T. Griesser-Pečar: Kaj pomeni konec druge svetovne vojne maja 1945 za Slovenijo?

23
4679

Umik domobrancev in beguncev na Koroško (skozi Tržič). Foto: Marjan KocmurPreko slovenskega prostora so se ob koncu druge svetovne vojne pomikale vojaške enote različnih narodnosti, od Nemcev, ki so se zaradi prodiranja partizanov umikali proti severu, do ustašev, domobranov, četnikov. Tudi Slovenska narodna vojska, v katero so se vključili slovenski domobranci in četniki, se je umaknila na Koroško in z njimi je šlo tudi veliko civilistov. Med njimi so bili tudi člani Narodnega odbora in slovenske vlade, ki je bila ustanovljen 3. maja 1945 na Taboru v Ljubljani. V ta spraznjen prostor so potem prodirali partizani. Ti so del beguncev zasegli še na slovenskih tleh, tako npr. tudi ranjene domobrance na vlaku pri Lescah. Tisti, ki so prišli na Koroško, so bili od Britancev nastavljeni v vojaškem in civilnem taborišču v Vetrinju.

Nekaj dni po koncu vojne, 18. maja 1945, so začeli Angleži iz Vetrinja vračati jugoslovanske protikomunistične enote in njihove svojce, ki so jih spremljali, zadnje so izročili 31. maja. Velika večina je bila poslana v gotovo smrt, čeprav so se Britanci zavedali, da jih bodo komunisti zaprli, mučili in potem ubili. Stotnik Nigel Nicolson, pripadal je brigadi, ki je kot del 5. korpusa britanske 8. armade zasedla Koroško, je že dan po tem, ko so se begunci naselili v taborišču v Vetrinju, zapisal v svoje poročilo: »Nobenega med njimi ne moremo repatriirati, ker jih čaka gotova smrt iz Titove roke.«(Long Life, New York 1998, 115)

Točno število izročenih še danes ni povsem jasno, ker so izginili vsi seznami, bilo pa jih je okoli 10.000. Večina je bila umorjena in je končala v kraških breznih, zapuščenih rudniških jarkih, protitankovskih jarkih in jamah, izkopanih po vsej Sloveniji. Do sedaj je evidentiranih okoli 620 takih grobišč. Četniki in civilisti, ki so se umaknili v Italijo, pa niso bili vrnjeni, čeprav je tudi to območje zasedala britanska 8. armada.

Umori domobrancev in drugih nasprotnikov komunističnega režima so po mednarodnem pravu opredeljeni kot kaznivo dejanju zoper človečnost. Pojem genocid je bil izoblikovan šele leta 1948, vendar zaradi obstrukcije Sovjetske zveze v definicijo ni bilo vključeno uničenje političnih skupin. Ob vsem tem se postavlja vprašanje, kaj za slovenski prostor pomeni konec vojne. Je to bila res osvoboditev? Pod  pojmom „osvoboditev“ se namreč lahko razume odprava nasilnega režima nasploh ali pa samo odprava tujega jarma, tako da je oblast, ki sledi, v vsakem oziru osvoboditev, neodvisno od tega, kako se razvija.

Toda to ne ustreza občutju večine ljudi. Tako se nihče ne bi čutil osvobojenega, bodisi od tujega ali domačega jarma, če na njegovo mesto ne bi stopila konkretna svoboda. Posameznik prav gotovo ne bi nikoli trdil, da je  svoboden, če je sicer ušel iz zapora enega režima, se je pa potem takoj znašel v zaporu drugega. To se pravi, da prava osvoboditev ne pomeni samo, da je neko zlo odstranjeno, ampak da je novo stanje resnično svobodno. Svobodno stanje pa je po definiciji Slovarja slovenskega knjižnega jezika stanje, „ko so ljudje podrejeni samo zakonom in ne neomejeni, samovoljni oblasti nekoga“ (Ljubljana 1992, 1342).

Zmaga nad sistemom nesvobode je brez dvoma tudi neke vrste osvoboditev, toda osvoboditev v pravem pomenu besede predpostavlja, da novo vpeljani državni sistem prinese dejansko svobodo. O dejanski svobodi pa se lahko govori samo takrat, ko so izpolnjeni določeni predpogoji. Ti so predvsem: svobodne in tajne volitve – in to čisto konkretno in ne samo na papirju –, striktna ločitev oblasti – to se pravi ločitev zakonodaje, izvršne oblasti in sodstva – ter svoboda mišljenja oz. govora, kar pomeni tudi večstrankarski sistem. Samo če država izpolni te predpogoje, je dejanska osvoboditev zagotovljena.

Tudi odrešitev takega strašnega in nepravičnega sistema kot je nacionalsocialistični samo po sebi ne pomeni še osvoboditve. O osvoboditvi lahko govorimo šele takrat, kadar oblast temelji na demokratičnih vrednotah in spoštovanju človekovih pravic. Odrešitev od tako strašnega, krivičnega režima, kot je bil nacionalsocialistični, bi samo takrat vodila do prave osvoboditve, če bi novo nastala oblast temeljila na demokratičnih vrednotah, to se pravi, če bi bila v duhu kodeksa človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot je to ugotovilo Ustavno sodišče RS leta 1998 (U-I-248/96). Za to opredelitev je odločujoče ali je oblast načelno pripravljena svojo oblast uveljaviti z nasiljem ali ne.

V državah, ki so bile na strani zmagovalcev in v katerih je po končani vojni vladal demokratični sistem, je konec vojne pomenil osvoboditev. Na strani poražencev so tudi zahodni Nemci najpozneje po govoru predsednika Zvezne republike Nemčije Richarda v. Weiszeckerja 8. maja 1985 doumeli, da pomeni maj 1945 tudi za njih osvoboditev od nečloveškega totalitarnega sistema. V deželah pa, v katerih je eno nasilje nadomestilo drugo, je stvar povsem drugačna. To se pravi, da je posredno ali neposredno nacionalsocialistični oblasti sledil sistem, ki je temeljil na novi diktaturi, namreč komunistični. To velja tudi za Slovenijo, ki je bila do razpada Jugoslavije 1990/1991 del večnacionalne države Jugoslavije.

Dejstvo je sicer, da so zvezne sile premagale fašizem in nacizem in da so zato okupatorske sile zapustile deželo, sledil pa ni svoboden, demokratičen sistem, kot so si to predstavljale medvojne tradicionalne stranke, ki so se spomladi leta 1942 ilegalno združile v Slovensko zavezo in že jeseni 1941 sklenile konsenz v t. i. „Londonskih točkah“. Zmaga nad fašizmom in nacionalsocializmom maja 1945 v Sloveniji tako dejansko ni prinesla konec nasilja, sledil je le druge vrste totalitarni režim.

Komunistični sistem je prevzel nacionalsocialistično zapuščino. Zapori so pogosto ostali isti, stanovalce so zamenjali, delno pa so se tam našli tudi taki, ki so preživeli taborišče Dachau. Ljubo Sirc je v Delu (13.5.1995) to formuliral tako: „Če Ozna prevzame oblast od Gestapa, s tem še ne nastane svoboda – razlika je le v tem, da odslej Slovence začnejo preganjati in pobijati Slovenci namesto Nemcev. To s stališča liberalne demokracije ni velik napredek.“

V vsakem primeru bi zato resnici bolj ustrezali, če bi na jugoslovanskem prostoru govorili o koncu 2. svetovne vojne in ne o osvoboditvi. Za veliko večino ljudi v tem prostoru namreč leto 1945 ni prineslo svobode.

Takoj po koncu vojne se je začelo obračunavanje z vsemi političnimi sovražniki in z vsemi mogočimi viri nevarnosti za nove oblastnike. Preganjali so predstavnike t. i. »bele« in »plave garde«, člane Katoliške akcije, zastopnike Katoliške cerkve, domnevne sodelavce britanske Intelligence Service, predstavnike premožnejših slojev, predvsem podjetnike in večje kmete itd. Sumljiv je bil vsakdo, ki je kritično razmišljal o kateremkoli področju nove oblasti. Ključno vlogo pri uveljavljanju revolucionarnega terorja je imela Ozna oz. Udba. Prisotna je bila vsepovsod in za dosego sredstev ji je prišlo prav vsako sredstvo. Začela je graditi mrežo neformalnih sodelavcev, ki so prihajali iz vseh slojev prebivalstva in bili vseh starosti.

Sodstvo je postalo orodje oblasti, v skladu s celostnim strateškim konceptom, instrument politike. Sledili so sodni procesi po zgledu medvojnega „Kočevskega procesa“ (oktober 1943). Pri tem pa je bila posebno prizadeta Katoliška cerkev, ki je vse do prevrata veljala za sovražnika številka 1. Z agrarno reformo, sprejeto že leta 1945, je bila celotna veleposest razglašena za „ljudsko premoženje“ – prav tako zemljiška posest bank, podjetij, delniških družb in drugih pravnih oseb, Cerkve (samostanov in verskih zavodov kakor tudi ustanov). Komunistična partija Slovenije je izšla iz vojne kot edina omembe vredna politična sila. Celega pol stoletja je obvladovala Slovenijo (Jugoslavijo).

23 KOMENTARJI

  1. Odličen prispevek dr. Tamare Griesser Pečar k realni zgodovinski oceni razmer po drugi svetovni vojni na slovenskem ozemlju.

    Briljantno na kubik, bi moral zapisati gospod Svitase 😉

    Poraz nacizma in fašizma narodom, kjer so zavladali komunisti, ni prinesel osvoboditve, temveč le druge vrste tiranijo.

    Začuda v Sloveniji mnogi nočejo priznati zločinskosti komunističnega režima in kar naprej gonijo svoje slavospeve titoistični diktaturi ter se klanjajo spominu na enega največjih zločincev 20.stoletja.

    • ” v Sloveniji mnogi nočejo priznati zločinskosti komunističnega režima ”

      Mnogi? Po volitvah sodeč je to kar ustavna večina!

      • Nepriznavanje očitnih zločinov je patološka bolezen. Ko dve tretjini populacije oboleva za njo, to pomeni obolevanje celotnega družbenega telesa in njegovo gotovo smrt, če ne pride do ozdravljenja.

  2. Še danes v medijih ni zaslediti zapisa, kako je bilo ljudi strah 9. maja 1945 (in naprej). V neskončnost se vrti tistih nekaj filmskih kadrov in nekaj fotografij s sprejema partizanske vojske v Ljubljani. O strahu se še vedno molči.
    Po pripovedovanju nekaterih ljudi pa vem, da so se marsikje v Sloveniji ljudje mnogo bolj bali Ozne, kot pa Gestapa med vojno.
    Vsaj Slovenijo bi bili morali osvoboditi zahodni zavezniki, saj so bili na naši severni in zahodni meji. Prinesli nam bi resnično osvoboditev in resnično svobodo.
    So Američani v Trstu lovili ljudi in jih metali v fojbe? Jugo komunisti so v Trst vdrli samo zato, da so lahko morili ljudi.

    • “Jugo komunisti so v Trst vdrli samo zato, da so lahko morili ljudi.”

      Kaj ni bilo nekaj podobnega tudi za Karavankami?

      • Za Karavankami so bili glavni krivci Britanci. Slovence so izročili komunistom, čeprav so vedeli, da ji pošiljajo v smrt.
        V Trstu (Julijski krajini) so bili glavni Američani. Vrnili niso nikogar, čeprav jih je tja pribežalo kar precej. Jugoslovanske komuniste pa so izgnali iz Trsta in zaledja.

  3. Zakaj so s Koroškega vrnili protirevolucionarne sile in civiliste, iz Italije pa ne, je to posledica dogovora Titovcev in Angležev, da bodo slednji to storili pod pogojem, da se partizani umaknejo s Koroškega. Pogoj je bil izpolnjen. Krvave kupčije pač!

  4. Od renomiranih zgodovinarjev vedno bolj pričakujem manj pavšalnih splošnosti, ker je to že vse znano, ampak več globljih razjasnitev. Vemo, da je nadaljevanje okupacijskega nacionalnega socializma z internacionalnim, priti iz dežja pod kap. Ne vemo pa, koliko Gestapovskih arhivov je prišlo v roke “osvoboditeljem” in kaj vse so lahko proučevali. Ne zvemo za povezave Gestapa in Rusov na območju Dravske banovine ali cele Jugoslavije, predno so Nemci vkorakali. Kdo so bili “naši” rusko-nemški frendi v agenturnem smislu? Še vedno je okupacija kot nekakšen nenaden pok, za katerega ni nihče vedel. Nemci naj bi vkorakali kar na pamet.

    Ali še vedno raziskujemo samo na pol, pol novega pol komunističnega? Vejamemo, da socialistična ideja ni nikakršen greh?

    • Predvsem pa “zgodovinarji”, ki za zagovarjanje svojih ideologiziranih zgodb, uporabljajo strogo selekcionirana dejstva, niso zgodovinarji, temveč del komunističnega agitprop aparata.

      Zgodovino bodo morali napisati zgodovinarji, ki bodo osvobojeni ideoloških vzorcev in bodo upoštevali vsa dejstva. Tisti prvi, ki delajo sramoto stroki, se morajo čim prej umakniti in dati prostor drugim. Dejstev za oznanitev stvarne zgodovine je dovolj. Materialni dokaz je med drugim 700 morišč zverinsko pomorjenih v glavnem civilistov, domnevnih razrednih sovražnikov. In tudi nesporna dejstva, ki jih je navedel Dežman.

    • Anthon: “Kdo so bili ‘nasi’ nemsko-ruski frendi v agenturnem smislu?”

      Vse priznanje za luciden uvid, ki z vasim odlicnim vprasanjem trci v nenavadni -vseslovenski – tabu.

      Tabu nezno varuje skrivnost Dragutina Gustincica in Lovra Kuharja.

        • Malo vec je npr. v prispevkih:
          – Razpreti nukleus intime – “skrivnostna” oseba
          – Cisti nukleus razkola.

          (oprostite za pozen odgovor na vase vprasanje zaradi odsotnosti)

  5. Dober članek, ni pa čisto dokončan. Zadnji stavek bi moral biti napisan takole:
    Komunistična partija Slovenije je izšla iz vojne kot edina emembe vredna politična sila.Celega pol stoletja je obvladovala Slo enijo in jo obvladuje še danes.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite