Kača ali zvita vrv?

2

Avtor: Bogomir Štefanič. Pomisleki ob izglasovani konstruktivni nezaupnici.

Lani januarja smo v Družini objavili zapis, s katerim smo pospremili neuspešno pehanje predsednika relativne zmagovalke zadnjih parlamentarnih volitev, Pozitivne Slovenije, za nosilca izvršne veje oblasti. Izrazili smo prepričanje, da je bila z neuspehom Zorana Jankovića, da bi se dokopal do mandatarstva za sestavo levosredinske vlade, vsaj za nekaj časa poražena takšna »vizija« Slovenije, ki bi šla (med drugim) v smeri še stopnjevane medijske »glajšaltunge«, ki jo je zahteval Milan Kučan, poglabljanja sovraštva do cerkvenega občestva, ki ga je kot državljansko dolžnost izpostavljala Svetlana Makarovič, oživljanja revolucionarnega pogromaštva do drugače mislečih, ki mu je v lanskih Dražgošah vreščeč glas posodil šef borčevske organizacije Janez Stanovnik, in cementiranja ideologije nacionalnega interesa, ki jo vsebujejo programi levega dela parlamentarno-strankarskega pola, a ni nič drugega kot parcialni interes tranzicijske levice, da bi za vedno ostala pri oblastnem in privilegijskem koritu.

Nujno se zato po izglasovani konstruktivni nezaupnici, s katero od 27. februarja vladno krmilo od Janeza Janše prevzema dosedanja poslanka Pozitivne Slovenije Alenka Bratušek, zastavlja vprašanje, ali opozorila izpred dobrega leta dni, ponazorjena s stališči stricev in tet iz ozadja, še vedno veljajo.

Del problema se postavlja kot del rešitve

Vprašanje, ali se bo večinska slovenska medijska pokrajina iz izrazito protivladne zelo hitro prelevila v provladno, je verjetno zgolj retorično. Zanimivo pa bo opazovati, ali se bodo tu vendarle zgodili kakšni premiki k realnejšemu presojanju ravnanj levosredinskih oblastnikov, če/ko bodo ti pri uresničevanju velikopoteznih obljub denimo o sanaciji bank brez slabe banke in ohranjanju državnega lastništva v podjetjih brez državnega holdinga, o novem investicijskem ciklusu in z njim povezani množici novih delovnih mest, o krepitvi socialne države in utrjevanju položaja javnega sektorja ter še čem naleteli na javnofinančne čeri. Ali bodo obljube res izvedljive brez dodatnega zadolževanja ali pa krepkega zviševanja davčnega bremena? Ekonomski poznavalci prav novo mandatarko, ki je več let vodila direktorat za proračun na finančnem ministrstvu, najtesneje povezujejo z dejstvom, da je finančna in gospodarska kriza Slovenijo prizadela bolj kot primerljive države. Dvom, ali bo človek, ki je bil del problema, nenadoma postal ključni del rešitve istega problema, je več kot upravičen.

Zanimivo bo tudi opazovati, ali bodo mediji še naprej enako odločno vztrajali pri visokih političnih standardih, ki bi morali veljati za najvišje politične predstavnike. Obeti niso ravno dobri. Za novega predsednika državnega zbora je bil denimo izvoljen človek, ki je za svoje nekdanje županovanje v Kočevju zaradi številnih nepravilnosti dobil negativno mnenje računskega sodišča. Kot sedanji občinski svetnik je recimo poskrbel, da je bil ves denar, v občinskem proračunu za leto 2013 namenjen investicijskemu vzdrževanju kočevskih osnovnih šol, namenjen le eni izmed njih, ki jo vodi njegova žena. V medijih na nacionalni ravni takšna (koruptivno-nepotistična?) ravnanja skorajda niso odmevala … Ne zgolj mimogrede: novega predsednika državnega zbora podporniki predstavljajo kot dialoškega človeka. No, kot kočevski župan denimo ni bil sposoben za isto mizo sesti s predstavniki župnije in v dogovoru razvozlati kakšen denacionalizacijski vozel, zaradi česar je bila župnija prisiljena ubrati sodno pot, pravično poravnavo pa je dosegla šele pod novim občinskim vodstvom, ki verno občestvo (končno) sprejema kot enakopravni del lokalne skupnosti.

Izrivanje katoliškega

Že to dejstvo sproža vprašanje: Ali nova oblastna smer, ki se kaže na ravni zakonodajalca in vlade, vpliva na položaj katoliškega občestva? Nakažimo odgovor na to vprašanje na dveh primerih: zakonu o verski svobodi in položaju zasebnega šolstva.

