T. Griesser-Pečar: Kaj pomeni konec druge svetovne vojne maja 1945 za Slovenijo?

61
6518

Umik domobrancev in beguncev na Koroško (skozi Tržič). Foto: Marjan KocmurPreko slovenskega prostora so se ob koncu druge svetovne vojne pomikale vojaške enote različnih narodnosti, od Nemcev, ki so se zaradi prodiranja partizanov umikali proti severu, do ustašev, domobranov, četnikov. Tudi Slovenska narodna vojska, v katero so se vključili slovenski domobranci in četniki, se je umaknila na Koroško in z njimi je šlo tudi veliko civilistov. Med njimi so bili tudi člani Narodnega odbora in slovenske vlade, ki je bila ustanovljen 3. maja 1945 na Taboru v Ljubljani. V ta spraznjen prostor so potem prodirali partizani. Ti so del beguncev zasegli še na slovenskih tleh, tako npr. tudi ranjene domobrance na vlaku pri Lescah. Tisti, ki so prišli na Koroško, so bili od Britancev nastavljeni v vojaškem in civilnem taborišču v Vetrinju.

Nekaj dni po koncu vojne, 18. maja 1945, so začeli Angleži iz Vetrinja vračati jugoslovanske protikomunistične enote in njihove svojce, ki so jih spremljali, zadnje so izročili 31. maja. Velika večina je bila poslana v gotovo smrt, čeprav so se Britanci zavedali, da jih bodo komunisti zaprli, mučili in potem ubili. Stotnik Nigel Nicolson, pripadal je brigadi, ki je kot del 5. korpusa britanske 8. armade zasedla Koroško, je že dan po tem, ko so se begunci naselili v taborišču v Vetrinju, zapisal v svoje poročilo: »Nobenega med njimi ne moremo repatriirati, ker jih čaka gotova smrt iz Titove roke.«(Long Life, New York 1998, 115)

Točno število izročenih še danes ni povsem jasno, ker so izginili vsi seznami, bilo pa jih je okoli 10.000. Večina je bila umorjena in je končala v kraških breznih, zapuščenih rudniških jarkih, protitankovskih jarkih in jamah, izkopanih po vsej Sloveniji. Do sedaj je evidentiranih okoli 620 takih grobišč. Četniki in civilisti, ki so se umaknili v Italijo, pa niso bili vrnjeni, čeprav je tudi to območje zasedala britanska 8. armada.

Umori domobrancev in drugih nasprotnikov komunističnega režima so po mednarodnem pravu opredeljeni kot kaznivo dejanju zoper človečnost. Pojem genocid je bil izoblikovan šele leta 1948, vendar zaradi obstrukcije Sovjetske zveze v definicijo ni bilo vključeno uničenje političnih skupin. Ob vsem tem se postavlja vprašanje, kaj za slovenski prostor pomeni konec vojne. Je to bila res osvoboditev? Pod  pojmom „osvoboditev“ se namreč lahko razume odprava nasilnega režima nasploh ali pa samo odprava tujega jarma, tako da je oblast, ki sledi, v vsakem oziru osvoboditev, neodvisno od tega, kako se razvija.

Toda to ne ustreza občutju večine ljudi. Tako se nihče ne bi čutil osvobojenega, bodisi od tujega ali domačega jarma, če na njegovo mesto ne bi stopila konkretna svoboda. Posameznik prav gotovo ne bi nikoli trdil, da je  svoboden, če je sicer ušel iz zapora enega režima, se je pa potem takoj znašel v zaporu drugega. To se pravi, da prava osvoboditev ne pomeni samo, da je neko zlo odstranjeno, ampak da je novo stanje resnično svobodno. Svobodno stanje pa je po definiciji Slovarja slovenskega knjižnega jezika stanje, „ko so ljudje podrejeni samo zakonom in ne neomejeni, samovoljni oblasti nekoga“ (Ljubljana 1992, 1342).

Zmaga nad sistemom nesvobode je brez dvoma tudi neke vrste osvoboditev, toda osvoboditev v pravem pomenu besede predpostavlja, da novo vpeljani državni sistem prinese dejansko svobodo. O dejanski svobodi pa se lahko govori samo takrat, ko so izpolnjeni določeni predpogoji. Ti so predvsem: svobodne in tajne volitve – in to čisto konkretno in ne samo na papirju –, striktna ločitev oblasti – to se pravi ločitev zakonodaje, izvršne oblasti in sodstva – ter svoboda mišljenja oz. govora, kar pomeni tudi večstrankarski sistem. Samo če država izpolni te predpogoje, je dejanska osvoboditev zagotovljena.

