Clevelandu ne pravijo zaman Ameriška Ljubljana. Ko se človek sprehaja po aveniji Sv. Klare (St. Clair Ave), največji slovenski soseski v mestu se ob cesti kar vrstijo slovenska imena: trgovina Šeliga, cvetličarna Slapnik, železnina Smrekar, gostilna Sterle, mesnica Ažman, pogrebni zavor Žele … Ob St. Clair Ave na vzhodnem delu mesta (polovico soseske se je prijelo ime Žužemberg, polovico pa Ribnica, glede na izvor večine naseljencev) so Slovenci prevladovali še v treh večjih in dveh manjših naselbinah. Poleg dela v istih tovarnah in obratih so Slovenci skupaj preživljali prosti čas, obča želja je bila tudi zakonec iste narodnosti. Vse do 60. let prejšnega stoletja se je v Clevelandu lahko normalno živelo brez znanja angleškega jezika. V mestu in okolici naj bi živelo kar okoli 80.000 Slovencev in njihove sledi so vidne vsepovsod.
A Cleveland je danes povsem drugačno mesto, kot je bilo pred 60 leti. Leta 1950 je na St. Clair Ave živelo sedem temnopoltih ljudi, deset let kasneje, leta 1960, pa je bilo 98,7 odstotkov prebivalstva soseske temnopoltih. Povsod po ZDA velja, da ko se je v določen predel mesta priselil prvi temnopolti, so se belci začeli izseljevati, saj so vedeli, da bo cena nepremičnin padla. Za soseske v ZDA velja, da če imajo eno izmed sledečih treh lastnosti, potem gre za slabo sosesko: (1) trava pred hišami ni pokošena (to je namreč za Američane pomemben statusni simbol), (2) bencinske črpalke imajo neprebojne šipe ali (3) v soseski so prodajalne žganih pijač (teh se v ZDA namreč ne da kupiti v običajnih trgovinah) in loterije, kjer prebivalci utapljajo svojo neperspektivnost in čakajo čudežni dobitek, ki bi jih rešil iz revščine. Na aveniji Sv. Klare danes najdemo vse tri značilnosti!
Zanimivo pa je, da čeprav so se Slovenci izselili na obrobje mesta, so svojo infrastrukturo pustili v izvornih soseskah. To pa ni bilo samoumevno, Hrvati so se na primer odločili za obratno taktiko. Prodali so vse zgradbe (treba je sicer jasno poudariti, da so jo imeli veliko manj kot Slovenci, pogosto so si izposojali slovenske prostore) ter na obrobju zgradili center Dubrovnik, kjer je zbranih večina dejavnosti.
Za Slovence lahko obratno rečemo, da imajo danes skorajda vse stavbe v “slabih soseskah”. To velja za obe župniji in vseh osem narodnih domov. V župniji sv. Vida imajo vsako nedeljo dve sveti maši, prvo slovensko in drugo angleško. Ob cerkvi stoji “Slovenian village”, to je kompleks varovanih stanovanj za starejše, v tamkajšnji kapeli je maša tudi vsak delovni dan, dvakrat tedensko v angleščini in štirikrat tedensko v slovenščini. Župnija Marije Vnebovzete ima nedeljsko mašo v celoti slovensko, le pridiga je v zadnjih letih angleška, da jo lahko tekoče razumejo tudi mladi. Ob cerkvi je zgrajena tudi večnamenska dvorana, ki jo različne skupine uporabljajo za vse vrste vaj, nastopov in druženj. V kratkem gradnjo podobne dvorane načrtujejo tudi pri župniji sv. Vida. Obe župniji imata živahno versko-družabno življenje, od oltarnega društva, do mesečne peke in prodaje krofov (v Clevelandu jim v imenovalniku prve osebe množine pravijo krofe, posledica tega da se jih naroča v tožilniku in se je zaradi uporabe kot standard uveljavila ta oblika), s katero finančno pomagajo sobotnima šolama. Skozi cerkveno leto se zvrstijo še številni drugi dogodki, kot so na primer litanije v predmestni kapeli na predvečer praznika Brezjanske Marije, farna piknika, romanja itd.
Večina družabnega dogajanja se pozimi dogaja v osmih narodnih domovih, poleti pa na dveh letoviščih. Povojni naseljenci se zbirajo na Pristavi, veličastnem posestvu z veliko dvorano, zunanjim prostorom, bazenom s toboganom …, 60 kilometrov iz mesta. Čez poletje skoraj ni konca tedna, da se na Pristavi ne bi kaj dogajalo. Tja radi zahajajo tudi mladi in družine, prvi zaradi zabav in druženja, drugi pa ker je na Pristavi tudi možnost gradnje koč, kjer v gozdnem miru in slovenski družbi številni preživijo večino svojega prostega časa. Poleg enodnevnih prireditev vsako poletje Pristavo za cel teden napolni vrvež otrok in mladih. Na otroškem taboru se jih namreč zbere kar okoli 100.
Drugo letovišče, SNPJ Farm, deluje v okviru dobrodelne in zavarovalniške organizacije Slovenska narodna podporna jednota (ena od petih in največja takšna slovenska organizacija v ZDA) in je bila zgrajena že leta 1939. Gre za nekoliko manjše prizorišče, tako da so osrednja aktivnost nedeljski polka plesi. Vsako leto pa se tukaj odvije tudi polka maša, v jesenskem času pa tudi tekmovanje za najboljše kranjske klobase.
Še večje letovišče ima SNPJ izven Clevelanda, v zvezni državi Pennsylvania, približno uro in pol vožnje iz Clevelanda. Največja letna prireditev na SNPJ Recreation Center je Slovefest, ki je hkrati tudi največja slovenska prireditev v ZDA. Na Slovefestu tri dni od dopoldneva do zgodnjih jutranjih ur zveni polka iz štirih ločenih odrov, več tisoč ljudi pa se zabava. Ni jih malo, ki imajo počitniške koče za ta konec tedna rezervirane do smrti. Letovišče je sicer vse poletje polno zasedeno, z več družinskimi tabori, počitniškim tednom za upokojence (osrednja aktivnost v tem tednu je balinanje), otroškim taborom in mladinskim taborom, ki sem se ga tudi sam udeležil. Približno šestdeset mladih, ki so v nekaterih primerih že peta generacija Slovencev v ZDA, se še vedno zanimajo za svoje korenine. Po koncu uradnih sestankov so zvečer seveda sledile tudi spontane zabave in druženja. Kar iznenada človek ugotovi, da kar trije fantje igrajo harmoniko (in vsi so jo seveda prinesli s sabo) ter da imajo vsi na telefonih polka glasbo. Ko se je začelo prepevati so seveda prevladovala angleška besedila, a za nemalo pesmi so poznali tudi vsaj kakšno slovensko kitico.
Vsi rojaki v Clevelandu priznajo, da je danes osem narodnih domov preveč in ni več ljudi, ki bi jih napolnjevali. Dogodkov preprosto ni več toliko. Bilo je že govora o združevanju, odprodaji itd., a vsak ima svoje razloge, zakaj to ni preprosto. Spekter aktivnosti narodnih domov pa je najrazličnejši: v edinem domu v zahodnem delu mesta imajo le enkrat mesečno ples, ki se ga udeleži okoli 50 ljudi. Slovenski delavski dom, v preteklosti najbolj socialistično usmerjen med vsemi (danes v notranjosti nikjer ne najdemo rdeče zvezde, ali kakršnihkoli jugoslovanskih simbolov, vsebujejo pa vse stenske poslikave slovenske pokrajine tudi motive cerkvic, obcestnih božjih znamenj in kapelic), ima v zimskem času vsako nedeljo ples, ki se ga udeleži okoli 100 ljudi (poleti se nato dogajanje seli na SNPJ Farm), vsak petek pa ribja kosila, s katerimi financirajo vzdrževanje doma. Najmanjši dom deluje kot bar, vsak drugi petek pa imajo tam “acccordian jam session”, to je spontano zbiranje harmonikarjev, ki nato skupaj igrajo, precej je prepuščeno improvizaciji. Ostali se lahko pridružijo tudi z ostalimi inštrumenti, ali pa plešejo. Ob mojem obisku je bilo na kupu kar 16 harmonikarjev. V ostalih domovih se vrstijo tudi prireditve vseh ostalih organizacij, sestanki in vsa slovenska srečanja. Veliko je tudi zasebnih dogodkov, kot so recimo poroke in rojstni dnevi.
Znotraj slovenske skupnosti delujejo tudi trije regionalni klubi – primorski, belokranjski in štajersko-prekmurski, ki so jih ustanovili ekonomski naseljenci iz 60. in 70. let. Ti so sicer aktivni tudi v ostalih narodnostnih strukturah, to je predstavljalo le dodatno ponudbo. Vsem je skupno, da jim zadnja leta malo pojenja vetra v jadrih, omejeni so na poletni piknik, nekateri še na zimski banket. Ekskurzije in silvestrovanja niso več privabljala dovolj ljudi in so zamrla.
O muzeju polke sem se razpisal že v enem izmed predhodnih zapisov. Le omenim naj še lovski in strelski klub, kjer se, zanimivo, včlanjujejo staronaseljenci izpred druge svetovne vojne in kasnejša ekonomska migracija, ne pa povojna politična migracija; rodoslovno društvo, muzej, dom za ostarele …
Slovenstvo v Clevelandu se torej spreminja, a ostaja še naprej zelo živahno. Jezik počasi peša, kulture, tradicije, narodnega ponosa in zavesti pa je še veliko. Želel bi si, da bi nam mediji v Sloveniji in zamejstvu z rednim poročanjem o dogajanju v izseljenskih skupnostih to omogočili spoznati in dogajanju slediti. Upam, da so moji zapisi vsaj malo odpravili ta manko, ki smo ga konstantno deležni.
