Če naj bomo blizu bližnjim, se moramo nasloniti na Boga

5
285

Kaj povem s tem, ko pravim, da sem veren? Na kaj pravzaprav mislimo, ko govorimo, da smo tako ali drugače verni? Ali je vera že preprosto priznanje, da je nekaj nad nami, da je nekdo »tam zgoraj«, da smo več, kot o nas povesta biologija in psihologija. Ali je govor o transcendenci, o obstoju presežne resničnosti, že govor o veri? Je, vse to, kar smo rekli doslej, je govor o veri. Toda govor o veri, še ni vera; priznavanje višjega smisla, še ni vera. Na ta način, kot smo o veri govorili v tem uvodu, lahko govori o veri pravzaprav vsak.

Naravna pamet nam pravi, da mora biti za vsem vidnim še nekaj več, nekaj presežnega. A naravna pamet nam pravi tudi nekaj drugega, da »vse teče«, zato nad nami ali zadaj za tem, kar teče, ni nič drugega, nič presežnega. Vse, kar je, je tu, čeprav še neznano. Sintagmo, vse teče, panta rhei, pripisujemo slovitemu efeškemu filozofu Heraklitu (530–470 pr. Kr.). Imenujejo ga tudi jokajoči ali melanholični mislec. Povsem razumljivo, saj v svojem samotarskem življenju ni odkril takšne temeljne resnice, ki bi prinesla mir njegovi duši. Rekel je: »Vse stvari nastajajo po nasprotnosti in celotne stvari tečejo kakor reka.«[1] »Vse se premika in nič ne obstaja, /…/ da ne moreš dvakrat stopiti v isto reko. /…/ Vse je po usodi, ta pa je isto kot nujnost.«[2] »Po zaslugi Afrodite«, razmišlja nadalje Heraklit, »je vesolje enkrat Eno in prijateljsko, drugič pa je spet Mnogo in samo sebi sovražno zaradi nekakšnega spora. /…/ Svet zdaj izgoreva, zdaj pa se spet sestavlja iz ognja glede na neka kroženja časa.«[3]

Če človek svoje bivanje v svetu tako doživlja kot Heraklit, potem je težko biti drugačen kot melanholičen.

Način, kako je Heraklit dojemal svet in človeka v njem, je stalnica od pradavnine do danes. Francoski filozof Gilles Deleuze (1925–1995) je nekakšen sodobni Heraklit. Pravi, da dogodkov ne obvladuje nobene struktura. Vse, kar je, je nekakšen proces samorazlikovanja, kjer se mnoštvo moči in protimoči spopada, omogoča in onemogoča. V tem svetu ni hierarhije, vse se dogaja na isti ravni, namesto enega metafizičnega subjekta, denimo, Boga, imamo množico libidalnih intenzivnosti in njihovo neskončno interakcijo.[4]

Deleuze je bil široko razgledan mislec, ki se je posvečal ne  le filozofiji, ampak tudi pisanju o literaturi, filmu in likovni umetnosti. A tudi njemu je, podobno kot Heraklitu, rečeno v prispodobi, vse sproti steklo po reki. Ko je zbolel za  tuberkulozo in so mu že preprosta vsakdanja opravila povzročala veliko težav, se je odločil za samomor.

Kaj je torej to – biti veren?  Očitno to ni le vprašanje takšne ali drugačne razlage našega obstoja in smisla vsega. Nismo namreč neverni, ker razlagamo svet kot Heraklit ali Deleuze, in nismo verni že zato, ker svet razlagamo kot duhovnika in teologa sv. Avguštin ali sv. Tomaž Akvinski. Temveč vprašanje vere  zadeva predvsem našo eksistenco. Kako se znajdemo, ko nas zadene preizkušnja, na koga se takrat obrnemo? Kaj storimo, ko se v družini ne razumemo, ko je zakonske zveza v krizi, ko otroci ubirajo nam ne ljuba pota, ko se razmere v svetu nevarno zaostrujejo, ko nihče od ključnih odločevalcev ne pritisne na zavoro porabniške kulture, ki uničuje okolje in povzroča globalna neravnovesja.

Verovati ali ne verovati je torej vprašanje, ko gre za biti ali ne biti, ko smo pred ultimativno odločitvijo, ko smo s svojim križem popolnoma sami, ko na bolniški postelji v mukah premišljujemo, ali se bomo še kdaj vrnili v življenje ali ne, in če se bomo, kakšno bo nadaljevanje.

Heraklit in Deleuze v stanju, ko gre za biti ali ne biti, očitno ne bosta naša vodnika in vzornika. Z njunim opisom, kako svet deluje, si ne moremo veliko pomagati. Še zlasti zato, ker takrat, ko gre za res, na takšne ali drugačne razlage niti nočemo niti ne moremo pomisliti. Takrat nas zanima le eno – najbližja rešilna bilka, ime, ki ga lahko pokličemo. Seveda je lahko rešilna bilka zdravnik, prijatelj, sozakonec. A vsak od teh lahko pomaga samo delno, začasno ali občasno. Problem, ki ga imamo, pa leži na duši neprekinjeno, štiriindvajset ur na dan, dan za dnem. V zadnji kotiček naših razbolelih čustev ne more vstopiti nihče, pa naj nam je človeško še tako blizu. V celice našega telesa lahko pronikne zdravilo ali analgetik, toda vsaka naša celica ob telesnem olajšanju še vedno občuti skrivnostno samoto, odrezanost od celote, strah, da bo vsega konec.

