Kaj je videl ribič S. P.?

0
593

Velikonočni ponedeljek je po zadnji bogoslužni reformi vsaj na Slovenskem obsojen na življenje nekakšne dvoživke.

Ljudstvo ne da Emavsa

Stoletja dolgo je naše pobožno ljudstvo ta dan povezovalo s potjo, celo romanjem »v Emavs«, po sledeh Jezusovih učencev, izmed katerih je bil eden tudi na Ptujski Gori upodobljeni Jezusov sorodnik Kleopa. Potem je »veter sprememb« evangelij z Emavsom v glavni vlogi prestavil na sredo. A ker je naše ljudstvo, kot je vedel že Cankar, v svojem jedru zdravo, si kajpak ni pustilo vzeti pravice, da na dan po veliki noči posluša o dveh nesrečnih popotnikih, ki pa se jima po poti odpro oči. In pravi kaveljc je tisti duhovnik, ki na velikonočni ponedeljek prebere predpisani evangeljski odlomek o stražarjih pred Jezusovim grobom in podkupnini za njihovo širjenje govorice o tem, da so Jezusovo truplo ukradli učenci.   Odlomek je zelo pomenljiv in je škoda, da takole izvisi. Pošteno bi bilo kajpak, da bi ga brali vsaj v sredo, če že v ponedeljek pride do rošade. A po drugi strani gre velikonočnemu ponedeljku vseeno bolje od njegovega binkoštnega kolega, ki v koledarju vesoljne Cerkve od bogoslužne reforme sem sploh ni obstajal (!). Prišlo je celo do nenavadnega paradoksa, da je bil v prenekateri državi dela prost dan, čeprav ga je Cerkev ukinila. Slovenci smo bili tu spet med bolj iznajdljivimi in smo si  takoj po tej neposrečeni potezi omislili praznik Marije, matere Cerkve, ki ga je letos papež Frančišek potem predpisal za ves katoliški svet.

Tolažilna ribičeva preobrazba

Emavs gor ali dol, v velikonočni osmini se pred nami po novem zvrstijo domala vsa evangeljska besedila o Jezusovih stikih z učenci po njegovem vstajenju, od srečanja z Marijo Magdaleno do tistega, ko se prikaže Petru in tovarišem, ki že razmišljajo o tem, da bi se spet začeli ukvarjati z ribištvom. A priznati moram, da vsako leto z bolj našpičenimi ušesi poslušam omenjene odlomke. Verjetno se kaj podobnega dogaja skoraj vsakomur, ki pride v leta, ko mu postane bolj ali manj jasno, da smrt ni nekaj romantičnega kot pri Romeu in Juliji in ni nekaj industrijskega kot v Schwarzeneggerjevih filmih (čeprav je v 20. stoletju vsaj na zunaj postala tudi to), ampak nekaj z neprijetnim vonjem usodne dokončnosti.  In ker je tako, je Fulvio Tomizza svoj roman Boljše življenje lahko zaključil z razorožujočim sklepom, da svet umira s smrtjo vsakega človeka.

Zaradi svoje skrivnostne govorice, za katero je prav, da taka tudi ostane, mi svetopisemska mesta iz velikonočne osmine niso več v takšno tolažbo, kot so mi bila nekoč, ko zase v mladostni neugnanosti še nisem dojel osrednjega mesta staranja in upadanja tostran. Bolj tudi dojemam, da je bilo čisto neupravičeno moje mladostno začudenje, kako neki Peter in Janez  nista mogla doumeti, da mora njun učitelj vstati od mrtvih.

Vendar me ob vsaki veliki noči bolj pomirja neka druga rdeča nit, ki mi po svoje še učinkoviteje govori, da je bil »prvenec tistih, ki so zaspali« zares obujen. To je preobrazba prav tistih povprečnežev, ki so se tolikokrat izkazali za dobre, poštirkane in pridne občane. Ni majhna stvar, da si ribič nenadoma upa stopiti v čevlje profesionalnega govornika, kakor slišimo o Petru prav na velikonočni ponedeljek. In čeprav poznam toliko zakonitosti antičnega zgodovinopisja, da »vem«, da ni naenkrat pridobil tri tisoč mož, mi je sočasno kristalno jasna izjemnost njegovega nastopa. Velikonočna skrivnost je zanj in očitno še za marsikoga obudila spomin na Jezusove besede ob njegovem največjem znamenju pred vstajenjem, ki se ga sramuje celo kak »priden« biblicist, ko je svojega mrtvega prijatelja Lazarja na začudenje vseh pozval, naj pride ven.

Sv. Peter Foto: Andrew Grossman Pinterest

Prijava

Za komentiranje se prijavite