Tudi odrešitev takega strašnega in nepravičnega sistema kot je nacionalsocialistični samo po sebi ne pomeni še osvoboditve. O osvoboditvi lahko govorimo šele takrat, kadar oblast temelji na demokratičnih vrednotah in spoštovanju človekovih pravic. Odrešitev od tako strašnega, krivičnega režima, kot je bil nacionalsocialistični, bi samo takrat vodila do prave osvoboditve, če bi novo nastala oblast temeljila na demokratičnih vrednotah, to se pravi, če bi bila v duhu kodeksa človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot je to ugotovilo Ustavno sodišče RS leta 1998 (U-I-248/96). Za to opredelitev je odločujoče ali je oblast načelno pripravljena svojo oblast uveljaviti z nasiljem ali ne.

V državah, ki so bile na strani zmagovalcev in v katerih je po končani vojni vladal demokratični sistem, je konec vojne pomenil osvoboditev. Na strani poražencev so tudi zahodni Nemci najpozneje po govoru predsednika Zvezne republike Nemčije Richarda v. Weiszeckerja 8. maja 1985 doumeli, da pomeni maj 1945 tudi za njih osvoboditev od nečloveškega totalitarnega sistema. V deželah pa, v katerih je eno nasilje nadomestilo drugo, je stvar povsem drugačna. To se pravi, da je posredno ali neposredno nacionalsocialistični oblasti sledil sistem, ki je temeljil na novi diktaturi, namreč komunistični. To velja tudi za Slovenijo, ki je bila do razpada Jugoslavije 1990/1991 del večnacionalne države Jugoslavije.

Dejstvo je sicer, da so zvezne sile premagale fašizem in nacizem in da so zato okupatorske sile zapustile deželo, sledil pa ni svoboden, demokratičen sistem, kot so si to predstavljale medvojne tradicionalne stranke, ki so se spomladi leta 1942 ilegalno združile v Slovensko zavezo in že jeseni 1941 sklenile konsenz v t. i. „Londonskih točkah“. Zmaga nad fašizmom in nacionalsocializmom maja 1945 v Sloveniji tako dejansko ni prinesla konec nasilja, sledil je le druge vrste totalitarni režim.

Komunistični sistem je prevzel nacionalsocialistično zapuščino. Zapori so pogosto ostali isti, stanovalce so zamenjali, delno pa so se tam našli tudi taki, ki so preživeli taborišče Dachau. Ljubo Sirc je v Delu (13.5.1995) to formuliral tako: „Če Ozna prevzame oblast od Gestapa, s tem še ne nastane svoboda – razlika je le v tem, da odslej Slovence začnejo preganjati in pobijati Slovenci namesto Nemcev. To s stališča liberalne demokracije ni velik napredek.“

V vsakem primeru bi zato resnici bolj ustrezali, če bi na jugoslovanskem prostoru govorili o koncu 2. svetovne vojne in ne o osvoboditvi. Za veliko večino ljudi v tem prostoru namreč leto 1945 ni prineslo svobode.

Takoj po koncu vojne se je začelo obračunavanje z vsemi političnimi sovražniki in z vsemi mogočimi viri nevarnosti za nove oblastnike. Preganjali so predstavnike t. i. »bele« in »plave garde«, člane Katoliške akcije, zastopnike Katoliške cerkve, domnevne sodelavce britanske Intelligence Service, predstavnike premožnejših slojev, predvsem podjetnike in večje kmete itd. Sumljiv je bil vsakdo, ki je kritično razmišljal o kateremkoli področju nove oblasti. Ključno vlogo pri uveljavljanju revolucionarnega terorja je imela Ozna oz. Udba. Prisotna je bila vsepovsod in za dosego sredstev ji je prišlo prav vsako sredstvo. Začela je graditi mrežo neformalnih sodelavcev, ki so prihajali iz vseh slojev prebivalstva in bili vseh starosti.

