Kaj je šlo narobe?

Foto: Novi glas.

Morda ste opazili, da številni raziskovalci stanja v družbi, gospodarstvu, politiki, kulturi in na mnogih drugih področjih začnejo svoj razmislek s skoraj že standardnim vprašanjem, kaj je šlo narobe? Praviloma se ti, ki tako začnejo svojo analizo, postavijo na začetek, na izhodiščno točko tematike, ki jo raziskujejo. S potrpežljivim iskanjem želijo odkriti, kdaj je stvar, ki je bila sicer dobro zastavljena, skrenila s prave smeri? Kaj je povzročilo prvi odklon, kaj naslednjega? Kdo je bil tisti, ki je naredil prvi korak v napačno smer? Kakšni interesi so ga vodili, da se je izneveril prvotnemu namenu? Zakaj je začel slediti drugačnim ciljem? Vsaj za slovenske razmere je značilno, da je izhodiščna točka večine raziskav leto 1990, ko smo se s plebiscitom odločili za samostojno državo. Analitike zanima, kaj je šlo narobe, da se po letu 1990 stvari niso razvajale tako, da bi se brez zastojev izgrajevala pravna država in rasla blaginja vseh.

Veliko manj se s prelomnim letom 1990 ukvarjata filozofija in umetnost. Humanistika ne pozna in ne prizna enotnega izhodišča, nekakšne točke nič, od katere naj bi začeli razmislek o tem, zakaj je danes tako, kot je, kdaj v preteklosti je prišlo do preloma. Za nekatere se je zgodil prehod v novo dobo s koncem sholastike, nekako s smrtjo sv. Tomaža Akvinskega leta 1274, za druge z angleškim redovnikom in filozofom Viljemom Ockhamom (1288–1348), očetom nominalizma, ki je učil, da realno obstajajo samo posamezne stvari, univerzalije pa so samo imena. Obrat v mišljenju lahko pripisujemo tudi Erazmu Rotterdamskemu (okoli 1465/69/–1536), nizozemskemu duhovniku, glavnemu predstavniku humanizma v severni Evropi. Spet drugi vse stavijo na leto 1492, ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko. Zagotovo je pomembna orientacijska točka Lutrovo povabilo k diskusiji o stanju v Cerkvi leta 1517 in seveda francoska revolucija leta 1789. Namesto oseb in njihovih idej pa lahko vzrok za prelom povežemo tudi z iznajdbo smodnika, tiska, z razvojem znanosti itd.

Ko gledamo v preteklost, ne moremo govoriti ne o eni prelomni osebnosti ne o eni izhodiščni letnici, saj nam že ta imena, ki smo jih omenili, zarisujejo obdobje dolgo več stoletij. Zadovoljiti se moramo z zelo splošno opredelitvijo družbeno-kulturnega preobrata, za katerega največkrat uporabimo sintagmo novi vek, zato govorimo o novoveškem romanu, novoveški filozofiji ipd.

Če bi, denimo, vprašali deset filozofov ali deset romanopiscev, kaj njim pomeni pojem novi vek, bi nemara dobili dvajset različnih odgovorov. To spoznanje nas pripelje do vprašanja, kako si lahko v praktičnem življenju pomagamo s tako raznoliko paleto mnenj oziroma filozofij. Komu naj potem sploh sledimo? Kdo iz te množice velikih imen novega veka je res avtentičen razlagalec tega, kar se nam dogaja? Kdo lahko z avtoriteto pove, kaj je šlo v zadnjih stoletjih narobe?

In tako pridemo do ugotovitve, da je značilnost novega veka popolna razpršenost vizij, mnenj, idej in filozofij o družbi, politiki, etiki, umetnosti, ekonomiji in vsem drugem. Temu stanju duha pravi akademik dr. Janko Kos kriza evropske zavesti. Bistvo krize nazorno izrazi britanski pesnik in esejist Alexander Pope (1688–1744), ki pravi: »Vse, kar je, je prav.«

Dolgoročno pa je najbolj usodna popolna neenotnost stališč o temeljnem vprašanju, ki je, kdo sem jaz, kdo in kaj je človek. Namesto o osebi kot Božji podobi in Božjem otroku govorimo samo še o subjektu. Ta raznolikost mnenj o človekovem izvoru in smotru njegovega bivanja nas ne varuje ne pred desnimi ne pred levimi ekstremizmi. Žrtev bo zopet t. i. mali človek, tistih 90 % ljudi, ki nam je dovoljeno odločati samo o obrobnih stvareh. Razbitost usmeritev je te dni na obisku v Sloveniji izpričal tudi Jean-Claude Juncker, predsednik evropske komisije, ki nam je predložil pet možnih poti za prihodnost Evrope. To je seveda slepilni manever. Tisti, ki imajo v Evropi realno moč, že sedaj vedo, kakšne interese imajo, zato tudi vedo, kakšno Evropo potrebujejo. Želijo le preveriti, kako bodo čim laže in čim hitreje prišli do želenega cilja.

