Kaj bomo »borcem« še verjeli?

11

zastave borciLetošnje leto 2015 je močno zaznamovano s spominom na konec druge svetovne vojne. Okrogla, sedemdeseta obletnica je tisto glavno, o čemer toliko govorimo in poslušamo. Ponovno, spet in spet poslušamo, kaj vse je naredila narodno osvobodilna vojska, da smo »pregnali« okupatorje in »osvobodili« slovenski narod. Ob vsem tem sem se spomnil svojega »vojnega« prispevka, ki  še ni bil dovolj izčrpno registriran in zato še vedno nisem član Zveze borcev. Dodatek k pokojnini bi bil vsekakor dobrodošel. Toliki državljani, tudi mlajši od mene, ga imajo in so nadvse zadovoljni. Celo v svojem sorodstvu, pri vdovi po partizanu, sem pred dobrim letom slišal tole pripoved: Hvala bogu, da je zmagala Bratuškova – dodatek k pokojnini mi je ostal. Saj veš, Janša ga je hotel ukiniti.

Čeprav je toliko napisanega in povedanega o borbi proti okupatorju, vidim, da moj prispevek še ni registriran. Tega ne omenjam, ker bi želel povišati število tistih, ki prejemajo dodatke k redni pokojnini in tudi ne, da bi me Janez Stanovnik, ki ve toliko povedati o borcih za svobodo, še posebej o krščanskih socialistih, kamor se menda še vedno prišteva, uvrstil med legendarne in pogosto namišljene borce »za svobodo«. Povedal bom stvari, ki so se resnično dogodile. To misel moram posebej poudariti, kajti doslej smo poslušali in brali tudi o stvareh, ki se sploh zgodile niso, a smo se jim morali priklanjati, kakor nas je pogosto naravnaval prej omenjeni Janez. Praznovali in slavili smo npr. dan Osvobodilne fronte, 27. april, a glej zlomka, zgodovinarka Tamara Griesser – Pečar nam je jasno in glasno javno povedala, da se tisti dan, ki smo ga morali tako spoštljivo praznovati, ni zgodilo nič. Praznovali, vriskali in peli smo na čast NIČA. Pa naj še kdo zanika mojstrstvo tistih, ki so nas na to naravnavali, pravzaprav prisilili. Vsaj v nečem so veliki.

Torej, kaj vse se je dogodilo, da bi bilo vredno novega ali dodatnega spomina?

V moji vasi, Jelše, sredi krškega polja smo bili, vse se tako vidi, med prvimi borci proti okupatorju. To je tisto novo, na kar se nihče ni spomnil. Kakšen teden po tistem, ko so se na tri kolesnih motorjih pripeljali v naše kraje nemški okupacijski vojaki, so se v hiši Martina Zorka, mojega starega očeta, zbrali vsi domači moški – Johan, ki je bil že skoraj gospodar, Anton, ki se je v tistih dneh vrnil kot razorožen jugoslovanski vojak, Lojze, ki je prišel iz Šutne, kjer je imel majhno podeželsko trgovino, kamor so tudi že prišli italijanski vojaki in Tine, ki je kot učitelj prišel iz Ljubljane. Bil je to prvi domači posvet o novih vojnih razmerah. Vsi so bili poparjeni, ker so nas Nemci tako hitro in tako vseobsegajoče premagali. Skrbelo jih je, kaj vse se bo z nami Slovenci sedaj v vojni zgodilo, kajti nemški okupator je že od vsega začetka izjemno krut. V Leskovcu smo imeli tri duhovnike, vsi so se že umaknili, preden so jih Nemci priprli, kaj bo iz vsega tega? O tem so se pomenkovali. Z dve letnim mlajšim bratom Zvonkom sva bila med njimi. S prihodom Nemcev je prenehala šola in sredi petega šolskega leta sem ostajal doma. Zato pa sem se veliko smukal okrog svojih stricev, ki so vedeli povedati toliko zanimivega. Tisti dan, ko so se spet zbrali vsi, je bilo še posebej zanimivo. Pogovarjali so se o tem, kdaj in kako bo Nemčija propadla, kajti »Angleži ne bodo dovolili, da bi Nemčija zmagala«. To je bila njihova osrednja misel. Kar naenkrat pa je stric Johan rekel: »Fanta, sedaj pa pojdita domov«. In sva šla iz hiše – takrat je stričeva beseda nekaj veljala. A sam sem bil s svojim prekinjenim petem razredom ljudske šole že toliko »razgledan« in radoveden, da takšnega pogovora nisem mogel opustiti in sem se pretihotapil nazaj v hišo in zlezel pod posteljo. Niso me opazili in vse sem slišal, o čemer so se še naprej pogovarjali. Stric Tone je rekel, da bi se trideset pušk lahko hitro zbralo. Toda, kam z njimi so se spraševali. Tu, v nemški zasedbeni coni ne bodo na varnem, morali bi jih pripeljati na drugo, italijansko stran. Meja med nemško ter italijansko zasedbo je bila med Pristavo in Naklem, kakšne tri km stran in na cestah je bila kontrola. Kako naj puške pripeljejo tja čez, so se spraševali? Pa je stric Lojze, ki je prišel z druge, to je italijanske strani, iz Šutne, našel rešitev. Dobil bo dovoljenje za nabavo trgovinske robe v Brežicah, od koder jo je že ves čas dobival in v začetku okupacije je tako tudi ostalo. K tej trgovinski robi bi se morda dalo kaj dodati. In res, dobil je dovoljenje za prevoz in nekega dne so iz Brežic pripeljali poln voz raznotere robe, vsemogoče reči, celo nekaj zidne opeke. Voz so pri Zorkovih zapeljali na dvorišče, da je bil skrit in so kar lep čas vso tisto robo prekladali, zdaj tako, zdaj drugače. A pri tem delu nisem smel sodelovati. Vedel pa sem, da nekaj skrivajo. Vsi so bili mnenja da ni treba, da bi otroci to videli.

