Kaj je vendar hudega storil?

Nimam nobenega posebnega “insajderskega” vedenja o zadevi nadškofa Urana; nisem poznavalec kanonskega prava, pa tudi ne podpisnik peticije na Facebooku. Ne bom se pridružil dejanskim ali tudi samooklicanim braniteljem nesrečnega nadškofa, še zlasti tistim ne, ki se mu v bran postavljajo zgolj zato, ker jim je Cerkev sama s kaznijo zoper nadškofa Urana v roko položila tudi nadvse priročen kamen, da ga zalučajo v Cerkev. Oglasila se je celo Liberalna akademija; v bran se mu postavljajo tisti, ki so ga v času njegovega službovanja imeli za konzervativca; o njem govorijo kot o ljubljencu tiste javnosti, ki jo isti liberalni krogi slabšalno poimenujejo za skupino manj izobraženih, konzervativnih, podeželskih.

Lahko sprejmem, da organizacija s svojim notranjim pravom, kakršna je Katoliška cerkev, poseže tudi po tako drastičnem ukrepu – četudi se ob tem ne morem nehati čuditi, kako brez stika z realnostjo so tisti, ki so bili pripravljeni tvegati takšno demonstracijo institucionalne moči in menijo, da bo to brez škode za Cerkev. Če že predpostavljamo, da je iz kateregakoli razloga dobro, da se škof Uran oddalji iz okolja, v katerem živi, se sprašujem, ali ne bi bilo mogoče materi Cerkvi zadeve urediti na bolj materinski način?

Toda tisto, kar me pri vsem najbolj razočara in kot katoličana tudi prizadene, je skrivnostna tišina. Molčali so škofi, molčali katoliški mediji, ki so sicer radi (upravičeno) kritični do naših medijev. Slednjič je zbral pogum nadškof dr. Stres in se hvalevredno oglasil z nadškofom Uranom v skupni izjavi. Dokaj pomirjevalno sta svoje delo opravila dr. Andrej Saje in mag. Božo Rustja. Molči pa Sv. sedež, kakor da slovenskim “ovčicam” (in niti njihovim lokalnim pastirjem) ni potrebno vedeti ničesar. Ta pokroviteljska drža nad laiki in lokalno Cerkvijo je korak nazaj in v napačno smer, kakor da se Sv. sedež ne bi ničesar naučil iz nespretnega in problematičnega upravljanja s pedofilsko in finančno krizo.

V sredini izjavi dr. Sajeta v TV Odmevih je bilo nekaj točk, ki zaslužijo pozornost: komunikacija, da poteka med nadškofom Uranom in Sv. sedežem neposredno, mimo ljubljanske nadškofije; v tej komunikaciji je očitno nastal “komunikacijski šum”; Cerkev na Slovenskem podpira nadškofa Urana. In končno: razlog za ukrep naj bi bilo Uranovo domnevno očetovstvo.

Nekaj je potrebno reči tudi o slednjem, pa naj bo očetovstvo resnično ali ne. Vprašati se je treba, ali sta nuncij in Sv. sedež dovolj modro presodila, da bo umik v bližnji (slovenski) Trst pripomogel, da se zadeva razčisti na za vse čim manj boleč način – tudi za domnevnega otroka in njegovo mater, torej najbolj ranljive osebe iz domnevne zgodbe. (Kakor se je pokazalo pri pedofilskih škandalih, kurija rada pozabi na te najbolj ranljive.) Trenutno se zdi, da je bila velika škoda Cerkvi narejena še preden je bil ukrep umika sploh izvršen. Če je namreč nadškof s svojo javno navzočnostjo doslej medna pohujševal ožjo okolico, ki naj bi vedela za njegovo domnevno očetovstvo, zdaj s tem pohujšuje kar vso Slovenijo, kmalu pa bo še tržaško zamejstvo.

Konec koncev pa se je potrebno vprašati o teži dejanj in o pravi meri ukrepov. Ne omalovažujem problema, vendar so se Cerkvi dogajali (in se dogajajo) veliko hujši in do Boga vpijoči prestopki in grešnosti, kot so prelom celibata. Toliko bi vendarle v Cerkvi že morali biti zreli, pa, se zdi, še nis(m)o.

Molim za škofa Urana. Molim tudi za škofe Cerkve na Slovenskem, ki jim Sv. sedež v teh dneh ni prav v pomoč. Še močneje pa je potrebno moliti tudi za vse tiste v Rimu, ki takšne odločitve sprejemajo in svetujejo. In ne samo moliti: tudi povedati, kar pastirjem gre.

Foto: Wikipedia