Kaj se je v resnici zgodilo na volitvah

55
Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

Vsake parlamentarne volitve navadno prinesejo za seboj tudi takšne in drugačne analize rezultatov oz. interpretacije, zakaj je nekdo zmagovalec in/ali poraženec. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Čeprav v pogojih proporcionalnega volilnega sistema, kot ga imamo v Sloveniji, z volitvami nobena od strank, ki pride v parlament, nima zagotovljenega zmagovalnega statusa, pa so si ocenjevalci enotni, da je največja zmagovalka drugih zaporednih predčasnih volitev Stranka Mira Cerarja, ki je celo presegla rezultat Drnovškove LDS iz leta 2000. Med zmagovalce se lahko uvrsti tudi DeSUS, ki je tretja med parlamentarnimi strankami in je močno izboljšala svoj položaj glede na prejšnje volitve, ter Združena levica, ki je povsem nov faktor v slovenski parlamentarni demokraciji – in to nikakor ne najmanjši. Med poražence pa ocenjevalci največkrat uvrščajo SDS, SD ter vse dosedanje parlamentarne stranke, ki so izpadle iz parlamenta (SLS, DL, PS). »Srečna« poraženka je morda le Alenka Bratušek, ki je parlamentarni prag ujela tako rekoč »za rep«.

Navadno je po končanih volitvah najprej čas za čustva. In normalno je, da predvsem na poraženi strani pride do izražanja razočaranja. Dostikrat tudi s strani tistih, ki so bili morda pred volitvami tiho. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Ni presenetljivo, da se je tokrat tudi med t. i. desnimi volivci znova »usulo« po SDS, torej po pomladni stranki, ki je dosegla drugo mesto, vendar z grenkim priokusom, saj bo imela v primerjavi s prejšnjim sklicem državnega zbora pet poslancev manj (26 vs. 21). To lahko štejemo kot relativni poraz. Nič čudnega, da so se še na isti večer, ko so v javnost prišli prvi neuradni izidi, pojavili različni predlogi, ki jim morda ne moremo odrekati dobronamernosti, so pa vsekakor plod hude naivnosti in nerealne ocene položaja. Predvsem velja omeniti teze, da naj se predsednik SDS Janez Janša umakne s predsedniškega položaja, da je doslej samo uničeval desnico in da s takšnim voditeljem ni mogoče dobiti večine. Zanimivo, pred volitvami takšnih predlogov ni bilo mogoče slišati, nato pa so začeli rasti kot gobe na dežju. Nekatere kritike je bilo mogoče razumeti celo tako, da je Janša kriv tudi za ne preveč prepričljiv izid NSi ter za izpad SLS iz parlamenta, s čimer je slovenska pomlad v parlamentu spet oslabljena.

Kaj je v tej zgodbi res in kaj ne?

Kaj je v tej zgodbi res in kaj ne? Ko se lotimo ocen volilnih rezultatov, ne moremo ignorirati družbenega in političnega konteksta, v katerem so bile izvedene volitve, pa tudi ne splošnega položaja slovenskega družbenega sistema. Zanj je značilna, kot sem že nekajkrat omenil, globoka asimetričnost. V Sloveniji ni normalnih pogojev tržnega gospodarstva, prav tako tudi ne evropskih standardov pluralnosti medijev, da seveda ne govorimo o stanju pravosodja. Na kratko lahko rečemo, da je Slovenija država nedokončane in neuspešne tranzicije, zaradi česar je demokracija močno deformirana, celo pohabljena. Že leta 1990, ko smo imeli prve demokratične volitve, je dr. Lovro Šturm opozoril na dejstvo, da te volitve niso bile izvedene pod normalnimi pogoji, saj so v tedanji, še stari samoupravni ureditvi potekale volitve v tri zbore tedanje republiške skupščine: v družbeno-politični zbor, zbor občin ter zbor združenega dela. Predvsem slednji je bil problematičen, saj je temeljil na stari socialistični korporativni matrici, preko katere so v zakonodajno telo sicer prihajali formalno strankarsko neopredeljeni ljudje, ki pa so bili vseeno vdani starim centrom moči. Zaradi tega je imela zmagovalna koalicija Demos, ki je zmagala z minimalno večino v pogojih zaprtosti medijskega prostora (kar je bil velikanski uspeh), velike težave, ko je morala »spraviti skozi« nekatere zakone, ki so bili pomembni za osamosvojitev Slovenije. Toda takrat so demokratične stranke nastopile enotno, čeprav v oteženih okoliščinah, tokrat pa so razmere še precej težje, saj je neenakost na izhodiščnem položaju precej izrazita. To neenakost lahko ponazorimo tako, da si predstavljamo tek na tisoč metrov, pri čemer en tekmovalec starta s startne črte, drugi pa sto metrov pred ciljem. Razlika med njima je devetsto metrov. Če štartata oba naenkrat, je jasno, da bo tisti drugi veliko prej dosegel cilj. Toda ali ju bomo obravnavali z enakimi merili, če sta tek začela z različnih mest? Prav to se namreč dogaja v Sloveniji – da namreč mnogi terjajo obravnavo vseh političnih akterjev z enakimi vatli, neupoštevajoč dejstva, da v slovenski družbeni konstelaciji velja stanje izhodiščne neenakosti.

Privilegiran položaj med tekači

Približno takšen privilegiran položaj, kot je opisan v primerjavi s tekači, je imel Miro Cerar, saj je v svoji programsko neizraziti paradigmi poudarjal predvsem moralnost in neideološkost, medtem ko mu mediji tako rekoč niso postavljali neprijetnih vprašanj, pač pa so ga že od vsega začetka že vnaprej razglašali za zmagovalca. Javnomnenjske raziskave so tako ves čas kazale veliko prednost Cerarjeve stranke. Seveda je jasno, da sta si tako SMC kot SDS privoščili tudi piarovske nerodnosti ter spodrsljaje – za SDS denimo nastopi v zadnjih televizijskih soočenjih pred volitvami, ko se je pokazalo, da podpredsednik stranke Zvonko Černač ni bil ravno kos zahtevnemu izzivu (predvsem njegov nastop v četrtek zvečer pred volitvami so kritizirali celo mnogi simpatizerji SDS). Tu seveda ne gre toliko za marketinško tehniko, pač pa za osebni težavo posameznih članov ožjega vodstva SDS. Ker so kot vidni člani v medijskem prostoru daleč najbolj napadane stranke precej ranljivi, so se pogosto odzivali zelo čustveno in manj racionalno, kot bi pričakovali. Torej povsem v skladu s pričakovanji režiserjev iz ozadja, ki imajo zelo dobro naštudirane šibke točke SDS. Zato ne preseneča, da je glede napovedi prevzema funkcij v državnem zboru SDS že nekaj dni po volitvah bolj diplomatsko stopila korak nazaj. Škoda pa je, da lahko takšne poteze naredijo dodatno uslugo tistim, ki bi to opcijo ali izbrisali ali pa jo kako drugače onemogočili in tako odstranili še zadnjo oviro.

