Apostolska spodbuda je bila v verskem tisku v Sloveniji deležna nekaj pozornosti, vendar pa so dosedanja besedila večinoma le kratko povzemala glavna sporočila, izogibala pa so se komentarjem in celo omembam nekaterih novosti. Pričujoči članek seveda ne more biti vseobsegajoč komentar, saj je tekst spodbude preveč obširen. Želel pa bi opozoriti na nekatere elemente, ki so v naši javnosti bili deležni malo ali celo nič pozornosti.
“Pogrebniški” kristjani
Kot že zapisano na številnih drugih mestih, je Evangeljsko veselje zares spodbuda – spodbuda k misijonarsko gorečemu in veselemu oznanjevanju evangelija. Na številnih mestih papež Frančišek – tudi z izvirnimi izrazi iz pogovornega jezika – poziva k novemu načinu pastorale. Takšen oznanjevalec npr. “ne sme biti videti kot nekdo, ki je ravnokar prišel iz pogreba” (gl. odstavek 10); opozarja, da je “življenje nekaterih kristjanov videti kot postni čas brez velike noči” (6) ipd. Ti stavki so preveč drugačni od načina pisanja papežev, da bi jih mogli imeti zgolj za okraske; resnično zahtevajo prekinitev s tradicijo preveč resnobnega, janzenističnega pristopa pastoralnih delavcev, ki še živi tudi v Cerkvi na Slovenskem. Papež dobesedno poziva h koncu čakanja na vernike v cerkvi, ko pravi, da “ne moremo pasivno in mirno čakati v naših cerkvenih zgradbah” (15), “da zgolj administriranje ni dovolj” (25), pa tudi, da je oznanjevanje najprej in v prvi vrsti namenjeno tistim, ki Kristusa ne poznajo (14) ter da moramo zapustiti naše udobje (29) in iti ven v svet.
Ob slednjem mi je v prazničnih dneh prišlo na misel, da morda ne bi bilo tako zelo narobe kakšne naše še tako lepe cerkve prodati (če bi jo kdo sploh želel kupiti) in namesto nje kupiti in urediti bogoslužni prostor v katerem izmed velikih nakupovalnih središč. No, papež verjame v moč župnije kot “navzočnosti Cerkve na danem ozemlju”, ki pa ne sme biti “neuporabna struktura, ki ne čuti z ljudmi ali vase zatopljena skupina izbrancev” (28).
Papežev besednjak je resnično nevsakdanji. Kdo bi si mislil, da bi kak papež v povezavi s Cerkvijo uporabil tako profano besedo kot je decentralizacija (16) ali pa da bi govoril o “konverziji papeštva” (32)?
Hierarhija resnic in nevarnost pretiranega zanašanja na tradicijo
Papež naroča pastoralnim delavcem, naj nagovarjajo iz srca, pri tem pa opozarja, da v “katoliški doktrini obstaja red ali hierarhija resnic” (36). Oznanjevalci naj se ogibajo temu, da “bi govorili več o predpisih kot o milosti, več o Cerkvi kot o Kristusu, več o papežu kot o Božji besedi” (38). Podobno krščanska morala “ni katalog grehov in napak” (39). Frančišek celo meni, da je največje tveganje ne posredovati bistva, in da je to tveganje večje od morebitnega neuspeha posredovati teološko povsem ekzaktno sporočilo (41). V tretjem poglavju (spodbuda ima nekoliko nepregledno strukturo; nekatere teme se pojavljajo nepričakovano, ne povsem v kontekstu naslova poglavja) se papež tudi precej podrobno pomudi pri vprašanju pridig (v tej zvezi uvaja grški novozavezni izraz zanjo – kerigma).
Tudi tradicija je lahko pri oznanjevanju ovira: “… te navade so lahko lepe, toda morda ne morejo več služiti kot sredstvo sporočanja evangelija” (43). V kontekstu zavračanja pretirane rigoroznosti piše, da “spovednica ne sme biti mučilnica, ampak kraj srečanja z Gospodovo milostjo” (44). In kakor v odgovor pretirani skrupuloznosti v zvezi z obhajilom piše, da “evharistija… ni nagrada za popolne, ampak močno zdravilo in hrana za šibke”(47). (Kakor je znano, zlasti med nemškimi kardinali še poteka javna polemika o tem, ali naj Cerkev sploh začne teološko razpravo o možnosti obhajila za ločene, ki so se vnovič poročili.) Papež dodaja, da nekateri pastirji pogosto delujejo bolj kot arbitri milosti in ne kot zgolj njeni posredniki.
Marksistična analiza revščine?
Drugo in četrto poglavje namenjata pozornost temi revščine, ki je že doslej zaznamovala Frančiška. V jeziku, ki ga v ZDA niso povsem brez razloga označili za marksističnega, govori o idolatriji denarja (55), nasprotuje finančnemu sistemu, ki ne služi človeku (57), piše o izključenosti in neenakosti v družbi kot viru nasilja (59), o “nebrzdanem potrošništvu”, o problemu “absolutne avtonomije trgov” (202) itd.