Sodstvo je postalo orodje oblasti, v skladu s celostnim strateškim konceptom, instrument politike. Sledili so sodni procesi po zgledu medvojnega „Kočevskega procesa“ (oktober 1943). Pri tem pa je bila posebno prizadeta Katoliška cerkev, ki je vse do prevrata veljala za sovražnika številka 1. Z agrarno reformo, sprejeto že leta 1945, je bila celotna veleposest razglašena za „ljudsko premoženje“ – prav tako zemljiška posest bank, podjetij, delniških družb in drugih pravnih oseb, Cerkve (samostanov in verskih zavodov kakor tudi ustanov). Komunistična partija Slovenije je izšla iz vojne kot edina omembe vredna politična sila. Celega pol stoletja je obvladovala Slovenijo (Jugoslavijo).

61 KOMENTARJI

  1. Odličen prispevek dr. Tamare Griesser Pečar k realni zgodovinski oceni razmer po drugi svetovni vojni na slovenskem ozemlju.

    Briljantno na kubik, bi moral zapisati gospod Svitase 😉

    Poraz nacizma in fašizma narodom, kjer so zavladali komunisti, ni prinesel osvoboditve, temveč le druge vrste tiranijo.

    Začuda v Sloveniji mnogi nočejo priznati zločinskosti komunističnega režima in kar naprej gonijo svoje slavospeve titoistični diktaturi ter se klanjajo spominu na enega največjih zločincev 20.stoletja.

    • ” v Sloveniji mnogi nočejo priznati zločinskosti komunističnega režima ”

      Mnogi? Po volitvah sodeč je to kar ustavna večina!

      • Nepriznavanje očitnih zločinov je patološka bolezen. Ko dve tretjini populacije oboleva za njo, to pomeni obolevanje celotnega družbenega telesa in njegovo gotovo smrt, če ne pride do ozdravljenja.

  2. Še danes v medijih ni zaslediti zapisa, kako je bilo ljudi strah 9. maja 1945 (in naprej). V neskončnost se vrti tistih nekaj filmskih kadrov in nekaj fotografij s sprejema partizanske vojske v Ljubljani. O strahu se še vedno molči.
    Po pripovedovanju nekaterih ljudi pa vem, da so se marsikje v Sloveniji ljudje mnogo bolj bali Ozne, kot pa Gestapa med vojno.
    Vsaj Slovenijo bi bili morali osvoboditi zahodni zavezniki, saj so bili na naši severni in zahodni meji. Prinesli nam bi resnično osvoboditev in resnično svobodo.
    So Američani v Trstu lovili ljudi in jih metali v fojbe? Jugo komunisti so v Trst vdrli samo zato, da so lahko morili ljudi.

    • “Jugo komunisti so v Trst vdrli samo zato, da so lahko morili ljudi.”

      Kaj ni bilo nekaj podobnega tudi za Karavankami?

      • Za Karavankami so bili glavni krivci Britanci. Slovence so izročili komunistom, čeprav so vedeli, da ji pošiljajo v smrt.
        V Trstu (Julijski krajini) so bili glavni Američani. Vrnili niso nikogar, čeprav jih je tja pribežalo kar precej. Jugoslovanske komuniste pa so izgnali iz Trsta in zaledja.

  3. Zakaj so s Koroškega vrnili protirevolucionarne sile in civiliste, iz Italije pa ne, je to posledica dogovora Titovcev in Angležev, da bodo slednji to storili pod pogojem, da se partizani umaknejo s Koroškega. Pogoj je bil izpolnjen. Krvave kupčije pač!

  4. Od renomiranih zgodovinarjev vedno bolj pričakujem manj pavšalnih splošnosti, ker je to že vse znano, ampak več globljih razjasnitev. Vemo, da je nadaljevanje okupacijskega nacionalnega socializma z internacionalnim, priti iz dežja pod kap. Ne vemo pa, koliko Gestapovskih arhivov je prišlo v roke “osvoboditeljem” in kaj vse so lahko proučevali. Ne zvemo za povezave Gestapa in Rusov na območju Dravske banovine ali cele Jugoslavije, predno so Nemci vkorakali. Kdo so bili “naši” rusko-nemški frendi v agenturnem smislu? Še vedno je okupacija kot nekakšen nenaden pok, za katerega ni nihče vedel. Nemci naj bi vkorakali kar na pamet.

    Ali še vedno raziskujemo samo na pol, pol novega pol komunističnega? Vejamemo, da socialistična ideja ni nikakršen greh?

    • Predvsem pa “zgodovinarji”, ki za zagovarjanje svojih ideologiziranih zgodb, uporabljajo strogo selekcionirana dejstva, niso zgodovinarji, temveč del komunističnega agitprop aparata.