Vendar ta nerodnost ni bil poglaviten razlog, da je SDS močno zaostala za SMC. V enem od junijskih soočenj, še pred Janševim zaporom, je v meritvah javnega mnenja Janša »povozil« Cerarja. In zdi se, da so botri, ki so režirali potek volitev, računali prav na to, da Janša z zaporno kaznijo fizično ne bo mogel biti prisoten v kampanji. Navsezadnje je bil tudi čas izvedbe volitev dobro načrtovan in usklajen s pravnomočnostjo obsodbe v zadevi Patria ter pozivom Janši na prestajanje kazni. Naj spomnimo, zakaj je v resnici sploh padla vlada Alenke Bratušek – to se je zgodilo po simuliranem spopadu med Bratuškovo in Zoranom Jankovićem, podobno kot leta 2011, ko je tedanjo vladno koalicijo spodnesel tedanji prvak Zaresa Gregor Golobič. Izkazalo se je, da je bil spor Bratušek-Janković le predstava za javnost, kar se je pokazalo tik pred volitvami, ko je Janković, sicer voditelj preostanka Pozitivne Slovenije, nenadoma spet podprl Bratuškovo. In v tistem hipu je postalo tudi jasno, zakaj so se še ne tako dolgo nazaj zgodili skrivnostni obiski Milana Kučana v vladni pisarni.

Naštete okoliščine torej pojasnjujejo, v kakšnih pogojih smo volili Slovenci. Največja opozicijska stranka je bila v finišu predvolilne tekme hendikepirana. Ne samo zaradi fizične odsotnosti Janše na soočenjih, pač pa tudi zaradi učinka odločitev domnevno »neodvisnega« pravosodja o Janševi domnevni krivdi, kar je seveda pustilo posledice pri obnašanju strankarsko manj profiliranih (t. i. sredinskih) volivcev. Če je v očeh večjega dela slovenske javnosti Janša »lopov«, ker je bil pač pravnomočno obsojen, je bilo jasno, da je bilo dobrih dvajset odstotkov, ki jih je dosegla SDS, v danih razmerah še vedno zelo soliden rezultat, saj je imel nasproti Cerarja, ki je zelo poudarjal moralno čistost (Cerarjevo veliko premoženje je bilo, podobno kot leta 2011 pri Jankoviću, prikazano celo kot krepost, nasprotno pa je to pri Janši prikazano kot zločin). Je pa legitimnost splošnega izida volitev precej okrnjena. S tem pa pridemo do naslednje točke nesporazuma. Nekatere je namreč zmotila formulacija SDS o nelegitimnosti volitev. Morda je poanta v tem, da slovenska javnost tega pojma ne razume najbolje in je pojem »legitimnost« razumela v smislu, da SDS oporeka veljavnosti volitev. Že pred volitvami so namreč nekateri mediji širili špekulacije o tem, da bi novoizvoljeni poslanci utegnili vrniti poslanske mandate, kar pa so v SDS odločno zanikali. Da bi razumeli, kaj je legitimnost, se spomnimo, kako je državni zbor leta 2000 z dvotretjinsko večino v ustavo »zabetoniral« proporcionalni volilni sistem. Odločitev je bila legalna in veljavna, saj je bila izpeljana proceduralno pravilno. Vendar pa ni imela legitimitete, saj je bil na referendumu štiri leta prej izglasovan dvokrožni večinski sistem, medtem ko ustava do tedaj ni predpisovala, kakšen volilni sistem naj se uporablja, saj je to področje urejal zakon. Od ustavne spremembe dalje pa je to vprašanje urejala (tudi) ustava, odločitvi pa je pritrdila tudi t. i. Beneška komisija. Morda se bo kdo spomnil, da je SDS (tedaj še Socialdemokratska stranka) tudi tedaj opozarjala na nelegitimnost volitev in je na enem od kongresov celo sprejela sklep, da se volitev, ki ne bodo izvedene po sistemu, kot so ga izglasovali volivci na referendumu leta 1996, ne bo udeležila. Ko je bilo jasno, da ta projekt ne bo uresničljiv, je pred volitvami še enkrat sklicala izreden kongres (!), da je preklicala to odločitev in se udeležila volitev po sistemu, kot ga je začrtala sprememba ustave. SDS torej tedaj (kot tudi sedaj) ni oporekala veljavnosti (legalnosti) volitev, pač pa je pod vprašaj postavljala njihovo legitimnost.

Večni »enfant terrible« slovenske politike 

Na koncu pa se pomudimo še pri oceni, da je potrebna menjava na vrhu SDS. Vsaka taka menjava je najprej interna zadeva stranke oz. delegatov na kongresu. Na splošno velja, da ni najbolj normalno, če eno stranko več kot dvajset let vodi en in isti človek, a prav tako ni normalno, če se v petih letih vodstvo stranke zamenja dvakrat ali trikrat. Vsekakor pa bi se v povsem normalnih razmerah tudi znotraj SDS v času od njene ustanovitve dalje verjetno zamenjalo že več predsednikov. Vendar je slovenski položaj zaradi karakteristik, ki sem jih opisal že v uvodu, zelo poseben. Ne bom v podrobnosti opisoval, kakšno nevarnost predstavlja Janša za stare centre moči (ta fenomen je namreč zelo dobro orisal Drago Bajt). Nekaj pa je jasno: v sedanji politični konstelaciji je Janša, ne glede na karakterne slabosti (tudi če jih ne bi imel), zelo moteč element. Nekateri simpatizerji slovenske pomladi pri tem nekritično nasedajo mefistovskim prišepetovalcem, češ z Janšo nikoli ne boste dosegli več kot dvajset odstotkov, nikoli ne boste sestavili vlade. Vendar naj ob tem spomnim, da je Janševa SDS pred desetimi leti zmagala na volitvah, pri čemer so k temu prispevale tudi ugodne okoliščine: Ropova LDS je tedaj razpadala na prafaktorje, na obzorju ni bilo nobene t. i. instant stranke po modelu Mira Cerarja, SDS pa je nekoliko več pozornosti posvečala gospodarskim vprašanjem. Paradržavi se je takrat dejansko zgodil velik zdrs, saj ni pravočasno ukrepala in preprečila zmage najnevarnejšega nasprotnika. Nato pa se je izkazalo, da Janševa vlada dejansko v rokah ni imela dosti več moči kot v letih 1990-92 Demosova vlada, saj ni imela praktično nobenega nadzora nad družbenimi podsistemi, ki so jih krmilili (in jih še krmilijo) stari centri moči. Vsak poskus resnih reform se je končal z medijsko ofenzivo ter uporom sindikatov. Poleg tega pa je bila v obeh desnosredinskih koalicijah tudi DeSUS, ki je s svojo socialistično usmerjenostjo pomenila pomemben faktor zaviranja reform. Vsako odstopanje od njenih pogojev je pomenil tveganje za razpad koalicije.

