Kaj lahko prinese pogled na vzhod?

2
Rusija, foto:Flickr.
Rusija, foto:Flickr.

Včasih ljudje tako intenzivno razmišljamo samo o svojih težavah in skrbeh, da ne opazimo, kaj se dogaja okoli nas, kaj šele, da bi se temu posvetili in se iz tujih izkušenj česa naučili. Lastne skrbi nam zožajo pogled do te mere, da razmišljamo samo še o tem, kako se čimprej znebiti teh neprijetnih in morečih misli ter občutij in kaj je narobe z nami, da smo sploh zapadli v težave. Ker je naša pozornost usmerjena samo na mrzlično iskanje poti ven iz stiske, se vsako jutro  zapodimo do najlažje dostopnih medijev v upanju (ki si ga komaj priznamo), da nas tam čaka kaka neverjetna novica, takorekoč majhen čudež ali tolažba. Na ta način prek medijev preverimo, kako se smemo počutiti, oziroma kako se bomo počutili ves dan. Kar je seveda zelo slaba metoda za preganjanje depresivnih misli in zaskrbljenega počutja, saj so mediji eden od njihovih ključnih virov. Le kako naj zaustavi vašo zaskrbljenost nekdo, ki jo je pravkar zelo prikrito, v imenu vaše boljše obveščenosti, poglobil? Posledica tega je, da kdor zjutraj kupi in bere Slovenske novice, mora nujno za tem kupiti še Lady, Ekipo ali kako podobno branje, da se odmakne od zaskrbljujoče realnosti, ki so mu jo naslikale novice. To je z vidika lastnika medijev zelo priročno, z vidika bralca pa pot v slab dan in slabo voljo. Če torej želite lepši pogled v prihodnost, ne odpirajte  na vse zgodaj medijev, niti elektronske pošte. Po dobrem tednu take vzdržnosti bo razlika ne samo opazna, ampak jo boste tudi začutili prek boljšega razpoloženja in širšega pogleda v prihodnost.

Da torej ne ostanemo zagledani samo v svoje težave, in da se nam te ne bi zdele popolnoma nerešljive in samo naše, je dobro, da občasno odložimo naše medije in pogledamo na vzhod ter poskušamo dojeti, kaj se lahko naučimo od situacije tam. Navsezadnje je kal prejšnjega režima k nam prišla z vzhoda in tudi tranzicija leta 1990 ni doletela samo nas, ampak celo vzhodno polovico Evrope. In hitro bomo ugotovili, da nas z vzhodom družijo tudi naše trenutne najbolj pereče skrbi: razočaranje nad politiko, vrnitev (navidez dopadljivih) socialističnih idej, nesposobnost reševanja krize, korupcija in medijske vojne. Pogled v prihodnost se očitno ni zaprl samo nam, ampak kar lepemu delu vzhodne Evrope, le da se je to tam zgodilo že pred časom, torej še pred krizo, takrat, ko smo mi še veselo razmišljali o sebi kot zgodbi o uspehu, pa o tem, kako nas ima Evropa rada in kako smo Slovenci pridni in iznajdljivi in o podobnih oznakah, ki se jih danes lahko samo sramujemo. V tem pogledu je vzhod na nek način pred nami, ker se je sistem v teh družbah sesedel hitreje kot pri nas. Njihove težave so se namreč pri nas pojavile šele skupaj s krizo in zato sprva ni bilo videti, da jih je kriza samo razgalila, ne pa povzročila. Kako torej ravnajo ljudje v situaciji, ki je podobna naši po tem, da so po obdobju travmiranosti in molka ljudje okusili sanje in jih tudi izgubili? V tem smo si vsi v vzhodnem delu Evrope podobni in očitno zelo malo šteje, da smo imeli v bivšem režimu malo boljši standard kot drugje, in da smo lahko pogosteje hodili čez mejo. To prednost je Slovenija že vnovčila v Jugoslaviji in ob odhodu iz nje ter jo v kasnejših letih tudi zapravila.