Ko je bilo vse naloženo in preloženo in konji so se tudi že odpočili ter najedli, je prišel k nam stric Johan – bili smo si blizu in je kar odločil: »Jošk, ti, ki že znaš goniti konje, boš voz odpeljal v Šutno«. Do tedaj sem že gonil konje, največkrat na njivah pri oranju in sem to znal. A da bi šel z njimi kam daleč, kaj takšnega pa še ni bilo. Ko sem sedel na voz in prevzel vajeti, so bili vsi po vrsti kar malo zaskrbljeni. Sam pa sem bil nekako vesel, ker sem smel s konji na pot. Siti in pametni konji so lepo vlekli močno naložen lojtrski voz. Na vrhu vsega je bila zidna opeka in še kaj malega. Sredi polja, med Pristavo in Naklem je bila meja, stražili so jo nemški vojaki, ki so pregledovali mimoidoče. – Italijanov na drugi strani ni bilo. Pokazal sem papir, da vozim robo za trgovino. Malo so me ogledovali in nagnali naprej.

Do večera sem se s praznim vozom vrnil. Ni me bilo strah, a vedel sem, da sem vozil tudi stvari, ki so bile skrite. Po vsej verjetnosti so bile puške, o katerih so se strici oni dan pogovarjali. Povedali mi niso. Proti jeseni, ko nas Nemci iz naših vasi še niso izseljevali, smo slišali, da se na oni, italijanski strani, v gozdovih Gorjancev zbirajo ljudje za borbo proti okupatorju, ki že imajo tudi orožje. Takrat smo že vedeli, da smo pri tem od vsega začetka sodelovali. S tem spominom pa je to tudi zapisano in sicer ne zato, da bi spreminjali zgodovino, ampak da bi ljudje novega časa razumeli in videli, kaj vse se je v resnici dogajalo ter da so pomembni samo tisti dogodki, ki so se v resnici dogodili.

Pomembno tudi je, kdo je to ali ono naredil. Moji strici niso bili komunisti, ampak aktivni sodelavci rodoljubne Slovenske ljudske stranke. Za komuniste smo takrat na začetku okupacije komaj vedeli. Daleč naokoli smo poznali samo dva. Ostarelega Juvanca iz Gorice, ki je bil nekaj let prej med španskimi borci in je sedaj bolj popival kakor kaj delal. V Osredku je imel svoj vinograd, kakor je rad zahajal. Z mojim očetom sta bila vinogradniška mejaša in po svoje prijatelja. Celotno »špansko« zgodbo je pripovedoval mojemu očetu, najbrž samo njemu. Živel pa je od nekakšne podpore, ki so jo španski borci dobivali že takrat. Moja mama je tudi imela to ali ono od tega pripovedovanja, najbolj se spomnim pripovedi, kako so v Španiji pobijali »farje«.

