Kaj je skupno Budi in Karlu Marxu?

Reinkarnacija. Kdor misli, da je avtor komunističnega manifesta preminil skupaj s padcem Berlinskega zidu, se krepko moti.

Čeprav se dandanes zdi, da je komunizem eksotični sistem, ki ga najdemo le še v muzeju na prostem po imenu Severna Koreja, pa je resnica drugačna. Govora je o kulturnem marksizmu, katerega začetki segajo v leto 1923 v t. i. Frankfurtsko šolo.

Tam so nad sovjetskim komunizmom razočarani ateistični judovski misleci zasnovali ideologijo, ki bi marksistične ideje ponesla tudi na Zahod, še zlasti v Evropo in ZDA ter tlakovala pot resnični krvavi revoluciji. Zahodni delavski razred namreč ni kazal zanimanja za Marxove ideale, zato ga je bilo potrebno pokvariti, razvrednotiti in odtrgati od lastnih korenin, da bi iz njega nastala vodljiva raja proletarcev.

Ima Evropa poganske ali krščanske temelje?

Zanimivo je, da številni levičarji trdijo, da Evropa nima krščanskih, marveč poganske korenine. Seveda imajo prav. Poganstvo je bilo pred krščanstvom. A za Praslovani in Pragermani so ostali prepereli šotori in miti o božanstvih, pa še kakšen praznik, ki je dobil nov pomen. Če dobro pomislimo težko najdemo še kaj več kot to. Ko pa je govora o evropski civilizaciji, pa ne moremo mimo krščansko-judovskega izročila in zapuščine Antike. Iz teh dveh korenin je pognalo to kar imenujemo evropska omika.

Od tod izvirajo arhitektura, književnost, slikarstvo, gledališče, film, pravo, znanost in kar je še takšnega. To dejstvo zanika le nekdo, ki je neveden, ali pa ignorantski. Obenem je zanimivo, da želi prav ta levičarska struja oslabiti prisotnost krščanskega izročila v družbi, ali pa ga vsaj izroditi, kot je spridila bratsko ljubezen in z njo karitativnost v sprevrženo socialno pravičnost, kjer šteje zgolj to, da so vsi želodci enako polni. Pa naj še kdo reče, da je bil Jezus prvi komunist.

Razočarani evropski marksisti so ubrali novo taktiko

Na podoben način levica uničuje številne druge civilizacijske elemente. Da bi lažje razumeli za kaj gre, se je treba vrniti h kulturnemu marksizmu in njegovemu snovanju. Kot je že bilo navedeno, zahodni delavski razred ni bil navdušen nad revolucijo, ki je leta 1917 tako sijajno uspela na evropskem vzhodu.

Bistvo marksizma je upor tlačenega delavca proti kapitalistu. V središču sta torej »upornik« in »razredni sovražnik«. Brez teh dveh ključnih elementov ni vstaje. Marksisti igrajo na psihološko karto občutka žrtve. Ciljna publika se mora počutiti potlačena, zlorabljena, opeharjena, in če se ne počuti tako, jo je v to treba prepričati. Milo rečeno – nahujskati.

Bistvo pa ni pomoč »zatiranemu«, ampak vzpon na oblast tistih, ki hujskajo. In ker model ekonomskega marksizma na Zahodu (še) ni deloval, je bilo taktiko potrebno spremeniti. Tako je namesto ekonomije prevodnik »boljševizma« postala kultura, na mestu delavca pa se je znašel študent oziroma izobraženec. »Tlačenega« je v tem primeru potrebno oteti spon morale.

Ključ do rešitve je »koktejl« ideologije in psihoanalize

Marxa so nadgradili s Freudom. Kulturni marksisti so si zamislili dolg pohod skozi institucije in prevrednotenje vseh vrednot. V rokah niso več vihteli pušk in bajonetov. K srcu so jim prirasle kravate. Nabrusili so jezike, da bi mlade očarali z osladnimi parolami, ob katerih normalen človek dobi diabetes. »Make love not war« v podnapisih pomeni: namesto, da se streljajte rajši seksajte. Kako preprost recept za mir na svetu. Ob takšnem poneumljanju je možno razumeti tudi »cvetke« kot je relativiziranje biološkega spola. Na udaru so bile podstati zahodne družbe kot so: družina, vera, rasa, narodnost, patriarhalnost, heteroseksualnost, spol, zgodovina in umetnost.

Kot antitezo tradicionalni družini so podprli alternativne oblike družinskega življenja, kot antitezo krščanstvu ateizem in ostale religije, kot antitezo rasi in narodu multikulturnost, kot antitezo patriarhalnosti borbeni feminizem, kot antitezo spolu relativizacijo spola (ideologija spola), detabuizacijo spolnosti in spolno perverzijo, kot antitezo zgodovini pa prirejanje zgodovinskih dejstev. O slednjem je govora v knjigi z naslovom Ateistične zablode. Tudi umetnost postane dekadentna, lepota pa povsem relativna.

Tradicija je za kulturnega marksista fašistična in rasistična

Civilizacijske elemente je bilo potrebno razvrednotiti in razglasiti za psihopatske, nazadnjaške, srednjeveške, fašistične, šovinistične in antisemitske, predvsem pa evropskemu človeku vcepiti samodestruktiven občutek sramu in krivde ter prepričanje, da je beli človek dežurni krivec za vse globalne tegobe.

Prav zato imajo ostali pravico, da ga prezirajo, predvsem pa izpodrinejo. Da bi zadušili morebitni upor, pa so si kulturni marksisti izmislili politično korektnost s katero še dandanes izvajajo psihološki teror. Tako se namesto besede »migrant« uporablja besedo »begunec« in namesto »Cigan« »Rom«.

Toksična slaba vest

Zanimivo je, da se celo med Slovenci, ob omembi angleškega kolonializma, vzbudijo občutki krivde, čeprav so bili sami del lokalnih imperijev, in četudi je kolonializem poleg slabega prinesel tudi koristi za domorodce. Vse je kajpak v kontekstu kolektivne zavesti belega, evropskega človeka, česar se kulturni marksisti zelo dobro zavedajo in to tudi izrabljajo.

Globalizirani svet kot Babilonski stolp

Svoj pohod so kulturni »teroristi« izvedli preko izobraževalnih ustanov, nevladnih organizacij, politike, sodišč in medijev. Končni rezultat teh prizadevanj naj bi bila rasno in kulturno enovita internacionalna »čreda« opranoglavcev, povsem oropana identitete. Takšni množici naj bi vladala ena globalna diktatura. Cilj je zgraditi »Babilonski stolp«.

Kdor ne verjame, lahko v svetu najde posredne dokaze. Imamo mednarodne korporacije, ki uničujejo manjša podjetja, imamo pop kulturo, ki napada tradicionalne vrednote in promovira multikulturalizem ter homoseksualnost, imamo mednarodne organizacije, ki delujejo kot nekakšni miličniki za vmešavanje v notranje zadeve suverenih nacionalnih držav (npr. Madžarske) in imamo spletna družbena omrežja, ki povezujejo preko milijarde ljudi.

In kako kulturni marksizem lomasti na Slovenskem?

V mislih imam dva nedavna dogodka. Zanimivo je, da se skuša kulturni marksizem prilepiti na že obstoječo zapuščino klasičnega marksizma. Ko je bil letos organiziran vsakoletni Tek trojk okoli Ljubljane, je bilo na drevesih ob Poti ob žici vse polno multikulturnih parol, ki jih je izobesila Amnesty International Slovenije, ki je na slabem glasu zaradi svojih svetovalnih uslug prebežnikom, ki nezakonito prečkajo Kolpo.

Dogodka se je tisti dan udeležilo veliko športnih navdušencev opremljenih z jugoslovanskimi zastavami in drugimi simboli propadle Titovine, ob čemer je bilo več kot očitno, da ne gre zgolj za udeležence športnega dogodka, marveč odkrite pristaše vrednot propadlega političnega sistema. In prav takšne gorečneže želijo nagovarjati nevladne organizacije, ki spodbujajo multikulturalizem. S svojo propagando se lotevajo pravovernih levičarjev.

Drug takšen primer je koncert Svetlane Makarovič z naslovom »Nosil bom rdečo zvezdo«, ki se je prav tako zgodil maja letos. Na njem je bil v ospredju Totalitarni simbol in njegova oporečna simbolika, a obenem je šlo za kolaboracijo obeh marksizmov, saj se je med programom izvajala tudi indoktrinacija, ki je povezana z Levico, nevladnimi organizacijami in raznimi evropskimi direktivami v povezavi z migrantsko problematiko. Na dogodku se je dobra stara jugonostalgija oplajala s prezirom do politične desnice, Titovi partizani pa so juriširali skupaj z migranti. Sreča v nesreči je le to, da so bili udeleženci dogodka po večini že »napumpani« pokojninski privilegiranci.

Kje je še mogoče najti kulturni marksizem?

V splošnem so se ideali kulturnega marksizma do današnjih dni utelesili v že omenjenih nevladnih organizacijah, v stranki Levica, »abortivni industriji«, v Delavsko-pankerski univerzi, študentski organizaciji Iskra, na Paradah ponosa, LFU (Lezbično-feministični univerzi), v medijih kot sta Mladina in 24ur.com, na Filozofski fakulteti in FDV, na Metelkovi in v Rogu.

Je propad Zahodne civilizacije neizbežen?

Ni. Biblični Babilonski stolp je simbolično ostal nedokončan. Narod in Evropa se prebujata. O tej problematiki se vse več piše in govori. Zadnja migrantska kriza je bila alarm, ki je aktiviral in povezal številne posameznike, na primer v Identitarnem gibanju. Gre za zvezo domoljubov, ki jih skrbi ohranitev slovenske kulture in tradicije, zato svoj prosti čas in moči posvečajo prav temu plemenitemu cilju.

Obenem se zdi ključno ozavestiti in zavreči občutek krivde »belega človeka« ter biti pozoren na kulturne elemente, ki skušajo prodreti v našo podzavest mimo našega nadzora. Na tem mestu gre izpostaviti še zlasti filmsko industrijo, ki je med drugim prežeta z multikulturno propagando in idejami LGBTQP.

Potrebno je tudi razkrinkavati prizadevanja nevladnih organizacij in govoriti o tem, kaj je dejansko abortus in kakšne so njegove travmatične posledice. Pri okrevanju po splavu sicer nudi pomoč skupnost Rahelin Vinograd. In za zaključek: potrebno je prezirati, pa ne kulturnih marksistov, marveč njihovo zlohotno početje. »Oče odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.«