      Zgodovino bodo morali napisati zgodovinarji, ki bodo osvobojeni ideoloških vzorcev in bodo upoštevali vsa dejstva. Tisti prvi, ki delajo sramoto stroki, se morajo čim prej umakniti in dati prostor drugim. Dejstev za oznanitev stvarne zgodovine je dovolj. Materialni dokaz je med drugim 700 morišč zverinsko pomorjenih v glavnem civilistov, domnevnih razrednih sovražnikov. In tudi nesporna dejstva, ki jih je navedel Dežman.

          • Vidiš, to je pa očitno problem. Pa tako spoznanje imajo nekateri, da ne razumejo. In tako so vsi naši padli, padli zaman.

          • No, če ti razumeš drugače in ne pojasniš tega kar je drugače ?
            Tu smo zato, da se pogovarjamo, se mi zdi.

          • “Tu smo zato, da se pogovarjamo…”

            Ja, nekateri so tudi zato. Drugi so zaradi propagande, tetji zaradi kompleksov … Pisana druščina smo!

        • Dejstvo je to, kar se je po dotedanjem vedenju v resnici zgodilo in kar resnično obstaja, ne glede na to, s katere spoznavne ali pa ideološkopolitične strani gledamo na stvar. Mislim, da mora verodostojna zgodovina temu slediti. Seveda lahko nova odkritja dopolnijo ali celo spremenijo dotedanja dejstva v nova, drugačna, zato pa je zgodovina nekaj dinamičnega. Spreminja se z novimi viri in spoznanji. Revizija zgodovine je nekaj najbolj normalnega.

          • Zgodovina mora temeljiti na vseh dejstvih in logičnem sklepanju, ne na veri v avtoritete, Zdravko. Potem bo to kolikor toliko verodostojna predstava pretekle stvarnosti.

            Kot kaže, so vam dejstva v napoto za želeno predstavo preteklosti. Tudi komunistom so bila.

          • Meni niso prav nič v napoto. Kje se jaz pozivam na avoritete?
            Vi bi radi obračunali. Zato tudi taki togotni komentarji.

          • Obračunali s kom? Z lažmi že. Mene zanima samo resnica. Na vseh področjih. Nekateri se očitno bojite soočiti se z njo.

          • Če kdo, potem vi Zdravko tukaj obračunavate, in to z vsemi ki drugače razmišljamo.
            Se strinjam s tinetom.

          • Jaz obračunavam s kom? Spet se prepirate. Kakor tine, ki misli, da je toliko pogumnejši od drugih.

    • Anthon: “Kdo so bili ‘nasi’ nemsko-ruski frendi v agenturnem smislu?”

      Vse priznanje za luciden uvid, ki z vasim odlicnim vprasanjem trci v nenavadni -vseslovenski – tabu.

      Tabu nezno varuje skrivnost Dragutina Gustincica in Lovra Kuharja.

        • Malo vec je npr. v prispevkih:
          – Razpreti nukleus intime – “skrivnostna” oseba
          – Cisti nukleus razkola.

          (oprostite za pozen odgovor na vase vprasanje zaradi odsotnosti)

  5. Dober članek, ni pa čisto dokončan. Zadnji stavek bi moral biti napisan takole:
    Komunistična partija Slovenije je izšla iz vojne kot edina emembe vredna politična sila.Celega pol stoletja je obvladovala Slo enijo in jo obvladuje še danes.

  6. Tujega okupatorja je nadomestil domači okupator, to je komunistična partija, ki je izvajala ne le 4 letni teror, ampak več desetletni teror nad drugače mislečimi, nad tistimi, ki so bili za demokracijo.

  7. To, kar se je dogajalo maja in junija 1945 po Sloveniji, je res grozno in tragično, vendar se je treba vprašati: kdo je komunistom omogočil, jim tako rekoč odprl pot, da so z nasiljem prevzeli oblast na Slovenskem? Nihče drug kot meščanske stranke, na čelu s klerikalci, ki so vsestransko kolaborirali z okupatorji, tako italijanskimi kot nemškimi. Pri tem so uživali podporo in blagoslov ljubljanskega škofa Rožmana, ki se je med drugim udeležil tudi zaprisege domobrancev Hitlerju 20. aprila 1944 na bežigrajskem stadionu.

