Geograf in zgodovinar Anton Melik je leta 1919 v Ljubljanskem zvonu zapisal: »Trditvi, da smo politično zrel narod, bom pritrdil šele, kadar bo individualno politično dejstvovanje obsegalo vsa vprašanja in probleme, pravice in dolžnosti človeka ter njegova razmerja do socialnih organizacij naroda in države, zato pa je treba še močne politične vzgoje. // Meni se zde enostavno politične razmere pri nas znak naše politične- primitivnosti.« Ugotavljam, da se od tedaj ni dosti spremenilo.
Daleč stran na nekem otoku
26. januarja 2012 je naša veleposlanica v Tokiu podpisala sporazum ACTA oz. Anti-Counterfeiting Trade Agreement. Sporazum je tako ali tako totalna katastrofa, kar nam da vedeti že to, da je odstopil francoski poslanec v Evropskem parlamentu in odgovorni poročevalec za Acto, Kader Arif. V odstopni izjavi je zapisal, da obsoja celotni postopek, ki je pripeljal do podpisa. Motilo ga je izključevanje civilne družbe, netransparentnost od samega začetka, zamiki podpisa brez pojasnil itd. Mogoče najzanimiveje je to, da je bil deležen velikanskega pritiska lobijev, ki so si prizadevali za čim prejšnje glasovanje o Acti, da javnost ne bi bila pozorna.
In potem se prične politično pridobivanje točk. Roman Jakič iz Pozitivne Slovenije pove, kakopak po tem, ko je že bilo povedano, da se bo v Ljubljani na protestih zbralo več tisoč ljudi, da je Acta za PS nesprejemljiva in da bo kot predsednik parlamentarnega odbora za EU predlagal javno predstavitev mnenj o posledicah sporazuma. Zopet želi nekdo polizati smetano z vrha sadne kupe in ukrasti slastno češnjo. Ampak ljudstvo je tisto, ki je zahtevalo, da pride do konfrontacij o samem sporazumu, in ljudstvo je tisto, ki bo debatiralo, politiki pa so se na žalost izkazali za totalno nesposobne, zato ne vidim potrebe po siljenju v zadeve, o katerih prej niso razmišljali, sedaj, ko se kaže priložnost, pa so naenkrat vsi glavni borci za pravice. No, pika na i pa je zagotovo izjava oziroma priznanje naše veleposlanice v Tokiu, Helene Drnovšek Zorko, da je sporazum podpisala zaradi »državljanske malomarnosti«, ker ni bila dovolj pozorna. Ali je sploh potrebno še kaj dodati?
Z vami v dobrem in slabem, vaši poslanci
Mesečna poslanska bruto plača je 4500 €, kar me niti malo ne moti, saj vem, da je naporno poznati toliko zakonov, poslovnikov (nekateri ne poznajo niti prvega člena ustave), udeleževati se vseh sej in sestankov itd. Tednik je bil zame prejšnji ponedeljek pravi šok , verjetno pa še za koga drugega v Sloveniji. Veliko se je že govorilo o prehrani naših poslancev in o njihovih izjemno nizkih cenah, zadnje dni pa je po spletnih omrežjih krožil tudi račun iz DZ o nizkih cenah pijače. Npr. kava s smetano velja 0,6 €, z mlekom pa 0,5 €. V samopostrežni restavraciji Državnega zbora lahko poslanci in funkcionarji jedo kosilo za 3,85 €, v postrežnem delu restavracije pa za 5 €.
In potem poslušam predstavnike ljudstva, ki odgovarjajo na vprašanje, ali bodo spremenili kaj v tej smeri in vsi trobijo v isti rog: »v naši stranki bomo takšen predlog podprli, s tem nimamo težav, če bo seveda do takšnega predloga prišlo«. Kaj sedaj to pomeni? Nimate nič proti, ampak ne boste sami ukrepali (zagotovo je težko odvzeti ugodnosti samemu sebi)? Če že ostali niso hoteli prevzeti odgovornosti za spremembe, so vsaj v DLGV izjavili, da bodo takoj po oblikovanju vlade to dali na dnevni red. In če četrtina prebivalcev Slovenije živi na pragu revščine, če ogromno ljudi dela za mizerne plače, če je brezposelnost okoli 12 %, poslanci pa imajo kosilo za 4-5 €, se resnično vprašam, kje živim. Seveda ne bi privarčevali bajne vsote denarja z višjimi cenami hrane in pijače v DZ, ampak gre za sočutje do ostalih državljanov in za gesto, ki bi pokazala, da smo v krizi vsi skupaj. Ali pa je kriza samo za nekatere?
Foto: blog Žiga Turk