Ob tem je treba reči, da Cerkev vsaj od Rerum novarum seveda govori socialno občutljivo. Tako je govoril npr. tudi Janez Pavel II, Cerkev pa je zadnja desetletja prav tako odklanjala potrošništvo. Kar je novega pri Frančišku je ostrejši nastop proti grobemu ekonomskemu liberalizmu brez nadzora, ki pa je – na osnovi južnoameriške izkušnje papeža – za oči tradicionalnih ekonomsko liberalnih dežel, npr. ZDA, videti kot nasprotovanje ekonomskemu liberalizmu kar tako. Ni čudno, da je ameriški miljarder in veren katoličan Kenneth Langone svoje ogorčenje nad papeževimi besedami v spodbudi potožil newyorškemu kardinalu. Slednji je premožneža opozoril na papeževe besede v istem dokumentu (58), da ima rad enako bogate in revne.
Podobno kot Langone je na dokument reagirala tudi ameriška vlada. Toda verjetno bo držalo, da je Cerkev v zadnjih desetletjih morda nekoliko poenostavljeno gledala na vprašanje ekonomskega liberalizma. Nič drugega ne bi revnim prineslo boljše rešitve njihovega položaja kakor prav možnost dobičkonosne gospodarske aktivnosti; želja po ustvarjanju, smiselnem delu, pričakovanje nagrade za delo so bile človeku položene v dušo s stvarjenjem. Ta vidik svobodnega gospodarstva bi si – ob upravičeni kritiki nebrzdanega, grobega liberalizma – zaslužil več pozornosti.
Zdi se tudi, da bi papež Frančišek moral podrobneje pojasniti svoj pogled na revne: sicer jih postavlja v ospredje in v duhu solidarnosti z njimi zahteva tudi skromno Cerkev, vendar včasih nastaja nehoten vtis, da so revni dobri zaradi revščine same, že zaradi tega, ker so v svoji zapuščenosti in trpljenju podobni Kristusu (198). Papež vendarle najverjetneje misli predvsem na to, da moramo revne ne le spoštovati, ampak jih iz revščine dvigati in – ob tem, ko bomo revne vedno imeli ob sebi – živeti skromneje zaradi solidarnosti do vseh tistih, ki kljub našim prizadevanjem še ostajajo revni.
V povezavi z vprašanjem skromnosti v eni izmed zadnjih številk mednarodne katoliške revije »The Tablet« ugledni upokojeni britanski diplomat Ivor Roberts (ki mu ni mogoče pripisati senzacionalizma) piše, da je papež Frančišek s svojim slogom in svojim bojem proti s podzemljem povezanimi finančnimi cerkvenimi lobiji lahka tarča italijanske mafije. (Pri tem navaja, da naj bi po nekaterih teorijah zarot papež izbral skromno domovanje izven običajnih zasebnih papeževih prostorov tudi zato, da bi se izognil usodi Janeza Pavla I.)
Ženske, pravoslavna kolegialnost in politika kot ena najvišjih oblik ljubezni
Med drugimi izzivi za Cerkev se papež dotakne tudi vprašanja žensk (104). Tu sicer papež zatrdi, da je privilegij duhovništva za moške nekaj, o čemer ni mogoče razpravljati, vendar pa opozarja, da je lahko razlog za razdore in delitve, če je »moč podeljevanja zakramentov preveč povezana z močjo na splošno«. Moč podeljevanja zakramenta, opozarja papež, je funkcija, ne pa stvar časti ali svetosti.
O že prej omenjeni hierarhiji resnic papež govori tudi v zvezi z ekumenizmom (246) – prav upoštevanje tega načela naj bi bilo nujno za napredek v ekumenskem dialogu. V njem naj bi se katoličani lahko npr. od pravoslavnih veliko naučili o »škofovski kolegialnosti«, pravi papež. V zvezi z medverskim dialogom pa papež »ponižno prosi« islamske države, da tamkajšnjim kristjanom zagotovi svobodo veroizpovedi. Za nekristjane pravi, da so lahko opravičeni po Božji milosti, če sledijo lastni vesti (254), njihovi obredi pa so celo lahko »kanali prek katerih deluje Sveti duh«.
Papež spregovori tudi o politiki, za katero pravi, da je »ena najvišjih oblik karitativne ljubezni« (205). Ob tem poudarja, da se karitativna ljubezen ne izkazuje le na mikroravni, temveč tudi v socialnem, ekonomskem in političnem okviru. Papež prosi Boga, da bi nam naklonil več politikov, ki jih iskreno vznemirja stanje v družbi.
Evangeljsko veselje je dokument, ki zahteva preveč bralnega napora, da bi postal široko bran med laiki. Škoda. Morda bi prav s papeževimi besedami bilo lažje spodbuditi pastirje k isti preprostosti, skromnosti, veselju in širini, s katerimi prepričuje papež Frančišek. Brez takšnega pristopa v evropskem okolju, ki se že odvrača od nasprotovanja veri, pač pa se prepušča brezbrižnosti do nje, ni moč računati, da bi Cerkev spet lahko postala relevantna.
Foto: ctsbooks