Drugi komunist je bil »Ivan« tudi iz sosednje vasi, mož srednjih let, ki je veliko hodil naokrog in se zelo rad z ljudmi pogovarjal. Takoj po prihodu Nemcev se je lepše oblekel in dobil je novo kolo. Eno in drugo smo vsi občudovali, zlasti pa mi otroci, kajti novo kolo je bilo v istih časih nekaj nadvse zanimivega. Rad se je družil in pogovarjal z Nemci., z vojaki, ki so pogosto hodili naokrog. Toda, pozno poleti, ko so se Nemci spopadli Rusi, ga kar naenkrat ni bilo več. Kmalu smo zvedeli, da so ga Nemci, na naše veliko začudenje zaprli. Oba sta pa vojno preživela.

Opisani dogodki so le drobci, a so pravo ogledalo tedanjega časa in razmer. Čas je, da vse dogodke na novo pregledamo, razvrstimo in ne nasedamo več potvorjeni zgodovini.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


11 KOMENTARJI

  1. Hvala bogu, da je zmagala Bratuškova – dodatek k pokojnini mi je ostal. Saj veš, Janša ga je hotel ukiniti.
    =================
    Bi vi vdovi res vzeli pokojnino? Janša je namreč res imel take prebliske, nekatere druge je uresničil in ga je ustavilo šele Ustavno sodišče.

    • Pokojnino pač ne, mogoče del borčevskega dodatka. Ni bilo dosti, da so bili ti posebna klasa, priviligirani pol stoletja? Koliko časa še borčevske partizanske penzije v SLO po tvoje? Do leta 2375 AD?

      • Najbrž do vdovine smrti.
        Kar se pa tiče raznih manipulacij, te so bile narejene namenoma, za provociranje ljudi in podžiganje sporov. Kako boš torej obsojal te privilegirance za nekaj, kar je oblast namenoma naredila? Kdo je poštenjak, ki lahko njih obtoži za manipulacijo?!
        Žal, pri nas jih je mnogo. Mnogo takih brez greha, ki samo obtožujejo druge, ker sami nimajo teh istih privilegijev, ki bi jih vzeli takoj, če bi imeli priložnost. In vpili zraven, da so popolnoma zasluženi!

        • Po zvezah in poznanstvih pri režimu so si uredili te privilegije. Nekateri z goljufijo. Zavestno oni, ali pa njihovi svojci. Ne razumem, zakaj jih tako zagovarjaš.

          Razen tega je skrajno potratno proračun, ki je tako ali tako v stalnih primanjkljajih ( in je država postala obupno zapufana, tudi če ne računaš obupne zapufanosti zavoženih državnih podjetij) trošiti v neskončnost za te po mojem krivične privilegije ( pa tudi če se motim glede krivičnosti), ko pa ni denarja za cel kup evidentno koristnejših zadev.

          Končno, a ne bi bilo normalno, da bi jim bilo dovolj moralno zadoščenje, če so se borili ( znaten del je bil sicer majskih hroščev, torej borcev pa takih): dobili so svobodo po svojem okusu in svojo, partizansko oblast. A je res nujna in moralno upravičena še renta v neskončnost?

          • Problem pravičnosti je bistven. To da je država zapufana ni noben argument. Naj gre v stečaj, če ne more plačevati obveznosti. Država je država! Država ni berač.
            Če pa si je kdo kaj prigoljufal, pa je jasno, kako je treba s tem.

  2. Simpatična in ilustrativna zgodba, s kar nekaj literarnega talenta. Vsekakor bi bil tedanji fantič, ki je skrivaj na vozu prevažal puške za partizane ( pod Gorjanci), danes upravičen tako do članstva Združenja borcev kot do borčevske pokojnine. Mnogi imajo te pokojnine, ne da bi kaj mignili z najdrobnejšim prstom za partizansko stvar.