Povedano drugače: desnosredinske vlade so bile do sedaj v razmerah, kakršne imamo v slovenski družbi, skoraj brezzobi tigri, čeprav jim je po drugi strani uspelo ukrotiti posledice socialističnega gospodarjenja (beri: zadolževanja). To pa je tudi pomemben razlog, zakaj SDS ne računa, da bo v nespremenjenih pogojih še kdaj prevzemala krmilo vlade. Sama vlada namreč ne more reformirati družbenih podsistemov, razen če stranka dobi dvotretjinsko večino v parlamentu, kar pa je v pogojih sedanjega volilnega sistema misija nemogoče. Zato je povsem razumljivo, da SDS svojo politiko gradi dolgoročno, tj. na očiščenju in preobrazbi celotnega družbenega podsistema, kar pa bo očitno mogoče šele takrat, ko se bo za to odločila večina državljanov. Verjetno šele po tistem, ko se bo ta večina znašla v položaju, ko ne bo imela več kaj izgubiti, in bo nosilcem paradržavne družbene moči izstavila račun. Dosedaj največja opozicijska stranka – verjetno bo ta položaj obdržala tudi v novi sestavi državnega zbora – bi lahko že prej pragmatično in celo oportunistično zamenjala predsednika. Vprašanje pa je, kaj bi s tem dosegla, morda zgolj nadaljevanje nikoli končane zgodbe tranzicije. Govorjenje o paradržavi ter nenormalnosti slovenske demokracije morda res ni popularno početje, je pa to začetek nujne poti do prenove slovenske družbene realnosti. In verjetno se bo šele sčasoma izkazalo, da je večni »enfant terrible« slovenske politike v resnici ogledalo nedokončane slovenske tranzicije in vseh njenih anomalij. Zato pa bo Janša skupaj s SDS vsaj še nekaj časa obravnavan skrajno negativno in pravi čudež je, da kljub odprtim frontam lahko zdrži s podporo, ki sedaj znaša približno petino volilnega telesa (primerjalno gledano: NSi, ki je svojo politiko v zadnjem času gradila prav na distanciranju od Janše, je kljub temu, da je imela zagotovljen mir pred napadi z leve, dosegla precej slabši izid, ne glede na ambicije, da postane vodilna stranka na desni sredini).

Epizoda t. i. retro-tranzicije

Če torej zaokrožimo oceno rezultatov zadnjih volitev, je jasno, da gre dejansko za epizodo t. i. retro-tranzicije, torej vračanja v obdobje pred letom 1990, seveda ob pomoči »novih obrazov« in navidezni neideološkosti. Očitno pa bo to tudi zadnji mandat tranzicijske levice pred velikim finalom tranzicijskega spopada, saj je jasno, da paradigma demokratičnega socializma ni del rešitve, ampak del problema. Slovenski državljan se bo moral končno vprašati, zakaj prejema nizko plačo/pokojnino, zakaj toliko mladih odhaja v tujino, zakaj toliko sodnih zaostankov in zakaj si lahko polnijo žepe pripadniki vedno enih in istih omrežij. In seveda tudi, kam izginja davkoplačevalski denar, ki bi ga lahko namenili denimo za vlaganje v razvoj cestnega omrežja. Ko si bo večina (!) državljanov začela postavljati konkretna vprašanja o vsem tem in se ne bo več zadovoljila s tem, kako bi z drobtinicami z bogatinove mize nahranila nekaj lačnih otrok, bo verjetno tudi prišlo do preobrata. Upajmo le, da ta preobrat ne bo terjal žrtev, tako kot v Romuniji leta 1989.

Seveda pa to ne odvezuje vodstev pomladnih strank, da opravijo temeljito samorefleksijo in popravijo šibke točke svojega javnega nastopanja. Predvsem pa je pomembno vedeti, da so desnosredinske stranke vedno pridobivale takrat, ko so nastopale enotno. Morda je tudi na tem področju priložnost za nov začetek.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


55 KOMENTARJI

  1. Kaj se je zgodilo? Zelo brihtno vprašanje. Eni so luzerji, eni pa ne vedo kaj bi. A življenje gre na srečo dalje.

  2. Podpišem.
    Ne pomaga nič drugega-prevzemimo odgovornost za to, kar se nam dogaja. Opazujmo, poslušajmo, razmišljajmo, sočustvujmo, spoštujmo…drug drugega.
    Pogojuje in oblikovalo je nas veliko preteklih dejstev, toda to ne pomeni, da ne zmoremo sobivati kot Ljudje-če se nas večina za to odloči.:-)!!!

  3. Kaj se je v resnici zgodilo na volitvah?

    Nič novega. Propad Slovenije se nadaljuje. Slovenski volivec še nima namena stopiti v svet socialnega tržnega gospodarstva, to je svet, v katerem zelo širok sloj ljudi dobro živi kot na primer v Nemčiji.

  4. “Predvsem pa je pomembno vedeti, da so desnosredinske stranke vedno pridobivale takrat, ko so nastopale enotno. Morda je tudi na tem področju priložnost za nov začetek.”
    Med tem slavospevom SDS-u mi je padla v oči citirana gornja misel – kolikor me spomin ne vara so ravno v SDS-u napadali in pljuvali po Nsi in SLS (če mi ne verjamete si poglejte arhive Demokracije, Reporterja, Politkiksa …).
    Vsi ki tako zvesto zagovarjate SDS se spomnite, kako so predstavniki SDS-a glasovali o poročilu Lukaček – a mislite, da smo vsi volivci resnično ljudje brez spomina – ne imamo spomin in tudi razmišljamo z lastno glavo in ne potrebujemo raznih Sušnikov, Štuhecev, Grand …. ki bi nam prali možgane kako potrebujemo ljudi, ki vodijo stranko, ki nekaj govori drugo pa dela-podpira.

    • Imam občutek, da gospod Rajko ravno tako dela razprtije na pomladni strani … sicer ne bi zapisal zadnjih besed. 😮

    • rajko: “so ravno v SDS-u napadali in pljuvali po Nsi in SLS (če mi ne verjamete si poglejte arhive Demokracije, Reporterja, Politkiksa …).”
      ==========

      A ti časopisi so stranka SDS? Prvič slišim.

  5. Odličen prispevek avtorja.

    Levica ima prednost v tem, da raziskuje javno mnenje, ga usmerja in vešče deluje na javno mnenje, zlasti pred volitvami. Poleg tega ga upošteva, da si pridobi naklonjenost. Po volitvah pa ravna večkrat v nasprotju s pričakovanju volivcev.

    Njen velik adut levice je socialnost, ki pa ga desnica ne zna izkoristiti, pa čeprav so razvite države Evrope v resnici najbolj socialne.

    Najpomebnejši element na tokratnih volitvah pa je bil vrednotni temelj, ki ga je desnica skorajda povsem spregledala, pa čeprav bi ga morala poudarjati zaradi znanih očitkov levice.

    Zame sta na desnici največji poraženki ljudska stranka in NSI. NSI zato, ker so na njeno stran prestopili volivci SLS in SDS in je kljub temu prejela majhno število glasov. Poleg tega ni imela liderja v zaporu.

  6. Nekaj krščanske ponižnosti bi od avtorja članka vseeno pričakoval. Da recimo v naslov zapiše: “Kaj menim, da se je v resnici zgodilo na volitvah”.

    • Nekaj krščanske ponižnosti bi od j-ja vseeno pričakoval. Da recimo zapiše: Kaj menim, da bi avtor moral zapisati v naslov: “Kaj menim, da se je v resnici zgodilo na volitvah”.

      • Menim, da je Riki naredil isto napako kot jaz. Po mojem mnenju bi moral napisati: “Menim da bi bolj pravilno recimo zapisal: “Kaj menim, da bi avtor moral zapisati v naslov: “Kaj menim, da se je v resnici zgodilo na volitvah””.”

  7. “V Sloveniji, ki jo živimo, se je treba vsak dan bolj boriti proti različnim tipom psihopatov, od katerih je v marsičem odvisna naša prihodnost. Boriti se pomeni, da se ne sprijaznimo z vlogo, ki so nam jo namenili dežurni apostoli novega slovenskega reda in partijskih privilegijev. Sprijaznjenost namreč na koncu ubija in v takšnem svetu brez domišljije in estetike, v deželi kranjskih klobas in neotesanih nouveau riches, je edini izhod notranja ali zunanja emigracija. Pred hordo izbrancev negativne selekcije, ki kot sloni paradirajo po domovini, se v trenutkih tesnobe lahko vedno zatečemo na svoj imaginarni otok DOB, v svoj sanktuarij normalnosti.” Eden se je umaknil, saj je očitno zapor na Dobu še edini otok, kjer lahko normalno biva.

  8. Ne razumem …
    Zakaj Slovenci nočejo živeti kot Nemci, Avstrijci, večina Italijanov, Belgijci, Nizozemci, Čehi, itd, itd … Manj nas je, od vekomaj smo bili pridni, živimo v bogati deželi. Ljudje, žal, premalo berejo, premalo se zavedajo stanja. Ovce, ovce in že spet ovce. Če bi bil komunist, pa bi videl, kako živijo zahodni sosedje (čigavi predniki so bili okupatorji), kako so počistili z zločinskimi totalitarizmi in živijo bolje od nas, bi kot razmišljajoč človek nemudoma obrnil ploščo. In zakaj to ne počne volilna večina? Ker jo je socijalizem razvadil in so postali lenuhi – ker se je dalo dobro živeti in malo delati. Ker se je dalo krasti in lagati. To počnejo še danes in tako učijo svoje potomce. In Slovenijo peljejo v propad. ZBUDITE SE, VENDAR, ZAPEČKARJI !!!

  9. Desnica tega nikakor ne sme doživljati kot poraz. Seveda se mora izboljševati, to menda ni vprašanje.
    Toda z Janšo v zaporu, to ni noben poraz. Gotovo se je precej ljudi tega prestrašilo.
    Kar se tiče enotnosti, zelo enostavno: poenotimo se v zahvaljevanju Bogu za neodvisno Slovenijo. To ne bo težko. Vsak naj svoj prispevek položi pred Kristusa, vsi pa naj se zahvaljujejo, tako tisti, ki so prispevali manj, kot tisti, ki so prispevali več.
    Tu imate enotnost.
    Vse drugo pa naj ima vsak svoje.

  10. Pri mnogih je prevladal pragmatizem: Boljše, da glasujem za Cerarja, bomo vsaj imeli vlado in premierja, saj tisti, ki je v zaporu vlade ne more voditi.

  11. V ta pragmatizem ne verjamem. Še posebej, ker Cerar ni nobena zamenjava za Janšo.
    Verjamem da je osip SDSa ravno v tistem delo manj odločnih volilcev. Sploh ni tako hud, da se razumemo. Tole nabijanje o porazu desnice je čisto agitpropovsko. Ali se komentatorji sploh zavedajo političnega razsula v državi?
    In žal SDS še ni sposobna stvari spremeniti. Ne le da je premalo desnih volilcev, premalo je tudi desnih politikov.
    Tudi če bi zmagala desnica, ali bi prekopali kosti iz Roga in Hude jame? Bojim se da ne.

  12. zame je bistveno vprašanje le to, ali morda rezultati volitev vendarle nakazujejo na to, da v sloveniji pridobivajo na pomenu uravnovešeni in uravnoteženi volivci ali ne. torej volivci, ki so v prvi vrsti pragmatični in ne ideološko indoktrinirani.

    problem v sloveniji je ta, da se v političnem smislu še vedno pogovarjamo o formi in ne vsebini. pogovarjamo se o desnici in levici kot o neki formi, ki ima izključno ideološki pomen in ki jo dejansko lahko reduciramo na popolnoma otročji in neresen diskurz “domobranci vs. partizani”. 🙂

    skratka, pogovarjamo se o neki desnici proti levici, pri čemer ta debata nima nobene vsebinske osnove, ampak zgolj ideološko.

    in dokler se ne vzpostavi neko zdravo in odločujoče jedro volivcev, ki na ideološkost politike pač niso več pripravljeni pristati, bomo v sloveniji imeli resne probleme. in stranka, ki je to ideološkost politike v slovenski prosto vpeljala in jo uveljavila, je pač stranka SDS pod vodstvom janeza janše.

    in če rezultati volitev dejansko pomenijo, da se s tako politiko v sloveniji ne da več vladati, potem je to obetavno, v nasprotnem primeru pa se dejansko ni nič spremenilo in pač gre le za nek trenutni zasuk, ki se bo lahko z naslednimi volitvami popolnoma obrnil v nasprotno smer, kar pomeni, da pretiranega razloga za optimizem ali veselje tu ni. kdo bo dejansko novo vlado vodil je tako v bistvu na dolgi rok, z vidika vzpostavljanja zdrave politične kulture, povsem nepomembno. bistveno za slovenijo v tem trenutku je dejansko le to, da se rešuje v gospodarsko finančnem smislu. za to bi bila pa dejansko idelna neka res kompetentna in nepristranska tehnična, ne pa politična vlada.

    • Rezultati volitev ta hip dejansko ne pomenijo nič, ker ne vemo nič o tem, s kakšnim programom in s kom namerava vladati zmagovalec. Še najmanj pa ti rezultati pomenijo “uravnovešenje in uravnoteženje”.

      Glede na dejstvo, da ima SMC za bodočo koalicijo (ob vnaprejšnji napovedi, da stranka SDS ne bo v vladni koaliciji) na izbiro nič(0) ideološko neobremenjenih strank partneric v parlamentu, ker so vse ideološko zelo jasno opredeljene, bo kakršnakoli koalicija zagotovo ideološko obremenjena.