Tisto, česar Zahod ne razume ali noče razumeti v zvezi z današnjo agresivno Rusijo, je, da ta drža ne izvira niti iz kake temeljne vzhodnjaške pokvarjenosti niti iz časov stalinizma, ampak iz razočaranja in občutka podrejenosti, h katerima je veliko prispevala povsem nepotrebna politična nezaupljivost na Zahodu in vzvišenost zahodnega kapitala. Zdaj je seveda minil čas, ko bi ponujena roka z Zahoda lahko ohranila partnerstvo, ki se ga je rusko vodstvo nadejalo konec devetdesetih let. Po medijih in forumih te dni prebiramo samo še dolge črno-bele traktate o dobrih/slabih Ukrajincih in slabih/dobrih Rusih ter poslušamo razne zgodbe iz rovov medijske vojne. To bi že lahko bila ena od zanimivih ugotovitev z vzhoda: sedanja agresivnost je izraz globoke stike in razočaranja, prej kot izraz samozadostne moči ali samozaverovanosti. Enako moramo po mojem razmišljati tudi o poskusih obnovitve socialističnih idej in poskusih rehabilitacije nedemokratične preteklosti. Gre za izraz obupa in pomanjkanja vizije, za ponesrečen izraz globoke brezizhodnosti leve politike, ki se vrti okoli svojega repa, in ko je nihče več ne jemlje resno, zažuga s pestjo. Nasilje teh postsocialističnih družb je (še bolj jasno kot po drugi vojni) izraz obupa in nesposobnosti, da bi se soočile s seboj, sprejele in si priznale lastni obup in globoko nezaupanje do soljudi. Vse ostalo (medijske vojne, črno-belo sovraštvo, teritorialne zahteve) izhaja iz teh temeljev.

Kaj torej še pokaže pogled okoli nas proti vzhodu? Da je socialni mir in odsotnost nasilja pridobitev, ki se je moramo držati za vsako ceno, celo za ceno znižanja standarda vseh. Tu mislim, da bi morali malce korigirati na splošno povsem pravilne in koristne liberalne ideje o trgu in odpravi monopolov, saj so tudi te ideje samo lepo slepilo in vzrok za jamranje, če jih ne moremo uresničiti, ali pa bi njihova uresničitev prinesla še večjo negotovost, ki je družba trenutno ne prenese. Se pravi, prva je varnost. Ta bo sama po sebi prinesla odstranitev neuporabnih idej in nedemokratičnega ravnanja, čeprav bo za to potrebna bistveno večja iniciativnost civilne družbe. In še ne nauk: ker postsocialistom zaenkrat ni treba drugega, kot da v družbi ohranjajo vzdušje negotovosti in krizne urgence in s prstom kažejo na nekakšen neoliberalizem, s čimer odvračajo pozornost od svoje nesposobnosti in neuresničljivosti svojih idej, mora alternativni diskurz ohranjati vzdušje zaupanja, sodelovanja in ponujati vizije. Nikakor pa ne sme jemati resno njihove agresivnost in reagirati nanjo, kot da gre za kaj drugega kot opletanje smrtno ranjenega zmaja z repom.

Nadalje, da je denar ali kapital vedno v rokah napačnih ljudi, kjer se kopiči in povzroča strahotne pritiske in izsiljevanja. Morda je to še najboljša definicija kapitala, da je ta denar v napačnih rokah. V čem je razlika med nekoč in danes v postsocialističnih družbah, če gledamo zgolj na denar? Ni je. Še vedno to niso družbe dobrih gospodarjev, ampak so še naprej družbe prerazporejanja kapitala. Dober gospodar ne razmišlja o tem, kako si bo nabral kapital za svoje delo, ampak kako bo še naprej lahko delal to, kar zna, kar dela dobro in kar ga veseli. V tem smislu je divji kapitalizem res samo dvojček socializma, oba razmišljata samo o denarju ali kapitalu ter načinih, kako ga kopičiti, nihče pa ne razmišlja o delu. Korupcija ali odtekanje denarja po netransparentnih poteh je najbolj zanesljiv pokazatelj zdravja neke družbe in vse bivše socialistične družbe so bile v tem pogledu kronični bolniki s terminalno boleznijo. S tega vidika ne moremo reči, da so tranzicijske države padle na izpitu iskrenosti in poštenja, kar se danes pri nas tako dobro prodaja, ko se poskuša pokazati popolni moralni propad dosedanje politike. Niso pa padle na izpitu zato, ker se sploh nikoli niso vpisale v šolo iskrenosti in poštenja, ki seveda traja leta, ampak kvečjemu v hitri tečaj cenenih rešitev in prodajanja megle. »To je še vedno Jugoslavija«, je zgoščeno povzel našo tranzicijsko situacijo v svoji kolumni prejšnji teden dr. Alojz Ihan.