Kot je znano, je zakon o verski svobodi po odločitvi ustavnega sodišča treba nekoliko spremeniti. Rok za to se je dejansko že iztekel, kar pa ne pomeni, da je dosedanja vlada na tem področju držala roke križem. Kot je razvidno iz odgovora njenega ministra, pristojnega za verske skupnosti, dr. Žige Turka, na očitke iz interpelacije, ki so jo proti njemu vložili poslanci Socialnih demokratov, je osnutek zakonskih sprememb že pripravljen, a še ni bil usklajen med vsemi pristojnimi resorji, zato se še ni znašel na vladnem dnevnem redu; »počasnosti« pa je botrovalo tudi stališče, po katerem vlada v času politične krize ni želela odpirati še ene teme, ki bi lahko vodila v nestrpne razprave glede ene od zelo pomembnih človekovih pravic, in sicer pravice do verske svobode.

Vsebinsko gredo predvidene spremembe v smereh, kot jih je leta 2007 začrtala odločba ustavnega sodišča (spremenjeni bi bili pogoji za registracijo verskih skupnosti, namesto zaposlovanja duhovnikov v bolnišnicah in zaporih bi zakon določil plačilno denarne odmene za opravljeno versko duhovno oskrbo). Takšne rešitve vsebuje zakonski predlog, ki so ga 28. februarja vložili poslanci NSi in SLS. Prizadevanja levega dela političnega spektra pa so bila že vrsto let usmerjena v radikalno predrugačenje zakona o verski svobodi. Spomnimo se poskusa nekdanjega vodstva urada za verske skupnosti, ki je odločbo ustavnega sodišča želelo uporabiti kot pretvezo za uveljavitev konceptualno povsem novega zakona, s katerim naj bi odpravili domnevne privilegije katoliške Cerkve. Zdaj se znova odpirajo vrata takim poskusom.

Najbrž pa se zapirajo zasebnim šolskim pobudam, ki na osnovnošolski in srednješolski ravni v veliki meri nosijo katoliški pečat. Naj spomnimo na eno izmed manter slovenske politične levice, ki je prizadevanje za kakovostno javno šolstvo praviloma povezovala z omejevanjem zasebnega. Najglasnejši šolniški sindikalist, ki je političnonazorsko popolnoma »na liniji« z novimi oblastniki, je še ne tako davno dajal jasno vedeti, da je mogoče (vse) probleme javnega šolstva rešiti tako, da bi prepolovili javna sredstva, namenjena zasebnemu šolstvu, kar bi seveda pomenilo njegov konec. Spomnimo se tudi, kakšen političen ogenj je bil v strehi, ko so javnost prepričevali, da je zmanjševanje vpisnih mest v splošnih gimnazijah obšlo katoliške gimnazije, kar naj bi pomenilo spodkopavanje celotnega javnega šolstva.

Res pa je, kot je v že omenjenem odgovoru na socialdemokratsko interpelacijo opozoril šolski minister dr. Turk, pri tem vprašanju pri slovenskih levičarjih zaznati svojevrstno dvoličnost: ta je »v demoniziranju tiste malenkosti zasebnega v izobraževanju /…/, nekateri člani te stranke pa otroke pošiljajo v zasebne šole«. Ali bi morali računati na to »pragmatičnost« in upati, da nova oblast vendarle ne bo radikalno posegala v javno financiranje javno veljavnih programov zasebnih šol?

Morda se bodo komu ta (in številna nezapisana) svarila zdela preuranjena in pretirana, saj naj bi bila nova oblastna ekipa prehodnega značaja, ena njenih bistvenih nalog pa čim bolj umirjeno utirjenje Slovenije k novim predčasnim volitvam predvidoma v letu dni, ne pa novo osvobodilno fronto preoblikovanja slovenskega narodnega značaja v še bolj socialističnega in protikatoliškega, kot smo mu bili priče doslej.

Ali se res zaradi preteklih slabih izkušenj bojimo le zvite vrvi?

Vir: Družina

 


2 KOMENTARJI

  1. Kadaj bomo že vsi skupaj dojeli da katoliške šole niso zasebne ampak javne? Šele potem ko bodo povsem ukinili vsako sofinanciranje?

  2. Če smo resnično za ljubezen in pravičnost, potem katoliške šole ne smejo biti problem.

    Če pa se načela in pravice prilagajajo in uporabljajo le za priviligirane, pa so katoliške šole moteče.

    Tudi splošna deklaracija o človekovih pravicah dovoljuje katoliške šole, ker vsebuje pravico do svobodnega izobraževanja in javnega izražanja vere.

Comments are closed.