Kaiser po cesarsko na Koroškem

4
Ana Blatnik / Foto: http://volksgruppen.orf.at/slovenci
Ana Blatnik / Foto: http://volksgruppen.orf.at/slovenci

Pravzaprav je tudi Koroška sledila dosedanjemu trendu na letošnjih deželnozborskih volitvah. Tri največje stranke so največ pridobile in stranki dosedanjega deželnega glavarja se lahko najprešerneje smeji. Toda socialdemokratski koroški premier Peter Kaiser je vendarle prekosil svoja kolega iz Spodnje Avstrije in s Tirolskega. Volivci so mu namreč namenili dobrih deset odstotnih točk in skoraj trideset odstotkov več glasov kot pred petimi leti, ko je končal dolgoletno vladavino Jörga Haiderja in njegovih političnih dedičev.

Svobodnjaki spet s plusom, a … 

Socialdemokrati so tako v najjužnejši avstrijski zvezni deželi pristali pri skoraj 48 odstotkih glasov, kar je boljši izkupiček kot kadar koli po letu 1984, ko so zadnjič dosegli absolutno večino glasov in sedežev. Tokrat jim je absolutno večino sedežev preprečil zgolj način razdeljevanja, ki je bolj naklonjen manjšim strankam. Kaiserjevim se tako nasmiha 17 od 36 stolčkov v deželnem zboru, trije več kot doslej. Svobodnjaki so na drugem mestu sicer pridobili, vendar je okrog 23 odstotkov glasov za nekdanjo Haiderjevo druščino na Koroškem prejkone še vedno podpovprečen dosežek. Na vrhuncu takoj po smrti dolgoletnega voditelja so namreč, sicer pod drugačno firmo, imeli skoraj sto odstotkov več. V novem deželnem zboru naj bi modri greli devet foteljev. Avstrijska ljudska stranka se na Koroškem enako kot na Dunaju od nekdaj bori s slabimi rezultati in ne more prav pognati korenin, posebej ne v tudi s Slovenci poseljenem južnem delu dežele. Zato včasih skuša prehitevati svobodnjake po desni, kar se je nazadnje zgodilo ob sprejemanju nove deželne ustave. Dobrih petnajst odstotkov glasov za nekdanje črne, po novem pa turkizne je precej več kot v najslabših časih, vendar ne gre za kak presežek. Kljub temu so v stranki kanclerja Kurza, kot rečeno, še tretjič zapovrstjo med zmagovalci. Zaradi čudne metode razdeljevanja mandatov bodo morda z dosedanjih petih skočili celo na sedem članov deželnega zbora. Na Koroškem bodo končno navzočnost v deželnem zboru obdržali v Ekipi Koroška, ki je bolj ali manj vse, kar je ostalo od politične muhe enodnevnice kanadskega poslovneža avstrijskih korenin Franka Stronacha. Čeprav so dosegli manj kot šest odstotkov glasov, bodo imeli kar tri poslance.

Potop zelenih in liberalcev 

Uspehu Kaiserja, pa tudi svobodnjakov nekaj leska jemlje spoznanje, da svoj velik vzpon dolgujejo ribarjenju na svojem delu političnega prizorišča. Tako gre plus modrih skoraj izključno na račun Zavezništva za avstrijsko prihodnost, ki je nastalo iz Haiderjeve zapuščine in obdržalo ime, pod katerim je dolgoletni deželni glavar nazadnje nastopal. Potem ko je na zadnjih volitvah še zmoglo preboj v deželni zbor, je tokrat pristalo pri 0,3 odstotka glasov, njegovi glasovi pa so se vrnili k modrim. Tudi socialdemokrati so levji delež narastka pobrali kar sorodnim zelenim, ki so po rekordnem izplenu leta 2013 tokrat prepričljivo sfrčali iz deželnega zbora s komaj dobrimi tremi odstotki glasov. Z njimi se iz celovške deželne hiše poslavlja tudi Slovenka Zalka Kuchling, ki pa ni več kandidirala. Socialdemokratski “cunami” sicer ni po vsej deželi vršal enako močno. Najmočnejši je bil v Celovcu, v turističnih občinah ob koroških jezerih in v tistem delu Podjune, kjer je največ slovenske navzočnosti.