    Da o dolgih stoletjih katoliškega poneumljanja Slovencev in zatiranju vseh drugače mislečih sploh ne izgubljam besed …

      • A ti sploh razumeš, kaj sem napisal? Pisal sem o vzrokih, ki so privedli do teh zločinov.

    • Kakšna hinavščina,valter-najbrž ne nosiš slučajno titovega vzdevka:vse prisege vseh vojakov vso zgodovino so v bistvu prisege hudiču-besedilo domobranske(poznamo ga) je v primerjavi z drugimi in z internacionalo ali z marseljezo na primer še presneto nedolžno.
      Strinjam pa se,da ima vsak zakaj tudi svoj zato in nedvomno je komunistični genocid nad rojaki tudi posledica prejšnjih dogajanj-a za to niso odgovorne le “meščanske stranke”in tudi ne kler-oboje je le cenena komunistična floskula-ampak kar vsi vpleteni-posebno še pobudniki nasilnih! prevratov in maščevanja oz.revolucije. Resnicoljubnim pa ni mogoče spregledati,da gre PO vojni za neprimerljivo maščevanje in resnični genocid predvsem in v največji meri nad nedolžnimi.
      Resnični in največji kolaborantje z napadalci na Slovence so namreč pred vsemi drugimi bili- tako doktrinalno ideološko kot dejansko;tudi na podlagi njihovih lastnih! arhivov-ravno Slovenski partizani oz.člani kom.partije.
      Obrekovanje škofa Rožmana tule tudi zato ni spet nič drugega kot obrekovanje.Danes namreč poznamo dovolj natančna in vsem dostopna zgodovinska dejstva o dejanjih vseh.

      • Ja, zgodovinsko dokazano je dvoje:
        1. Meščanske stranke na čelu s klerikalno SLS so od prvega dne dalje kolaborirale z okupatorji, predvsem do Italijanov so bili strašno servilni, peli so hvalnice Musoliniju in “tisočletni rimski kulturi” ipd. Pri tem so uživali podporo in blagoslov ljubljanske škofije.
        2. Komunisti so izkoristili boj proti okupatorjem predvsem za prevzem oblasti in izvedbo krvave revolucije.
        Sklep je kot na dlani – za številne žrtve med vojno in po vojni so krivi oboji.

        • Ker sva Slovenca?naj prevedem tele tujke:
          servilnost je uslužnost,kolaboracija je sodelovanje-nikakor nista primerljivi z načrtnim genocidom= pomorom soljudi.

        • Valter, ali vam ni znano, da so komunisti kolaborirali s Hitlerjevimi nacional socialisti in Stalinovimi komunisti? Oboji so si složno pomagali, začeli 2. svetovno vojno in si imperialistično razdelili Evropo.

          Šele ko sta si ideološka brata skočila v lase, so komunisti pomisli na odpor proti okupatorju, če bo to pripomoglo k nasilnemu prevzemu oblasti. Z nacisti in fašisti so po potrebi sodelovali vse do konca vojne in do vzpostavitve diktature proletariata. S Sovjeti so kolaborirali še kasneje.

          Komunisti so bili pripravljeni sodelovati tudi s hudičem, če jim je to omogočilo prevzem oblasti. To se tudi do danes ni spremenilo.

        • Vaske straze in kasneje domobranci so cakali na izkrcanje zaveznikov v Istri, da sem jim pridruzijo. Obstajajo dokumenti, da se je bilo partizansko vodstvo in Tito osebno v primeru tega angloameriskega izkrcanja pripravljeno povezati z nemskim okupatorjem. Toliko o stabilnosti delitev, kdo je bil s kom povezan in je kolaboriral.

          Rozman je bil zaveden koroski Slovenec in je absurdna obtozba nanj, kot tudi na SLS, da so bili navduseni sodelavci okupatorja. Nobene vojaske formacije niso nastale po njegovi volji, ne partizanske, ne protirevolucionarne. Imel je v glavnem posredne stike z enimi in drugimi. Ob domobranski prisegi 1944 je bil naprosen, da vojakom podeli blagoslov in je to storil. Duhovniki to pocnejo v vseh demokraticnih drzavah. Tudi vojske clanice Nata imajo svoje kurate, velika vecina njih, z izjemo Slovenije, tudi vojaski ordinariat s skofom, zadolzenim za duhovno oskrbo vojakov.