Nemara šele na tem mestu našega razmisleka laže razumemo za uho precej nenavaden govor preroka Jeremija, ki pravi: »Preklet, kdor zaupa v človeka in se opira na bitje iz mesa« (Jer 17,5). Vsi ljudje, ki nam lahko pomagajo, so bitja iz mesa, zato so naša rešilna bilka le po meri mesa, ki je občutljivo na zunanje spremembe in hitro odpove. Bog nam v težavah pošilja ljudi, da nam pomagajo. Toda noben človek ne more biti naša zadnja opora, tista, ki bi segala v skrivnostno bit naše duše, tja, ker se zavedamo sebe, in tega zavedanja ne moremo z nikomer deliti.

Če iščemo zadnjo oporo v človeku, končamo v melanholiji, kot Heraklit ali Deleuze. Postanemo ‘suh grm v pustinji, in ko pride kaj dobrega, tege ne vidimo,’ dodaja Jeremija (prim. Jer 17,6). Vera potemtakem, če sledimo Jeremiji, starozaveznemu psihologu in preroku, neposredno učinkuje na našo psiho, na naše počutje in razpoloženje. Psihologijo tistega, ki zaupa v Boga, Jeremije opisuje z besedami: »Blagoslovljen pa mož, ki zaupa v Gospoda, ki je Gospod njegovo zaupanje. Je kakor drevo, zasajeno ob vodi, ki stéza svoje korenine k potoku. Ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v sušnem letu ne trpi pomanjkanja in ne neha roditi sadu« (Jer 17,7–8).

Te Jeremijeve besede si je vredno zapomniti na pamet, se jih spomniti vsak dan, kajti vsak dan se zgodi kaj takšnega, kar nas spravi na rob psihičnega prepada.

Zelo radikalno je Jeremijevo duhovnost in psihologijo živel blaženi Charles de Foucauld, redovnik in puščavnik. Rodil se je v Strasbourgu v Franciji leta 1858 in kmalu postal sirota. Kot otrok je bil veren in pobožen, kasneje pa je vero izgubil in živel precej neurejeno življenje. Odločil se je za vojaško službo, in v Maroku, kjer se je preživljal kot poklicni vojak, doživel spreobrnjenje. Vstopil je k trapistom, potem pa je postal puščavnik. V Sahari je oznanjal evangelij med tamkajšnjimi plemeni. Vedel je, da je v življenjski nevarnosti. Prvega decembra 1916 so ga ubili roparji. Svojo duševno prisebnost in notranje veselje je ohranjal prav na način, o katerem nam govori prerok Jeremija.

Karel je nekoč takole molil:

»Moj Oče, tebi se prepuščam, stori z menoj, kar hočeš. Zahvalim se ti za vse, kar koli boš storil z menoj, na vse sem pripravljen, vse sprejemam; da bi se le tvoja volja vršila v meni in v vseh tvojih stvareh. Ničesar drugega si ne želim, moj Bog. Svojo dušo polagam v tvoje roke. Moj Bog, z vso ljubeznijo tvojega srca ti jo dajem, ker te ljubim in  čutim potrebo, da se ti darujem, da se ti brez meja prepustim z neskončnim zaupanjem, ker si mi Oče. Amen.«

V puščavi se Charles de Foucault, psihološko gledano, ni mogel opreti na nikogar. Povsem bi se lahko izgubil, njegova duševnost bi lahko postopoma razpadla in potonila v malodušje in obup. A je neprenehoma molil, in se tako znova in znova sestavil, in našel sebe. A kako bi se našel, če ne bi bil Bog v njem, če ne bi raztreščene drobce svojih misli in begajočih občutkov zbiral okoli jedra, okoli Božje ljubezni, ki je bila v njem. Ni se namreč mogoče sestaviti, če ni jedra. V tem jedru pri Charlesu de Foucaultu ni bila kakšna psihična resničnost, kaj mesenega, kot pravi Jeremija, kajti vsa psiha ima zakonitost mesenega, torej razpadljivega. Takole je molil: »Gospod Jezus, oblikuj moje misli, oblikuj moje besede. /…/ Jezus, v evharistiji si vedno z menoj, naj bom tudi sam vedno s teboj, naj ne izgubim niti enega trenutka, ko bi ne bil s teboj.«

Duhovnost preroka Jeremija in bl. Charlesa de Foucaulta nas navaja na enega temeljnih postulatov psihologije, da se moramo osvoboditi popolne navezanosti na ljudi, sicer od bližnjih pričakujemo tisto, česar nam ne morejo dati. In ko od njih ne dobimo tistega, kar si želimo, jih obsojamo, kar nas spravlja v vedno večjo osamo. Če naj bomo blizu drugim, če naj jim bomo v oporo, kot je bil Karel v oporo prebivalcem puščave, se moramo nasloniti na Boga, ki ni bitje iz mesa. Potem bomo kot drevo zasajeno ob vodi, ki se ne boji, ko pride vročina, kajti njegovo listje ostane vedno zeleno.

[1] Fragmenti predsokratikov, uredil in uvodno besedo napisal Gorazd Kocijančič,  Študentska založba 2012, str. 349

[2] Prav tam, str. 361

[3] Prav tam, str. 363

[4] Milan Knep, Telo med oblastjo in odrešenjem, Zbornik: 46. katehetski simpozij, Ljubljana 2016, str. 12–14

5 KOMENTARJI

Prijava

Za komentiranje se prijavite