Kaj pomeni »pokopati mrtve«?

9
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Cenim prizadevanja vseh, ki si javno prizadevajo za »pokop mrtvih«, tudi tistih, ki so jih državne oblasti pobile po končani 2. sv. vojni. Strinjam se s predlogom Jožeta Dežmana, da bi v Sloveniji morali poskrbeti za pokop mrtvih. Njegov predlog pa se mi zdi nekoliko nenatančen in nedorečen.

Če imamo resen namen »pokopati mrtve«, se moramo dogovoriti kaj to pomeni:

Napraviti skupen spomenik in pred njim dvigati in spuščati zastave?
Določiti »spominski dan« na vse žrtve vojne in povojnih pobojev?
Zgraditi »mesto mrtvih«? (Kaj je s tem mišljeno?)
Urediti grobišča?
Označiti mesto, kjer so bili pobiti in še vedno ležijo tam; so tam domnevno še vedno, ali pa jih tam sploh ni več?
Izkopati posmrtne ostanke, ki so v množičnih grobiščih, jih evidentirati in jih pokopati v za to namenjenih primernih, dostojnih in človeka vrednih grobovih in kostnicah?

Nič nimam proti dnevu spomina na vse žrtve vojne in povojnih pobojev, ki bi bil 15. ali 24. junija, toda po mojem mnenju, to ne pomeni pokopati mrtve. Tudi postavitev skupnega spomenika ali celo gradnja celega »mesta mrtvih«, po mojem mnenju, ne pomeni pokopati mrtvih. Še manj pomeni »pokopati mrtve« dviganje in spuščanje državne zastave; še manj razni govori, ki na tak ali drugačen način interpretirajo dogajanja izpred 70 ali več let.

Naj svoje prepričanje obrazložim na konkretnem primeru, ki mi je vsaj nekoliko znan.

V Crngrobu je bilo, po nekaterih ocenah, po drugi svetovni vojni pobitih 300, po nekaterih pa tudi okoli 1000 ljudi.

V bližini sosednje vasi Pevno naj bi bilo po uradnih ugotovitvah najdenih nekaj kosti, ki so pripadale šestim različnim osebam. Po pripovedovanju domačinov, pa naj bi po vojni v Matjaževi jami končalo tudi okoli 250 otrok.

Po pripovedovanju domačinov naj bi bila, na Škofjeloškem gradu, s trupli po vojni pobitih napolnjena 1/3 grajskih kleti.

Je dovolj reči, »v Matjaževi jami z gotovostjo niso bili pobiti otroci«, »nobenih indicov ni, da so bile grajske kleti po vojni zasute s trupli ubitih«? Mar nas ne bo »mahanje« z zastavami, in različne interpretacije ob skupnih spomenikih ali celo na mestnem trgu Mesta mrtvih, še bolj razdvojilo? Mar ni dviganje in spuščanje zastave pri spominskih znamenjih, ki so v bližini , ali celo na domnevnih lokacijah pobojev, na mestih, kjer so trupla neznanega števila pobitih zasuta s smetmi, ali je nad trupli nasuta cesta, norčevanje iz državnih simbolov? Mislim, da si mora državna zastava »zaslužiti«, da lahko plapola. Ne smemo dovoliti, da se državni simboli razvrednotijo in služijo za nadaljnje prikrivanje grobišč in izogibanje »pokopa mrtvih«. Poncij Pilat si je umil roke z vodo, si jih bomo mi obrisali z državno zastavo?

Sam menim, da je potrebno v Crngrobu in seveda na vseh ostalih lokacijah, kjer to še ni narejeno, in kjer je to možno in smiselno, izkopati vse posmrtne ostanke, ugotoviti, koliko je bilo pobitih: koliko moških in koliko žensk, kakšna je bila njihova starost…? Za potrditev ali zavrnitev otroškega grobišča v Matjaževi jami, v bližini vasi Pevno, je po moji oceni potrebno en dan strojnega dela z malim kopačem. To za državo, ki ima himno, grb, zastavo, Ustavo in zakone, in morda celo denar za graditev »mest mrtvih«, ne bi smel biti prevelik strošek. Ker ne poznam natančno zakonodaje, sprašujem: je z zakonom že določeno, da je prikrivanje grobišč povojnih pobojev, kaznivo dejanje? Če še ni, bi bilo potrebno za to poskrbeti. Menim tudi, da je potrebno posmrtne ostanke iz brezen, jam, vrtač, rudniških rovov …, vsaj kjer je to mogoče, izročiti svojcem oziroma prenesti na urejena pokopališča.

Naj se ugotovi kaj je in kaj ni res; so grajske kleti v Škofji Loki zapolnjene s trupli ali ne? Potem naj se, če se najde množična grobišča, uredi grobnice in kostnice. Naj se sprejme zakon, ki bo določal, da na teh kostnicah plapolala slovenska zastava, ki bo govorila: »Republika Slovenija stoji za tem, da se mrtve pokoplje in spoštuje. Republika Slovenija je civilizirana država. Republika Slovenija je poskrbela, da se mrtve pokoplje ne glede na to, kateri vojaški formaciji so pripadali in brez ozira na to, kateri totalitarni režim je odgovoren za njihovo smrt. Republika Slovenija se zavzema za to, da so kostnice namenjene žrtvam povojnih izvensodnih pobojev, v viden opomin naslednjim generacijam.»

Predlagam tudi, da se na spomenike ali ob spomenike NOB postavi znamenje križa, saj so bili borci NOB povečini kristjani. K spoštovanju njihovega dostojanstva spada tudi spoštovanje njihove verske pripadnosti.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


9 KOMENTARJI

  1. Predvsem pa je treba vrniti čast domobrancem in razkriti pravo zgodovino, ne pa naprej nabijati partizansko-komunističnih pravljic, ki so v večini laž.

    • in razkriti pravo zgodovino,
      *****

      In ravno razkritje prave zgodovine je pomagala onemogočiti NSI, s podrepno podporo komunajzerki srenji, pri zapiranju udbovskih arhivov s sprejemom arhivske novele. Ob tej temi je Milko na laži ujela tudi Pečarjeva.

  2. Pieteten pokop človeka je civilizacijska norma in dolžnost ljudi. Pokop zločinsko pobitih in prikritih ljudi pa je tudi državljanska dolžnost in demokratična verodostojnost RS. Torej tu gre za človeško sočutje do žrtev in še bolj do svojcev žrtev, ki še danes nimajo mrliških listov. To je primarna dolžnost države (oblasti) do državljanov, ki so bili žrtve nasilja in krivice. Šele za tem se velja pogovarjati o spravi, kjer gre za ureditev pravnih in etičnih zadev v smislu: NIKOLI VEČ TEGA !
    V to vpletati NOB zlaganost ni utemeljeno. Vsi pripadniki NOB so uživali privilegije, umrli borci pa imajo številne grobove in spominska obeležja.
    Za spoštljiv pokop totalitarno pobitih po vojni je potrebno samo na temelju ljubezni do človeka uveljaviti RESNICO IN SOČUTJE !

  3. Za pokop vseh žrtev totalitarizma po Sloveniji imamo veličasten spomenik na Teharjah, ki ni dokončan je pa v lepem “kontaminiranem ” okolju nekdanjega taborišča. Spominski park Teharje je z odlokom spomenik državnega pomena in kot tak najbolj primeren za ureditev v spomenik genocida in katarze in funkcijo vzgoje za mir in sožitje človeških različnosti.

    • Ni dovolj sočutje. Pokopavamo iz spoštovanja do smrti. Ne igramo se s smrtjo. In v spoštovanju do smrti moramo najti razlog za smrt vseh teh ljudi. Sočutje do žrtev, ne verjamem v iskrenost. Sočutje je pomebno do živih.

Comments are closed.