”, ni nič narobe, če se naučite še Slovenci.

    Srbščine in hrvaščine pa razen redkih podjetnikov mladi ne znajo več. Tako da samo brez panike pred namišljeno integracijo na jug. Ne obstaja.

    • “Srbščine in hrvaščine pa razen redkih podjetnikov mladi ne znajo več.” No, ta je pa močna. Morda pa gospod D. vendarle postreže s kakšnimi podatki, lahko tudi subjektivnimi opažanji.

      • Moja generacija je brala Politikin in Mikijev zabavnik ter številne stripe v srbohrvaščini. Na TV smo gledali številne partizanske sicer podnasnovljene na nesinhronizirane filme, nanizanke in nadaljevanke. Poslušali smo glasbo. Medtem je drugi program TV strogo prenašal oddaje TV centrov iz drugih republik. Že moja generacija precej slabše govori srbohrvaščino in vse njene izpeljanke, kot je takrat. Sedanja generacija se praktično nima kje naučiti. Sam bi si želel, da bi se moja hčerka hrvaščine in srbščine naučila mimogrede, a ne bo takšnih priložnosti. Mladi, ki potujejo v Beograd, se tam pogosto sporazumevajo kar v angleščini… (kar bi pred nekaj desetletji bilo nepojmljivo) Nisem rekel slabo ne dobro. A definitivno nepojmljivo!

        • Oba Zabavnika sta izhajala v slovenskem jeziku. In sicer Politikin vsak petek, Mikijev pa vsak ponedeljek (ponavadi se je v trgovinah pojavil v torej). So pa bili nekateri drugi odlični stripi kot so Dylan Dog, Alan Ford, Zagor, Marti Misterija v srbohrvaščini (kot se je takrat reklo temu jeziku). Alan Forda in Dylana Doga še danes rad preberem.

          • Hvala za popravek. Jaz sem do 11. leta živel v Bosni, pa občasno narobe posplošim po sebi…

      • Sami kakega mladeniča ali mladenko vprašajte kaj v srbščini, ali mu dajte kaj prebrati, kar ne bo kak verz iz turbo-folk pesmi, pa vam ne bo treba nobenih podatkov. Igor ima definitivno prav. Samo deformiran um lahko misli, da komunistični krožki ponoči in tajno otroke masovno uči srbščine.

  7. Obujanje Yugo fašizma je samo znak provincialnosti, zaplankanosti, lažne napihnjene samozavesti, nesamostojnosti in velike nesamozavesti kolektivistov.

    • Termina Pavlofašizem in Yugo fašizem nista definirana. Če katerega od teh dveh želite uporabljati, bi bilo korektno, da ga prej definirate.

      • Vsak komunist ( internacional-socialist) služi Moskvi, kominterni in internacionali. Ko se je Tito leta 1948 sprl s Stalinom ( čeprav je bil dolga leta njegov zaupnik in likvidator) so ga komunisti po celem svetu začeli zmerjati s fašistom, saj je naredil YUGO socializem. Z nabijanjem yugoslovanskega nacionalizma je želel razvodeniti zdravo nacionalno pripradnost ljudi v Jugoslaviji. Kot Pahor v zadnjem članku piše so celo italijanski komunisti jemali sovražno dogajanje v SFRJ in so poimenovali yugo komuniste kot Titoistične fašiste. Konec koncev po letu 1948 ni več šlo za pripadnost ideji internacional socializma, ampak za svoj tip narodno omejenega socializma, provincialnega balkanskega socializma. Vsak socializem omejen na svoj ozek krog pa jep o definiciji fašizem.

        Tito je po tem letu sprevidel, da mora SFRJ obrniti v smer kapitalizma. Začel se je navezovati na ZDA in od njih dobivati milijarde dolarjev posojil, marsikatero nepovratno. Začel je odpirati meje, spuščati revne delavce v Nemčijo, začel je pošiljate najboljše študente na študij v ZDA kot recimo Rupla. V bistvu je za 30 let prehitel Kitajce. Po Titovi smrti in še malce prej pa so oblast spret prevzeli komunisti oz. komunajzer fašisti , ki so se najprej bali kapitalizma, čeprav so imeli desetletne izkušnje, da socializem , komunizem in fašizem vodijo v gospodarsko bedo.

        • Rupel je dolgočasen. 😉

          Meni ljubši zgled je moj mentor pri diplomi – matematik, ki je tudi študiral v Združenih Državah. 🙂

  8. Kje drugje pa naj bi bil ta članek objavljen, kot v Družini?

    Avtorja skrbi za generacijo, ki je zrasla po osamosvojitvi v odsotnosti državljanske vzgoje za zdravo domoljubje.
    Nasprotje od zdrav je bolan. Kakšno pa je bolano domoljublje?

