Kaj o sodelovanju z Nemci pravi Janez Stanovnik?

8
1043
Foto: Reporter.
Foto: Reporter.

Janeza Stanovnika poznamo kot dolgoletnega predsednika ZZB NOB Slovenije. Kot vodja privilegiranih komunističnih partizanov se oglaša tako ob političnih dogodkih kakor tudi na partizanskih proslavah. Poudarja »enotnost slovenskega naroda v boju proti okupatorju«, hkrati pa v nasprotje postavlja »osvoboditeljske partizane« in »kolaboracijo«, s katero navadno razume »belo gardo«, »domobrance«. Ta delitev postavlja osnovno strukturo Stanovnikovih govorov in njegovo osnovno delitev slovenskega naroda, v času druge svetovne vojne in po njej. Značilno je, da v svojih intervjujih obsoja povojne komunistične poboje, a le stežka prizna medvojne komunistične zločine. V svojih partizanskih govorih nikoli ne prizna, da je obstajal nekomunistični, celo protikomunistični odpor zoper okupatorja.

Od časa do časa pa se zgodi, da Stanovnik razkrije kaj takšnega, kar postavlja njegove govore pod vprašaj. Priznava recimo politični razlog za komunistične likvidacije od samega začetka okupacije Slovenije leta 1941:

»Bile so tudi likvidacije iz političnih razlogov … denunciantstvo žal ni bilo edini razlog likvidacij.«

Stanovniku je treba priznati odkritost, ki je v prvem desetletju po osamosvojitvi mnogi komunisti niso premogli: priznava, da je partizanstvu šlo za komunistično revolucijo:

»Glede NOB je v svojem političnem poročilu povedal, da njen cilj ni bila samo osvoboditev, ampak tudi ‘revolucija, socialna revolucija, to je zgraditev novega družbenega reda’.«

Stanovnik ve še veliko več. Da partizanstvo ni bilo edino odporniško gibanje, je predsednik ZZB NOB povedal v intervjuju za film o sojenju generalu Draži Mihailoviću, Tragedija balkanskega orla. To ni Janez Stanovnik iz partizanskih govorov. Sveta ne vidi črno-belo, ne tolmači mita, pripravljen je priznati, kar je že dognala zgodovinopisna stroka. Tako spregovori Stanovnik o Mihailoviću:

»Bilo je dvoje srečanj med Dražo Mihailovićem in Titom, v katerih je Tito skušal Mihailovića nagovoriti za skupno borbo. Ta skupna borba je v začetku obstajala. Potem pa je prišlo do tega notranjega konflikta.«

Stanovnik se v nadaljevanju izgovarja na politiko in zamolči pravi razlog za konflikt med partizani in četniki, o katerem drugje sicer govori zelo odkrito: komunistično revolucijo.

Ali je za Janeza Stanovnika general Mihailović kolaborant? O tem vprašanju je predsednik ZZB NOB spregovoril takole:

»Draža Mihailović ni nikoli prisegel zvestobe [okupatorju] … Draža Mihailović je hotel lepo mir imeti pa počakati na odločilni trenutek, ko se bodo Angleži izkrcali, takrat bo pa s hrbta pomagal zaveznikom. Tako da Draža Mihailovič je bil zaveznik, bi dejal, tihi zaveznik Zahoda, in zaradi tega je bil tudi vojni minister v takratni londonski vladi.«

Stanovnik sicer ponavlja pogosto izrečeno laž o delovanju Mihailovićevih četnikov, da se je namreč Mihailović izogibal bojem z Nemci. Ta argument so navajali Angleži v prid naslonitvi na Tita in je še danes prikladen za dokazovanje, da so partizani doprinesli k zavezniški zmagi več kakor četniki. Moja osebna izkušnja aktivnega četniškega oficirja in obveščevalca govori, da je komunistično zgodovinopisje številne akcije, ki smo jih četniki izvajali zoper Nemce, pripisalo partizanom. Vsaj odkar je izšla bogato dokumentirana knjiga Davida Martina, Mreža dezinformacij, pa je tudi zgodovinopisju znano, da so bili četniki ves čas aktivni v boju zoper nemškega okupatorja. To navsezadnje priznava tudi obrazložitev, s katero je predsednik Truman utemeljil posmrtno dodelitev priznanja Legion of Merit-Chief Commander generalu Mihailoviću. Toda navzlic temu je Stanovnik med vrsticami priznal veliko pomembnih zgodovinskih dejstev. Iz njegovih besed je mogoče razbrati: na eni strani je bila revolucija, na drugi strani pa odpor Jugoslovanske vojske v domovini. Širšo razlago dogajanja, o katerem govori Stanovnik, najdemo pri Zoranu Jerotijeviću, in Stanovnikove trditve dobijo poln smisel šele v okvirih, ki jih osvetli disertacija tega vidnega srbskega pravnika.

Kako vidi predsednik ZZB NOB generala Mihailovića? Za Janeza Stanovnika Mihailović ni bil kolaborant. Bil je zavezniški vojak – bil je zaveznik zahoda. A v kontekstu pričakovanega izkrcanja Angležev na Balkanu razkrije Stanovnik še veliko več kot to. To je njegova na videz zagonetna trditev o odnosih med Nemci, četniki in partizani:

»Z nemškega vidika, če gledate, četniki se zberejo nad Sutjesko, pričakujoč zavezniško izkrcanje v Črni gori. Kaj je zdaj za vas kot za Nemca glavni cilj – da četniki uničijo partizane ali da partizani uničijo četnike? Vi imate to trojno igro, da je bil trenutek, ko so Nemci imeli interes da partizani uničijo četnike. To so marčevski [pregovori] … In zaradi tega vam rečem, da ta igra se je igrala praktično celo vojsko.«

Stanovnik tukaj govori samo o nemškem cilju. Toda o partizanskem? Zanima nas, kaj Stanovnik pove med vrsticami. Ali morda trdi, da se partizani za nemški interes niso zmenili in da so skupaj s četniki ponovno udarili po Nemcih? Nasprotno! O tem je pisal že Djilas v delu Wartime. Približno hkrati z njim je leta 1978 sodelovanje med Nemci in partizani priznal že sam Josip Broz Tito. Predsednik ZZB NOB zato ne odkriva nič novega, ko priznava, da je bil vsaj en trenutek v 2. svetovni vojni, ko so imeli partizani in Nemci skupni interes: uničiti četnike. Da to ni bil samo interes Nemcev, ampak tudi partizanov, je danes na podlagi arhivskih dokumentov potrjeno dejstvo (ki samo nadgrajuje, kar je ves čas učila celo šolska zgodovina). V tem kontekstu Stanovnik omenja »marčevske pregovore«, kar je pravzaprav naslov (uradno režimske, komunistične!) knjige Miša Lekovića iz Vojno-zgodovinskega instituta JLA v Beogradu, ki je v Jugoslaviji med prvimi razkrila dogovore med Nemci in partizani v Gornjem Vakufu. Še več, pobuda za sodelovanje z Nemci je prišla iz partizanske strani. Med vrsticami Stanovnik priznava: partizani so sodelovali z okupatorjem, z Nemci, zoper skupnega sovražnika: četnike, zakonito zavezniško Jugoslovansko vojsko v domovini pod poveljstvom generala Draže Mihailovića. Ali gre tukaj samo za enkratno sodelovanje? Nikakor, zadnji stavek njegove izjave je priznanje: šlo je za stalno sodelovanje, za stalen skupni interes okupatorja in partizanov – komunističnih revolucionarjev, da uničijo odpor Jugoslovanske vojske v domovini zoper okupatorja in komuniste:

»Ta igra se je igrala praktično celo vojsko.«

Zato ni čudno, da Stanovnik proces zoper Mihailovića in njegovo usmrtitev s solzami v očeh obžaluje:

»Žalostno. To je bila velika napaka. To da so Mihajlovića streljali, je bila velika napaka.«