Nauk teh ugotovitev pa je naslednji, lepo povzet v našem pregovoru, da prilika dela tatu: ker je tatvina vedno kombinacija okoliščin in ljudi, samo moraliziranje in zgražanje nad politiko in politiki ne bo prineslo nič novega, kvečjemu iskanje močne roke in podobne propadle rešitve, jih opazujemo na vzhodu. Poudarjanje tega, kako je pri nas vse slabo in kako smo sedaj na najslabšem od najslabšega, je prej kot znak modrosti ali streznjenja samo še en krog zagledanosti v lastni jaz in svojo podobo. Pogled na vzhod nam ne daje nobenega dovoljenja za tako posipanje s pepelom in jamranje, ki je v prvi vrsti še vedno odraz pretirane samovšečnosti in narcizma. Če smo bili prej največja zgodba o uspehu, smo zdaj največja zgodba o neuspehu, oboje pa kaže na našo izjemno krhko samopodobo in čustveno nihanje ter nefleksibilnost. Za preganjanje korupcije je potrebno najširše sodelovanje izven okvirov, ki jih ponuja kulturni boj ter črno-belo iskanje krivcev in jezno udrihanje po posameznikih. Nič nismo na slabšem kot vsa vzhodna Evropa, kar navsezadnje kažejo tudi raziskave o občutku sreče in zadovoljstva z življenjem, ki nas uvrščajo med Rusijo, Srbijo, Slovaško, Poljsko, Avstrijo in Madžarsko. In vsem lep dan.

Dr. Tomaž Erzar je sodelavec in soustanovitelj Študijsko-raziskovalnega centra za družino (ŠRCD) v Ljubljani, ki skupaj z ustanovo Memores, radijem Ognjišče in portalom Časnik za leto 2015 pripravlja niz dogodkov in dejavnosti v zvezi z obeleženjem sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne pod skupnim imenom “Resnica in sočutje 1945−2015”.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Kot ponavadi s strani tega avtorja dokaj zahteven, a kvaliteten tekst z dovolj izvirnosti in spodbude k razmisleku. In pristop, ki politične probleme veliki meri dojema iz perspektive psiholoških znanj.

    Mogoče v nekaterih pogledih preveč. Najbolj očitno, ko kaže razumevanje za to, da se Putinova Rusija obnaša agresivno in ekspanzionistično. Mednarodno pravne logike ( ali pa tudi etične) razmisleka v takih primerih le ne kaže ignorirati. Ker je prenevarno, vedno in povsod, to ignorirati. Ni opravičila in upravičenja za toleranco glede večkratnega kršenja načela suverenosti državnih teritorijev in nedotakljivosti mednarodno priznanih meja.

    Če ne, lahko tudi za neverjetno agresivnost Nemčije od časa vzpona Hitlerja na oblast najdemo podobna upravičenja ; v “netaktnem ponižanju” ob versailskem miru, izgubi Alzacije, Lorene, začasno Porenja, Sudetov ipd. Menda ne bomo relativizirali grozot WW2 in Aushwitza, ne bomo krivdo za vse gorje nekako porazdelili med Nemčijo in Francijo in Anglijo ali celo nemara na poljsko konjenico, ki je šla nad nemške tanke septembra 1939 ali patriote, ki so končali v Katynu.

    Rusiji je bila kar v veliki meri od Gorbačova naprej ponujena roka. To da ruske sosede, ki imajo mnoge slabe izkušnje, ne želijo podobnega statusa, kot so ga doživljale v okviru varšavskega pakta in želijo svobodo in varnost, ne pa biti del “interesne cone” velikega ruskega medveda, je pa njihova nesporna pravica. Biti v Natu je njihova nesporna odločitev.

    Če to Putina in druge putine frustrira, je to najprej njihov problem. Tudi otroka frustrira, ko bi marsikaj ali vse hotel imeti, pa mu je treba povedat, da ne more vsega imeti. Ne vidim, kod je bil v zahodni politiki izrazito nepartnerski ali celo sovražen do Rusije. Merklova? Hollande? Cameron? Obama? Putinu naj bo le jasno povedano in pokazano, da ne more biti ne car, ne Stalin.

  2. Avtorjev optimizem ni na mestu. Pravzrok naših težav je nemožnost katarze ob neznanskem številu nepokopanih žrtev komunizma. Ta problem je pri nas večji, kot kjerkoli na Vzhodu, razen morda v Rusiji. Nepredelana zgodovina je kot ogromen slon v dnevni sobi, ki nam je pomendral vse pohištvo in nam hodi že po nogah, a se večina pretvarja, da ga ni.

Comments are closed.