    Avtorja skrbi pa samoumevnost, s katero se posamezniki vračajo v okvir (popularne) kulture območja nekdanje Jugoslavije. Kakšna očetovska skrb!

    Avtor se celo zgraža: iz življenja v nekdanji Jugoslaviji: to je življenje, ki je do posameznika nezahtevno in kjer država zanj, zanjo skoraj očetovsko skrbi od zibelke do groba.

    Pa poglejte!
    Pojavi se nek tip, ki ga je menda poslal sam bog na zemljo s pooblastili, da se zgraža, ker so ljudje imeli v Titovi Jugoslaviji UDOBNO življenje! Pa to je naravnost neverjetno!

    Potem pa še nadaljuje z zgražanjem, češ da je to bila država, ki je za posameznika skoraj očetovsko skrbela od zibelke do groba.

    Pa kateri narod si ne bi želel takšne države, ki omogoča svojim prebivalcem udobno življenje!?

    Pa da še jaz malo dopolnim. Ni država skrbela za posameznika, pač pa mi delavci sami za sebe in to pod TITOM vodstvom!

  9. Jugoslavija je bila država, ki je pobila 500.000 svojih eljudi, v kar so vštete tudi žrtve Srebrnice in drugih iz gugoslovanskih vojn ter zaprla še enkrat več ljudi ter vzgojila kadre, ki so bili usposobljeni za ubijanje. Mračna zapuščina.

    Jugoslavija je bila narodnostno in kulturno preveč raznolika, ne glede na zgoraj navedeno, da bi imela pogoje za preživetje.

  10. Še vedno je v Sloveniji preveč slabih navad t.i. balkanskih in nič odgovornosti.Mnenja se krešejo okoli kako bi morali vzpostaviti okolje,ki je značilno Srednji Evropi-Avstriji,Češki,Nemčiji;Slovaški,Poljski.Menim,da se Slovenci prepuščajo ležernim-podzavestnim vplivom v sebi “se nenaprezati”,živeti brez premisleka na posledice v tem trenutku.Tako,da pride do paradoksalne situacije-zgubi se identiteta- Ker pa se v življenju dogajajo čudeži, se zgodi,da posameznike kdaj pa kdaj malo strese samoumevno mnenje npr.Rus-a,-inja kako lep je slovenski jezik.Takrat se eni pričnejo spreminjati,začnejo razvijati,delovati v skladu z maternim jezikom v sebi in iz sebe. Drugo pa je opravljanje službe v jeziku,ki je določeno v RS Slovenije.Pri tem so žaljivo nespoštljivi marsikateri npr.policaj maloobmejni prehod pred kratkim.

  11. Balkanizacija v negativnem pogledu, ima v Sloveniji negativne posledice na vseh področjih življenja.
    Negativne vplive je lažje odpraviti, če si jih zavemo.

  12. To je samo površniska nostalgija. Mi smo razbili obe Jugoslaviji, zakaj bi zdaj bili nostalgični? Mi smo zdaj dosegli svoj politični vrhunec. Kot narod.

    Nostalgični nekaterih sega samo do čevapčičev in žurk, ki smo jih imeli v prejšnjem sistemu.

    • Malo poznaš zgodovino, ni kaj…prvo YU je uničil srbski hegemonizem, despotstvo, drugo pa komunisti in Milošević!
      Hvala Bogu, da je to odšlo v ropotarnico!

  13. Slovenski narod je dosegel svoj vrhunec leta 1991, od takrat pa gre somo še navzdol. Če se bo tako nadaljevalo, bo zgodovina beležila vrhunec slovenskega naroda v socialistični Jugoslaviji.

    Krivdo za to pa bo nosil tisti del naroda, ki razmišlja kot vi. To pa je tisti del s hlapčevsko mentaliteto. Ni važno ali je to cesar, cerkev ali Bruselj, samo, da jih kdo pogladi in reče, da so pridni. V vsej zgodovini so se samo v Socialistični Jugoslaviji Slovenci znali postaviti zase in diktirati tudi kaj drugim.

    • Se moram kar strinjati z vami.

      Veliko se govori sicer o hlapčevski mentaliteti, vendar jo je, primerjalno gledano, na desni strani precej več. Slovenci smo imeli v Jugoslaviji precej boljši položaj kot sedaj v Evropski uniji.