Še slabše kot zeleni so se odrezali liberalci iz stranke Neos, s katerimi je bila v koaliciji platforma Naša južna Koroška pod vodstvom prvaka slovenske Enotne liste Gabriela Hribarja. Skupaj sta skupini komaj prelezli dva odstotka, s čimer se ponavlja zgodba neuspešnega samostojnega slovenskega naskakovanja deželnega zbora v navezi z liberalci (podobno je bilo že leta 1999), ki jih sicer v Evropskem parlamentu zastopa Slovenka Angelika Mlinar. Tako bo, kot zdaj kaže, edina Slovenka v celovškem parlamentu socialdemokratka Ana Blatnik.

Pravzaprav je ob nekaj izjemah sorazmerno malo koroških Slovencev glasovalo za listo Neosa in Naše južne Koroške. V najbolj slovenskih Selah so se z več kot desetino glasov sicer uvrstili na tretje mesto in nadpovprečne rezultate beležili še v Železni Kapli, kjer je župan Slovenec, in v Žitari vasi. Toda ponekod drugod, kjer je slovenska navzočnost močna, je bilo povsem drugače. Recimo v Bilčovsu, kjer je skupna lista pobrala komaj dober odstotek. Je pa res, da je od tam doma Ana Blatnik in da niti vsi v Enotni listi niso odobravali Hribarjeve strategije navezave na liberalce.

Primerna nagrada za Kaiserja 

Tako je glede na rezultate večina koroških Slovencev nagradila Petra Kaiserja za njegovo do manjšine odprto držo, ki za njegovo stranko ni bila samoumevna in na lokalni ravni marsikje ni samoumevna niti danes. Že večkrat je bilo povedano, da navadno prav socialdemokratski “lokalni šerifi” v dvojezičnih občinah predstavljajo največjo oviro za sprostitev dolga desetletja mačehovskega odnosa do slovenske navzočnosti v deželi. Kaiser si je tako kot Slovencem najbolj naklonjeni deželni glavar (verjetno kar doslej, zagotovo pa po Hansu Simi) slovensko podporo sicer zaslužil, vendar bo moral v drugem mandatu zanje narediti še kaj. To morda ne bo povsem lahko, saj odpade možnost rdeče-zelene koalicije, ne svobodnjaki in ne krščanski demokrati pa ne veljajo za Slovencem kaj prida (ali sploh ne) prijazne, kar je bilo recimo razvidno tudi iz tega, da tokrat niti Avstrijska ljudska stranka ni imela na svoji listi nobenega slovenskega kandidata, deželni svetnik iz njenih vrst pa je skoraj “izločil” slovensko manjšino iz nove ustave. Sicer koroška deželna vlada tokrat prvič po skoraj stoletju ne bo več sestavljena proporcionalno glede na volilni izid, marveč bo klasična koalicija.

4 KOMENTARJI

  1. Zame je pomembno vprašanje, zakaj je socialna stranka prevzela v marsikateri državi primat nad ljudsko stranko?

    Kaj so počele in kaj počnejo ljudske stranke narobe, da ne pridobijo volivce? Programsko in funkcionarsko.

  2. Če bi skušal odgovoriti za slovenski primer, bi rekel, da je bilo v ospredju stolčkanje funkcionarjev stranke, ne pa interesi in cilji volivcev.