    Naj se kar javi gospod bivši župan tamkajšnjemu tajniku Mitji Klavori, upokojenemu pri 41 letih, sicer pa prej udbovcu, s pomembno vlogo tudi pri aferi Depala vas. Mitja Klavora bo vse uredil, Tit Turnšek pa še kakšno krepko rekel, nazdravili bojo s cvičkom in bo njihova organizacija še močnejša. Za vstop pa g. Strgar dobi gratis belo majico z veliko petokrako rdečo zvezdo, da jo bo lahko nosil za v nedeljah k maši ali za kakšno posebno slovesnost na Brezjah.

  3. Naj še nadaljujem in končam v podobnem stilu, z nekaj sarkazma, mogoče se potem prikaže še naš sodrug g. Sarkazem:

    Evo, najbrž ste opazili, kako so pred dnevi navdušeno praznovali spomin na to, da je “mogočna partizanska vojska 9. maja 1945 osvobodila Ljubljano in je celotni Hitlerjev vojni stroj z vsemi balkanskimi in celo kozaškimi pomagači vred moral bežati pred njimi”.

    Samo eno bistveno šibko točko ima ta veličastna zgodba. Namreč, da je Hitlerjeva ( dobro, ta nakaza je bil tiste dni že pokojni, ampak pustimo detajle) Nemčija kapitulirala dan pred to “veličastno osvoboditvijo”, torej 8.maja 1945. Osvoboditev pa taka torej!

    Ergo: Če bi Nemčija kapitulirala 8. avgusta 1945, bi pa partizanska vojska veličastno osvobodila Ljubljano 9. avgusta 1945, če bi bila kapitulacija 8. novembra 1947, bi bila pa veličastna osvoboditev Ljubljane dobri 2 leti kasneje, torej 9.novembra 1947. 🙂

    In tudi naslednji logičen zaključek: Ljubljana bi bila svobodna nemške okupacije s partizansko vojsko ali brez nje. In to, si mislite, na povsem isti dan. 😉

    No ja, lahko bi narod ubogi slovenski te stvari razmislil v glavi, ampak kaj, ko je tako lepo praznovati svojo veličasno preteklost. In izjemno veličino našega Milana Kučana. Da o vseh dobrotah, ki jim imamo še od časov maršala Titeka, ne govorimo. A se bomo temu odpovedali? Ja zakaj smo se pa pol borili? Zakaj že?

    • 🙂 Točno, zelo točno. In potem praznovanje 15.maja, zadnja bitka 2. sv. vojne na svetu! Pomislite, 2. sv. vojna se je končala na naših tleh, pri Slovenj Gradcu!!! To je vredno vsaj svetovne vojaške parade. 🙂

  4. Saj ne spada zraven, pa kljub temu. Na MMC gledam Pričevalce Jožeta Možine. Danes sem želel videti pričevanje Marije Žabot, vendar do posnetka nisem mogel priti. Kdo kaj ve o tem? Zakaj ni dostopno?

    Ostal je samo napovednik: Marija Žebot iz Hinj je bila kot deklica neposredna priča in žrtev okupatorjevega in partizanskega terorja. Marija pove kako so partizani leta 1942 odpeljali v smrt kaplana Henrika Novaka in učiteljico Darinko Čebulj, kasneje tudi kaplana Franca Kerna, kako so jih bombardirali Nemci, ker so se po hišah skrivali partizani. Živela je v vasi, ki so jo zagrinjale različne vojske: italijanska, nemška in najhujša partizanska. Januarja 1945 je kot 10-letna doživela požig Hinj in izgon prebivalstva. Partizani ji niso dovolili odnesti niti hlebčka kruha materi, ki je ravno povila sestrico. Po vojni, junija 1945, je v Hinjah doživela bobnenje detonacij iz Kočevskega Roga, pa tudi bližnje srečanje s skupino ubežnikov od tam. Vaščani so se že takrat zavedali, kaj se dogaja, vendar so si o tem upali govoriti le v najožjem družinskem krogu. Spomini na letalske napade, številne boje, ki so potekali kar po vasi, so jo travmatično zaznamovali kar Marija iskreno podeli z gledalci.

    Mi kdo lahko pomaga? Hvala.

Comments are closed.