      • ja, naučili so veliko, predvsem tardečih, kako se krade in goljufa in nič ne dela…hitro se je to prijelo ljudi.

      • Tipično komunajzersko. V Jugi smo bili na slabšem kot v EU. V parlamentu so morali govoriti srbohrvaško.

        Hlapčevstva je dejansko več na levici. Samo tulijo več o hlapčevanju na desni.

        Desnica ve, kaj je treba narediti – levica bi pa rada zapravljala in nas tako naredila večje hlapce.

        Hlapci bomo, dokler bomo rabili tuj denar za pokrivanje stroškov.

      • V Jugoslovanski skupščini so imeli ravno tak sistem prevajanja kot ga imajo v Bruslju. Poslanci pa enake pravice govoriti v slovenskem jeziku. Te pravice pa so se posluževali ravno toliko kot se sedaj v Bruslju, se pravi malo. Alojz, z lažmi se ne pride v nebesa.

        • Tone, potem očitno ti nočeš priti v nebesa. V Jugoslovanski skupščini so vse govorili v srbohrvaščini.

          • Jezik je bil še vedno naš najmanjši problem! Mi smo imeli probleme s prikritimi agendami za destrukcijo vsega. Nam se je komunizem vsedel kot v marmelado. Tako fantastično prilagojene družbe komunizmu ni nikjer na svetu.

          • Ali doslej še nisi pogruntal, da nimam najmanšega namena iti v nebesa. Samo bojim se, da me bo Bog zaradi moje resnicoljubnosti na silo strpal noter.

            Kar se tiče jugoslovanske skupščine, pa lahko ohraniš svojo vero, ne bom te več prepričeval.

  14. Ne. Krivdo za tako stanje nosite vsi jugonostalgiti in tisti, ki zagovarjate komunizem.

    Tisti, ki smo za svobodni kapitalizem hočemo Sloveniji dobro, kajti le gospodarsko uspešna Slovenija bo lahko tudi svobodna – torej ne hlapčevska.

  15. Prav imaš, Igor. Namesto tujke ” tabu”, bom raje uporabljal slovensko besedo ” prepovedano”. Hvala.

  16. Če bi moral izbirati med YU in A-O monarhijo, ni dileme, A-O monarhija, predvsem v času od 1900-1912.Kakšen razvoj je bil v Sloveniji(Kranjska, del štajerske, del Koroške) in če bi uspelo Popovichiju leta 1909 z federalizacijo, po zgledu ZDA bi bilo zanimivo, ni kaj?Me pa zanima, a nekoga ni sram, da je TITO moral odpreti meje ker je grozila brezposelnost in rajo poslal v Nemčijo, Avstrijo (ex okupatorji), halooo in potem rdečkarji tako nabijajo proti Nemčiji, Avstriji a avtomobile od tam radi vozijo, tehnologijo radi uporabljajo.Na kozlanje mi gre ta Jugonostalgija, pojdite, predvsem mularija tja živet in delat, ne samo pit, žurat. Škoda, da so Srbi ubili Franc-Ferdinanda in Hitler je napisal v “Moj boj”, da mu ne gre v glavo, da ubijejo Balkanci človeka, ki je v bistvu želel najlepše Balkancem (trializem…).In tu se vidi sprevrženost balkanske politike, na katero je zelo dobro opozarjal Heimatdienst v letu 1920, pred Koroškim plebiscitom, ne čudi me odločitev Slovencev tedaj, čeprav so nas v šoli učili drugače. Ne čudi šikaniranje generala Majstra z strani kvazi Beograda, umik Korošca takoj po vojni 1918 v Švico…ne ne čudim se…proč od te združbe in nikoli več države Balkanije!!!!

  17. Zanimivo bi bilo videti kdo je dal zapisati tako sprevrženo zgodovino Karantanije na Wikipedijo, v kateri so bila slovenska imena krajev, rek in slovenski molitveniki ( brižinski spomeniki).

    To je tako kot bi mi trdili, da ni bilo hrvaških kraljev v istem času kot je bila Karantanija, na ozemlju Hrvaške in da so bili tam slovenski kralji in Slovenci ne Hrvati.

    Sicer pa je Wikipedija sama s seboj v nasprotju.

    Najprej ima v naslovu Karantanske ( Koroške) Slovence.
    zatem govori, da so bili to Slovani ne Slovenci. Zatem pa opisuje, da so govorili slovenski jezik.

    To zgodovino je sigurno pisal nekdo iz Beograda ali pa njegov vazal, ki noče priznati, da smo imeli Slovenci že pred 1000 leti svojo državo in nas hočejo zgodovinsko izbrisati. Boji se naše zdrave samozavesti.