  3. Hmmm, vse od 1945 do 1989 je SPÖ prepričljivo dominirala na koroških deželnih volitvah, vsakič so dobili najmanj polovico sedežev v deželnem parlamentu, če ne celo več, seveda so tudi nastavili deželne glavarje. Če pustimo ob strani ekonomsko plat njihovevladavine (Koroška je v očeh preostalih Avstrijcev vselej kotirala nekako podobno kot v ex Jugi Kosovo), se raje osredotočimo na položaj Slovencev. Vseskozi se je absolutno število deklariranih Slovencev zmanjševalo in se v zač. 90. let pribl. razčetverilo glede na položaj ob nastopu nacizma, medtem ko se je celotna deželna populacija ves čas rahlo povečevala. In koga vse so “strpni” socialisti imenovali na položaj deželnega glavarja v tem praktično “genocidnem” obdobju?

    Prvi povojni glavar, ki je ustrezal “strpnim” kriterijem SPÖ, je bil Hans Piesch. Ki je bil član NSDAP in je mdr. služboval v beljaškem uradu za rasna vprašanja. V glavarski palači je ostal pribl. 2leti. Dokler se ni Avstrija začela pogajati o obnovitvi polne državnosti in so mu z Dunaja namignili, da nekdo z nacističnim Lebenslaufom na tako visokem položaju ne bi ravno koristil avstrijskim interesom pri pogajanjih.

    Nasledil ga je Ferdinad Wedenig. Sicer ni znano, ali je bil član nacistične stranke (samo to, da je bil zaradi domnevne vpletenosti v atentat na Hitlerja nekaj časa zaprt v Dachauu), bi si pa vsekakor zaslužil kakšno Himmlerjevo medaljo za posebne dosežke pri etničnem čiščenju Koroške. Ne le, da je odpravil slovenščino kot obvezni predmet na dvojezičnih območjih, učinkovito je na teh območjih ubil tudi dvojezično šolstvo. Najprej je za dvojezični pouk uvedel opt-out, ker pa starši po njegovem mnenju niso preveč navdušeno izpolnjevali obrazcev, je že naslednje leto za pouk (tudi) v slovebščini uvedel sistem opt-in.

    Hans Sima je bil res nekaj čisto drugega, zavzemal se je za sožitje s Slovenci, celo slikal se je ob dvojezičnih krajevnih tablah. Ampak očitno je le preveč odstopal od domnevno “strpne” usmeritve SPÖ in se mu je “zgodila strasnka”, recimo, da nekaj podobnega, kot pred kratkim v NSi.

    Leopold Wagner je bil ponovno “pravi”. Resda že premlad za kariero pod nacizmom, se je pa zato povsod šopiril z nekimi priznanji za pridnega Hitlerjugendovega pionirčka. Izkazal se je tudi skonkretnimi dejanji. Npr., ko je bilo treba po zvezni direktivi uvesti volilne okraje. Da se ne bi ponovila “nevarnost” slovenske Enotne liste, ki je malo prej skoraj uspela priti v deželni parlament, je dvojezično območje po vseh pravilih učbenikov o gerrymanderingu lepo razdelil na dva dela in vsakega posebej “utopil” v večinsko nemških okrajih. S tem je “nevarnost” slovenskih poslancev bila uspešno obranjena vse do leta 2013.

    Wagnerja je med praznovanjem obletnice mature na WCju nekdo ustrelil. sicer je preživel, vendar ni bil več zmožen vodenja dežele, zato ga je nasledil Peter Ambrozy. Vsekakor se je v glavarski palači zadržal premalo časa, da bi ga lahko objektivno ocenili. Že na volitvah leta 1989 je namreč SPÖ zmanjkal en sedež do polovice parlamenta, kar je s protikoalicijo hitro izkoristil Haider… Ironično ali ne, kljub vsem Haiderjevim klovnovskim norčijam se je položaj Slovencev končno začel počasi izboljševati, trend, ki se je ohranil vse do danes. Tako da, ali se je glede na zgodovinske izkušnje res umestno veseliti zmage socialistov (ki so se v zač. 90. let prebarvali v “social demokrate”)???

Comments are closed.