Kaj pa zdaj?

2

V kakšno zmedo smo pahnjeni ljudje sedanjega časa. V ljudeh se bohoti strah pred vsemogočim. Kriza se oglaša tu in tam. Vrstijo se protesti in zborovanja. Brezposelnost se veča. Jamranje se sliši na vsakem koraku. Res smo ena uboga družba.

Pa drugače. Avtomobili so boljši kot so bili kdajkoli. Ljudje hodijo na počitnice na vse mogoče in nemogoče eksotične lokacije. Hiše se lepšajo, povečujejo. Hrane se zmeče stran za cele vagone.

Verjetno ne gre za isto družbo. Ali pač? Ali je sedanja družba in razmere v njej, kaj bistveno drugačna od družb, ki so bile v zgodovini. Ja in ne. Ne vem, če je družba v manjšem materialnem blagostanju, kot je bila kdaj poprej. Skušam se zamisliti v vsa zgodovinska obdobja, ki jih  do določene mere poznam, pa lahko ugotovim, da tako velikega materialnega blagostanja še ni bilo nikoli v zgodovini. Velja vsaj za naše kraje.

Ali lahko trdimo, da je krivo za nezadovoljstvo ljudi siromaštvo množic. Zdrava pamet mi pravi, da ne. Kaj je torej razlog za jok in stok in obup, ki se loteva mnogih bolj ali manj redno, z bolj ali manj veliko amplitudo? Morda je kriv strah. Strah pred čem in strah zakaj? Predvidevam, da mora biti strah, če sedaj v resnici še nikomur ni tako zelo hudo, da bi moral jamrat. Morda strah pred prihodnostjo. Nič novega pod soncem. Že od nekdaj je bilo ljudi strah prihodnosti. Že od nekdaj obstajajo zgodbe in legende o tem, kaj vse se utegne zgoditi nekega dne, ker je bilo to že davno prerokovano. Katastrofe in težave vseh vrst naj bi se pojavile, ki bodo ljudi pahnile v hudo stisko in nesrečo. Pa so se res občasno dogajale katastrofe in težave raznih vrst, ne nujno takrat in tam, kot so ljudje pričakovali. Vse so tudi ljudje, vsaj nekateri, preživeli in živeli dalje. Včasih so začeli znova, včasih nadaljevali tam, kjer se je ustavilo. Torej nič novega pod soncem.

Bolečine v prihodnosti ne povečajo niti ne zmanjšajo travme v sedanjosti. Če nas bo strah prihodnosti zato prihodnost ne bo ne boljša ne slabša, temveč takšna kakršna pač bo prihodnost, ki bo večno nedosegljiva in bo nekje, kjer nas v resnici ni. V resnici smo tu, v sedanjosti. Živimo sedaj in ne v prihodnosti in tudi nikoli ne bomo živeli v prihodnosti. Večno bomo živeli v sedanjosti. Večno bomo živeli z ljudmi, ki so tukaj in zdaj. Lahko se preselimo na drug konec sveta, pa bomo še vedno živeli tukaj in zdaj. Kjer je jaz, tam je tu. Kjer je tu, tam so ljudje okoli mene, ki so tu. Najbolj zanesljivo pa sem tu jaz, ki sem povsod in vedno. In vedno je ta jaz tu sedaj. In ta jaz se lahko obremenjuje s prihodnostjo ali preteklostjo pa bo še vedno v sedanjosti. Ali ni neumno, da sem sedaj, pa me tu ni, ker se z mislimi vedno klatim nekje drugje, kjer me ni in ob meni ni teh ljudi, ki so v resnici tu. In me je strah tega kar bo ali ne  bo v prihodnosti. Pa sploh ne vem, če prihodnost sploh kdaj bo in če  bom jaz tam. Pozabljam pa živeti trenutek sedaj in biti kar sem z ljudmi, ki so tukaj in zdaj. Biti v polnosti jaz. Biti v polnosti jaz tu in sedaj, ne pa imeti to in to, tu in tam. Kaj mi bo vse to, kar imam, če tam in v tem ni mene, ki lahko da sebe. Sebe pa lahko dam, če sebe imam. Če sebe imam, ker se najdem tu in zdaj, se lahko tu in zdaj tudi razdam in  prejmem še več sebe nazaj. Če pa kopičim le stvari za naprej in za nazaj ne živim za sedaj, moj jaz izgine  in nimam kaj, da dam, ker v resnici nekaj dam, ko dam sebe.

Pa odgovornost? Za kdaj? Za tu in sedaj. Za ljudi, ki so tu in zdaj, ki jim dam del sebe, da jim polepšam dan. In delam svet lepši sedaj za vekomaj.

Manj je več in več je manj. Manj užitka veš zadovoljstva. Več truda in napora več uspeha in zadovoljstva. In v tem je lahko tudi sreča, če se tako odločim. Lahko pa stokam in jokam, da nimam. Pa v resnici nimam, ker  sem sam nič. Trud gradi osebo, stvari pa osebo zmanjšujejo, ker se oseba v njih zgubi.

Kaj mi koristijo polne kašče, če bodo jutri terjali mojo dušo. Kaj pa zaklad na onem svetu? Dovolj je dnevu lastna teža.


2 KOMENTARJI

  1. Sedanja finančna in moralna kriza le dokazujeta, da človeštvo in z njim slovenska družba rabi uravnotežen duhovni in materialni razvoj.

    Tega pa, odkrito priznajmo, ni bilo in še ga danes ni.

    Če se bomo zadovoljili z dragimi avtomobili in letovanji smo zgrešili zdravo pot.

    Tako desni kot levi hlastajo predvsem po materialnih dobrinah, duhovne pa zanemarjajo. Pomemben je le podatek o rasti BDP in konkurenčnost, drugi pomembni kazalci o zdravi družbi pa so zapostavljeni.

    Zanimivo je, da imamo dve socilani stranki ( SDS in SD), ki pa na ta način zamegljujeta svojo isto programsko vsebino, da stalno mečeta v ospredje NOB, da volilci pozabijo, da sta na istem socialnem bregu. Velika neumnost! Očitno zato, da ne bi bilo danes tvornega ustvarjalnega sodelovanja.
    Današnji čas je najpomembnejši. Mi živimo danes. Danes lahko z našim vzgledom ustvarimo pravično in pošteno družbo. Ne pa da to preprečujemo na takšen način, da ustvarjamo umetne spore o tistem, kar je bilo pred 60 leti.Najprej moramo duhovno dozoreti tako, da slišimo in razumemo drug drugega in se medsebojno zbližamo.

    In zakaj je tako? Zaradi pohlepnega egoizma, ki nam preprečuje medsebojni duhoven, človeški odnos!
    Čim se bomo tega zavedli, bomo lažje našli duhovno moč, da bomo zmogli storiti plemenite sodelovalne korake, ki jih pričakujejo naši otroci in stvarstvo!

  2. Veliko prednost pri tem imajo verni ljudje. Ti so predani duhovnemu življenju, ne pa materialnemu.Zavedajo se zlatega pravila: kar sem storil sodržavljanu, sem storil Bogu. Zato so svetal vzgled, kako je možno iskreno, razumevajoče sodelovati s tistimi, ki imajo drugačen pogled na svet. Sposobni so sklepati z njimi pozitvne kompromise, ki zagotavljajo duhovni in materialni napredek skupnosti ter dobre medsebojne odnose.

Comments are closed.