    • Spoštovani Valter. Komunisti so do ustanovitve prvih vaških straž pobili že prek 1500 Slovencev, neoboroženih, častitljivih ljudi. Domačin iz rovtarskih hribov je potem, ko so mu pobili vse domače, v obupu dejal: “Jaz se bom pa branil!” Tako so nastale vaške straže. Ko pa se je rdeči teror po zlomu fašistične Italije še okrepil, je nastalo domobranstvo. Nesporno je, da so se vanj vključili večinoma dobronamerni, častitljivi ljudje. Že njihovo ime pove, za kaj so se borili.
      O kolaboraciji pa glede na to, koliko je o tem že napisanega, samo tole: toliko kolaboracije, kot je je bilo med revolucionarji in okupatorji (pa ne samo do 22.6.1941, ampak ves čas vojne), med protirevolucionarji in okupatorji nikoli ni bilo. Gre še za en preizkušen trik iz arzenala kominternovskega štaba: kar počenjaš sam, naprti nasprotniku!

    • No, saj prav zato je Slovenija tam, kjer je. Prepotoval sem Evropo po dolgem in počez, vendar države s toliko ostalinami boljševizma ne najdeš nikjer. Niti v Rusiji ne!

    • Prebral sem z vaše strani predlagani članek v Večeru. Malo čudne interpretacije. V oči bode ugotovitev mladih, da je bilo s stanjem slovenske demokracije leta 2000 nezadovoljnih 21 %, zdaj pa jih je že 60 %. Tako naglo poslabšanje se je zgodilo v obdobju, ko so večino časa formalno na oblasti leve stranke, dejansko pa so levičarji ves ta čas (državni podsistemi: šolstvo, javni sektor, pravosodje, represivni organi, mediji itd.). Ni to malo čudno?

  8. Zelo dober članek! Manjka mi samo vsaj omemba dejstva, da so v Pliberku britanci nazaj vrnili tudi pol milijona Hrvatov (od tega cca 200 tisoč vojakov in cca 300 tisoč njihovih svojcev, civilistov). Tako kot noben od vrnjenih Slovencev, se tudi noben od vrnjenih Hrvatov ni vrnil na Hrvaško ali prišel do Italije. Torej, v naših (mnogo več kot) 600 množičnih grobiščih je tudi pol milijona Hrvatov. Pa seveda tudi ljudi drugih narodnosti.

      • V Nuerenbergu so obsodili samo voditelje, ne pa vseh, ki so bili del političnega in vojaškega ustroja nacilonal socialistične države. Kajti mnogi so se v tem ustroju znašli zoper lastno voljo. Tako se to obravnava v civilizaciji.

        Jugoslovanski komunistični zločinci so pobijali in odstranjevali razredne sovražnike. Pobili so 7.500 Nemcev in 570.000 tedanjih Jugoslovanov. Začeli so leta 1941 in končali ob propadu komunizma. Barbarizma še sedaj ni konec. Nadaljujejo z drugimi sredstvi.

      • Kakšna logika? Tudi Kardelj, Maček in še kup drugih, so Slovenci. Čeprav sramota, so še vedno Slovenci.

  9. Kot sem napisla, je bilo več civilistov kot vojakov. Poleg tega pa vojna ali konec vojne ni opravičilo za množične pomore ljudi, čeprav vojakov! Tudi nemških vojakov se ni množično pobijalo po vojni. Žal so mnogi, ki so sodelovali pri pobijanju v taboriščih, po vojni lepo živeli. (Seveda – če jim je njihova vest to pustila.)
    Zakaj bi se pa Hrvate, čeprav ustaše lahko vse pobilo??

    • Tako je. Nikogar se ne sme pobijat! Nihce ni zlocinec zaradi svoje politicne opredelitve ali ker je vojak neke vojske. Tudi ustas ne. Zlocine se ugotavlja individualno pred nepristranskim sodiscem, kjer ima vsakdo moznost do obrambe, kjer se ugotavlja resnica in deli pravica in se sodi po zakonih.

      Za najhujse zlocine ponekod se obstaja smrtna kazen. A pri nas in prakticno v celi Evropi ne. Neverjetni so torej tisti, ki povelicujejo mnozicne izvensodne poboje. Ki castijo Stalina, Che Guevarro, Kardelja, Tita. Tito ima na vesti vec kot pol milijona pobitih. In on je za mnoge, za vecino na Slovenskem se vedno junak. Groza!