      Tudi če se vse potencialne partnerice odrečejo tvoji otročji redukciji na “partizane in domobrance”, jim ostane temeljna ideološka opredeljenost, štirih (SD, Desus, ZL in AB) za socializem in ene (NSi) za krščansko demokracijo.
      Pa smo spet pri delitvi na ideološko tradicijo komunistov in demokratov.

      Res je, kompetentna in nepristranka tehnična vlada bi bila idealna rešitev, še najboljša bi bila taka od zunaj, kajti iluzorno je pričakovati, da se bo stranka zmagovalka zmogla odreči SVOJI politični in ideološki opredeljenosti, ki se kaže v tem, kdo je iz ozadja asistiral pri njenem sestavljanju od glave navzdol.
      Ali pa misliš, da je mogoče zanemariti vsako politično kolobarjenje aktualnih poslancev SMC iz vrst LDS, Zares, SMS,…?

      Ko bi le bila SDS edini problem v tej državi! Potem bi bile vse težave rešene z njeno izključitvijo iz vladanja…
      To bi bila po tvojem šele prava demokracija, kajne?

      • Krščansko demokracijo ne moreš pteti za ideologijo. Upam vsekakor, da s koaliciji s SMC ne bo. Taki sužnji pa menda spet niso.

        • Če želimo Sloveniji dobro, je prav da pomagamo.
          Če bo SMC sprejela programske zahteve NSi, potem mora NSi v vlado. To ne bo nikakršna izdaja desne opcije.

        • …..Zato pa bo Janša skupaj s SDS vsaj še nekaj časa obravnavan skrajno negativno in pravi čudež je, da kljub odprtim frontam lahko zdrži s podporo, ki sedaj znaša približno petino volilnega telesa (primerjalno gledano: NSi, ki je svojo politiko v zadnjem času gradila prav na distanciranju od Janše, je kljub temu, da je imela zagotovljen mir pred napadi z leve, dosegla precej slabši izid, ne glede na ambicije, da postane vodilna stranka na desni sredini)……

          Volilni rezultati v Sloveniji že nekaj volitev ne odražajo prave volje volivcev. Vedno jih nekaj zavede. Stalnica pa je bo SDS-a z levico. Včasih se kar sprašujem, kaj je Janez Janša obljubil nekaterim cerkvenim možem, da so njegovi tako vneti privrženci.
          Da bi pa NSi dobila več glasov, pa bo treba počakati do tedaj, da bodo neopredeljeni spoznali, da to ni stranka domobrancev. Pri tem pa se mi zdi, da je na zelo dobri poti.
          Če želimo Sloveniji dobro, je prav da pomagamo.
          Če bo SMC sprejela programske zahteve NSi, potem mora NSi v vlado. To ne bo nikakršna izdaja desne opcije.

          • Dejansko bo bolje šele takrat, ko bodo Slovenci v večini spoznali, da so domobranci vsaj toliko skrbeli za domovino kot komunisti oz. partizani. Ko bo večini dovoljeno vedeti, da je na področju bivše Jugoslavije v času druge svetovne vojne potekala državljanska vojna, pri kateri so se partizani ideološko opirali na komunistično Rusijo, domobranci pa proti. In da so se komunisti že v času, ko je bila Rusija v paktu z Nemčijo, ne glede na to ideološko opirali na Rusijo ter jim je bilo v resnici druga svetovna vojna in okupacija le priročno stanje, da so lahko vse druge označili za izdajalce ter jih tako postavili na napačno stran. Torej, ko bo večini dovoljeno spoznati, da domobransvo ni psovka ali pa je vsaj veliko manj psovka kot komunizem.

  13. Komentar je osladen slavospev SDS-u, ki da je brezmadežen in edini zagovornik demokracije, svobode, vrednot osamosvojitve … Vsi ostali so levičarji in izdajalci, vključno oz. predvsem z SLS in NSi na čelu. Zgraža se nad napadi najpomembnejših medijev nad SDS-jem, kar je v resnici velik problem, a hkrati pozablja, da mediji pod okriljem SDS-ja izvajajo isti pogrom nad vsemi drugimi in še posebej nad NSi- kjer ji ne sledi slepo kot za časa Bajuka. Še več, za medijski pogrom zoper NSi je SDS pridobila tudi najbolj glasne in vplivne klerike, ki preko Cerkvenih medijev venčajo SDS kot edino zagovornico krščanskih vrednot, pa da ne omenjam škandalozne novinarske konference škofa Glavana.
    Najbolj bizarna pa je izjava:
    Zato je povsem razumljivo, da SDS svojo politiko gradi dolgoročno, tj. na očiščenju in preobrazbi celotnega družbenega podsistema, kar pa bo očitno mogoče šele takrat, ko se bo za to odločila večina državljanov.
    Zopet ista logika le oni so borci za Dobro Slovenije, drugi pa zakrknjeni izdajalci. S to ekskluzivistično logiko, ki jo v zadnjem času plasira SDS, se je dejansko zgodilo, da je pomladna opcija dokončno izgubila priložnost, da bi uveljavila vrednote osamosvojitve. Skratka nobene refleksije o tem, kaj je vendarle bilo narobe na strani pomladnih strank oz. predvsem SDS-ja, ki ima izmed njih največjo oz. ekskluzivno medijsko podporo med pomladnimi mediji. Nič o mešetarjenju med Bavčarjem, Šrotom in Janšo, nič o spornih kadrovskih ukrepih, nič o škandalozno slabem odnosu z mediji in javnostjo, o popolni izgubi zaupanja med mladimi … ne, vsi so se zarotili proti njim, Resnica in Dobro pa je na strani SDS-ja.

    • “Zopet ista logika le oni so borci za Dobro Slovenije, drugi pa zakrknjeni izdajalci”

      No, nekaj so pa le morali podedovati od strank komunistične kontinuitete! 😉

    • Če je torej osladen, zakaj zgoraj zganjaš neki sarkazem na @j ?
      Če kaj mi gredo na živce komentatorji z diskurzom pralnega stroja, ki se vrti zdaj v eno zdaj v drugo stran.

      • Vročina, vročina, slaba volja …. saj bo minilo! Vse mine! Pa ne Janezev polom osebno jemati! Tudi ko pride iz zapora, bodo naše težave ostale!

        Predlagam ta velk špricer s cvičkom! 😉

        • Predlog je sicer dober. Poglej še enkrat, nima veze z Janezovim polomom. @j zameri Blažiču prevzetnost, Janez pa misli da razume kaj je sarkazem.

          • Sem pogledal in ugotovil: država je v krizi in ne jaz!

            Sicer pa je znano, da Slovenci napake sovražnikom odpuščamo, prijateljem pa ne! 😕

          • Takoj sem za hladno pivo ali pa za špricer s cvičkom. Ampak tole zgoraj nisem bil jaz.

            Na pivo grem pa vseeno.

          • Še vedno me jezi, kdo je napisal gornji komentar: “Al pa hladno pivo! Prija in ohladi in lahko ga mirne duše spiješ tako z levimi kot desnimi.” Z mojega računalnika ga ni nihče.

            Mislim da portal časnik.si ne uporablja kakšne zaščite, zato lahko vsak, ki prestreže komentar, prebere tudi email naslov komentatorja. Kar zna biti neprijetno, tudi zaradi tega, ker lahko nekdo podtakne sem gor kaj butastega.

            Nujno bi bilo, da se ve, da pod enim komentatorskim nazivom piše ena oseba. Toliko reda bi na portalu morali zagotoviti.

          • Nič hudega. Kaže da komentiranje prime z istim imenom na katerikoli email. Nič hudega, zaenkrat ni težav. Samo toliko da vemo. Če bo kdaj pod “j” kakšna bedarija, potem nisem bil jaz 🙂

            Drugače pa, pivo včeraj je pasalo. Špricar bi še bolj.
            Glede na včerajšnje vedro razpoloženje nekaterih komentatorjev sem pomislil celo, da mogoče Natova letala nad Slovenijo kurijo konopljo 🙂

  14. Blažič je presegel samega sebe. Bolje bi le bilo, da ostane novinar.
    Ta “poglobljena” analiza ni prav posebna. To namreč o reformiranju družbenih sistemov, je tako tako. Koliko pa SDS ve o tem? Njen program ne sega tako daleč.
    Spopad Bratušek-Janković ni bil prav nič simuliran. Bratuškova se je strgala s ketne, bi se reklo. O tem jasno priča njena aroganca ob odstopu vlade in med kampanjo. Kučan je že prej hotel izigrati Jankovića. Ta se ni kar tako pustil in vojna se je končala s Cerarjevo zmago. Bratuškova pa misli, da si je vse zaslužila s svojim talentom.
    Volitve so še en poraz državljanov.

  15. Zdravo slovensko jedro je bistvo rešitve.

    Jedro, ki:

    – goji zdravo slovensko samozavest in domoljubje
    – spoštuje osebno dostojanstvo, človekove pravice in svoboščine vseh državljanov in nasploh civilizacijske vrednote
    – spoštuje in neguje ustavno kulturo in pravično pravno državo
    – prisega na učinkovito in varčno upravljanje z državo

    – prisega na gospodarstvo kot temeljno podlago razvoja
    – spodbuja pluralnost in vzgojnost medijev…

    Skratka, spoštuje vrednote razvitih držav, ki se ponašajo z visoko demokracijo, standardom in civilizacijsko urejenostjo na vseh področjih javnega in zasebnega delovanja in življenja .

    Za zdravo slovensko jedro ni pomembna levica ali desnica.

  16. Zdravo slovensko jedro spoštuje in goji vrednote, ki ohranjajo in razvijajo slovensko skupno dobro.

    Vsaka politična stranka bi morala spoštovati in razvijati slovensko skupno dobro, ki predstavlja temelje obstoja in razvoja slovenskega naroda, skupnosti in države. Skupno dobro omogoča tudi posamično dobro.

    Politične stranke pa ponujajo različne poti k ustvarjanju tega skupnega dobrega.

    Ali nam je jasno kaj je slovensko skupno dobro?

  17. Skupno dobro je vse tisto, kar ima in spoštuje urejena družina.

    Poleg tega pa še vse tisto, kar ima in spoštuje urejena, civilizirana, demokratična in gospodarsko uspešna skupnost in država.

    Zgodovina pa nas uči, da družina in skupnost plačata največji davek, če skušata nekaj sama eksperimentirati, kar se v življenju še ni dokazalo kot pozitivno. končala.

  18. Politična stranka opravlja svoje plemenito poslanstvo, če deluje v skladu s skupnim dobrim slovenske države.

    Zato mora politična stranka nenehno poudarjati in opozarjati, da deluje v skladu s cilji, ki predstavljajo slovensko skupno dobro.

    Volivci lahko ocenjujejo delo političnih strank, če dobro poznajo, kateri cilji predstavljajo slovensko skupno dobro.

    Potem lahko pravilno ocenjujejo programe strank in se pravilno odločajo na volitvah.

    Potrebno je doseči volilni standard, pri katerem volivec pozna abecedo pravilnega volilnega odločanja.

    Ne pa da odloča po obrazih in drugih nepomembnih okoliščinah.

  19. Poštenost volitev in nasploh poštene družbene ureditve je, da se državljane ne sme zavajati oziroma manipulirati z njimi.

  20. Oglas Pepsi Cole v Argentini sem videl gre nekako takole:
    Bodite ponosni, da ste drugi. To vam prav nekdo, ki o drugem mestu ve vse.

    🙂 Pa povejte, da to ni pravi nasvet. Vidim pa, da vsi hočejo zmagat za vsako ceno. Kot da bi bile volitve tek na 1000m. Kdor je razočaran ne razume kaj pomeni oblast.

  21. SMC je svojevrsten fenomen na nebu slovenske politike. Tej stranki je usojeno, da se ji bo prav vse dogajalo PREJ:
    1. MC je bil zmagovalec na volitvah približno tri tedne pred ustanovnim kongresom svoje lastne stranke!
    2. Stranka SMC je zmagala, ker jo je že pred volitvami vodil “vrhunski pravni strokovnjak”, ki stanuje v Murgljah!
    3. Država je bankrotirala še preden je MC postal njen predsednik vlade.
    4. Umirjeni moralni neoporečnik MC je trenutno na dopustu, kjer nabira moči, ki jih bo potreboval, da bo Slovencem nagrmadil na ramena vse silne dolgove, za katere se dobro ve, kje in kdaj so nastali.

    • Vaša lipa se je očitno že davno posušila.
      Stranka SMC je zmagala zaradi preprostega dejstva, ki se mu je lani na protestih reklo: DOSTI IMAM!
      Posebno poslušanja o Murglah. Nekateri bodo to očitno ponavljali tudi, ko bodo že vsi sedanji prebivalci Murgel v grobu.

  22. ..nič posebnega…

    ..zadeva je identična, ko se debeluh, ki je pred tem, da zaradi debelosti pogine.
    .
    ..pri hujšanju odvrže neuspešne tablete dr. Janković in se znova rajši odloči za magične tablete dr. Cerar, namesto za trdo dieto in spremembo življenskega stila po postopku dr. Janše..

    spavaš i mršaviš press

  23. Pokazalo se je da pri nas gospodarski problemi sploh niso največji. Slovenija ima mnogo večje probleme od denarnih. Te milijarde evrov bodo še puhtele, dokler se politično ne uredimo tako, da ne bomo obnašali kot gozdna banda.
    Slogan danes Janša, jutri ti ima eno pomanjkljivost: že 70 let se to dogaja narodu, masovno, zdaj pa je doletelo še Janšo. Poglejte, vsi se obnašajo češ ja, morda je to res krivična sodba, hja, se zgodijo, tudi boljšim od nas se zgodi da pade kakšna krivična sodba… Tako cinična je naša politika. Zato pravim, naše denarne težavice so manjši problem.