Podobne stvari so se dogajale tudi v Sloveniji. Zgodovinsko dejstvo je, da smo imeli tudi Slovenci svoje odporniške enote Jugoslovanske vojske v domovini pod poveljstvom generala Mihailovića. Stanovnik ve, da so partizani, partijski borci, v Grčaricah v kolaboraciji z okupatorsko italijansko vojsko uničili glavnino slovenskih enot zakonite odporniške Jugoslovanske vojske v domovini. Za Janeza Stanovnika, predsednika ZZB NOB, sodelovanje partizanov z okupatorjem ni skrivnost. Njegove zgornje besede pa imajo poleg zgodovinskega še en pomen: z njimi Stanovnik na nov način osvetli samo dejstvo »kolaboracije z okupatorjem«. V svojih govorih, s katerimi nastopa kot predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB, obsoja kolaboracijo »domobrancev«. Nikoli pa javno ne problematizira kolaboracije partizanov z okupatorjem. Zato se ob Stanovnikovem priznanju, da so partizani sodelovali z okupatorjem, zastavlja vprašanje: Ali je kolaboracija partizanov z okupatorjem – od medsebojne pomoči in ščitenja vzajemnih interesov do skupnega boja partizanov in okupatorjev zoper enote osvobodilne zavezniške antifašistične Jugoslovanske vojske v domovini – ena od vrednot borčevske organizacije, ki jo je dolga leta vodil?

Besedilo je odlomek iz knjige Sodelovanje partizanov z okupatorjem (str. 125-129), ki jo lahko naročite na povezavi.
V knjigi je besedilo natančno dokumentirano – viri in obširnejša dokumentacija so navedeni v knjigi, v opombah in v bibliografiji. Navedki Janeza Stanovnika o sodelovanju med partizani in Nemci so iz intervjuja, ki sta ga Boris Tomašič in Sofija-Pika Simić opravila z Janezom Stanovnikom za film Tragedija balkanskega orla.

8 KOMENTARJI

  1. Dobre analize. Meni je iz njih jasno najmanj to: jasna beseda iskalcev resnice na eni strani, in megleno govorjenje na drugi. Velemojster slednjega je Kučan. To je govorica, ki ima pripravljen celoten spekter izgovorov. Večino pokrivajo veliki slovenski raziskovalni novinarji, pa publicisti kot Markeš, Jež ipd., ekipa polpismenih pisateljev in drugih vele polintelektualcev. Na filozofski ravni to odlično delata Hribar in Žižek. Na področju čarovnic pa Spomenka in Svetlana. Ti dve in še katera sta tako nevzdržni, da ne izključujem možnosti, da bosta njuni metli prišli k pameti in zbežali od hiše.

  2. Dejstva so neizprosna: komunisti so bili zavezniki in kolaboranti nacističnih in fašističnih okupatorjev ter komunističnih sovjetov. Oni so imeli en glavni cilj: boljševiška revolucijo, nasilen prevzem oblasti in uvedba diktature proletariata. Za dosego tega cilja je bilo vse dovoljeno. Cilj upravičuje sredstva, so menili.

    Seveda pa za ohranitev nezasluženih privilegijev še naprej poslušamo laži in polresnice o polpretekli zgodovini. Ob tem je šokantno, koliko na videz pametnih in spoštovanih ljudi sodeluje pri tem sramotnem opravilu. Res je, cvet naroda so uspeli pobiti ali pregnati. Ostalo je samo pleve.

  3. Prima.
    Le pripominjam, da besedo “sodelovanje” partizanov z Nemci in Itaklijani v bodoče dosledno zamenjamo z besedo kolaboracija, da bo lahko pobijala levuharsko dosledno uporabo v navezi belogardisti/domobranci z Nemci in Italijani.
    Sam se bom trudil, da bom besedo Partizani zamenjal z besedo Boljševiki in to dosledno.

    Belogardisti je prenešenka iz Rusije , je žalitev za slovenske antikomuniste in nima nobene zveze z slovensko realnostjo/Vaške straže.

Prijava

Za komentiranje se prijavite