  10. Ko sem včeraj na FB obsodil resnično nizkotno in pritlehno anketo na SIOL-u, v kateri sprašujejo katero zastavo bolj spoštujemo, slovensko ali jugoslovansko (z rdečo zvezdo), mi je nek jugonostalgik ogorčeno odgovoril, da je rdeča zvezda mednarodno dovoljen simbol, saj simbolizira boj proti okupatorju (njegov odgovor je bil prav s temi izrazi). Ko sem ga pozval naj objavi kakšno povezavo, ki to dokazuje, odgovora ni bilo. Malo sem razmišljal in prišel do nove potrditve, v kakšne korenine in koreninice gre komunistična manipulacija. Razdelana imajo vsa življenjska področja ter spretno in z mojstrsko mero verjetnosti obdelana s komunističnimi pravljicami. Če rasteš in dozorevaš znotraj te zgradbe, ki so jo zgradili komunisti, zdaj pa vse skupaj utrjujejo in obnavljajo novi marksisti, niti ne moreš biti drugačen. To, kar je napisala ga. Tamara, ki je brez dvoma ena najverodostojnejših zgodovinark, bi se morala mladina učiti v šolah. Kakšna pa je realnost? Izjemna zgodovinarka je na komunističnih črnih listah, kar pomeni, da ji večinski mediji stvari ne objavljajo (v bistvu ne smejo). Najbolj grozljiva lastnost komunistov (marksistov) je kategorično razmišljanje: če ne misliš točno tako kot oni, si namenjen odstrelu (takšnemu ali drugačemu). Največji problem je pravzapprav, kako tako odlične članke, kot je tale, spraviti v širšo javnost.

    • Kako naj se to učijo? O nas samih,naj se to učijo? Ja kaj bodo pa rekli, kje živijo?! In zakaj misliš, da bi to bilo dobro zate?

  11. Zdravko, človek, ki ga očitno ne motijo umori, laži, sprenevedanja, hinavščina itd. Res, kristjan in katolik in pol.

    • Hvala za prijazen kompliment. Morda bi znali raje kaj odgovoriti. To je pa težje. Lahko je očitati drugim njihove grehe. To bi znal vsak. Zato pa je to sad prepovedanega drevesa. Na vašem duhovnem nivoju bi lahko to vedeli.

      • Po njih delih jih boste spoznali.

        Če se nekdo svojih dejanj ne zaveda, mu ni pomoči. Razen, če se v prihodnje ne zgodi kaj izrednega.

        • Ta “njih” dela so tudi vaša dela. Tudi po vaših delih boste spoznani. To ne velja samo za druge.

  12. Zgoraj je omenjeno kolaboriranje. Nihče ni omenil komunistične kolaboracije z Italijani in komunističnih izdajstev v Ljubljanski oikrajini. Komunisti so Italijanom izdali krščanskega socialista dr. Aleša Stanovnika. V Ljubljani je živel v ilegalnem stanovanju, komunisti pa so menili, da stanovanje zanj ni več varno in so mu dodelili drugo stanovanje. Ko je prišel tja, so ga že čakali italijani. Kidrič ni dovolil rešiti Toneta Tomšiča iz zapora. Ustreli so ga Lahi kot talca. 13.maja 1941 so bili naMali Gori nad Ribnico Lahom izdani Tigrovci. Izdal jih je komunist. V Stražo pri Novem mestu so partizani od Italijanov dobivali vagonske pošiljke blaga za uniforme, sanitetni material in orožje. Partizani so skupaj z laškimi topničarji in laškimi topovi razrušili Turjaški grad, da so lahko zajeli okoli 700 vaških stražarjev. Ranjence so takoj pobili. Podobno je bilo z Grčaricami. Skupaj z Lahi so partizani napadli slovenske četnike (JVvD) v vasi. Še danes lahko na Turjaškem gradu preberete na partijski spominski plošči, da so partizani 1943 premagali 700 SOVRAŽNIKOV. Sovražnik ni bil Italijan, marveč Slovenec! (Sapienti sat!!!!)
    Sodelovanje z Lahi je bilo najbolje vidno ob umiku Lahov po kapitulaciji. Partizani so jim zavarovali pot umika, slovenski visoki partijci so se srečali z laškimi generali in jim zaželeli srečno pot. Niti enega laškega vojnega zločinca niso prijeli! Niti enega! Še desetletja po vojni pa so komunisti tulili, kako noben fašist ni odgovarjal za zločine. Kakšno licemerstvo!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite