Kaj imajo skupnega Pika Nogavička, evangelij in molitev velikonočnega tridnevja?

0
S. Rebeka Kenda (Foto: Izidor Šček)

Pravijo, da je Pika Nogavička negativen lik. Morda, pa vendar mi je bila v otroških letih navdih. Predvsem s svojim: »Ljube kroglice pregelk, nikdar nočem biti vel`k!« Nisem hotela biti kot odrasli ljudje, ki nekaj govorijo, drugo delajo; ki preproste stvari neznansko zakomplicirajo. Upiral se mi je vstop v svet odraslih, poln zvijač in skrbi za denar. Kasneje se mi je ob branju evangelija posvetilo, da je pri Bogu vse drugače. Ne pravi namreč: »Otroci, če ne postanete kakor odrasli …,« ampak: »Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« (Mt 18,3)

Splača se odrasti v Božjega otroka

Da postanemo pravi otroci, otroci Očeta, ki je v nebesih, torej niso potrebne nobene »kroglice pregelk«, pač pa spreobrnjenje. Obrniti pogled od človeške logike k Božji. Od »zaupam vase« v »zaupam v Gospoda«. Od prizadevanja, da postanem najboljša, najmočnejša, najsposobnejša, najradodarnejša, naj, naj, naj … do prizadevanja, da postanem otrok v naročju svojega Očeta. Od imenitnih stvari k preprostosti. Od hlepenja, da bom v očeh bližnjih na prvem mestu, do hrepenenja po Očetovem ljubečem pogledu na zadnjem mestu. Ker Jezus je vedno na zadnjem mestu in drugje se ne moreva srečati. To pa je nekaj povsem drugega, mnogo bolj privlačnega. Res, splača se odrasti v takega otroka.
In kaj ima to skupnega z molitvijo? Preteklo soboto sem preživela s skupino birmancev. Na vprašanje: »Kaj je to molitev?« sem že vajena hitrega odgovora: »Molitev je pogovor z Bogom.« Tokrat je bilo nekaj novega: »Molitev je recitiranje verskih pesmic, ki se jih moramo naučiti na pamet.« Ojoj! Kako bodo ti mladi doživljali velikonočno tridnevje, ko bodo morali biti navzoči pri vseh obredih, ne vem. Upam, da se jim ne bo priskutila Cerkev z vero vred. Poskusimo pa si zamisliti, kako bo tistim, ki želijo kot otroci spremljati svojega prijatelja Jezusa od zadnje večerje na veliki četrtek do vstajenja na velikonočno jutro. Našemu verniku dajmo ime Pik (da ne bo ravno Pika), po starosti pa ni več otrok.

Veliki četrtek

Pik je vstal malo prej, da bo lahko že pred svojimi dolžnostmi prebral v Svetem pismu, kako je ta dan preživel njegov Prijatelj. Ker je leto C, bo bral iz Lukovega evangelija (Lk 22,1–65).
Veseli se, da mu je Jezus zaupal pripravo pashalne večerje. Zato bo ta dan z veseljem in skrbno opravil vse svoje dolžnosti – kar koli mu bo kdo naročil. Nakupil bo vse, kar potrebujejo doma za praznike, da do torka ne bo treba v trgovino. Vse praznične dni bo uporabljal telefon in splet le za nujne stvari. V družini se bodo dogovorili za slovesno večerjo, pred katero bodo drug drugemu umili noge. Potem bodo skupaj odšli v domačo cerkev k praznovanju Jezusove zadnje večerje. V mislih se bo naslonil Jezusu na prsi kot Janez in ga prosil za moč, da ga vsaj tokrat ne bo izdal. Po zahvalni pesmi, ko so učenci odšli čez Cedron v Getsemani, jih bo spremljal. Če je v župniji skupna molitev, tam, sicer doma. Poskusil bo biti vsaj eno uro buden in čuti s svojim Prijateljem, ki moli v smrtni grozi pred tem, kar ga čaka. »Ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi,« je molitev, ki ga spremlja. Opazoval bo, kako pridejo vojaki po Jezusa, Judov poljub in se trudil, da ne bi zbežal. Skupaj s Petrom bo stopil na dvorišče velikega duhovnika, se grel ob ognju in prosil odpuščanja za vse zatajitve in izdaje preteklega leta.

Veliki petek

Pik je vstal spet malo prej in prebral iz Lukovega evangelija dogodke velikega petka (Lk 22,66–23.56). Med potjo na delo misli na Prijatelja, ki ga prav takrat vlečejo pred Veliki zbor, nato pred Pilata, pred Heroda, pa spet nazaj pred Pilata. Med odmorom, v času za malico, se umakne, da je ob Jezusu, ki ga bičajo, kronajo s trnjem, zasmehujejo, kričijo nanj, ga krivično obsodijo in mu naložijo križ. Med delom skuša biti kot Simon, ki drugim lajša bremena, kot Veronika, ki bližnjim briše opljuvani obraz, sočuten do sodelavcev kot žene, ki jokajo nad usodo Trpečega. Ko se vrača z dela, stopi pod križ skupaj z Marijo in Janezom. Posluša Jezusove zadnje besede. Najbolj ga zadenejo: »Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Tudi sam jih ponavlja, odpušča in prosi odpuščanja. Ob času Jezusove smrti utihne. Popoldne čim bolj v tihoti postori, kar je še treba za praznike, zvečer se udeleži obredov velikega petka, po celodnevnem postu dobi moč ob prejemu svetega obhajila, pospremi Prijatelja v grob, skala za zavali predenj in kaže, da je vsega konec. Spomni se dogodkov, ko je mislil, da ni rešitve.

Velika sobota

Dan tihote. Danes ni treba v službo, kljub temu Pik vstane zgodaj. V Svetem pismu nič ne piše, kaj se je ta dan dogajalo. Popoln molk. Na blagoslovljenem ognju skupaj z družino pripravijo velikonočne jedi za blagoslov. Otrokom polglasno razlaga zgodovino odrešenja. Skupaj gredo v cerkev, da ob Božjem grobu počastijo mrtvega Jezusa, ki je pravzaprav zelo živ pod podobo Kruha. Skrivnost semena, ki mora umreti, da obrodi – pred njo Pik ne more drugega, kot da molči in njegovo srce hrepeni po tem, da bi tudi sam daroval svoje življenje. Najprej za bližnje – svojo družino; potem za sodelavce, prijatelje, uboge, ponižane, Ukrajince in Ruse. Tudi za sovražnike, tiste, ki mu mečejo polena pod noge, ki mu delajo krivico, ga izkoriščajo? V borbi sam s seboj začuti Jezusov pogled iz groba. Da, tudi za tiste. Odleže mu. Osvobojen, lahkih nog in še lažjega srca stopi iz cerkve ter se vrne domov, da se pripravijo na velikonočno vigilijo.
»Kristusova Luč!« trikrat odmeva duhovnikov glas in Pik skupaj z vso župnijsko skupnostjo odpeva: »Bogu hvala!«

Velikonočno jutro

Pik se zbudi še bolj zgodaj kot druga jutra, ker ga vleče k Prijatelju. Bo našel prazen grob kot Magdalena in druge žene (Lk 24,1–12)? Aleluja, aleluja, aleluja! Prepevajo zvonovi skupaj z verniki. Ne motijo ga klepetave žene v procesiji, ne otroci, ki skačejo naokrog in jih mamice mirijo. Niti to ga danes ne moti, da pevci kdaj zafušajo. Srečen je, ker ga je Gospod pritegnil k sebi »z vrvicami svoje ljubezni«, ker se zaveda, da je Božji otrok, na varnem v naročju svojega Očeta. In od tam se veseli zmage nad smrtjo, vstajenja svojega Prijatelja Jezusa.