Kaj potrebuje sodobna univerza?

0

Avtor: Samo Kreft. Vir: kvarkadabra. Pri Kvarkadabri smo zbrali predloge za izboljšanje delovanja naših univerz, s posebnim poudarkom na Univerzi v Ljubljani, ki jo vsi najbolje poznamo. Predlogi so nastali na osnovi javnih debat na naših forumih, v katerih je sodelovalo tudi veliko uspešnih mladih znanstvenikov iz tujine. Vsi ste vabljeni, da ideje pokomentirate in seveda še kaj dodate.

Nekatere od predlogov je mogoče uresničiti takoj brez dodatnih sredstev, pri drugih bi bile verjetno potrebne globlje sistemske reforme. Mnogi od predlogov so in so bili vsebovani v strategijah Univerze v Ljubljani in razvojnih vizijah države na področju znanosti in visokega šolstva, a se žal do danes še niso udejanjili. Tako so še posebej dobrodošle ideje, kako omenjene predloge sploh uresničiti.

1. Sodoben in transparenten sistem odločanja, ki temelji na zaupanju zaposlenim in njihovi osebni odgovornosti za sprejete odločitve

  • Univerza smo ljudje. Ni druge možnosti, kot da učiteljem pri njihovih odločitvah zaupamo in hkrati od njih terjamo odgovornost za te odločitve. Da lahko odgovornost po sprejeti odločitvi zares terjamo, mora biti vsaka večja odločitev pisno obrazložena, da lahko kasneje neodvisni nadzor oceni, ali je šlo pri njej za nepravilnosti/korupcijo/šlamparijo (ne ocenjuje se le odločitev sama, ampak tudi smiselnost obrazložitve).
  • Vsaka večja odločitev mora biti vsebinska in ne posledica odkljukanja birokratskih točk in paragrafov (npr. ne sme se dogajati, da gre izredni profesor za tri mesece na obisk na Univerzo v Celovec ali na Reko samo zato, da odkljuka enega od kriterijev za rednega profesorja).

2. Sodoben »tenure« sistem zaposlovanja učiteljev

  • Univerza in fakultete imajo izdelano kadrovsko politiko, v kateri opredelijo načrtovano dinamiko zaposlovanja in kadrovske regeneracije.
  • Razpisi za učiteljska mesta so dovolj dolgo odprti. Splošni kriteriji za izbor so enaki za celo univerzo, v prvi vrsti: 1. kriteriji so lahko deloma prilagojeni potrebam fakultet, predvsem pa morajo biti transparentni in znani vnaprej. 2. znanstveno delo. 3.pedagoško delo. 4.stik z gospodarstvom / strokovno delo. 5.uspešnost kandidata na razpisih za projekte. 6. predstavitveno predavanje (»job talk«), ki ga ocenjujejo tudi študenti. 7.intervju + načrt dela
  • »Habilitacijo« kandidat dobi s tem, ko je izbran na delovno mesto.
  • Razpisna komisija izbere kandidata, ki po vsebini najbolj ustreza kriterijem, izbor kandidata pa mora nato natančno pisno utemeljiti (npr. zakaj so vzeli nekoga, ki je znanstveno močnejši, a pedagoško šibkejši od konkurenta).
  • Za nadzor nad delom razpisnih komisij se zagotovi ustrezen neodvisen nadzor, sestavljen iz uglednih profesorjev (iz tujine?).
  • Reference, na osnovi katerih je izbran kandidat sprejet, in obrazložitev razpisne komisije se objavijo na internetu, da imajo vsi možnost videti, kakšne kandidate in zakaj univerza sprejema v službo.
  • Tako dobljeno učiteljsko mesto je za določen čas, praviloma ne manj kot tri in ne več kot pet let. Kandidatu se že vnaprej pove, kaj mora v tem času doseči (članki, učbeniki, zadovoljni študenti…) in se potem tudi sproti obvešča o njegovi uspešnosti. Če kandidat kljub temu ne izpolni pričakovanj, izgubi službo (ker se o uspešnosti sproti obvešča, se ne more zgoditi, da na cesti pristane čez noč). Če so pričakovanja izpolnjena, dobi izredno profesuro in službo za nedoločen čas.
  • Delovno razmerje za nedoločen čas je osnovni pogoj za avtonomijo učiteljev in s tem za avtonomijo celotne univerze. Ko si učitelj enkrat prisluži namestitev za nedoločen čas, ga ne morejo odpustiti brez zelo tehtnega razloga. Premajhno število vpisanih študentov ali zmanjšano financiranje ne more biti tak razlog. Prej si morajo vsi na fakulteti znižat plačo, kot pa da enega učitelja odpustijo.
  • Redno profesuro dobijo tisti, ki izpolnijo še določene dodatne kriterije
  • Novih asistentov se ne zaposluje več za nedoločen čas. Na novo zaposleni asistenti so podiplomski študenti ali podoktorski raziskovalci, ki dobijo štipendijo za določen čas, v zameno pa učijo vaje.