    Te zdrave samozavesti se bojijo pri Slovencih tudi nekateri komentatorji. Že vedo zakaj.

    Ali se bo kdo zmigal, da se to zgodovinsko skropucalo pravilno zapiše.

  18. Res me zanima, zakaj se nekateri bojijo nepotvorjene zgodovine Slovencev in slovanske zdrave samozavesti.

  19. Popravljam: Zakaj se nekateri bojijo slovenske zdrave samozavesti in nepotvorjene slovenske zgodovine?!

    • Bojim se da je vse to namenjeno provokaciji: dokler bodo nekateri trdili da smo slovenci avtohtoni narod, brez prednikov razen tja do homo sapiensa ali še nazaj… To je seveda rdeča provokacija, njihov prezir do prednikov. Na drugi strani pa imamo neke napihnjence, za katere smo slovenci neposredno iz vesolja. Vse samo da ne bi bili slovani. Ne razumem tega napuha. Pa že to da se imenujemo Slovenci pravi da smo slovani!

      • Popolnoma nerazumljiv komentar. V vseh rdečih učbenikih smo Slovenci prišli izza Karpatov kot Slovani. V 50-ih smo se učili tudi o Karantaniji, Moravski in knezu Koclju kot slovenski zgodovini.

  20. V nadaljevanju pa Wikipedija popravlja svoje začetne navedbe s tem, ko pojasnuje, da je Karantanija keltska beseda, ki pomeni prijateljstvo.

    Pojasnjuej, da je po Samovi Karantaniji, ki je vključevala tudi Moravsko, prišlo obdobje navezave Karantanije z Bavarci. V 10. stoletju pa je bila Karantanija spet samostojna in je obsegala območje Koroške in Slovenije, določeno obdobje tudi severovzhodne Italije.

    Torej je karantanija večina obdobja obsegala le območje lkjer so živeli Slovenci, ne pa tudi drugi Slovani.

    Prav zaradi tega lahko s ponosom trdimo, da je bila Karantanija prva slovenska država, ki je imela sodoben družbeni sistem in katerega je v svojo ustavo povzela prva sodobna držaav, to so ZDA.

    Le zakaj bi zanikali svojo dedno verigo s Krantanci, ki so uporabljali slovenski jezik in živeli na teritoriju Slovenije in Koroške.

    Toliko zdrave samozavesti moramo imeti, da se svojih ,civilizacijsko razvitih prednikov, ne bomo sramovali!

  21. Pisatelj Ivan Sivec je izdal lani trilogijo o Karanataniji. Torej tri knjige z naslovi: Kralj Samo , Arnulf in Knjeginja Ema.

    Gre za zgodovinske knjige o slovenski Karntaniji.

    Arnulf je bil karantanski knez v 10. stoletju. Določen dobo je bil celo cesar za Karantanijo in Bavarsko.

    Zanimivo je kako oblast preko šolstva in sicer, prikriva slovensko zanimivo in uspešno civilizacijsko zgodovino in nas prepričuje, da se je vse začelo po letu 1945.

  22. To prikrivanje slovenske zanimive civilizacijske zgodovine ( karantanci oziroma Slovenci nismo vodili napadalnih, roparskih vojn), ima določen namen: kako preprečiti zdravo samozavest slovenskega naroda in ohranjati hlapčevsko miselnost, ki je tako značilna za Slovence v današnjem času, saj je mnogo takšnih, ki obožujjo vse, kar ni domače, slovensko.

    • MIMI Malenšek je napisala knjigo Noriška rapsodija(1968).Tudi v Karantaniji ni šlo brez krvi,žal so se med sabo,tudi v Črtomir in Bogomila(1959).Tudi Sivec navaja uboj/umor v trilogiji,trenja med svobodnimi kosezi in nesvobodnimi-opis sojenja zaradi nesoglasja dveh kmetov,itd.

  23. Ta beseda Cankarjeva o hlapcih jo sprejemam,ker ima sporočilo,če pa Janković v stavku pove to besedo ima pa slabšaleno naroden pomen.Bučar f. je zapisal upogljiv narodni značaj.Ko opazujem ljudi okoli sebe,tudi tujce v njihovi telesni govorici je videti vse to.Pa si ne jemljejo tega k srcu.Vse je v interpretaciji npr.kot kozarec vode je na pol prazen ali na pol poln.

  24. Vendar, to je bil takrat splošen pojav v Evropi, ko se je pojavila namesto krutega poganstva, nekruto krščanstvo.

Comments are closed.