  24. VOLILNI PROGRAM S KATERIM SE ZMAGUJE

    23. junija 2013 sta CDU in CSU sprejeli svoj skupni vladni program z naslovom “Uspešno skupaj za Nemčijo”

    Unija je ponudila državljanom možnost prispevati njihove želje in ideje k volilnemu programu. Pod naslovom “Kaj mi je pri srcu!” je CDU ustvarila internetno stran, z osmimi tematskimi področji, jih predstavila v obliki sloganov in dala možnost vsem interesentom, da so lahko do 30. Aprila 2013 ta tematska področja komentirali.
    Ob tem je na področje celotne Nemčije razposlala preko milijon razglednic, s katerimi je dala možnost državljanom in državljankam, da svoje predloge prispevajo tudi po pošti.

    Ideje, ki jih je CDU prejela so bile s strani ekspertov ocenjene. Iz predlogov je bilo oblikovanih 45 tez. V naslednji fazi oblikovanja vladnega programa so bili poklicani vsi člani stranke, da so teze pretehtali in s svojimi ocenami in komentarji pokazali “kaj jim je pri srcu”. Te ocene so bile vnesene v vladni program.

    Povzetek ključnih sporočil o izbranih temah:

    Davki in finance
    Unija se je v svojem volilnem manifestu zavzela za uravnotežene javne finance. Kako bo svoje volilne obljube financirala, v podrobnostih ni razkrila, razen da se davki ne smejo povečati. Vsi projekti v volilnem programu so finančno opredeljeni.

    Unija meni, da je fiskalna politika Nemčije že na dobri poti: Zahvaljujoč zvezni vladi, ki je omejila porabo, uvedla zgornje meje javnega dolga in z “uspešno gospodarsko in zaposlitveno politiko” povečala prihodke. V prihajajočem zakonodajnem obdobju mora biti sprejet proračun brez novega dolga, začeti pa se mora odplačevati dolg zvezne vlade. Cilj je, zmanjšati skupni dolg države postopoma do največ 60 odstotkov gospodarske uspešnosti.

    Pri temi o davkih, Unija obljublja, da ti ne bodo naraščali, niti se ne bodo zniževali. Unija bo delojemalke in delojemalce ne bo razbremenila z znižanjem davkov in prispevkov, ampak z dvigom plač t.i. “hladno progresijo”, projektom, ki je bil že del volilnega programa za leto 2009. Pri “hladni progresiji« gre za skrivno povečanje davka na podlagi progresivne davčne tarife, ki pride v poštev, ko se dvig plače uskladi z inflacijo, vendar se stopnja davka na dohodek, ne more izravnati s stopnjo inflacije.

    Zoper davčne utaje se bo Unija učinkovito borila in uveljavljala davčne terjatve preko meja nacionalnih držav. To bo dosegla z mednarodnimi sporazumi o izmenjavi informacij. Prav tako mora biti z boljšim mednarodnim sodelovanjem dosežena obdavčitev multinacionalk.

    Za finančne trge bosta CDU / CSU uvedli strožja pravila in skrbela, da bo tudi za njih veljala “soodvisnost med odgovornostjo odločanja in odgovornostjo izvajanja”. Unija si postavlja cilj, da z drugimi desetimi državami iz EU dogovori uvedbo davka na finančne transakcije.

    Energija
    Unija se zavzema za energetski prehod. To je treba izpeljati hitro in dobro premišljeno. Reforma oskrbe z energijo potrebuje stabilne okvirne pogoje. Zato je treba zakon o obnovljivih virih energije (EEG) še naprej razvijati, da se zagotovi zanesljiv okvir za naložbe in načrtovanje. Glede na prejšnja zagonska sredstva bo zdaj potrebno dosegati konkurenčne cene za obnovljive vire energije. Tako se bo zagotovila izgradnja stabilnih širitev električnih omrežij, ki bodo razvijala nove tehnologije za bodočo oskrbo z električno energijo.

    Hkrati morajo stroški energije biti še naprej dostopni potrošnikom in za industrijo, tako da slednja ostane mednarodno konkurenčna. Zato se bosta CDU / CSU oprla na “tržne rešitve lojalne konkurence, odprt dostop do tehnologije in novega tehnološkega razvoja”. Podjetja morajo biti tudi v prihodnje “ciljno” razbremenjena.
    Glede spornega “fracking” postopka (hidravlično lomljenje, je postopek za ekstrakcijo naravnega plina iz kamenih plasti skrilavca globoko v zemlji) pojasnjujeta CDU in CSU: “nevarnosti za ljudi in pitno vodo, je treba izključiti. Za Unijo ima varnost absolutno prednost. ”

    Varčevanje z energijo je ključ do uspeha energetske reforme. Ker pa bo večina energije porabljena v gospodinjstvih, in ker hoče Unija do leta 2020 doseči zmanjšanje porabe energije za 20 odstotkov, porabo energijske moči pa za najmanj deset odstotkov, bo potrebno ljudi bolje informirati o energetsko varčnih električnih napravah, ogrevalnih sistemih in izoliranosti hiš ter zagotoviti spodbude z davčnimi subvencijami za zasebne naložbe v prenovo zgradb.

    Delo in socialne zadeve
    Unija je zavezana k cilju za polno zaposlenost, ki ga je potrebno doseči s “trdim delom, novimi idejami in tehničnim napredkom”. Unija zavrača zakonsko določeno minimalno plačo, vendar je naloga politikov, da ustvarijo pogoje, tako da imajo vsi ljudje priložnost na spodobno plačo. Zato so delodajalci in sindikati zakonsko odgovorni, da na področjih, kjer ni tarifne pogodbe, določijo tarifno minimalno plačo.

    S tem, da stanovanja ostanejo še vedno cenovno dostopna, bo Unija deželam dala pravico do omejitve na območjih s tesnimi stanovanjskimi trgi, da pri ponovnem najemu obstoječih stanovanj lahko povečajo najemnine največ za deset odstotkov nad lokalno primerljivo višino najemnin. To pravilo ne velja za najemnine v novih stavbah. Unija želi izboljšati tudi učinkovitost stanovanjskega dodatka, tako, da bo znesek koristi in stanovanjskega dodatka prilagojen razvoju obstoječih najemnin. Njen cilj je tudi krepitev gradnje socialnih stanovanj, kjer zvezna vlada podpira dežele pri tovrstni gradnji.

    Družina
    Unija bo spodbujala zakonsko zvezo in družino, zlasti zato, ker sta temelj naše družbe. S posebno davčno stopnjo za zakonce želi dopolniti z družinsko davčno stopnjo, v kateri bodo vključene tudi davčne olajšave za otroke in se dviguje postopoma do ravni za odrasle. Hkrati je treba povečati otroški dodatek in dodatek za otroka.