3. Čim širši nabor predavateljev za vsak temeljni predmet

  • Na dodiplomskem študiju mora imeti vsak temeljni predmet več možnih predavateljev in predavatelji se morajo na določen čas menjati. Noben temeljni predmet ne sme biti fiksiran na le enega predavatelja, ki ga predava do pokoja.
  • Če na katedri ni dovolj učiteljev, ki bi se lahko na predmetu menjavali, se lahko katedre tudi združujejo (tudi med fakultetami).
  • Predmeti niso “last predavateljev”, ampak so za njih v prvi vrsti odgovorni oddelki in fakultete. Prav tako je premajhno število študentov na kakšnem predmetu predvsem problem fakultete in ne samo problem predavatelja.
  • Zunanji predavatelji, ki učijo dele predmetov ali izbirne predmete, se lahko za krajši čas najamejo po potrebi, brez prevelike birokracije, ampak seveda spet z obrazložitvijo. Če se za nazaj pri tem ugotovi nepravilnosti, se odgovorni sankcionirajo.
  • Ta predlog se sicer ne tiče univerze, pa vendar: hkrati z univerzo bi bilo dobro reorganizirati tudi inštitute, ki so v nekem smislu tako ali tako plačani iz iste malhe. Če bi od raziskovalcev, ki so na inštitutih zaposlenih za nedoločen čas, zahtevali, da učijo eno / dve uri na teden (npr. tako, da bi imeli polno plačo le, če bi to počeli), bi lahko zelo razbremenili učitelje na fakultetah, produkcija inštitutov pa ne bi padla. Mnogi raziskovalci to tako ali tako že počnejo, le da je sistem trenutno zelo netransparenten.

4. Nagrajevanje dela glede na uspešnost

  • Brez nagrajevanja glede na uspešnost ne gre. Predvsem pa mora biti sistem nagrajevanja transparenten, enostaven ter posledično lahko preverljiv. Pravilnik o nagrajevanju naj na enem mestu vključuje vse učiteljevo delo (učenje, raziskovanje, administrativno delo…). Za pedagoške obveznosti take delitve na nekaterih fakultetah že obstajajo. Če kdo dobi neutemeljen “dodatek” k plači, morajo avtomatično slediti sankcije.
  • Vsi učitelji (tudi redni profesorji) se na nekaj let ocenjujejo in se jim glede na njihovo uspešnost prilagaja plača. Gibljivi del plače je seveda stvar razprave, recimo nekje med 10% in 25%.
  • Univerza mora spodbujati, da se lahko uspešnemu raziskovalcu, ki pridobi raziskovalni projekt, za čas trajanja projekta zmanjšajo pedagoške obveznosti.

5. Zmanjšanje birokracije na vseh področjih

  • Sistem javnih razpisov ne deluje. Včasih mora tako raziskovalec kupiti dražjo stvar le zato, ker ponudnika cenejše ni v sistemu javnih naročil. Včasih je že nakup letalske vozovnice pri nizkocenovnih ponudnikih misija nemogoče. Zaradi sistema javnih naročil se računalniška oprema nabavlja enkrat letno, kar pomeni, da se ne nabavlja v skladu z dejanskimi potrebami.
  • Če so sredstva preveč namenska, ne morejo biti porabljena najbolj racionalno. Npr. včasih je denarja dovolj, da se avla stavbe tlakuje v marmor, hkrati pa tega istega denarja zakonito ni mogoče porabiti za zaposlitev mladega raziskovalca.

6. Na novo definiran izredni študij

  • Izredni študij se ukine. Izredni študij na javni univerzi ne sme biti servis za tiste, ki niso bili sprejeti na rednem študiju, imajo pa denar za šolnino. Hkrati s tem je treba seveda doseči tako financiranje rednega študija oziroma delovanja univerze, da tudi fakultete izrednega študija ne bodo potrebovale za finančno preživetje.
  • Če je potreba na trgu, lahko ostane izredni študij ob delu, a ga je treba jasno ločiti od ostalega. Diploma ob delu ne more biti enakovredna običajni diplomi, ali pa je z rednim študijem nekaj narobe. Za študij ob delu bi lahko fakultete odprle »šole«, v okviru katerih bi se tak pouk izvajal.

Vir: kvarkadabra