Dr. Alen Širca je v svoji najnovejši knjigi Slovenska baročna literatura v evropskem kontekstu (Ljubljana: Kud Logos, 2016) drugače zakoličil točko preloma. Pravi: »Ko stopamo v novi vek, stopamo v kraljestvo volje. Volo, »hočem«, je – ne glede na to, kako to razumemo – vsekakor temeljna beseda novoveškega govora. Na površini imamo opravka z novoveškim voluntarizmom« (prav tam, str. 25), se pravi s samovoljo, z voljo, ki si sama sebi piše zakone, obveznosti, pravila, potrebe itd. Skratka: moja predstava, kaj je svet, je sad moje investicije v svet, zgolj odslikava moje volje. Oziroma Svet kot volja in predstava, kot je naslov temeljnega dela Arthurja Schopenhauerja (+1860). Kar v praksi pomeni, da hočemo s silo svoje volje svet oblikovati po svojih predstavah.

Novoveški voluntarizem, ko človek hoče, da hoče, hoče pa predvsem sebe (prim. A. Širca, prav tam, str. 24–25), ker več od sebe ne priznava, je popolno nasprotje oznanila iz današnjega prvega berila iz prve Mojzesove knjige. Tu se Bog razodeva kot volja, ki hoče. Ki hoče, da je svet, ki hoče človeka in njegovo srečo. In tako beremo: »Bog je rekel: ‘Bodi obok sredi voda, /…/ zemlja naj požene zelenje, /…/, naj bodo luči na nebesnem oboku’ itd. (prim.: 1 Mz 1). V teh besedah Bog razodeva sebe kot voljo, in sicer voljo, ki ljubi življenje, zato ga ustvarja, ki ljubi človeka, zato ga ustvari in naredi za svojega prijatelja in dediča nebes.

»Novi vek nastane takrat«, pravi Alen Širca, »ko se človek ustraši suverenosti Božje volje, se pravi, ko v Božji volji ne vidi več ljubezni« (prav tam, str. 24), o kateri govori Sveto pismo. To pa se ni zgodilo šele v novem veku, temveč že na začetku človeškega rodu, Adamu in Evi. Bog ju je postavil v raj in jima pri tem dal eno samo omejitev, naj ne uživata sadov drevesa življenja sredi raja, naj torej svoje volje ne postavljata nad Božjo, ker to nima nikakršnega smisla. Kajti življenje jima je podarjeno, zato se ne moreta obnašati, kot da sta v vsem samozadostna. A storila sta prav nasprotno, svojo voljo sta postavila nad Božjo, po navdihu hudobnega duha sta sprožila kulturo voluntarizma. Božje volje nista več dojemala kot izraz Božje ljubezni, temveč kot iracionalno silo, kot nekaj ne-umnega, temačnega, iracionalnega. Bog zanju ni bil več tisti, ki ju ljubi in jima zato daje vse, pač pa samo še tisti, ki prepoveduje dostop do vseh dreves v vrtu. Ista filozofija kače, ki Adama in Eva prepriča, da je Bog njun tekmec in sovražnik, se v novi preobleki pojavi na primer v Freudovi teoriji, da Bog nima lastne biti, lastne substance, temveč je le produkt človekove samoodtujenosti, posledica prepovedi, ki jih vsiljuje avtoritarni oče; torej bog kot psihološki konstrukt, ki vznika iz potlačenega in frustriranega nevrotika.

Božja beseda prve postne nedelje nam oznanja, da temeljna točka preloma, od katere naj bi začeli premislek, kaj je šlo narobe, ni leto 1990, pa tudi nobena druga letnica, dogodek ali oseba v zgodovini. Stvari so šle narobe od točke, ko je človek iz svoje volje in ob navdihu hudobnega duha podvomil, da ga Bog ljubi. Zato se je od Boga odvrnil in sam začel z izgrajevanjem babilonskega stolpa, torej sveta, ki si ga oblikuje po svojih človeških zamislih in v njem gospoduje po zakonih in etičnih standardih, v katere projicira svojo voljo in predstave.

Sveto pismo nam posreduje temeljni odgovor, kaj je šlo doslej narobe in zakaj. Vse druge delne analize oziroma analize stanja posameznih področij človekovega delovanja imajo gotovo svojo relativno avtonomijo in pomen, a če naj imajo pravo veljavo, morajo upoštevati izhodiščno točko preloma, ki se je zgodil s padcem v raju.

Jezus nam v današnjem evangeliju pokaže, kako naj se upremo pogubnemu voluntarizmu, zapletanju v samovoljo, ko ima vsak svoj prav. Hudobni duh Jezusu ponudi nekaj podobnega kot nekoč Adamu in Evi in nam danes, da je mogoče priti do tega, kar vsak hip hočemo, do časti, oblasti in ugodja le, če se osvobodimo Boga kot svojega največjega tekmeca in njegovo voljo zamenjamo s svojo voljo do moči.

Postni čas je boj s silami v nas, zaradi katerih gredo stvari narobe. Ta boj, če naj nam koristi, se mora odvijati v našem mesu in krvi, v naših mislih in čustvih. Na vsa ta mesta pritiska hlepenje po časti, gospodovanju in ugodju. Podleganje tem težnjam in skušnjavam nas dolgoročno oslabi, zmede in utrudi.  Če pa se kot Jezus z mrtvičenjem in samozatajevanjem z njegovo pomočjo upremo nareku greha v nas, se nam vrača samozaupanje in izboljšuje samopodoba. Angeli lahko pristopijo in nam strežejo.