    Družine morajo imeti čim večjo svobodo izbire pri oblikovanju otroškega varstva. Torej bo unija dala ljudem več svobode pri oblikovanju starševskega dopusta, ki bi ga uvedli kot delni starševski dodatek in bi ga lahko koristili do 28 mesecev. CDU in CSU poudarjata, da lahko starši uveljavijo pravico do kraja otroškega varstva za otroke med dvanajst in 36 mesecev. Starši, ki ne dajejo svoje otroke v drugem in tretjem letu v javno financirano varstvo otrok, imajo pravico do dodatka za nego od 1. avgusta 2013. Hkrati je treba nadaljevati s širitvijo centrov za dnevno varstvo. Zvezna vlada je deželam, dodelila dodatna sredstva v višini 580.500.000 € in letne donacije za operativne stroške v višini 75 milijonov EUR.

    V prihodnosti se bo Unija zavzemala za družino pravičnejši delovno okolje. Torej naj bi se staršem olajšala vrnitev z delovnega mesta s skrajšanim in polnim delovnim časom. CDU / CSU načrtujeta tudi uvedbo ” varstva starih staršev”: Delovno aktivnim starim staršem se bo dala možnost, da svojo delovno aktivnost prekinejo ali zmanjšajo, da bodo lahko skrbeli za svoje vnuke.

    Unija se izrecno zavezuje, da bo podpirala ustavno zahtevo do zakonske zveze in družine, vendar hkrati zavrača “diskriminatorno obravnavo drugih oblik partnerstva, tudi istospolnih partnerstev”.

    Zdravje in nega
    CDU in CSU bosta zagotovili, da bodo imeli v prihodnosti vsi ljudje v Nemčiji dostop do dobre zdravstvene oskrbe, ne glede na njihove prihodke, starost ali zdravstveno stanje. Za to, bosta ohranili obstoječi sistem zdravstvenega varstva z zakonskim in zasebnim zdravstvenim zavarovanjem. Koncept nacionalnega zavarovanja zavračata. Po njunem mnenju je zasebno zdravstveno zavarovanje, nepogrešljiv del zdravstvenega sistema. Reforma zakonskih skladov zdravstvenega zavarovanja je stabilizirala sistem in prispevke. V prihodnje bo potrebno zdravstvene zavarovalnice, katerih rezerve večkrat presegajo zakonsko določene obvezne rezerve prisiliti, da vrnejo premije svojim članom.

    Tudi na podeželju bosta CDU in CSU zagotovili lahko dostopno oskrbo z zdravniki in bolnišnicami. Za to bosta, povečali privlačnost poklica hišnega zdravnika. Tudi drugi zdravstveni poklici morajo postati bolj privlačni, kar bo doseženo na primer z možnostjo za nadaljnje usposabljanje in razvoj nadaljnjega poklicnega izobraževanja. Za zagotovitev zdravstvene oskrbe na redko poseljenih območjih, bo potrebno izgraditi sistem telemedicine.

    Na področju nege bolnikov bo Unija postavila v središče dostojanstvo nege in človečnosti pri ravnanju z njimi. Da bi zadovoljili pravičnost potreb tistih, ki so potrebni nege, se mora ponudba za starosti primerno spremstvo še naprej razvijati. Pri določanju dolgoročne oskrbe, je treba bolj upoštevati stopnjo neodvisnosti prizadetih oseb, potrebe ljudi z demenco, prav tako pa tudi potrebe ljudi z motnjami v duševnem razvoju in duševnimi boleznimi.

    V prihodnosti bo potrebno še naprej razvijati zavarovanje nege potrebnih ljudi in istočasno tudi odgovornost posameznika. Pomemben korak v tej smeri je bila državna uvedba privatnega dodatnega zavarovanja za nego bolnikov. Razen tega se lahko izboljšajo okvirni pogoji za skrbnike, na primer z zahtevo do polovice dodatka za nego med skrajšanim časom in dodatnim zavarovanjem za nego ali z možnostjo preventive in rehabilitacije. Razen tega se lahko skrbniki za lastno starost bolje zaščitijo s pokojninsko zakonodajo, ki omogoča, da se pri istočasni negi dveh ali več nege potrebnih ljudi časi nege seštevajo in tako sešteti upoštevajo pri pokojninski dobi.

    Pokojnine
    Za Unijo stoji starostno zavarovanja na treh temeljih: državno pokojninsko zavarovanje, zasebno rentno varčevanje in poklicne pokojnine. Temelj bo še naprej obvezno pokojninsko zavarovanje Ta je določen z upokojitveno starostjo 67 let, kar bo Unija uvedla postopoma do leta 2029. Potrebno pa bo razširiti zasebne in poklicne pokojnine. To še posebej velja za mala in srednje velika podjetja.
    Posebna skrb Unije je tako imenovana “materinska pokojnina”. Od leta 2014, se za obdobje iz preteklosti zaradi neugodnega položaja materam in očetom, katerih otroci so bili rojeni pred letom 1992 pripoznajo dodatne pokojninske točke. Nastale stroške nosi pokojninski sklad. Sprejeti bodo ukrepi, namenjeni izboljšanju invalidske pokojnine in pokojnine zavarovancev z dolgoročnimi (najmanj 40 let) nizkimi dohodki, ki so bili povzročeni iz zasebnih vzrokov. Ti bodo prejemali nadomestilo za pokojnine do 850 EUR. Unija načrtuje tudi uvedbo obvezne upokojitve pri samozaposlenih. Imeli bodo možnost izbirati med obveznim pokojninskim zavarovanjem in drugimi vrstami pokojnin.
    Okolje
    Unija želi gospodarstvo, ki bo pionir na področju trajnostnih izdelkov, inteligentnih rešitev in strategije za izboljšanje usklajevanja okolje in gospodarstva. Varstvo okolja je treba spodbujati skupaj z ljudmi in gospodarstvom, in ne proti njim.

    Ključni projekt CDU / CSU v okoljski politiki, je zmanjšanje porabe surovin. Za ta namen je treba uvesti enotno recikliranje surovin, poleg tega pa podaljšati spodbude in svetovalne storitve za državljane in podjetja.
    Rabo zemljišč bi Unija v odnosu do danes, do leta 2020 zmanjšala za 30 odstotkov, na katerih želi renaturirati tudi površine.
    Za zaščito pred poplavami morajo biti uvedeni dodatni tehnični ukrepi.
    Nadalje je potrebno izboljšati zaščito pred hrupom zrakoplovov in prometa, vključno zlasti prispevati program za zmanjševanje hrupa z enotnimi merili vrednosti obremenitev. Upoštevanje teh standardov se bo zagotovilo s tehničnimi inovacijami, kot so uporaba poroznega asfalta in tišja letala.

  25. Avtor pozablja, da morda Alenke Bratušek in predčasnih volitev sploh ne bi bilo, če bi Janez Janša zmogel iti preko svojega ega in bi po objavi poročila KPK predlagal novega mandatarja, sam pa bi svojo pravico branil z vsemi pravnimi sredstvi s položaja predsednika stranke. Tudi zadeva Patria se ni ponovno pojavila točno pred volitvami samo zato, ker bi to nekdo tako zrežiral.

Comments are closed.