Ob iskanju poti do slovenske narodne sprave med levico (pristaši revolucije – komunizma) in desnico, ki ji zaradi sodelovanja z okupatorjem levica očita narodno izdajstvo, je bistveno sporno vprašanje povezanosti NOB z revolucijo, časovni potek te povezanosti, predvsem pa to, kaj je imelo bolj primarno vlogo: revolucija ali NOB.
Vse bolj postaja očitno, da je komunistična partija skrbno prikrivala, da ji je revolucija primarni cilj. To se je kazalo v pesmih, v katerih so se pogosto slišale sovjetske revolucionarne parole (npr. v Hej tovariši, Nabrusimo kose, Le vkup uboga gmajna, ali pa v prevedenih revolucionarnih pesmih npr.v Internacionali). Znan je tudi verz: »Razpnite čez ves svet vešala, naš bog so rop, požig, umor«. Hkrati pa so predvsem umori številnih civilistov, še pred začetkom pravega partizanstva, že kazali na dejanske cilje komunistov. Tu je še nekaj mesečno preimenovanje dveh partizanskih brigad v proletarski brigadi in njihova opremljenost s sovjetskima simboloma, srpom in kladivom. Na koncu vojne pa se je Tito izprsil: »Mi smo revolucijo izvršili s krvjo in še kako dobro smo z revolucijo počistili svojo hišo.«
Vendar je partizanska stran vse do jeseni 1943 (do Dolomitske izjave), ko so bili sonosilci osvobodilnega boja poleg komunistov še krščanski socialisti in sokoli, uradno govorila samo o boju proti okupatorju, čeprav je KPS v Čebinah leta 1937 sklenila, da bo v primeru agresije na Jugoslavijo sprožila revolucijo. O boju proti okupatorju tedaj ni bilo niti besede. Poleg tega se NOB v Sloveniji ni začela ob prihodu okupatorjev aprila 1941, saj je bil tedaj Hitler Stalinov prijatelj, ampak nekaj mesecev pozneje, ko je Hitler napadel Sovjetsko Zvezo.
Ljudem ni bilo neznano, da pomeni komunistična revolucija v primeru zmage, t.j., ko bi Stalinove armade prehitele zahodne zaveznike, sovjetizacijo Slovenije, saj so partizani peli: »Slovenija junaška, sovjetska bodeš ti«. Pod vtisom številnih umorov, so ogroženi prebivalci, avgusta 1942 v Šentjoštu, za zaščito svojih družin in življenj pred revolucionarnim nasiljem organizirali vaške straže, sprejeli italijansko orožje in iskali zaščito pri okupatorju. Kmalu za tem so se vaške straže razširile po vsej Ljubljanski pokrajini.
Po kapitulaciji Italije, jeseni 1943, ko so partizani, ob pomoči italijanskih topničarjev in njihovih topov z gradu Turjak izgnali in pomorili posadko vaških straž, je nekaj vaških stražarjev s spodnje Dolenjske poiskalo zavetje pri Nemcih v Posavju. Pozneje so postali osnova Slovenskega domobranstva in v upanju na zmanjšanje revolucionarnega prelivanja krvi, prisegli nemškemu okupatorju. Pri tem so zmotno računali na prizanesljivost zahodnih zaveznikov, katerih zmaga nad Hitlerjem se je vse bolj približevala.
Ob koncu vojne je večina domobrancev zbežala na Koroško in iskala zaščito pri angleški vojski, ki pa jih je poslala nazaj v Slovenijo (okrog 12.000), in s tem v roke revolucionarnemu maščevanju v jamah, breznih in rudniških rovih. Takih grobišč je v Sloveniji okrog 600. Najbolj krut je bil pokol v Hudi jami, kjer so med več kot (ocena) 3000 žrtvami mnoge zazidali in zabetonirali žive. Med njimi niso bili samo moški, vojaki, ampak tudi ženske in mlada dekleta.
Da je bila NOB za potrebe revolucije le »figov list« kaže tudi povojni čas. Predvsem v 70-tih letih, je revolucija pridobivala vse večjo veljavo, saj od tedaj izhaja poimenovanje Trga revolucije in postavitev spomenika Revolucije v Ljubljani. Zadnje čase pa se o revoluciji spet zelo malo govori. Nekateri (npr. D. Pirjevec) bi jo radi celo zamolčali. Njena ločitev od NOB pa je, kot smo videli, za levico, eden najtrših orehov.
Problem prekrivanja NOB z revolucijo je postal še posebej aktualen zadnje tedne, ko je ideologinja levice, Spomenka Hribar, v svojem predlogu za narodno spravo in postavitev spomenika vsem Slovencem, žrtvam vojn, predlagala, da levica v obravnavi partizanstva loči revolucionarno dejavnost od NOB (Delo, 27. julij). Saj je zapisala: »Simbol rdeče zvezde ne bi bil problematičen, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebej pa prva leta po njej, naredila ljudem toliko hudega«. Predlog je v Sobotni prilogi doživel ostro kritiko, najbolj seveda z leve strani. Posebno je bil oster Anton Rupnik iz Ljubljane (Delo, 10. avgusta), ki trdi, da je osvobodilni boj hkrati nujno tudi revolucija, in da je Spomenkino mišljenje zmotno. S Spomenko se strinja, da so bili povojni poboji zlo, vendar njihove nečloveške zločinskosti ne vidi. Poleg tega pa ne vidi dejstva, da revolucija, kot skriti načrt NOB, ni bila originalno domača, ampak je imela temelj v komunistični internacionali in je bila uvožena iz Sovjetske zveze.
Vsem na levici predlagam globok in pošten razmislek o tem, ali je iskanje zaščite pri okupatorju pred nasiljem uvožene in danes svetovno obsojene revolucije večje zlo, kot pomor nad 12.000 vrnjenih domobrancev in zabetoniranje morda več kot 1000 živih žrtev?
